Odprto pismo Vladi Republike Slovenije

Delo, 19. oktobra

Javne razprave o reševanju ukrajinske krize, vključno z nedavnimi predsedniškimi predvolilnimi soočenji, vnašajo precej zmede glede smeri slovenske zunanje politike v pripravah na vihar, ki se je v mednarodni skupnosti že začel in nam ne obeta ničesar dobrega. Želeti si je le, da bo EU in Natu uspelo ohraniti enotnost članstva in da bo Slovenija konstruktivno prispevala k temu.

V resnici ne bi smelo biti veliko pomislekov glede mesta in vloge Slovenije v obeh omenjenih integracijah. Z osamosvojitvijo, vključno z oboroženim uporom in izkušnjami iz razpada Jugoslavije, smo se po temeljitem pretehtanju plusov in minusov odločili za pridružitev tako imenovanemu zahodnemu svetu z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi, protislovji in razmerji sil v ekonomskem, političnem in vojaškem smislu. To smo potrdili na referendumih o priključitvi EU in Natu. O priključitvi v dobrem in slabem.

Ureditev razmerij med državami, ki jo je po drugi svetovni vojni včasih bolj, drugič manj uspešno zagotavljala edino Organizacija združenih narodov, je z napadom Ruske federacije na Ukrajino in prisvojitvijo njenega ozemlja resno ogrožena. Brez varovanja ozemeljskih celovitosti držav in njihove svobode odločanja o notranji ureditvi in mednarodnih povezavah bo svet zašel v divjaštvo, kjer močnejši zmaguje, in to vse do točke, ko bo vsem zmanjkalo moči.

Ukrajina se je odločila, da bo svojo državo in njeno ureditev branila pred napadom sosednje države. Več kot jasno je, da je za to pripravljena plačati zelo visoko ceno. Morda so bile v bližnji preteklosti realne priložnosti za izogib nasilju, toda trenutno jih ni. Za diplomatsko rešitev tega konflikta bo treba potrpeti do novih priložnosti. Trenutno je dilema le o tem, ali Ukrajini pri obrambi pomagamo ali pa se obrnemo stran. Osamosvojitvene izkušnje, če že ne načela, za katera se Slovenija formalno zavzema v mednarodnih odnosih, nudijo preprost in edini možni odgovor na to dilemo. Ukrajina se mora ubraniti, sicer bomo v nevarnosti vsi.

Tveganje uporabe nuklearnega orožja, s katerim posredno grozi vodstvo Ruske federacije, je strašljivo. Upoštevati pa je treba, da uporaba takega orožja ne bo prizadela zgolj Ukrajine in »sovražnega Nata«, ampak tudi njihovo lastno prebivalstvo ter številčna prebivalstva držav, ki se trudijo ostajati nevtralne v ukrajinski vojni. Težko si je predstavljati, da imenovano vodstvo o tem ne razmišlja.

Popolnoma naravno je, da nas je, zlasti v malih, dokaj nemočnih državah, groza pred možnostjo svetovnega spopada. Nič sramotnega ni, če se včasih tudi malo podelamo v hlače, kot bi se nemara duhovito izrazil eden od podpisnikov nedavnega, žal v bistvu spravaškega, odprtega pisma slovenski vladi v zvezi z ukrajinsko krizo, objavljenega v Delu 19. oktobra. Pomagalo pa zagotovo ne bo.

Matjaž Kovačič, upokojeni veleposlanik,

Ljubljana

V načelu se z napisanim v Odprtem pismu Vladi Republike Slovenije strinjam in sem za mir. Je pa vprašanje, koliko so lahko take pobude koristne, koliko jih udeleženci spora upoštevajo. Zdi se mi, da mi nimamo nobene moči, da bi lahko vplivali ... ali pa se motim. Ne vem. Ko sta dva razgreta in se ravsata, ne vem, če se ju da ločiti in pomiriti. Dokler lahko vsak od njiju doseže svoje, zmaga, ne bo popustil. Še enkrat, vojna je grozna, pa vendar je naša zgodovina vse polna vojn. Ko se v spor vpleta tretji, je vprašanje, koliko bo uspeha in koliko je močan. Poseže načelno ali poseže v boj sam? In če se neposredno udeleži spopada, mora vedeti, da jih lahko tudi dobi in nastrada.

Je pa še eno vprašanje, za nas ključno. Mi svetujemo drugim, kako naj se strpno obnašajo in rešijo spor po mirni poti. Pa smo sami sploh sposobni tako reševati svoje spore?

Ali je ves čas ogenj v strehi? Koliko smo uspešni? Občutek imam, da se spor med nami samo poglablja, in po moje nas duši. Sam sploh ne vem, zakaj ta skreganost, zakaj ta smrtna skreganost? Lahko da določene stvari gledamo drugače, imamo tudi različna prepričanja, verovanja, vendar zato ni nobene potrebe, da smo med sabo sovražni in drug drugemu želimo najslabše. Očitno nekateri z razplamtevanjem spora, ki je po moje umeten, dobivajo moč in bi radi pokorili druge. Kar je primitivizem. Kar je čisti primitivizem. In če bi radi živeli v čudoviti deželi primitivcev, potem bomo.

Zato, in samo zato predlagam, da najprej rešimo svoj spor in potem svetujemo drugim.

Janez Hönn,

Renče