Slovenska narodna skupnost na Koroškem izginja

Prof. Peter Gstettner je 16. julija v Sobotni prilogi pod naslovom Mačka je iz žaklja opisal ozadja in strategijo novega predsednika Koroškega Heimatdiensta (KHD) g. Andreasa Mölzerja, ki ima bogate izkušnje s kamuflažo in prevaro, ki si jih je pridobil v večdesetletnem delovanju – na vodilnih mestih znotraj desno ekstremističnih struktur v Avstriji in v Evropski uniji. Med drugim je bil tudi glavni urednik časopisa AULA, ki je znan po rasističnih, antisemitskih in protimanjšinskih stališčih. To dejstvo zelo temeljito dokumentira Zbornik o desnem ekstremizmu v Avstriji.

Sploh se KHD – potem ko je desetletja ostro nasprotoval ustavnim pravicam, ki jih avstrijska državna pogodba (ADP) daje koroškim Slovencem – sedaj pretvarja, da je vse v najlepšem redu. Ko pa beremo njihov časopis Der Kärntner, vidimo tam v Avstriji prepovedano ustaško zastavo in beremo članke, ki so blizu rasizma.

Dejstva so seveda povsem drugačna, tukaj nekaj konkretnih navedb:

1. Analiza stanja slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki jo je te dni objavil urad zveznega kanclerja, jasno potrjuje močno nazadovanje naše skupnosti in postavlja na laž vse tiste, ki kar naprej trdijo, da je situacija dobra in da kažejo stvari na bolje.

2. Film mlade in uspešne koroško-slovenske filmske režiserke Andrine Mračnikar Izginjanje, ki se trenutno vrti po vsej Avstriji, prepričljivo in pretresljivo pripoveduje, kako brutalno so preganjali Slovence in Slovenke in kako tudi danes politika s perfidnimi sredstvi duši slovenščino v javnosti.

3. Obširno poročanje uglednega avstrijskega tednika Profil 2. oktobra letos o napadu na dvojezične table pred 50 leti in o nazadovanju slovenščine na Koroškem: članek navaja, da je tako opevani »konsenz« med KHD in Zvezo slovenskih organizacij (ZSO) fikcija!

4. Koroško-slovenske mladinske in študentske organizacije so nedolgo tega z zelo odmevno akcijo – obiskali so kraje, kjer manjkajo dvojezični napisi – dale jasen signal, da kompromisa »17,5 odstotka« iz leta 2011 ne sprejemajo in da je ta kompromis v posmeh pravni državi, saj je avstrijsko ustavno sodišče razsodilo, da morajo povsod tam, kjer živi 10 odstotkov pripadnikov manjšine, stati dvojezični napisi. Sploh pa ta gnili kompromis izključuje napise na javnih ustanovah in ne dovoljuje dvojezičnih napisov za reke, gore, mejne prehode itd.

5. Da je mera absurdnosti, neokusnosti, zavajanja in revizije zgodovine polna, potrjuje postavitev novega spomenika Hansu Steinacherju, ki je bil aktivist NSDAP in ga Klaus Schönberger opisuje kot nacionalsocialističnega terorista, ki je bil naročnik umora Wilhelma Schlicha v Porenju. Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) g. Inzko je pred kratkim javno opozoril, da morajo ta spomenik, ki stoji v Žitati vasi, odstraniti. Predsednik ZSO g. Manuel Jug pa je postavitev spomenika všečkal na facebooku.

6. Tudi zadnje volitve avstrijskega predsednika so jasno pokazale, da je na Koroškem dobil kandidat desno ekstremne svobodnjaške stranke največ podpore, Van der Bellen pa mnogo manj kot v vseh ostalih zveznih deželah Avstrije.

7. Konec septembra je imel renomirani angleški zgodovinar Robert Knight – med drugim tudi član avstrijske zgodovinske komisije, ki je raziskala vrnitev nacističnega premoženja – predavanje o svoji knjigi Slavs in Post war Austria, ki je bila v nemščini objavljena pod naslovom Politik der Assimilation. Knjiga temelji tudi na raziskavah v avstrijskem državnem arhivu in točno poda miselnost avstrijske politike do njene slovenske manjšine od leta 1945. To se lahko povzame z znanim citatom gospoda Oskarja Helmarja, ministra za notranje zadeve v 2. Republiki Avstriji iz obdobja 1945–1959: »Ich bin dafür, die Sache in die Länge zu ziehen.« (V prevodu: »Sem za to, da stvar zavlečemo.«) In ta »smernica« vsekakor še zmeraj velja!

Če to ni jasen signal, pod kakšnimi pogoji se moramo leta 2022 boriti za slovenski jezik in kulturo! Vladajoča politična garnitura na Koroškem – SPÖ in ÖVP – pa se po sto letih še vedno oportunistično izgovarja, da narodna skupnost lahko dobi le toliko pravic, kolikor jih prenese večina. To je povsem skregano s pravno državo. Avstrijski zunanji minister pa prav te dni razlaga v Ljubljani, da morajo Nemci v Sloveniji dobiti več pravic, zavestno pa pozabi, da 7. člen ADP iz leta 1955 še danes ni izpolnjen in da izginjamo, kot to prepričljivo dokumentira film Andrine Mračnikar.

Ocena prof. Petra Gstettnerja je še kako pravilna in ustreza dejstvom, zato zasluži vso našo podporo in solidarnost.

Vse simpatije tudi mladi generaciji, ki pod velikim pritiskom »konsenzorjev« (konsenz je fikcija, je zapisal tednik Profil, Kleine Zeitung pa, da storilci želijo spravo, ne resnice) ni klonila in nadaljuje borbo za jezikovne in kulturne narodnostne pravice, kot so to morale delati generacije zadnjih sto let in več.

Nikolaj Orasche,

Žrelec