Morda bomo nekoč v hudi suši pomislili na morje

Kaj, žejni ob morju? Tako bi Izraelci vprašali slovenskega ministra za okolje Uroša Brežana. In koliko let bo žeja še trajala?

V Izraelu okoli 80 odstotkov svojih potreb po pitni in kmetijski vodi pokrijejo z razsoljevanjem. V Kazahstanu, na Kitajskem in Japonskem delujejo atomske elektrarne, ki ne grejejo samo rek, morja in izparjevalnikov kot pri nas atomska in termoelektrarna, ampak razsoljujejo vodo po principu razsoljevanja. Na gosto naseljenih območjih druge možnosti nimajo. V arabskih državah pridobivajo vodo v obratih, ki razsolijo na dan tudi do 2.000.000 kubičnih metrov vode. Velika mesta po svetu, kjer nimajo problemov s pitno vodo, čistijo odpadne vode z reverzibilno osmozo in tako pridobivajo nazaj pitno vodo.

Obstajajo pa manjše naprave z novejšo tehnologijo obratne osmoze, v katerih vodo čistijo z nadtlakom, ki potiska vodo skozi majhne pore posebnih filtrov, ostala voda, sol in primesi pa filtre izperejo in tako na zelo energetsko učinkovit način razsolijo vodo. Majhne in nam najbližje naprave so na manjših hrvaških otokih, kot je Susak, otok brez virov pitne vode, kjer so se domačini hitro odločili za razsoljevanje – ne boste verjeli, s tehnologijo slovenskega izvajalca Kolektorja.

Ali se v Sloveniji ne znamo odločiti za najcenejšo in najhitrejšo opcijo ali je naš DNK preveč raznolik?

Tudi svetovno priznane znamke mineralnih vod jo polnijo vodo na različnih koncih sveta, da se izognejo transportu. Vodo najprej očistijo z reverzibilno osmozo, potem pa dodajo minerale za pravi okus določene znamke vode.

Minister za okolje in prostor Uroš Brežan je 20. oktobra v Kopru povedal, da je delovna skupina za oskrbo Istre z vodo sprejela predlog, »da se prekine postopek priprave državnega prostorskega načrta Suhorca«, minister bo

zaustavitev postopka predlagal vladi. Tako so zaustavili priprave za vodno zajetje Suhorca, ki ni imel dovolj velikega pritoka, leži pa nad kraškimi jamami v zaščitenem okolju.

Odprti zadrževalniki za pitno vodo so velik nesmisel, saj tam voda stoji mesece in se spreminja v mlakužo. V vodi se vzpostavi svet mikroorganizmov, kar zahteva ponovno pripravo vode – in to spet stane.

Slovenska Obala pa nujno potrebuje velik pokrit izenačevalni vodohram kot centralno vozlišče nekje v centru omrežja. Omrežje bi delovala bolje, tlaki ne bi nihali, bilo bi manj okvar na omrežju in težav ob izpadu elektrike, kar lahko pričakujemo ob prehodu na e-mobilnost in ob energetski krizi, da ne omenjamo izrednih razmer ... Voda bi lahko tekla še več ur zatem, ko bi bilo prekinjeno električno napajanje, trenutno ob izpadu elektrike ni tako.

Voda je strateškega pomena, zato je že od starih časov za dovod vode skrbela vojska, ki je v mirnodobnem času gradila predore skozi živo skalo, kopala jarke in gradila akvadukte.

Tudi pod Avstro-Ogrsko in Italijo je vojska skrbela za glavne vodovode na Primorskem.

Ukrajince so pred 2. svetovno vojno Rusi izstradali, zdaj pa jim uničujejo energetsko infrastrukturo. In letos pozimi bodo umirali od dehidracije in mraza. Ker so ravninska država, nimajo vodohramov na okoliških gričih ali hribih, skoraj vso vodo zagotavljajo s črpalkami. Ko ni elektrike, ni vode.

Slovenska Obala zdaj sladko vodo črpa na vrtinah – večkrat se jo prečrpava po sistemu in za to se porabi podobno količino energije kot pri razsoljevanju. Za primerjavo: za razsoljevanje je potreben tlak med 50 in 60 bari, kar je enako, kot če bi vodo prečrpali na višino 600 metrov. Za razsoljevanje 1 kubičnega metra vode je potrebne 3,1 kW/h električne energije.

Voda, razsoljena v solinah, je lahko bolj čista kot na katerem koli izviru, iz katerega se sedaj pridobiva voda za Obalo.

Za ceno 800.000 evrov je mogoče v šestih mesecih dobaviti 12-metrski kontejner, ki na dan razsoli 1500 kubičnih metrov vode ali za en olimpijski bazen, dimenzije 50 x 20 x 1,5 metra, to je približno toliko, kot so je morali letos poleti dnevno dovažati s tovornjaki. Če je cena razsoljevanja za kubični meter vode ob normalnih cenah elektrike lahko nekje 0,85 evra, je stal poletni prevoz vode 10 evrov: gorivo, amortizacija tovornjakov, vozniki in ostali delavci, cestnina, dodatno čiščenje vode … Skupna cena lahko tudi preseže 13 do 15 evrov za kubični meter.

V prihodnosti, ko bo v poletnih mesecih zaradi suše in njihovih lastnih povečanih potreb (bazeni, igrišča za golf, novi in novi objekti, povečane turistične kapacitete …) izpadla dobava vode iz Hrvaške, bo treba zagotavljati četrtino celotne porabe, ob onesnaženju primarnega vira Rižane (izliv iz vlaka) pa polovico porabe vode. Problem je lahko rešen za 30-krat manj denarja, tako da se preprosto dokupijo kontejnerji.

Lepo je načrtovati projekte za oskrbo z vodo, ki se nikoli ne zgradijo, in biti za to mastno plačan ...

Koliko nas je stala odpoved zadrževalnika? Mediji poročajo, da je »država za pripravo prostorskega načrta Suhorca doslej porabila približno 3 milijone evrov«. Navajajo tudi pojasnilo ministra Brežana, da bi bilo zajetje Suhorca »za 20 odstotkov, to je 30 milijonov evrov dražje«, kot je bilo sprva predvideno, kar pomeni, da bi projekt stal okoli 200 milijonov evrov – in v to ceno niti ni všteta povezava obalnega vodovoda s postojnskim.

Povezovanje vodovoda z vodovodom na italijanski strani na Miljah ima smisel ob izpadu določenega vira, toda če se bo voda pretakala samo dva meseca poleti, ostali čas pa stala v ceveh, to ne bo ne dobro ne zdravo, kaj šele ekonomično. Saj se še spomnite težav v onkološki stavbi, ki jo je gradil SCT, kjer so bile slepe nepretočni cevi ... Poleg tega pa je nesmiselno povezovati stare cevi, ki so lahko samo vir težav, in to v času, ko ima polovica naših politikov novo italijansko vlado za fašiste.

Zavedati se je treba, da je letos od aprila do konca septembra na

Obali padlo nekje okoli 29 centimetrov padavin, izhlapelo pa 83 centimetrov vodnega stolpca, kar pomeni, da je neto izhlapelo 53 centimetrov vodnega stolpca ali 530 litrov na vsak kvadratni meter solin (podatki Arso za Sečovlje za leto 2022).

Tudi če bi se na izviru Zelenci povezali z največjo slovensko reko, je bilo tam letos tako malo priliva iz podtalnice, da po padavinah še zdaj ni dotoka in ni iztoka iz Zelencev.

Redukcije v problematičnem vodnem omrežju so zelo slaba zadeva, cevi so v starih mestnih jedrih položene običajno skupaj s kanalizacijo, elektrifikacijo in telekomunikacijo. Vse cevi spuščajo. Dokler je v vodnem omrežju nadtlak, ta za silo deluje, ko pa so redukcije in tlak v ceveh pade ali nastane celo podtlak, pa posrka bakterije skozi razpoke iz okolice v vodovodne cevi. Potrebno je prekuhavanje, vir okužb pa ostaja tudi kasneje v manj pretočnih ceveh in težavam ni konca.

Da ne bo dileme: pri nas imajo vodovodna omrežja med 30 in 65 odstotki izgub, se pravi izpuščanja, dejansko smo slabši, kot so bili Rimljani z akvadukti, ki niso bili pod tlakom in je voda tekla s prostim tokom po kanalu, prekritem s kamnitimi ploščami – in so bile izgube manjše, kot to zmoremo danes.

Vse je odvisno od dolgoletnega vestnega vzdrževanja vizije in prioritet v določenem okolju.

Vodovoda se nikjer ne vidi, ker je zakopan, in se nanj pred volitvami pozabi, polletno gradbišče in nov asfalt pa sta že lepo preizkušena predvolilna reklama za lokalne volitve.

Razsoljevanje je za nas nova tehnologija in je direktorji vodovodov na Primorskem, gradbeniki po stroki, ne priznavajo za smiselno. Zakaj bi nekaj reševali po ceni 5 milijonov evrov za nadomestitev četrtine vode v šestih mesecih, če lahko nekaj v naslednjih desetih letih dobimo za 200 milijonov evrov! Ali povedano drugače: z investicijo 20 milijonov evrov je mogoče vso potrebno vodo na Obali, 350 litrov/ sekundo, pridobiti z razsoljevanjem iz morja, kolikor pa seveda ni potrebno. Ampak polovico pa bi bilo dobro zagotavljati, če pride do onesnaženja vodnega vira Rižane.

Brez skrbi – suša bo tudi naslednje poletje in do takrat se problemov nikakor ne bo rešilo, ker jih gradbeniki in uradniki rešujejo že 30 let. Pustimo politike, ki se redno menjavajo in o stroki nimajo pojma.

Andrej Čufer, uni. dipl. ing. arh., MBA,

Begunje na Gorenjskem

Odprto pismo Alenki Bratušek na ministrstvu za infrastrukturo

Državni sekretarki, ki po naročilu vlade bdi nad projektom Potniški center Ljubljana (PCL).

Naš podžupan in mestni urbanist Janez Koželj je v svojem odgovoru v Dnevniku 6. oktobra in v Delu 8. oktobra zapisal, da o poteku tovornega in potniškega prometa skozi PCL ni nič odločenega, prav tako še nič o severni ali o južni obvozni progi, niti o celotni niti o delni poglobitvi tirov ... Zapisal je še, da je še čas tudi za referendum (o poteku železniškega tovornega prometa skozi središče Ljubljane ali po obvoznici).

Soavtor Koželjevega odgovora

Goran Korošec iz direkcije za infrastrukturo pa je pripomnil, da je DRSI letos začela pripravo strokovnih podlag za pobude za državni prostorski načrt (DPN). Prve strokovne podlage in predlagane rešitve prog Ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV) bodo pripravljene v letih 2023/24. Poglavitna priprava celovite zasnove bo umik tovornega prometa s površja mesta. O najprimernejši zasnovi LŽV bodo upoštevani predlogi MOL in ostale pobude ter predlogi civilne družbe. Dokler takšnih predlogov ni, je zapisal, so predlogi v zvezi z odločanjem preuranjeni.

Leta 2018 sva podpisana pod tem prispevkom izdala brošuro »Drugi tir Koper–Divača – Kako naprej? Ljubljansko železniško vozlišče in Fabianijev obroč«, leta 2021 pa brošuro »Zelena Ljubljana ali razkosana betonska džungla«, ki sva ju poslala vsem odločujočim. Odgovora na najino razmišljanje ni bilo. V sredstvih javnega obveščanja sva nadaljevala s predlogom o celostni rešitvi Ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV). Predlog rešitve torej obstaja ...

Na kratko podajava zapis najinega predloga:

1. Tovorni železniški promet: vsi akterji zahtevajo, da je potreben umik železniškega tovornega prometa na obvoznico iz mesta zaradi škodljivih emisij, ki povzročajo bolezni in smrt občanov.

Po vladni odločitvi iz decembra 2021 je odločeno, da se Tivolski lok opusti. Primorska železnica se poveže z gorenjsko po zahodni obvoznici, ki se že prioritetno planira (Vizija 50+).

Janez Koželj je izjavil, da severne obvoznice ni več mogoče realizirati, in navedel razloge. Ker druge možnosti ni, sva pred več kot letom dni predlagala južno-vzhodno obvoznico. Od Dolgega mostu se zgradi južno-vzhodna obvoznica v Zalog. Poteka naj po že degradiranem območju vzporedno z avtocesto, izven območja Nature 2000, brez nevarnosti poplav, izven naseljenega območja, na primernem vodovarstvenem območju. Slaba nosilna tla niso problematična za izvedbo, geologija za predor kot pri avtocesti je znana.

Ker odgovora na ta najin predlog ni bilo, sva predlagala referendum: ali potek tovornega železniškega prometa skozi središče mesta ali po obvozni progi. Za referendum so potrebne študije, ki naj jih organizira mestni urbanist ali DRSI.

2. Potniški železniški promet: poglobljena železnica za potniški promet na območju PCL združi severno in južno Ljubljano in omogoča nemoten urbanističen razvoj mesta vzhod–zahod. Podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti sta nepotrebna.

Danes razkosano mesto na pet delov se poveže v enem nivoju.

Gorenjska železnica se od avtocestnega obroča poglobi v skladu s projektom nemških konzultantov Vössing & Vepro iz leta 2009 in modernizira tudi za mednarodno InterCity omrežje. Kamniška železnica se izven avtocestnega obroča naveže na gorenjsko železnico ali poglobi po sedanji trasi do postaje Ljubljana, poveže športni center Stožice in se odcepi na letališče Jožeta Pučnika. Dolenjska železnica se priključi na južno-vzhodno obvoznico. Sproščena zemljišča se vrnejo Botaničnemu vrtu in uporabijo za obnovo središča degradirane nekdanje Kurje vasi ter za stanovanjsko gradnjo.

3. Primorska železnica: že 8. maja 2021 sva v Delu opozorila, da je nadgradnja železnice od Dolgega mosta do pivovarne Union najbolj škodljiv projekt v seznamu projektov, ki jih financira EU, saj ga bo v primeru poglobitve železniških tirov pri PCL treba rušiti. »Najprej posodobitev, potem poglobitev,« je 9. septembra 2021 sporočil takratni minister za infrastrukturo. Kako premostiti višinsko razliko, ni povedal. Primorska železnica za potniški promet se lahko preusmeri na obvoznico.

To je najina vizija celostne rešitve Ljubljanskega železniškega vozlišča, kar vpliva tudi na projekte železniške in cestne infrastrukture ter nadgradnjo železniške in nove avtobusne postaje.

4. Nadgradnja železniške postaje: dograjena železniška postaja ne potrebuje ploščadi v prvem nadstropju nad tiri. Potniki vstopajo skozi obstoječo 178 let staro spomeniško zavarovano postajo – ponos mesta, je med najstarejšimi postajami v Evropi –, od koder se spuščajo z nivoja terena na perone.

Zaradi pomanjkanja prostora za

LPP, za taksi službe, zaradi pretočnosti na Fabianijevem obroču ... je treba preprečiti nadaljnjo prodajo zemljišč ob Masarykovi cesti.

5. Nova avtobusna postaja: velika večina mednarodnih in medkrajevnih avtobusov pripelje na Fabianijev obroč, ki tangira železniško postajo. Dostop do avtobusne postaje mora biti iz Fabianijevega obroča na nivoju terena, kar omogoča direkten prestop potnikov na železniško postajo in v mesto. Nepotrebna je »pentlja« na Vilharjevo cesto. Prestop na mestne avtobusne linije je na Masarykovi cesti.

Prosiva za možnost predstavitve najinih predlogov, kakor hitro je mogoče, saj se medtem projektira in izvaja železniška in cestna infrastruktura na PCL. Napak v nepopravljivo škodo urbanističnemu razvoju mesta ne bo mogoče popraviti. Projektira se gradnja železniške in avtobusne postaje, sprememba namembnosti sedanjega z zakonom zaščitenega postajnega poslopja v hotel, v kratkem se bo rušil nadvoz na Dunajski cesti in gradil megalomanski podvoz na Šmartinski cesti, razprodajajo se zemljišča ob Masarykovi cesti, ki so nujno potrebna za razvoj in povezavo železnice z

LPP, vse brez državnega prostorskega načrta (DPN), ki je osnova za kakršno koli projektiranje, vse brez sodelovanja javnosti.

Dogajanja na PCL so nezakonita in po našem podžupanu Janezu Koželju »preuranjena«.

Peter Kerševan, u. d. i. a.,

Milan Kovač, u. d. i. a.,

Ljubljana

Muzej »nečimrnosti«

Dejansko se mi je stemnilo pred očmi, ko sem slišal prvega predsednika vlade Peterleta govoriti o tem, da bodo proti ukinitvi financiranja samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve uporabili vsa sredstva, tudi demonstracije. Ob pravem času, g. Peterle, drugih težav seveda nimamo. Nekateri tako imenovani osamosvojitelji najbrž pričakujejo, da bi bile v muzeju po njihovi smrti tudi njihove mumije.

Osebno pa sem mnenja, da je treba postopek osamosvajanja ocenjevati širše: od dogajanja po nastanku ideje za osamosvojitev do desetdnevne vojne, pa tudi obdobje vsaj deset let po osamosvojitvi, torej čas, ko je nastajala nova slovenska zakonodaja. Gledano s tega zornega kota si marsikdo, ki se danes šopiri kot zaslužni osamosvojitelj, ne bi zaslužil pozitivne ocene. Morda, vendar s kritičnim komentarjem. Če lahko obdobje pred osamosvojitveno vojno, ko so imeli glavno vlogo trezni in razumni akterji (Kučan, Spomenka in Tine Hribar, Pučnik, Oman in še nekateri), ocenimo kot pozitivno, pa so se v času vojne že pojavile osebne ambicije jastrebov tipa Janša, ki ga je v prve vrste izstrelila afera JBTZ. Sreča zanj, saj bi bila njegova vloga brez vohunske afere v naslednjem obdobju minorna. Srečo je imel tudi, da podrejeni niso upoštevali ukazov za napad na vojašnice JLA, saj bi v nasprotnem primeru imeli v Haagu še več dela, slovenska mesta pa bi doživela vsesplošno bombardiranje. V vojašnicah so bili takrat namreč »ne krivi ne dolžni« mladi naborniki iz vseh republik nekdanje države.

Moj poklon za pravilno usmerjanje aktivnosti je namenjen že omenjenim razumnim politikom in seveda policiji ter razsodnim poveljnikom in pogumnim pripadnikom TO. Pravi obraz so nekateri »zaslužni osamosvojitelji« pokazali po vojni. Trgovina z orožjem, zločin nad izbrisanimi, Depala vas, sprejemanje škodljive zakonodaje (vračanje premoženja RKC in veleposestnikom, osiromašenje stanovanjskega fonda, omogočanje kraje v postopku tranzicije, omogočanje odliva kapitala v davčne oaze itd., itd.). Za vsem tem stojijo več ali manj predvsem ljudje, ki so in ki želijo še naprej državo imeti za svoj plen, pri čemer je zanimivo, da gre v veliki meri za nekoč zagrete komuniste, ki so svoje barve spreminjali ves čas, kot je temu veleval veter. Danes komunist, pa po potrebi demokrat in nato janšist. Prikažimo zgodbo celovito, da se bo vedelo, zakaj nismo postali druga Švica, kot je bilo upravičeno pričakovati. Samo takšen pogled na dogajanja pred, med in po osamosvojitvi lahko ustvari realno sliko, kakšno mesto v muzeju pripada nekaterim našim »zaslužnim osamosvojiteljem«.

Da bi se zanamci lahko učili na uspehih in napakah osamosvajanja, bi bil muzej, ki bi širše zajel to obdobje, gotovo dobrodošel. Takšnega pa Simoniti nikakor ni imel v mislih.

Branko Poženel,

Kranjska Gora