PREJELI SMO

Ali je covid res že mimo?

Očeta sem 19. oktobra 2022 peljal na pregled na Polikliniko na Njegoševi ulici, parkiral pa sem v bližnji parkirni hiši Meksiko. V pritličju parkirne hiše sem si želel razkužiti roke, vendar pa je bila posodica, v kateri naj bi bilo razkužilo, prazna. Ko sem receptorja parkirne hiše opozoril na prazno posodico, mi je odvrnil, da nisem prvi, ki ga je to zmotilo, vendar pa naj bi vodstvo parkirne hiše odklanjalo polnitev posodice, ker to ni zakonsko predpisano. Prazne posodice z razkužilom je sicer mogoče zaznati tudi v drugih ustanovah, skozi katere gre dnevno veliko število ljudi (na primer v samopostrežnih trgovinah).

Ob tem je mogoče reči, da se v Sloveniji že nekaj časa pretvarjamo, da virusa covida-19 ni več, čeprav nekateri podatki (Dnevnik, 6. oktobra) govorijo o tem, da je naša država po številu tedenskih okužb na milijon prebivalcev tretja na svetu, takoj za Tajvanom in Avstrijo. Seveda so za pretvarjanje odgovorne predvsem slovenske zdravstvene oblasti in povezane institucije, saj Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) neprofitnemu društvu Sledilnik, ki že vse od leta 2020 spremlja, osvežuje in analizira razširjenost okužb, v zadnjem času ne posreduje več ažuriranih podatkov o številu okuženih, lokacijah z največ okužbami, precepljenosti in podobno. Nad dostopnostjo podatkov se pritožuje tudi Matjaž Leskovar z Instituta Jožef Stefan, ki poudarja, da zaradi nedostopnosti javnih podatkov ni mogoče analizirati, kako se okužbe širijo med šolarji in študenti ter kako se prenašajo na starejšo ranljivo populacijo. Dodaja, da »brez podatkov covid le lažno izgine, kajti virus se nemoteno širi naprej in nam uničuje zdravje« (Dnevnik, 6. oktobra).

Bistveni del pretvarjanja je tako rekoč popolna odsotnost nošenja zaščitnih mask, kajti priporočilo glede nošenja mask v zaprtih prostorih, ki ga je izdala strokovna skupina za ukrepe, povezane s covidom-19, se v Sloveniji več kot očitno razlaga kot nepotrebnost nošenja. Vprašati se je mogoče, kako bi bilo lahko drugače, če sam zdravstveni minister in njegova ekipa z ministrstva v zaprtem prostoru nikoli ne nosijo mask (na primer na pogajanjih z zdravniškim sindikatom). Čeprav so člani strokovne skupine pred dvema mesecema poudarili, da nošenje maske ne sme postati stigma, se to očitno že dogaja – kdor nosi masko, je deležen negativnih odzivov, od posmehljivih pogledov do prezirljivega in skoraj sovražnega odnosa večine prebivalstva.

Res je, da je varianta covida-19 omikron manj nevarna in da bistveno manj polni bolnišnice, vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da je neškodljiva.

Kot poudarjajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo z dolgim covidom, se tudi po blagem prebolevanju pojavlja postcovidni sindrom. Slednji se pojavi kar pri do 25 odstotkih prebolevnikov z blažjo obliko covida-19, lahko pa vključuje utrujenost, težave s spominom in koncentracijo, »možgansko meglo«, nespečnost, zmanjšano hitrost procesiranja informacij, zmanjšano fizično zmogljivost, vrtoglavico, depresijo, tesnobo in bolečine, ki lahko trajajo več mesecev po prebolelem covidu (Delo, 10. oktobra). Član strokovne skupine prof. dr. Alojz Ihan je opozoril (Delo, 2. septembra), da obdelave sto tisoč zdravstvenih kartonov ljudi, ki so preboleli covid-19, kažejo, da imajo prebolevniki še več kot leto dni po bolezni zelo povečano tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in okvar živčevja. Večkrat ko je posameznik okužen, verjetnejše in izrazitejše so te motnje. Covid-19 naj bi povzročal tudi izrazito izgubo možganovine.

Treba se je vprašati, zakaj se slovenske zdravstvene oblasti na čelu z ministrom Bešič Loredanom obnašajo tako ignorantsko oziroma, zakaj tako rekoč zavestno mižijo ob tveganju zdravstvenih težav velikega števila državljanov. Seveda je prvi verjetni odgovor, da je Gibanje Svoboda na zadnjih parlamentarnih volitvah veliko število glasov dobilo tudi zaradi implicitnega sporočanja, da bo v primeru zmage ukinilo zaščitne ukrepe (oziroma večino le-teh). Sedaj uresničuje svoje obljube, še posebej ob dejstvu, da se zaradi vojne v Ukrajini draži življenje večine Slovencev. Oblasti in še posebej zdravstveni minister strežejo psihološki tendenci človeka, da si ob neprijetnih pojavih zatiska oči in se pretvarja, da je vse v redu.

To je logično delovanje oblastnika, ki želi ostati na oblasti, ni pa odgovorno, državniško ravnanje! Mogoče pa je dodati še en bistveni moment. Namreč, glede na to, da minister Bešič Loredan intenzivno razgrajuje javno zdravstvo in se ob tem še neokusno spreneveda, mu, sodeč po javnomnenjskih anketah o priljubljenosti politikov, v katerih praviloma zavzema visoko mesto, pride zelo prav, da v zvezi z ukrepi glede covida-19 streže najbolj elementarnim, skoraj avtodestruktivnim strastem večine prebivalstva. Lahko bi se reklo, da gre za diabolični quid pro quo. Ali se Slovenci zavedajo, da jim minister razgrajuje sistem, v zvezi s katerim so najbolj ranljivi?

Toda razvitost in humanost družbe se merita po odnosu do njenih najbolj šibkih članov. Kako se ob odsotnosti ukrepov počutijo imunokompromitirani in onkološki bolniki? Slednji so že pozno poleti javno izrazili svoj strah zaradi širjenja okužb in odsotnosti večine ukrepov. Kako se počutijo učitelji, ki ob odsotnosti ukrepov tvegajo večkratno prebolevanje covida-19? Počasi se bo treba spraševati, zakaj posamezni člani strokovne skupine za ukrepe, povezane s covidom-19, ki so v preteklosti pokazali načelno ravnanje, ne problematizirajo ravnanja zdravstvenih oblasti? dr. Primož Šterbenc,

Stanežiče