V koreninah upora

Več kakor teden dni po fizičnem napadu na Niko Kovač vemo predvsem dvoje: da policiji še ni »uspelo« objaviti imena in priimka posnetega storilca in da dvojec Janez Janša in karakterni atentator Bojan Požar še naprej »kuri trole«, jih napeljuje k sovraštvu do nje in s tem ogroža njeno varnost. Proti takemu početju se je treba postaviti z vsemi sredstvi. Večina očitkov in diskvalifikacij, s katerimi se Janša in Požar lotevata Nike Kovač, je degutantnih, osebno žaljivih, dno civiliziranega govora, perverznih, rokovnjaških in povsem nesprejemljivih, toda eden od teh si zasluži pozornost, kajti o obeh napadalcih govori bolj kot o fizično in moralno napadeni punci. Očitata ji privilegiranost in presitost, medtem ko da na svetu (in v Sloveniji) vladajo stiske, lakota in pomanjkanje. Gre za klišejski govor nove desnice, ki se s spletnih platform po ZDA in drugod seli tudi v Slovenijo.

Sociološka veda si bo kmalu morala znanstveno postaviti vprašanje, kje v Sloveniji so vzroki in kje temelji tako radikalnega pohoda nove alternativne desnice. Praktični ključ za odgovor na to vprašanje se pri nas bržkone skriva v »kadrovskih kanalih« privilegirancev stare levice.

Tako Janša kot Požar brez dvoma sodita med privilegirance prejšnjega režima.

Vedno sta živela v izobilju in partijskih privilegijih.

O prvem – Janša tega nikoli ni zanikal – je nekdanji državni sekretar v Šarčevi vladi, poprej pa njegov tesni sodelavec Damir Črnčec celo povedal, da je nekoč pred cerkvijo popisoval vernike, danes pa da v njej sedi v prvi vrsti. Bil je vernik, toda svoje vere ni izražal v cerkvi, temveč v Titovem Kumrovcu. V času, ko so nas po šolah javno zasmehovali, ker smo hodili v cerkev, sta bila Janša in Požar na »pravem« krilu etablirane levice, danes bi nas učila prave vere in desne pravovernosti.

Drugi, Požar, je po lastnih navedbah v Mariboru sodil v družino, katere oče je bil šef mariborskega tožilstva, stric mariborski župan, sam urednik postpartijskega glasila Evropa, nastalega iz Komunista, itn. S tem, kar se tiče sorodstva, seveda v načelu ne bi moglo biti nič narobe, če so svoje funkcije opravljali korektno, toda svet črno-belih interpretacij se ne začne na »drugi strani«, temveč pri današnjih Janši, Požarju ter vojski spletne nove desnice trolov z opranimi možgani, ki sta jo ustanovila in ustrojila za potrebe medijskih umorov. Oba sta v očeh mnogih Slovencev simbola brezrezervne moralne korupcije.

Dogajanje, ki je z napadom na Niko

Kovač prestopilo Rubikon, ni brez ustreznic niti v aktualnem svetovnem dogajanju. Nekaj za napadom na Niko Kovač je v ZDA skrajni desničar David DePape vdrl v stanovanje, s kladivom napadel 82-letnega moža Nancy Pelosi, mu razbil lobanjo, zaradi česar so mu kirurgi reševali življenje več ur. Po takojšnji aretaciji je napadalec povedal, da je v bistvu hotel zajeti Nancy Pelosi in ji v svarilo drugim politikom polomiti kolena.

Kulturna vojna spletne desnice v ZDA, ta pa je radikalna v smeri, v katero gre tudi Janševa »alternativna« in skrajna desnica, je besede prevedla v dejanja že januarja lani. Pri nas se je to zgodilo z napadom na Niko Kovač, in, spet povejmo, poslej nič več ne bo, kot je bilo.

Dogajanje zahteva družbeni odgovor. Fizična varnost ljudi pred podivjanci novega desnega gibanja je ustavno zapovedana in mora biti zagotovljena. Zato se zdi, da bodo

Upor proti trolom mora priti iz vseh smeri, od ljudi različnih prepričanj, levih in desnih, vernih in nevernih, tako ali drugače drugačnih, zato pa poenotenih v absolutni zahtevi, da psihičnega, fizičnega ali duhovnega nasilja ne bomo tolerirali.

tožilstva in pravosodje pri sovražnem govoru morali zaostriti standarde pregona. To je pomembno tudi zato, ker val nestrpnosti na desni kaj hitro lahko povzroči val nestrpnosti in nasilja na levi. Kam zaostrovanje takšnih razmer pelje, je slovenska zgodovina že izpričala.

Namera Inštituta 8. marec in Nike Kovač osebno je očitna in transparentna. Gre za obrambo javnega prostora in gradi na skupnem imenovalcu vse skupnosti in ne ideoloških skupin. Referendumska obramba RTV je dokaz, hkrati upor civilne družbe proti tistim, ki bi jo radi uničili oziroma si jo podredili. Najnovejši Janšev bes nad Niko Kovač prihaja iz tega naslova. Požarjeva diskvalifikacija je diskvalifikacija spet privilegiranega novodesničarskega aktivista, ki se je na televiziji po prvem krogu volitev pojavil v vlogi »neodvisnega komentatorja«. Tudi urednika?

Na dlani je nesprejemljivost takšnih praks. Upor proti temu mora priti iz vseh smeri, od ljudi različnih prepričanj, levih in desnih, vernih in nevernih, tako ali drugače drugačnih, zato pa poenotenih v absolutni zahtevi, da psihičnega, fizičnega ali duhovnega nasilja ne bomo tolerirali.●