Luiz Inácio Lula da Silva Ljudski tribun

Spoznal sem ga, ko je bil še sindikalni aktivist, tudi spoštovan sindikalni voditelj, genialni organizator največjih stavk proti diktaturi, izjemno bister človek širokih obzorij. Prihajal je v Mehiko, tam se je rad oglasil v klubu tujih dopisnikov, za šankom je znal izvedeti, kaj se dogaja, sproščeno poklepetati z novinarji, tudi mimogrede vplivati na sogovornike. Pogovarjal sem se z njim, vodil sem tudi njegovo tiskovno konferenco. Takrat, v času dvajsetletne vojaške diktature v Braziliji, nihče od dopisnikov ni pomislil, da se pogovarjamo s prihodnjim predsednikom največje, najbogatejše, najbolj razvite države v Latinski Ameriki.

Luiz Inácio Lula da Silva bo z novim letom že tretjič prevzel oblast v državi, ki z 8,5 milijona kvadratnih kilometrov in 217 milijoni prebivalcev sodi med največje na svetu. Premore tudi amazonski pragozd, ki mu pravijo pljuča sveta in se zadnja leta opazno krči. Palmovo olje, soja in vse drugo na izsekanih območjih daje veliko denarja. Brazilija je med največjimi proizvajalci hrane na svetu, veleposestniki so brezmejno bogati.

Ko je po treh spodletelih poskusih leta 2002 prvič zmagal na volitvah, so mediji že pisali o fantu, ki se je povzpel iz najhujše revščine v svetovne vrhove. Niso pa še mogli dodati, da je pravzaprav vstal od mrtvih, politično mrtvih, kakor je mogoče dodati zdaj. Poldrugo leto je sedel v zaporu, obsojen zaradi korupcije v naftni družbi Petrobras. Naftni čudež se je začel prav v njegovem času. Tudi nogometno svetovno prvenstvo in olimpijske igre je Braziliji zagotovil Lula. Sodnik Moro, ki ga je vneto in uspešno preganjal, je od skrajnodesničarskega predsednika Jairja Bolsonara za plačilo dobil položaj pravosodnega ministra. Vrhovno sodišče je Lulo oprostilo, po poldrugem letu se je vrnil na svobodo, še enkrat kandidiral in še enkrat zmagal.

Nihče, ki je rojen v revni zvezni državi Pernambuco na severovzhodu Brazilije, najbrž ne pomisli na to, da bo vladal tako veliki, mogočni državi. Lula je rasel v skrajni revščini, mama je ostala sama z osmimi otroki, očeta je spoznal šele pri petih letih, ko je prišel pogledat svoje otroke. Takrat je Luiz Inácio že čistil čevlje na vogalu, tudi ulični prodajalec je bil malo pozneje, v čistilnici je raznašal čiste obleke, naposled se je prebil do vajenca in pomočnika v kovinarski delavnici. Pri štirinajstih je obesil šolo na klin, takrat je mama, doña Lindu, otroke že odpeljala na jug, v São Paulo.

Vojaki so v Braziliji vladali od leta 1964 do 1985, njihova diktatura je veljala za najbolj krvavo v Latinski Ameriki, kjer so takrat vojaške diktature skrbele, da so imeli severni Američani lastno dvorišče pospravljeno po svoji volji. Starejši brat, komunist, ga je pritegnil v sindikalno organizacijo. Najprej v tovarni, kjer je bil zaposlen, potem je postal lokalni voditelj, naposled regionalni. Ko je postal voditelj celotnega sindikata, so se počasi razblinile besede, da ga politika ne zanima. Skupaj z drugimi sindikalnimi voditelji so ga zaprli, ko pa so ga izpustili, je s sindikalnimi tovariši, katoliško levico in socialnimi aktivisti ustanovil Delavsko stranko.

Hitro je postal osrednja osebnost gibanja, ki je zahtevalo demokracijo, povezal se je z vso latinskoameriško levico, od najbolj radikalne do najbolj zmerne in komaj še levičarjev. Njegovemu delovanju so rekli »Lulova politična šola«, s tem so poskusili označiti njegovo povezovalno vlogo med različnimi strujami. Njegov bližnji prijatelj Pepe Mujica, nekdanji urugvajski predsednik, pravi, da Lula nikoli ni nehal biti sindikalist po duši in sindikalni voditelj po poklicu.

Leto po koncu diktature, leta 1985, so ga izvolili za poslanca, potem se je trikrat potegoval za mesto predsednika, trikrat mu je spodletelo. Uspelo mu je šele leta 2002, takrat je začel spreminjati utrip Latinske Amerike. Ameriški predsednik Barack Obama ga je razglasil za najbolj priljubljenega predsednika na svetu.

Ko je vladal, so mu šle vsaj nekaj časa na roko mednarodne gospodarske okoliščine. V Braziliji so prav tedaj odkrili velikanske zaloge nafte, Lula je odprl vrsto velikih projektov. Brazilija je v njegovem obdobju napredovala kot še nikoli, nekaj deset milijonov sodržavljanov je dvignil iz revščine v srednji razred. Pridobil si je množice podpornikov. Ko se je poslovil od oblasti, ga je še vedno podpiralo več kot dve tretjini volivcev.

Nekateri projekti so se pokazali za dvomljive, na dan so prišle obtožbe o korupciji, njegova naslednica Dilma Rousseff, nekdanja gverilka, ni zmogla nadaljevati njegovih projektov. Njeno pot so presekali, na oblast je prišel skrajni desničar Jair Bolsonaro, vzgojen je bil v vojski, čeravno v mladosti skoraj tako reven kot Lula.

Strankarska tovarišica, sociologinja Janja, mu je v zapor napisala 580 pisem, vsak dan eno. Letos je postala njegova tretja žena, prej je bil dvakrat vdovec.

Ko se je kot ljudski tribun tolkel za še en mandat, je znal Lula spomniti ljudi na vse svoje velike dosežke, spodrsljaje in napake pa jim je pomagal pozabljati. Tretji mandat bo zanj gotovo težji, zahtevnejši od prvih dveh. ●

Brazilija je v njegovem obdobju napredovala kot še nikoli, nekaj deset milijonov sodržavljanov je dvignil iz revščine v srednji razred. Pridobil je množice podpornikov, ko se je poslovil od oblasti, ga je še vedno podpiralo več kot dve tretjini volivcev.