»Preverjevalci dejstev«? Ne, hvala!

V petek, 14. oktobra, sem imela v Slovenski kinoteki priložnost in čast sodelovati pri okrogli mizi Jesenske filmske šole, ki je bila namenjena razmisleku o kritičnem mišljenju v času prepovedane misli. Provokativno zastavljena tema je izzvala zanimivo ra

Moderatorka Anja Zag Golob je pogovor začela z zelo neposrednim vprašanjem: ali je dandanes kritično mišljenje sploh še mogoče oziroma ali takšno mišljenje sploh še potrebujemo? V lastnem odzivu sem, podobno kot ostale sogovornice, izrazila prepričanje, da je kritično mišljenje dandanes potrebno bolj kot kdaj prej. Strinjale smo se tudi, da so kritični misleci že od nekdaj tarča napadov in da ti ne glede na silovitost ne morejo zatreti kritične misli, ki bo ob napadu na eni pač našla pot do druge platforme, na kateri se bo lahko izrazila; nekoliko manj soglasne pa smo bile glede mnenja, da so poskusi utišanj danes intenzivnejši kot v preteklosti.

Tem uvodnim ugotovitvam sem dodala misel, da je namesto tarnanja nad nenaklonjenimi okoliščinami bolj potreben razmislek, kaj je tisto, kar dandanes najbolj duši kritično misel, in kako se bomo temu zoperstavili. Predlagala sem tri sodobne sovražnike kritične misli: strah, »preverjevalce dejstev« (fact-checkers) in utopično predstavo o nezmotljivosti, ki smo jo prisiljeni povezovati zlasti s slednjimi.

Strah, slab svetovalec

Sogovornice so se odzvale predvsem na strah in ga povezale z mislecem, ki s svojimi kritičnimi interpretacijami tvega, da bo izzval negodovanje in morda celo sankcije, kar je bilo v nadaljevanju razprave mogoče lepo povezati z umetnostjo, osovraženostjo drznejših ustvarjalcev in krčenjem medijskega prostora, namenjenega resni umetnostni kritiki. »Preverjevalci dejstev« pa so obviseli v zraku, kot bi se o njih ne spodobilo govoriti v kontekstu kritičnega mišljenja, ki sega tudi v polje umetnosti. V pričujočem sestavku se želim vrniti k vsem trem sovražnikom kritične misli, ki sem jih predlagala, in nekoliko podrobneje razviti to misel.

Strah je seveda nekaj, kar se kritičnega misleca gotovo lahko polasti ob javni artikulaciji neke ideje. Toda ta strah za kritično misel ni usoden. Usoden je lahko strah, ki se nas polasti, še preden je kritična misel sploh imela priložnost, da se razvije. In okoliščine, v katerih živimo že skoraj tri leta, so tiste, ki so spodbujale in še spodbujajo prav takšen strah. Bolezen in vojna sta zagotovo fenomena, na katera se ljudje moramo najprej odzvati s strahom: strah je obrambni mehanizem. Toda kot tak se strah ne sproži po racionalnem premisleku, temveč nehote, nagonsko. Percepcija grožnje izzove ohromelost, beg ali boj. Hujša ko se zdi grožnja, bolj verjetno je, da nas bo strah paraliziral ‒ dobesedno ali v prenesenem pomenu. Strah ohromi telo, otopi pa tudi sposobnost za racionalno kritično mišljenje. Paraliza ni spodbudna za kritično mišljenje, a ravno

tako to nista ne beg ne boj, če naj bo kritično mišljenje družbenotvorno in ne destruktivno. Prvi pogoj za kritično mišljenje je torej, da strah premagamo, kolikor je le mogoče, kajti kot pravi Giorgio Agamben: strah je slab svetovalec. In tudi če se zdi nemogoče znebiti vtisa, da je grožnja realna in velika, se je vsekakor treba nenehno spraševati, ali smo grožnjo locirali v pravem izvoru, kajti brez tega se bomo težko ustrezno zaščitili.

Javno-zasebno partnerstvo

S tem pa smo že pri »preverjevalcih dejstev«, kjer je situacija bolj zapletena. Preverjanje dejstev, ki ga izvaja raziskovalec sam, je seveda že od nekdaj osnova raziskovanja (v znanosti, novinarstvu, celo v nekaterih oblikah umetnosti). Tudi postopki, v katerih raziskovalčevi kolegi (znanstveniki, uredniki in podobno) preverjajo avtorjeva dejstva in argumente, niso nič novega. Novost je prenos teh postopkov na »neodvisne« zunanje izvajalce, ki so preverjanje dejstev v zelo kratkem času spremenili v mogočno orodje za eliminacijo ne

zaželenih misli, idej, informacij in interpretacij.

Se sprašujete, zakaj te oblike preverjanja dejstev ne imenujem preprosto cenzura? Saj jo bom, kajti prav za to gre: za zelo napredno obliko sodobne cenzure, ki se izvaja v javno-zasebnih partnerstvih, ki se zdi vseprisotna, je nad zakonom (in znanostjo) in ne deluje v javnem interesu, temveč v interesu kapitala, ki jo financira (običajno v obliki donacij). Pravzaprav sploh ni zelo sofisticirana, je pa zelo mogočna, ravno zaradi ekonomske moči tistih, ki jo financirajo.

To so močne izjave, ki jih je treba podpreti s kakšnim primerom. In čeprav se s svojim delom umeščam v tisti del akademskega spektra, ki se ukvarja predvsem s kulturo in umetnostjo, ki sicer nikakor nista izvzeti iz mehanizmov preverjanja dejstev, bom tokrat za začetek izbrala primer s področja, ki je v zadnjem obdobju poseglo v življenje slehernika, torej primer iz medicine. Drugega novembra 2021 je British Medical Journal objavil članek raziskovalnega novinarja Paula D. Thackerja z naslovom Covid-19: raziskovalec razkriva probleme z integriteto podatkov v Pfizerjevih kliničnih študijah cepiv (Covid-19: Researcher blows the whistle on data integrity issue in Pfizer vaccine trials). Članek, ki je prosto dostopen na spletni strani BMJ in navaja zares zaskrbljujoče informacije, so poskušali na družbenih omrežjih poobjaviti številni posamezniki, ki so že 10. novembra 2021 začeli obveščati BMJ, da imajo pri tem težave: nekateri so sporočili, da članka sploh ne morejo poobjaviti; drugi so sporočili, da so bile njihove objave označene z opozorili, da »manjka kontekst«, da »navajajo zavajajoče informacije« ali da »kršijo standarde spletne skupnosti«; tisti, ki so članek skušali poobjaviti na facebooku, so dobili celo obvestilo, da facebookov algoritem naredi objave ljudi, ki »vedno znova širijo lažne informacije«, manj vidne (shadow banning).

»Neodvisni izvajalci preverjanja dejstev«, ki jih je najela korporacija Meta, so imeli polne roke dela. Zato sta urednika British Medical Journal decembra 2021 napisala odprto pismo Marku Zuckerbergu, v katerem sta direktorja in največjega delničarja korporacije Meta obvestila, da je po njunem strokovnem mnenju preverjanje dejstev, ki se izvaja v imenu in s finančnimi sredstvi korporacije Meta, vsaj v tem primeru »netočno, nekompetentno in neodgovorno«. Zuckerberg oziroma njegovi izvajalci preverjanja dejstev svoje ocene – kljub očitku, ki sta ga povsem nedvoumno artikulirala urednika enega najuglednejših in najvplivnejših znanstvenih časopisov s področja medicine ‒ do danes niso spremenili.

Ta primer bi lahko dopolnili še z nekaj sorodnimi novejšega datuma. V istem tednu, ko je v Slovenski kinoteki potekala Jesenska filmska šola, je v evropskem parlamentu potekalo zaslišanje Janine Small, ki je v korporaciji Pfizer odgovorna za mednarodno poslovanje. Gospa Small je na vprašanje nizozemskega evroposlanca Roba Roosa, ali so bila Pfizerjeva cepiva pred začetkom globalne cepilne kampanje preizkušena glede preprečevanja prenosa okužbe, odgovorila z nedvoumnim ne in dodala, da se je bilo v pandemiji treba premikati »s hitrostjo znanosti«. Ko so novico, ki jo je javnosti prek twitterja posredoval evroposlanec Roos, z začudenjem in neodobravanjem komentirali različni viri, denimo upokojeni britanski predavatelj dr. John Campbell na svojem kanalu youtube, so »preverjevalci dejstev« v ameriškem podjetju Lead Stories, ki se na svoji spletni strani predstavlja kot partner korporacije Meta, njegovemu in podobnim komentarjem pripisali pomanjkljiv kontekst ali širjenje dezinformacij. Kot so pojasnili, preizkušanje preprečevanja prenosa okužbe nikoli ni predmet študij, ki jih je treba opraviti na cepivih za pridobitev pogojnega dovoljenja za uporabo v izrednih razmerah. Objave hrvaškega profesorja dr. Gordana Lauca, nekdanjega člana hrvaške posvetovalne skupine za covid-19, ki na družbenih omrežjih sporoča, da je evropska komisija naročila zadostno število odmerkov cepiv proti covidu-19, da bo lahko vsak prebivalec EU, vključno z otroki, prejel deset odmerkov, in da so ta naročila predmet preiskave pri evropskem javnem tožilstvu (kot je razvidno na spletni strani tožilstva), pa so »preverjevalci dejstev«, v tem primeru hrvaški Faktograf, »osenčili«.

Pometanje v koš

V zadnjih skoraj treh letih je bilo javnosti neštetokrat naročeno, naj počaka, da znanost ponudi rešitve in da odločevalci te rešitve spremenijo v priporočila ali, še raje, ukrepe in zapovedi. Neredko se je javnosti, medicinskim laikom, ki so si drznili izraziti skeptičnost, zaskrbljenost ali celo nasprotovanje, posmehljivo očitalo, da se vmešavajo v zadeve, za katere niso kompetentni. Malodane vse, kar ni bilo v skladu z uradno razglašenimi ukrepi, je bilo hitro razglašeno za lažno novico, dezinformacijo ali vsaj epidemiološko nevarno deviacijo (npr. deklaracija Great Barrington s predlogom »osredotočene zaščite«, katere podpisniki, med njimi tudi ugledni profesorji epidemiologije s Harvarda, Stanforda in Oxforda, so se soočali zlasti z utišanjem na platformah, kot je twitter). Opazke, da so nekateri ukrepi, če si jih ogledamo v daljšem časovnem intervalu, protislovni, so bile zavrnjene, češ da se znanost razvija (»s hitrostjo znanosti«?) in da je treba temu razvoju slediti. Očitki, da znanost ni ne nezmotljiva ne imuna za konflikte interesov in korupcijo, pa so bili najpogosteje ožigosani za zanikanje znanosti ali kar teorijo zarote.

Kar navajam, seveda ne pomeni, da so zadnja tri leta pokazala, da je znanost popolnoma zavožena in da je vse, kar so v svoji kritičnosti in skeptičnosti sproducirali tako laiki kot disidentski strokovnjaki in znanstveniki, nedvomno upravičeno in točno. Še zdaleč ne. V globalni javnosti je zakrožilo in še vedno kroži nekaj res neverjetnih idej. Nikakor pa ne drži, da je neverjetno in neresnično vse, kar so »preverjevalci dejstev« v tem obdobju pometali v enoten koš teorij zarote, ljudje, ki so si drznili misliti kritično, morda zgolj v obliki zastavljanja vprašanj ali izražanja pomislekov, pa so bili deležni diskreditacij in v nekaterih primerih celo hudih sankcij (kot so odpovedi delovnih razmerij, grožnje z odvzemom zdravniških licenc in celo sodni procesi).

Posebna komisija, ki jo je ustanovil medicinski znanstveni časopis Lancet, ki se po uglednosti in vplivnosti postavlja ob bok reviji British Medical Journal, je po dveh letih natančnih preiskav denimo sklenila, da obstaja precejšnja možnost, da je bil koronavirus ustvarjen v laboratoriju, ni pa jasno, v katerem laboratoriju naj bi se to zgodilo, s kakšnim namenom ter kako naj bi se virus iz laboratorija razširil po vsem svetu. Kar je zdaj znanstveno legitimna hipoteza ‒ vodja Lancetove komi

Ustavimo mehanizme, ki dušijo kritično mišljenje. »Preverjevalci dejstev«, ki nam jih vsiljuje MAMA (Microsoft, Apple, Meta, Amazon)? Ne, hvala!

sije dr. Jeffrey Sachs pa jo je v nedavnih intervjujih označil celo za edino zares verjetno razlago izvora koronavirusa, katere potrditev otežuje nekooperativnost vpletenih inštitucij ‒, so »neodvisni preverjevalci dejstev« do nedavnega nemudoma etiketirali kot teorijo zarote. Pričujoče razmišljanje in navedbe so torej mišljeni kot opozorilo, da se ob »preverjevalcih dejstev« soočamo z novo obliko cenzure, ki se je že nekajkrat izkazala za »netočno, nekompetentno in neodgovorno«.

Navedeni primeri kažejo, da se je mehanizem »reguliranja« kritične misli – mehanizem, ki ga poganja kultura diskreditacij (cancel culture), v kateri se kritične glasove razglaša za zanikovalce znanosti in teoretike zarot, s čimer so odrezani od osrednjih medijev in pozicij moči, sozvočje glasov, ki ostanejo, pa je razglašeno za znanstveni konsenz, ki mu laiki ne morejo oporekati ‒ med pandemijo izpopolnil. A trend se nadaljuje tudi med najnovejšo globalno krizo, torej med vojno v Ukrajini. Teoretike zarot in zanikovalce znanosti so sedaj nadomestili putinisti in žrtve ruske propagande (ki nam sicer že nekaj mesecev ni več dostopna, saj so evropski odločevalci poskrbeli za blokado ruskih medijev), skonstruirani konsenz pa v tem primeru ni konsenz medicinskih znanosti, temveč konsenz Zahoda, ki naj bi si pod vodstvom Združenih držav Amerike po vsem svetu in zdaj torej tudi v Ukrajini prizadeval za zaščito demokracije in človekovih pravic – za vsako ceno. Je pa zanimivo, da ta konsenz ne privilegira iskanja rešitev po diplomatski poti; za pacifizem se pogosteje zavzemajo domnevni podporniki ruskega režima.

Pogledi na Ukrajino

Tisti, ki opozarjajo, kaj v tako skonstruirani viziji podpore Ukrajini pomeni »za vsako ceno«, se ravno tako kot kritiki upravljanja pandemije hitro znajdejo pod drobnogledom »preverjevalcev dejstev«. Naj tudi tu postrežem s svežim konkretnim primerom, tokrat iz čisto domačih logov. Sociolog dr. Tomaž Mastnak je do nedavnega za časnik Dnevnik v štirinajstdnevnih intervalih prispeval kolumne, ki jih je sociolog dr. Rastko Močnik pred nekaj dnevi, ko je bilo objavljeno obvestilo uredništva o prekinitvi sodelovanja z Mastnakom, označil za enega od pomembnih »alternativnih virov razmišljanja«. Bralce, ki so poobjavili Mastnakovo predzadnjo kolumno z naslovom Šli bodo do konca. Kaj pa mi?, je pričakalo obvestilo »neodvisnih virov za preverjanje informacij«, tokrat portala Oštro, da širijo dezinformacije.

Po ugotovitvah portala Oštro ‒ ki je registriran kot »neprofitna medijska organizacija, organizirana kot zavod«, in se financira iz sredstev, pridobljenih na javnih razpisih, ter s pomočjo donacij in ki se je kot prvi v Sloveniji pridružil mreži International Fact-Checking Network (IFCN) ‒ naj bi Mastnak med drugim neutemeljeno »trdil, da se je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski pohvalil, da so pod njegovim vodstvom ukinili pravico delavcev do sindikalnega združenja in kolektivnih pogajanj ter odpravili delavske pravice«. Z zanimanjem pričakujem, kako se bo portal odzval na članek sociologinje dr. Maje Breznik Za kakšno svobodo se bori Ukrajina?, ki je bil najprej objavljen na spletišču Centra za družbeno raziskovanje (Cedra) in 15. oktobra nato še v Delovi Sobotni prilogi; ta analiza z natančno navedenimi viri je bližja Mastnakovi interpretaciji kakor pa oceni slovenskih »neodvisnih preverjevalcev dejstev«.

Domnevnega zahodnega konsenza glede vojne v Ukrajini ne problematizirajo le slovenski kritični misleci. Morda najvidnejši med intelektualci, ki so zavzeli izjemno kritično držo do vloge Združenih držav Amerike, je Noam Chomsky, ki je v številnih nedavnih intervjujih v medijih izven mainstreama ne le obsodil enostransko medijsko reprezentacijo te vojne kot »zahodno propagando, kakršni še nismo bili priča«, temveč je ukrepanje ZDA in EU nedvoumno opisal tudi kot tlakovanje poti v jedrsko katastrofo. V osrednjih medijih o stališčih Chomskega ‒ ki so ga pred nekaj meseci brez zadržkov citirali, ko je nastopil kot neusmiljen kritik »anticepilcev«, njegove takratne izjave pa bi zlahka razumeli kot sovražni govor ‒ tokrat ne poročajo.

Skupni imenovalec obeh izrednih stanj – pandemije in vojne – je torej izpopolnitev mehanizma zatiranja kritične misli kot sredstva ustvarjanja konsenza. Kar se je spremenilo, pa je instrumentalizacija strahu. Če je konsenz stroke med pandemijo sugeriral, da se je koronavirusa treba bati kot kuge, nas konsenz demokratičnega Zahoda med vojno v Ukrajini bodri in združuje v sovraštvu do Rusov (marca letos je MMC RTV SLO poročal, da je podjetje Meta uporabnikom družbenih omrežij facebook in instagram dovolilo pozivati k nasilju nad Rusi in ruskimi vojaki), namesto da bi nas strašil z nuklearnim uničenjem. A če smo po dobrih dveh letih pandemije zdaj končno bolj množično premagali strah in smo sposobni nekoliko bolj kritično oceniti kolateralno škodo in se celo lotiti preiskovanja koruptivnih razsežnosti našega odzivanja na pandemijo, si ob vojni v Ukrajini takšnega zamika v kritičnem mišljenju ne moremo privoščiti: kdo bo ocenjeval škodo po jedrski kataklizmi, bo sploh kaj preživelih?

Predstava o nezmotljivosti

Naj to razmišljanje sklenem s tretjim sovražnikom kritičnega mišljenja, to je s predstavo o nezmotljivosti, ki se v teoriji zdi utopična malodane vsakomur, v praksi pa jo vedno znova srečujemo zlasti na strani »preverjevalcev dejstev«, ki se predstavljajo kot ultimativni arbitri resnice, čeprav njih ne preverja nihče, kot je razvidno denimo iz podatkov korporacije Rand o International Fact Checking Network. (Seveda predstava o lastni nezmotljivosti ni tuja niti marsikateremu mislecu, ki s svojimi idejami pluje proti osrednjemu toku). Izkušnje (vsaj zadnjih treh let) bi nas morale izučiti, da je razpoznavni znak pristnega kritičnega mišljenja sposobnost ne le detektirati napake in zmote drugih, temveč tudi priznati lastne, jih reflektirati, popraviti in prevzeti odgovornost. Cenzura onemogoča tudi to.

Delovanje »preverjevalcev dejstev« in izločanje oporečniških glasov je gotovo mogoče utemeljevati z zaščito interesov nepoučene splošne javnosti, češ da ta v sodobni poplavi informacij ne zmore več ločiti znanstvenega zrnja od teoretskozarotniških plev; a ta utemeljitev zavzema zelo pokroviteljsko držo do splošne javnosti, izrekanje mnenj dopušča le izbranim predstavnikom stroke in znanosti, sleherniku – tudi takšni z doktoratom ali Nobelovo nagrado v žepu se najdejo med njimi – pa odreka pravico do kritičnega mišljenja. In vendar nas zgodovina – skozi prizmo Hannah Arendt, denimo ‒ uči, da se najhujše strahote, kar jih pomnimo, niso zgodile zgolj na ukaz karizmatičnih posamičnih psihopatov na oblasti; zgodile so se s privolitvijo slehernika, ki se je odpovedal svoji pravici do kritičnega mišljenja in svoji dolžnosti, da to pravico uveljavi.

Ustavimo mehanizme, ki dušijo kritično mišljenje. »Preverjevalci dejstev«, ki nam jih vsiljuje MAMA (Microsoft, Apple, Meta, Amazon)? Ne, hvala! ●

Prvi pogoj za kritično mišljenje je, da strah premagamo, kolikor je le mogoče, kajti kot pravi Giorgio Agamben: strah je slab svetovalec.

Skupni imenovalec obeh izrednih stanj – pandemije in vojne – je izpopolnitev mehanizma zatiranja kritične misli kot sredstva za ustvarjanje konsenza. Foto Stringer/Reuters

Očitki, da znanost ni ne nezmotljiva ne imuna za konflikte interesov in korupcijo, so bili najpogosteje ožigosani za zanikanje znanosti ali kar teorijo zarote. Foto Aly Song/Reuters