Ekonomika in pasti sončnega otočja

Vvladi Roberta Goloba oziroma premier sam si je cilj postavili tudi gradnjo obnovljivih virov energije, natančneje sončnih elektrarn. To naj bi se zgodilo s pospešeno gradnjo večjih sončnih elektrarn na degradiranih območjih, recimo jim sončni otoki. Namen tega prispevka ni nasprotovanje tej ideji, ampak ovrednotenje te ideje z vidika ekonomičnosti, smotrne porabe javnega denarja ter okoljskih in strateških ciljev. Rad bi opozoril tudi na specifične težave Slovenije, ki jih je nujno treba odpraviti, ne glede na omenjeno gradnjo velikih polj sočnih elektrarn. Gradnja obnovljivih virov je nujna, če se hoče Slovenija energetsko osamosvojiti. Zdaj je pri investicijah v obnovljive vire energije povsem na začelju EU. Stanje sicer ni tako slabo zaradi preteklih investicij v vodne objekte. Izziv je izostanek oziroma skromna gradnja novih objektov (vseeno je, ali gre za zasebna ali javna vlaganja). Večinoma je to posledica administrativnih ovir (vključno z nasprotovanjem interesnih skupin), vse bolj pa tudi slabega stanja energetske infrastrukture – šibkega distribucijskega omrežja.

To je zdaj vedno večja nadloga. V približno dveh desetletjih bo morala Slovenija zgraditi najmanj za okoli dve krški nuklearki novih kapacitet proizvodnje elektrike. Če upoštevano nepredvidljivost proizvodnje obnovljivih virov, še opazno več. Čez palec ocenjeno bo morala Slovenija za eno nuklearko obnovljivih virov zgraditi zaradi zaprtja šoštanjske elektrarne. Možna je sicer predelava v druge energente, a teh načrtov za zdaj ni.

Drugi večji premik na energetskem področju je elektrifikacija prometa. Tudi pri deležu prodaje električnih vozil je Slovenija na začelju EU, a do konca desetletja bo promet opazno vplival na porabo električne energije in do sredine prihodnjega desetletja bodo električna vozila zanesljivo prevladovala v prometu. Zelo verjeten je tudi hiter preskok, kar pomeni pospešeno menjavo vozil, potem ko bodo (predvidoma v dveh ali treh letih) električna vozila postala cenovno konkurenčna konvencionalnim. Dobra tretjina energije se uporabi v prometu. Z elektrifikacijo prometa se bo ta delež zmanjšal, saj so električni motorji učinkovitejši od motorjev z notranjim zgorevanjem, vseeno pa bo prehod prinesel povečanje porabe električne energije, ki je primerljivo s proizvodnjo nuklearke v Krškem.

Spomnimo: nazivna moč nuklearke je okoli 700 megavatov.

Ker govorimo o energetski samozadostnosti, je treba opozoriti, da polovica proizvodnje nuklearke pripada Hrvaški in da je proizvodnja iz obnovljivih virov manj zanesljiva. Bolj jasno povedano, tisoč megavatov moči nuklearke proizvede bistveno več elektrike kot tisoč megavatov moči sončnih elektrarn. Skratka, za energetsko neodvisnost Slovenije bi potrebovali še za kakšno nuklearko več razpoložljivih virov električne energije.

Prvo vprašanje je seveda, ali je gradnja velikih polj sočnih elektrarn ekonomsko smiselna. Odgovor je pritrdilen. Proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov je že nekaj let vsaj konkurenčna proizvodnji elektrike v »klasičnih« velikih energetskih objektih. Ob upoštevanju stroškov investicije in delovanja je sicer najcenejša proizvodnja električne energije v vetrnih elektrarnah, medtem ko je proizvodnja s pomočjo sonca okoli četrtino višja. V hidroelektrarnah in jedrski elektrarni so stroški proizvodnje podobni kot v vetrnih elektrarnah.

V vseh primerih je strošek močno odvisen od predvidene življenjske dobe. V izračunih sem upošteval 15 let življenjske dobe vetrnih in sončnih elektrarn ter 25 let delovanja hidrocentral in jedrske elektrarne. Toda v tej primerjavi nisem zajel stroškov investicije v zemljišče in okolje, kar izračun opazno spremeni. Hidroelektrarne (izračun sem naredil za eno od elektrarn na Savi) imajo najnižji strošek proizvodnje, če gledamo zgolj osnovno investicijo in obratovanje. Toda če k temu dodamo strošek urejanja okolice, je proizvodnja v hidroelektrarnah tako draga kot v termoelektrarnah. Podobno velja za sončne otoke, ki bodo opazno spremenili videz okolja, tudi če bodo postavljeni na degradiranih območjih. Za primerjavo: sončna elektrarna v Hrastniku, postavljena na odlagališču odpadkov, ima nazivno moč okoli tri megavate. Robert Golob je sredi leta napovedal gradnjo sončnih polj s skupno močjo tisoč megavatov. Skupna površina teh bo znašala okoli 1400 nogometnih igrišč.

Gradnja malih sočnih elektrarn na hišah in poslovnih objektih je v tem pogledu bistveno cenejša, saj ni nobenega vpliva na okolje, bistveno manjši so lahko tudi drugi stroški, vključno z nakupom zemljišča in vzdrževanjem oziroma delovanjem. Še posebej pri gradnjah na zasebnih stanovanjskih objektih strošek delovanja skoraj v celoti »izgine« v rednih stroških gospodinjstev.

Pri gradnji velikih sončnih otokov je treba opozoriti še na financiranje, saj je zelo verjetno, da bo obremenilo državni proračun, ne glede na to, da naj bi investicije izvedle državne elektro družbe. Strešne investicije so zasebne in ugodneje vplivajo na proračun. Glavna težava številnih malih objektov je v tem, da zahtevajo posodobitev električnega distribucijskega omrežja.

Uradno znani strošek nujnih investicij v distribucijsko omrežje do konca tega desetletja znaša okoli 4,3 milijarde in distribucijska podjetja imajo le tretjino te investicijske sposobnosti. A ta ocena investicij, izdelana na podlagi nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), je zastarela. Posodobljena ocena, NEPN bo predvidoma prenovljen do konca prihodnjega leta, bo verjetno pokazala najmanj četrtino večje potrebe po vlaganjih. Skoraj zanesljivo bo pri nadgradnji distribucijskega omrežja nujen velik investicijski vložek države, saj je vseh pet distributerjev v večinski lasti države in ni videti, da bi bila država pripravljena v ta podjetja spustiti več zasebnega denarja.

Pomembno vprašanje je zato, ali lahko Slovenija z gradnjo velikih solarnih otokov investicijsko razbremeni distributerje. Odgovor je negativen. Posodobitev in bistvena nadgradnja distribucijskega omrežja sta nujni tudi zaradi elektrifikacije prometa in opuščanja fosilnih goriv za ogrevanje. Če država razmišlja o solarnih otokih kot cenejši alternativi množici strešnih elektrarn, je v veliki zmoti, ki lahko katastrofalno vpliva tako na javne finance kot na stabilnost energetske oskrbe Slovenije (in seveda na okoljske cilje).

Z gradnjo sočnih otokov lahko Slovenija le nadomesti del zaostanka, saj proizvodnja elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn zdaj dosega pičla 2 odstotka elektrike, medtem ko je v državah EU ta delež okoli četrtino celotne proizvodnje elektrike. Po podatkih Eurostata je Slovenija v preteklih 15 letih delež proizvodnje iz obnovljivih virov povečala za pičlih 6,6 odstotne točke, najmanj med vsemi članicami EU. Rast je predvsem posledica gradnje elektrarn na spodnji Savi.

Izziv tako ne more biti kolebanje med velikimi in malimi (mikro) proizvodnimi viri, ampak kako spodbuditi investicije v obnovljive vire, ne glede na velikost in vir. Razpršenost proizvodnih virov je nujna tudi zaradi stabilnosti oskrbe.

Večina evropskih držav usmerja ukrepe prav v gradnjo mikroobjektov. Ob zgledni ekonomiki teh objektov je to najbolj enostavna poteza. To bi morala čim prej spoznati tudi Slovenija, ki zdaj administrativno omejuje velikost objektov na zasebnih hišah in ovira njihov priklop na omrežje. Prav tako ni jasno opredeljenih postopkov odkupa električne energije teh objektov. Ameriška zvezna država Kalifornija, na primer, spodbuja gradnjo sončnih elektrarn tudi tako, da je vsem zagotovljen odkup po borznih cenah. Gospodinjstva tako v času presežkov elektriko po borznih cenah prodajajo, v nočnih urah pa kupujejo v skladu s sklenjeno pogodbo. Podobno bi morala čim prej narediti tudi Slovenija, odpraviti druge administrativne ovire in se osredotočiti na posodobitev distribucijskega omrežja. V nekaj letih bi se ta poteza obrestovala tudi pri lažji vključitvi električnih vozil v okolje. ●

Če država razmišlja o solarnih otokih kot cenejši alternativi množici strešnih elektrarn, je v veliki zmoti, ki lahko katastrofalno vpliva tako na javne finance kot na stabilnost energetske oskrbe Slovenije.