Sestanek, ki ga ni bilo

Francosko-nemški motor se je zataknil. Napetosti, ki so se nakopičile v dolgih mesecih vojne, in tudi vse tiste, ki so se nabirale v zadnjem desetletju, od finančne krize naprej, so dosegle najvišjo raven z odpovedjo tradicionalnega posvetovanja obeh vlad konec oktobra v dvorcu Fontainebleau. Včasih je najpomembnejši sestanek tisti, ki ga ni bilo. Tandem, ki je dajal ton Evropski uniji minulih 30 let, je v krizi. Emmanuel Macron in Olaf Scholz ne bi mogla bolj nedvoumno kazati, kako težko shajata drug z drugim in z vprašanji, o katerih se ne strinjata. Skupne seje francoskega in nemškega kabineta so ritual in kažejo tesno sodelovanje med državama, zaradi preveč spornih vprašanj je bilo tokratno zasedanje prestavljeno na prihodnje leto. Od medvladnih posvetovanj je ostal samo neprijeten obisk nemškega kanclerja pri francoskem predsedniku. Voditelja sta se, da bi ohranila še zadnji videz enotnosti, sestala na delovnem kosilu v Parizu. Srečanje je bilo razglašeno za uspešno, vendar po večurnih pogovorih ni bilo ne tiskovne konference ne izjav za medije, kar je stvar rutinske diplomatske vljudnosti. Nečimrni gostitelj je pokazal razdraženost s tem, da je nastop za javnost odpovedal, Scholz, ki si je v preteklih mesecih privoščil več zbadanj Francije in je pripotoval na obisk v spremstvu novinarskih ekip, je ostal brez besed.

V letu, ko se Evropa spoprijema z največjo preizkušnjo vzdržljivosti, se Nemčija in Francija politično oddaljujeta. Seznam tem, o katerih ne zmoreta doseči kompromisa, je dolg in sega od energetike in oboroževanja do odnosov s Kitajsko. Odnose dodatno obremenjujeta osebna nenaklonjenost in nezaupanje, Francija se boji izgube moči v Evropi, ravnotežja med državama, ki ga je vzdrževala nekdanja kanclerka, ni več. Zdaj, ko bi sedemindvajseterica morala pokazati enotnost vizavi Rusiji, so interesi v Evropi vse bolj nacionalni – celo med »nepogrešljivimi partnerji«.

Minilo je osem mesecev od začetka Putinove invazije na Ukrajino in Evropa občuti vse posledice vojne. Od solidarnosti je ostalo bore malo, vsakdo skrbi samo zase, vse več je prerekanj o ekonomskih posledicah, o tem, kdo bo plačal najvišjo ceno. Vojna sredi Evrope, inflacija in energetska kriza so obremenili evropska zavezništva. Nemčija in Francija sta se običajno tesno usklajevali pred vrhunskimi srečanji, v času Angele Merkel je bila ustaljena praksa, da sta pred vrhom EU oblikovali skupno stališče in z njim odšli na srečanje držav članic. Dogovor med Berlinom in Parizom o najpomembnejših vprašanjih je bil podlaga za evropske odločitve. Dejstvo, da je ob nedavnem vrhu Evropske unije izostala skrbno koreografirana diplomacija, je simptom slabih odnosov. Enajsturna nočna seansa se je končala s šablonskim kompromisom, ki na neki način ustreza obema, vendar pušča vse konkretnosti nerešene.

Pomenljivo je, da se je tako rekoč hkrati, precej po tihem in tik po njeni prisegi, francoski predsednik v Rimu srečal z Giorgio Meloni. Macron je prvi evropski voditelj, ki se je rokoval z italijansko premierko. Ta ima v Evropi status postfašistke in avantgarde skrajne desnice na celini.

Sešla sta se neformalno in po naključju, na prvi dan njenega mandata, visoki gost je pripotoval na srečanje s papežem v Vatikanu, skupaj z italijanskim predsednikom je sodeloval na dolgo načrtovanem mednarodnem mirovnem kongresu katoliške laične organizacije Sant'Egidio. Naključje je ustvarilo priložnost. In vendar, ne glede na naključnost daje srečanju posebno težo poseben časovni okvir, v katerem je potekalo.

Francoska stran se je potrudila, da je obisk razložila v zelo natančnem kontekstu avdience pri Frančišku in dvostranskega pogovora s Sergiem Mattarello, ki mu je priredil zasebno kosilo. Priprave na pogovor s premierko so potekale v tajnosti, palača Chigi je napovedala skorajšnje srečanje, Elizej se je pretvarjal, da ne ve za vabilo. Po poročanju Repubblice je bil samo nekaj ur pred sestankom rezerviran hotelski apartma v Villi Agrippina Gran Meliá s panoramsko teraso in pogledom na Vatikan. Francoska zadrega se je kazala v tem, da ni bil povabljen noben medij in ni bilo uradnih fotografij. Macron je naknadno pripomnil, češ da »so odnosi med Italijo in Francijo pomembnejši od voditeljev«, na twitterju je zapisal, »kot Evropejci in sosednji državi moramo nadaljevati delo, ki smo ga začeli z Italijo«.

Predsednik se zaveda, da je Melonijeva v francoskem javnem mnenju nevarno podobna njegovi tekmici Marine Le Pen, prevelika bližina bi lahko imela zanj notranjepolitično ceno. Obenem se zaveda skupnih interesov, zadev, pri katerih potrebuje sodelovanje Rima, vključno z reformo fiskalnih pravil EU, za kar si prizadevata obe visoko zadolženi državi. V tem okviru je treba pozabiti na zamere, protifrancoska stališča in nacionalkonservativno ozadje nove predsednice vlade; in tudi to, da so bili Bratje Italije edina stranka, ki je glasovala proti ratifikaciji kvirinalske pogodbe o dvostranskem sodelovanju, sklenjene lani. Podobno, kakor se mora druga stran pretvarjati, da je končan incident s kritiko nove italijanske usmeritve, ki ga je sprožila francoska ministrica za evropske zadeve v intervjuju za rimski dnevnik.

Pri tem je pomembna tudi vloga Maria Draghija. Italijanski mediji so omenjali, da je Macrona, s katerim sta bila v odličnih odnosih, pozval, naj ocenjuje premierko »na podlagi dejstev«. Nekdanji centralni bančnik ji v ozadju stoji ob strani in zanimivo je opazovati, kako se rahljajo dovčerajšnja evropska stališča. Nemški kancler ji je čestital v italijanščini in se veseli sodelovanja, vladni uradi v Evropi relativizirajo politični in institucionalni preobrat, ki se je zgodil. Giorgia Meloni je v četrtek odpotovala na prvi obisk v Bruselj, začel se je dialog, čeprav plah, z rimsko vlado.

Tudi med Francijo in Italijo nazadnje vedno prevlada pragmatizem, ne glede na njuno zgodovino, ki je polna političnih nesporazumov, geopolitičnih rivalstev in industrijskih sporov. Italija je med ustanoviteljicami evropske skupnosti in ni je mogoče izolirati v Evropi. Poleg tega Francija rada koketira z mediteransko sosedo, ki zanjo vselej pomeni rezervni načrt – kadar v francosko-nemških odnosih zaškripa, se začne ozirati naokrog in iskati nove možnosti; pri čemer tudi Italiji iskanje skupnih točk s Francijo daje prostor za evropsko mizo.

Sedanjega odtajanja odnosov ni mogoče iztrgati iz specifičnega konteksta, v katerem so Evropa in njena zavezništva. Francosko-nemška os v Evropi je manj močna, odnosi s kanclerjem Scholzem so na najnižji ravni in v interesu Francije je, da si zagotovi dobre odnose z novo rimsko garnituro. To je zanjo obenem edini način za pritisk na Berlin. V neenakem razmerju je Francija ekonomsko šibkejša partnerica, tudi politično jo je oslabil neuspešen poskus posredovanja pri Putinu, trenja z Nemčijo so, med drugim, povezana z neuspehom konference o prihodnosti Evrope, pri kateri je bila vodilna francoska vloga.

Odkar je Rusija napadla Ukrajino, Nemčija sprejema enostranske odločitve na področju energetike in oboroževanja, velike napetosti zahtevajo drugačno definicijo odnosov. Francoski finančni minister Bruno Le Maire je nedavno priznal, da so odnosi tako zelo »težki«, da je potrebno »resetiranje«. »Vojna v Ukrajini, vprašanje plina in energije ter vprašanje Kitajske bi nas morali pripeljati do strateške redefinicije francosko-nemških odnosov.«

Ostaja problem Nemčije, ki nima težav samo s Francijo. Vlada kanclerja Olafa Scholza privrženosti Evropi še ni pokazala. Prezrla je zaskrbljenost Unije, ki si prizadeva za strateško avtonomijo in svari pred odvisnostjo od Kitajske, in prezrla je tudi ameriške pomisleke, kitajskemu državnemu podjetju Cosco je dovolila lastniški vstop v pristanišče v Hamburgu, tretje največje na kontinentu. Scholz se ta konec tedna, kot prvi tuji voditelj, odkar si je predsednik Xi Jinping na kongresu kitajske komunistične partije zagotovil tretji mandat, odpravil na obisk v Peking.

Nemci veljajo za zgledne Evropejce, vendar odpor do Nemčije v Evropi narašča. Eden od baltskih ministrov je pred kratkim postavil simptomatično vprašanje, ali je še mogoče zaupati Nemčiji. ●

Včasih je najpomembnejši sestanek tisti, ki se ni zgodil.