Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Iz plitvega izkopa je potegnil kosti, predvsem pa veliko smeti
Zgodba bazovskega Šohta je glede na slovenska brezna in rove precej samosvoja. Zaradi različnih političnih razmer so opuščeni rudniški jašek nedaleč od Trsta raziskali in izpraznili precej hitro po drugi svetovni vojni, kosti neidentificiranih žrtev pa odložili v bližnjo globel, kjer ležijo še danes. Po izkopu so brezno še nekaj časa uporabljali kot deponijo za smeti, po prihodu Italije v Trst pa so ga zabetonirali in obenj postavili spomenik, na katerem je pred približno 25 leti število kubičnih metrov trupel čudežno naraslo s 300 na 500.
Glavni agitator ponovnega odprtja in raziskav Šohta je dolgo bil Samo Pahor. Njegovo pobudo je pred slabimi 20 leti prevzel njegov sodrug pri tržaškem družbenopolitičnem društvu Edinost Primož Sancin, ki je tržaško kvesturo (policijska uprava) nekega dne obvestil, da bo začel kopati na travniku ob spomeniku infojbirancem. Iz plitvega izkopa je potegnil tako človeške kakor živalske kosti, predvsem pa veliko smeti. Njegovo delo so tedaj prekinile sile javnega reda in ovadile Sancina zaradi skrunitve množičnega grobišča.
O kosteh iz jame pod Macesnovo gorico, ki še danes ne morejo najti miru in mesta ne v slovenski prestolnici ne kje drugje, so poročali tudi italijanski mediji. Poročili sta objavila tržaški dnevnik Il Piccolo in spletni portal TriestePrima.it. Spletnih komentarjev je bilo veliko. Nekateri so se čudili, kako je sploh mogoče, da ima Tito ob tolikšnem številu žrtev med rojaki ob zahodni meji še napise v lastno slavo in spomin, drugim se je zdelo globoko nenavadno, kako je mogoče trditi, da so v jami pobiti »le« Slovenci.
Italijani, ki jih streljajo Titovi partizani
Po drugi svetovni vojni se je namreč v Trstu in Gorici uveljavila krilatica, da so bile žrtve tamkajšnjih fojb umorjene samo zato, ker so bili Italijani. Kliše je leta 2004 z zakonom o zaznamovanju dneva spomina na žrtve fojb in eksodusa posvojila malodane celotna italijanska javnost. Marsikje so slike talcev, ki so jih streljale italijanske okupacijske sile med ofenzivo na
Dolenjskem leta 1942, »prodali« kot Italijane, ki jih streljajo Titovi partizani.
Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja smo letos spomladi dobili tudi v Sloveniji. V času opravljanja tekočih poslov ga je za 17. maj (obletnica pomora romskih in slovenskih družin na Igu pri Ljubljani) razglasila Janševa vlada. Pri tem ne smemo spregledati bistvene razlike. Italijanski zakon iz leta 2004, katerega predlagatelj je bil tržaški neofašist in slovenofob Roberto Menia (tisti, ki se je pred meseci znova vrnil v rimski parlament na listi Bratov Italije Giorgie Meloni), sta po precej dolgi razpravi in s podporo večine političnih sil odobrila oba domova parlamenta. Izjema so bile stranke »skrajne« levice, ki so vseskozi opozarjale na pozabljeno fašistično dvajsetletje. Spravna pot sosedov se je začela v Trstu nekaj let prej (natančneje 1998.) s srečanjem postfašista Gianfranca Finija s postkomunistom Lucianom Violantejem.
Kompromis pri naših zahodnih sosedih se je izplačal tako italijanski desnici kakor levici, torej naslednikom Komunistične partije Italije. Prva je z zakonom dosegla nekakšen izbris oziroma zatišje, kar zadeva dvajsetletno fašistično zatiranje Slovencev v Italiji, napade na Jugoslavijo in vse, kar je povezano s tem, druga je oprala krivde svoje prednike, torej italijanske komuniste, ki so s slovenskimi in hrvaškimi sodelovali pri povojnih aretacijah in pobojih na Tržaškem in Goriškem.
Izkrivljeni komentarji in interpretacije
Pri nas so se stvari spet odvile precej drugače. Če si izposodim besede Tineta Hribarja, smo julija 1990 pobite domobrance s spravno slovesnostjo v Kočevskem rogu znova sprejeli v narodno občestvo živih in mrtvih. Sledila so leta enotnosti politike ob skorajšnji vključitvi države v evroatlantske povezave, ko je bilo treba kočljive teme iz preteklosti pustiti pri miru. Spomladi 2004 jih je z dokumentarnim filmom Zamolčani – moč preživetja znova odprl novinar TV Slovenija Jože Možina. Leta 2009 se je zgodilo odkritje Hude jame, od tam pa še samo naprej.
Naši zahodni sosedje imajo za seboj daljšo demokracijo od naše, kljub temu pa s fašistično preteklostjo niso nikoli opravili. Vodilni italijanski komunist sredine 20. stoletja Palmiro Togliatti je kmalu po vojni s položaja ministra za pravosodje uvedel amnestijo za vse zločine (fašistične in antifašistične), ki so se zgodili med kapitulacijo Italije septembra 1943 in poletjem 1945. Za primerjavo lahko ugotovimo, da je vodilni slovenski komunist tistega časa Edvard Kardelj, nasprotno, na morišča poslal tiste, ki so se po zmagi revolucije znašli na »napačni strani«.
Ko slovenska politika in civilna družba med seboj obračunavata na polju polpretekle zgodovine, očitno spregledata, da ju pri tem početju opazujejo sosedje in si mislijo svoje. Če se porajajo izkrivljeni komentarji in interpretacije (kako je mogoče, da so v fojbah Slovenci, če so tam končali samo Italijani zaradi italijanstva), naj se slovenska politika vpraša, ali je ravnala modro, preudarno in predvsem državotvorno, ko je 10. februarja 2007 tedanji predsednik Giorgio Napolitano (sicer nekdanji komunist) govoril o etničnem čiščenju Italijanov. Pokojni Janez Drnovšek mu je za razliko od hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, ki se je na Napolitanove besede odzval javno, napisal zasebno pismo, drugi pa še tega ne.
Prav tako je Ljubljana molčala lani, ko je tržaška občina 12. junij razglasila za dan osvoboditve izpod jugoslovanske okupacije. So se pa tistega dne oglasile trume spletnih komentatorjev slovenske desnice in z zagrenjenostjo ugotavljale, da se je Slovenija jugoslovanske okupacije rešila šele 46 let zatem.
Primož Sturman je zgodovinar, pisatelj in srednješolski profesor. ●
Oktobra se je pri jami pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu dokončalo tisto, o čemer si nekateri že dolgo želijo, da bi se le začelo tudi na bazovskem Šohtu. Gre za kraj v okolici Trsta, kjer sta se leta 2020 srečala predsednika Slovenije in Italije.