Ljubezen, sovraštvo in politika

2022-11-05 - BARBARA KRAMŽAR JONATHAN ERNST/REUTERS

Američani bodo predsednika ali predsednico izbirali šele čez dve leti, volitve 8. novembra za vsa mesta v predstavniškem domu, približno tretjino senatnih ter 36 guvernerjev zveznih držav pa lahko vendarle spreobrnejo tok zgodovine. Demokratski predsednik Joe Biden je za privržence vizionarski voditelj, zaslužen za polovično zmanjšanje revščine med otroki, razširitev zdravstvene oskrbe med prebivalstvom, razbremenitev prezadolženih študentov ter začetek prestopa k obnovljivim virom energije in druge ukrepe za varstvo okolja. Za nasprotnike je napol socialist, ki uničuje gospodarstvo in spravlja Američane v odvisnost od birokratov in oblasti.

Predsednikova stranka na vmesnih volitvah tradicionalno izgublja, Biden pa s številnimi besednimi spodrsljaji opominja, da se bliža njegov 80. rojstni dan. Ne spomni se prav dobro, kako je umrl njegov sin Beau, največja poguba njegove stranke pa je vendarle inflacija. Ko je bila zadnjič podobno visoka, se je iz Bele hiše poslovil demokratski predsednik Jimmy Carter, njegov republikanski naslednik Ronald Reagan pa je sprožil štiri desetletja spodbujanja gospodarske rasti z nižanjem davkov in zmanjševanjem regulacij. Biden se bolj priklanja novi monetarni teoriji, ki vladne programe vidi kot dobre, zato jih ne omejuje preveč. Zaradi tega in zaradi omejitve črpanja fosilnih goriv ga krivijo za inflacijo, čeprav ta divja tudi po svetu. V energetsko bogatih ZDA po teh razumevanjih ne bi bila potrebna.

Na kongresnih in guvernerskih volitvah so glavni igralci tudi tekmeci za manj odločilne položaje od prevzema Bele hiše, republikanski pa lahko z morebitnim prevzemom nadzora nad kongresom prinesejo pravo malo kontrarevolucijo dosedanjim demokratskim ukrepom. Na vrhu očitkov sta milijonsko prestopanje južne meje z Mehiko in eksplozija kriminala v številnih demokratsko nadzorovanih mestih. Morda tudi zato grob napad na moža predsednice predstavniškega doma Nancy Pelosi vsaj nekaj dni pozneje še ni vplival na razpoloženje volivcev. Prelep San Francisco je nasilen, umazan kraj, in če morajo vsenavzoče brezdomce in narkomane trpeti običajni prebivalci, zakaj jih ne bi tudi elita? Biden je v sredo poskusil z ostro obsodbo republikancev kot »temne sile z žejo po oblasti« ter napad na Paula Pelosija povezal z vdorom v kongres med potrjevanjem svoje elektorske zmage 6. januarja lani, a je vprašanje, koliko ljudi mu bo prisluhnilo.

Clintonov sindrom

Če to ne bo naredilo vtisa na volivce, se bo predsednik morda sam znašel v preiskavah s sinom Hunterjem, osumljenim prodajanja očetovega vpliva v Ukrajini, Kitajski in drugod. Preiskave republikanskega kongresa bi grozile tudi številnim drugim demokratom in njihovim sopotnikom, med njimi uradnikom, ki so med pandemijo covida-19 ukazovali karantene z dr. Anthonyjem Faucijem na čelu. Demokrati se bojijo tudi za vso »prebujeno« kulturo zavedanja starih krivic, ki so jo z imenom »woke« začeli graditi v prvem letu pandemije ter podeseterili po Bidnovem prevzemu Bele hiše. Zdaj bo morda pod vprašajem celoten pomik na levo po porazu sredinske predsedniške kandidatke Hillary Clinton proti ameriškemu nacionalistu Donaldu Trumpu leta 2016.

Clintonova je s težavo pridobila že demokratsko kandidaturo proti vermontskemu senatorju Bernieju Sandersu, ki je privabil številne mlade in manj mlade demokratske volivce. Pri gospodarskih ter številnih drugih vprašanjih so se Biden in njegovi pomaknili k demokratičnemu socialistu. Rešilni načrt, zakon proti inflaciji in me

tanje polen pod noge pridobivanju fosilnih goriv naj bi zdaj zakrivili eksplozivno rast cen, tožijo kritiki, čeprav Biden opozarja na vojno v Ukrajini. Prelomil je celo z reformami Billa Clintona, ki je mame samohranilke na socialnih seznamih poslal delat. A je demokrat iz Arkansasa svojemu svetovalcu Carvillu prav prisluhnil šele po lastnem zvenečem porazu na vmesnih volitvah. Clintona je k spoštovanju tržnih reform prisilil republikanski kongresni prvak Newt Gingrich s »pogodbo za Ameriko«, sedanji republikanski voditelji v predstavniškem domu so že pripravili svojo »zavezo za Ameriko«.

Demokrati še vedno upajo, da bo v zadnjem trenutku prepričal volivce republikanski slon v trgovini s porcelanom, kot radi rečejo prejšnjemu predsedniku Donaldu Trumpu. V nasprotju z Bidnovimi obsodbami »tipa pred menoj« je prvi republikanec pred pandemijo poskrbel za solidno gospodarsko rast in rekordno zaposlovanje ter s tem za zmanjšanje družbene neenakosti, a je te dosežke zameglil s predolgim jezikom, zaradi katerega ni naredil vtisa na sredinske predmestne volivce. Trump raje poudarja domnevne volilne nepravilnosti, a celo nekateri njegovi kolegi verjamejo, da mu ne bi bilo treba priti v tako tesen volilni položaj.

Največja mora demokratov je prav uspešen populist, ki se bo morda bolje nadzoroval od newyorškega nepremičninarja, da se bodo rane po morebitnem torkovem volilnem porazu zacelile, pa bodo morali najprej poskrbeti za prenovo. Se lahko tudi Bidnu zgodi »Clintonov sindrom« in sindrom številnih drugih levih politikov svetovnih demokracij, ki so se morali zaradi jeze volivcev vrniti na politično sredino? V dolgoletni karieri se je ameriški predsednik že predstavljal za sredinskega politika, zato bi se po saltu mortale na levo v Beli hiši težko še enkrat. Z dosedanjo retoriko je razvnel tudi skrajno levi del družbe, pred katerim so v Washingtonu novembra 2020 v pričakovanju Trumpove ponovne zmage že z lesenimi deskami zabijali izložbena okna.

Izbokline v bikinkah

Demokrati se vidijo kot nosilci številnih drugih revolucij, ne le gospodarske. Še vedno jih boli, da so Trumpovi imenovanci za vrhovne sodnike odpravili zvezno pravico do umetne prekinitve nosečnosti in v jezi razmišljali celo o dodajanju ustavnih sodnikov. Vsaj tolerirali so tudi podiranje spomenikov ameriškim ustanovnim očetom in številnim drugim zgodovinskim osebnostim, pogosto zaradi nekdanjih sužnjelastniških odnosov. Tudi poudarjanje rasne identitete je značilno za slabi dve leti demokratske vladavine, čeprav se je vodstvo gibanja Življenja temnopoltih so pomembna, ki je organiziralo množične proteste po smrti Georgea Floyda v Minneapolisu, osramotilo z osebnim prilaščanjem podarjenih milijonov dolarjev.

V takšnem razpoloženju celo pesem Rock n Roll N****r Patti Smith umikajo s platform Spotifyja, Appla in Amazona, kljub sanjam borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga mlajšega o Ameriki, v kateri nikogar ne bodo presojali po barvi kože. Na številnih univerzah tolerirajo »varne predele« obarvanih pred belopoltimi študenti in profesorji. Nova polarizacija se ponekod preliva celo v udarce proti ljudem azijskih korenin ali antisemitizem.

Pasti skriva zavzemanje za novo spolno svobodo, čeprav je videti kot nadaljevanje osebnega osvobajanja iz šestdesetih let minulega stoletja. Danes 79-letni Gingrich torkovega demokratskega poraza ni napovedal le zaradi inflacije, ampak tudi zaradi Bidnovega povabila v Belo hišo transspolni aktivistki Dylan Mulvaney, ki se pred skoraj desetimi milijoni privržencev na tiktoku spreminja iz moškega v žensko. Njeno poudarjanje, naj se ljudje navadijo na »izbokline« v bikinkah, je kritizirala celo najslavnejša transspolna ženska Caitlyn Jenner, prej olimpijec Bruce. Demokratski predsednik je raje kot nemoralne obsodil republikansko vodene zvezne države, ki otežujejo spolne tranzicije.

»Prebujena« Amerika se zaveda, da ni več tisto, kar je bila, ker tudi mnogi Američani nočejo več biti, kar so bili nekoč. Tu se pojavi nevarnost prestopanja meja. V katerikoli prejšnji Ameriki bi bilo nepredstavljivo, da bi se transseksualci razgaljali pred šoloobveznimi otroki, saj bi takoj posredovala policija, danes jih šole same vabijo na »družinske predstave«. V številnih šolah starši nimajo več besede pri tem, kaj se učijo njihovi otroci, in celo v skladu s katerim spolom jih nagovarjajo učitelji in drugi. Virginijska parlamentarka Elizabeth Guzman je napovedala zakonodajo za kriminalno odgovornost staršev, ki nasprotujejo spremembi spola svojih otrok. Če ne bodo »potrdili« izbrane spolne identitete svojih otrok, naj bi po tem predlogu izgubili skrbništvo nad njimi ali celo pristali v zaporu.

Demokratska političarka s tem odgovarja na politiko republikanskega guvernerja Glenna Youngkina, ki je zmagal po splošnem ogorčenju zaradi posilstva srednješolke, ki ga je v stranišču za deklice loudounske šole izvedel »fant v krilu«. Newyorška sodnica je nedavno sklenila, da so tako imenovani trouples, ljubezenski trikotniki, vredni enake pravne zaščite kot tradicionalne družine. Če te razsodbe ne bodo spreobrnila višja sodišča, je morda na poti tudi družinska revolucija. Zakonske zveze vsebujejo materialno zaščito, sodnica Karen Bacdayan pa je pravico do najema manhattanskega stanovanja z zajamčeno nizko najemnino dodelila ljubimcu in ne možu pokojnega najemnika.

S temi dilemami je povezana vse bolj vprašljiva definicija ženske. Vrhovna sodnica Ketanji Brown Jackson je opredelitev o

Po slabih dveh letih demokratskega predsednika Joeja Bidna 70 odstotkov Američanov vidi gospodarstvo na napačni poti. Številni analitiki so na torkovih vmesnih volitvah napovedali zmagoslavje republikancev. V ZDA gre tudi za ideje, in to gigantske. Levi marš skozi spolne, rasne in še kakšne družbene institucije hoče biti antiteza »staremu režimu« reaganizma in trumpizma, a če je ta za nekatere polfašizem, je za druge edina rešitev za ZDA.

tem celo zavrnila z razlago, da ni biologinja, v centru za nadzor nad boleznimi in preventivo CDC pa pri nasvetih za cepiva ne govorijo več o ženskah ali mamah, ampak v drugem primeru samo še o rojevajočih ljudeh. Avtor Mark Judge, ki je doživel pet minut razvpitosti kot sošolec konservativnega sodnika Bretta Kavanaugha, korenine gibanja »woke« vidi bolj v psihologiji kot v politični znanosti. Levičarstvo naj bi trpelo za narcizmom, ki kot klinična opredelitev ni ljubezen do samega sebe, ampak nasprotno, njena odsotnost in notranja praznina. Žrtve jo pogosto poskušajo zapolniti nezdravo.

Judge navaja delo Christopherja Lascha iz leta 1979 Kultura narcisizma, ki je v 20. stoletju videl spremembe človeške osebnosti in psihologije, v ameriškem primeru iz močnih in dobro prilagojenih ljudi v šibke osebnosti, odvisne od vlade, korporacij, radikalne politike, seksa in birokracije. Eden od vzrokov naj bi bila vzgoja otrok s pomočjo televizije ter vzgojiteljske in učiteljske birokracije, potem ko se je zunaj doma najprej zaposlil oče in nato še mama. Iz vzgoje so večinoma izvzeti stari starši in otrok naj ne bi dobil lekcij naravne domače avtoritete o omejitvah, ki jih potrebuje za uspešno življenje.

Reševalec iz vode

Za nekatere kritike je sodobna kultura preklica kar fašistična, saj vključuje in sprejema le enako misleče. Obtožbe (pol)fašizma je za opredelitev političnih nasprotnikov in privržencev predhodnika Trumpa uporabil tudi demokratski predsednik Joe Biden. Na levi strani političnega prizorišča je za dvojno moralo označena tradicionalna morala, kar ni nikjer bolj očitno kot pri tistih, ki jo najbolj zavzeto pridigajo. Revija Rolling Stone objavlja izvlečke iz knjige reševalca iz vode v luksuznem floridskem hotelu, ki je imel razmerje z ženo vplivnega konservativnega univerzitetnega voditelja, in sina enega od najbolj znanih evangeličanskih pridigarjev Jerryja Falwella mlajšega.

Danes 29-letni Giancarlo Granda v knjigi Bog ne daj: seks škandal, ki je spodnesel dinastijo trdi, da je Falwell užival pri opazovanju ženinih zunajzakonskih odnosov. Bec

ki in Jerry Falwell sta to zanikala in zatrdila, da je mož šele kasneje izvedel o ženini nezvestobi ter ji odpustil. »To uči Jezus!« Takšne besede so za mnoge Američane le potrditev, da stara morala novim generacijam nima veliko povedati. Kritikom se zdi še posebej vprašljivo, če zagovorniki ameriškega nacionalizma kot ideal navajajo nuklearno družino iz petdesetih let minulega stoletja, ki je bila, sociološko gledano, izjema v zgodovini medčloveških odnosov, in to tako neuspešna, da so se ji uprli že otroci prve generacije.

Tudi preusmeritev pozornosti na osebno svobodo je mogoče razumeti s psihologijo ali njenim pomanjkanjem pri starših iz tega časa, od katerih so nekateri zaradi moralističnih ukazov tistega časa zakoncem in vsem drugim prikrivali drugačno spolno usmerjenost. Kako gre to lahko skupaj s srečno družino? Marš njihovih otrok in vnukov skozi tradicionalne družbene ustanove, kot sta družina in šola, vendarle prinaša tudi pretiravanje. V strahu pred porazom na novembrskih volitvah je demokrate celo njihov prejšnji predsednik Barack Obama posvaril, naj ne bodo tečnobe in pravičniki.

V tako napetem ozračju se zaradi inflacije in drugih gospodarskih težav od demokratov predsednika Bidna odmikajo celo belopolte predmestne ženske, tiste, ki so se odvrnile od Trumpa zaradi njegovih bombastičnih izjav in žalitev. Minulo nedeljo objavljena javnomnenjska raziskava televizijske postaje NBC News je vendarle pokazala, da 80 odstotkov demokratov in republikancev v nasprotni stranki vidi nevarnost za obstoj države. Še od zadnjih predsedniških volitev ostajajo ogorčene obtožbe volilnih manipulacij. Je vse to končno recept za živahno družbeno razpravo, ki bo upoštevala novo svobodo in stare, preizkušene vzorce razvoja? Ali pa eksplozivna mešanica za nove razkole in barikade? ●

»Prebujena« Amerika se zaveda, da ni več to, kar je bila, ker tudi mnogi Američani nočejo več biti, kar so bili nekoč. Tu nastopi nevarnost prestopanja meja.

Kaj se zgodi, ko najbogatejši zemljan kupi zelo vplivno družabno platformo? Nekoč je bil twitter odlično orožje v rokah revolucionarjev, a kmalu je postal odskočna deska za najbolj mračne ideje različnih političnih samodržcev. Se vladavina bogatih že sveti na obzorju človeštva?

Ko pomislim na najbogatejšega zemljana Elona Muska ter njegove neskončno bogate tekmece in znance, si ne morem kaj, da se ne bi spomnila na utopični roman Atlas Shrugged, ki ga je leta 1957 napisala ameriška pisateljica Ayn Rand. To je zgodba o Johnu Galtu, bogatem in genialnem ameriškem podjetniku, ki se je uprl birokratski vladi, ki je višala davke bogatašem, zato je okoli sebe zbral še druge multimilijonarje ter se z njimi preselil v tako imenovano Galtovo globel v Rocky Mountain. V nekakšno državo v državi, v kateri sta se cedila med in mleko in v kateri so se inovacije rojevale hitreje, kot se delijo celice. Medtem ko je bogata elita uživala, je ljudstvo, ki je prej živelo od njihovih žuljev, brez njihovega denarja in izumov zapadlo v kaos, lakoto in apokalipso. Nižji razred, srednji je očitno izumrl, Randova v knjigi opiše kot zavistneže, nesposobneže, uši in parazite, blato na čevlju.

Ta precej slabo napisana knjiga, v kateri je pisateljica poveličevala filozofijo, ki jo je absurdno poimenovala moralna sebičnost, je postala uspešnica in je privabila mnoge oboževalce, ki so poveličevali kapitalizem in vlade označevali za zatiralke individualnih idej in napredka. Ronald Reagan in republikanci so na primer njene ideje slavili z vso gorečnostjo. Zelo podobno je razmišljala tudi Margaret Thatcher. Oba konservativna politika sta verjela, da če bi država omogočala, da bi bogati bogateli, imeli nizke davke ter visoke bonuse, bi od njihovega velikanskega dobička imeli korist tudi revni. Hvaležno bi pobirali drobtinice, ki bi padale z njihovih miz, državi pa ne bi bilo treba skrbeti za zdravstvo, šolstvo, splošno dobro ... In kot piše Francis Wheen v knjigi Kako so prodajalci megle zavladali svetu, sta bila »Ronald in Maggy trmasto odločena osvoboditi kapitalistično zver jermenov in uzd, ki so ji jih nataknili v prejšnjega pol stoletja«. In uspelo jima je. Thatcherjeva je oklestila vsako oviro na poti do ustvarjanja denarja – korporacijske davke, protimonopolne zakone, pogajalske pravice sindikatov, zakone za zaščito zdravja in varstva delavcev.

Kapitalizem, ki sta ga politika resnično osvobodila jermenov in uzd, se je v novem tisočletju razbohotil in multimilijonarji so njegov največji cvet. Tako bogati so, da lahko kupijo tako rekoč vse. Niti sledi ni o tem, da bi kaj padlo z njihovih miz za socialno državo, kot je naivno mislila Thatcherjeva, svoje bogastvo le še kopičijo, oddaljeni so od resničnega sveta. Že živimo v plutokraciji? V svetu, v katerem vladajo bogataši?

Roman Randove poveličuje podjetneže, ki hočejo le pridobivati denar in uživati v bogastvu; v njihovih racionalnih dušah, ki so sicer polne idej, ni mogoče najti sočutja

ali občutkov krivde. To so ljudje, ki nasprotujejo socialni državi, tudi proti državi kot instituciji so. Denar, menijo, podariš le takrat, kadar to dejanje obeta nov profit. Nimajo morale, njihovo srce bije le za poveličevanje pohlepa. »Pohlep je dober,« je veliko pred Gordonom Gekkom, junakom iz filma Wall Street, zapisala Randova. Egoizem nasproti altruizmu. »Nikoli ne bom živel za drugega človeka, niti ne pričakujem, da bi drugi človek živel zame,« pravi John Galt.

To, da bi sodobni bogataši kot v romanu Randove pobegnili v Galtovo globel, je nemogoče; če je superelita še tako inovativna in pametna, ne more obstajati brez širše družbe. Potrebujejo nas: delavce in potrošnike. Res je, da se geografsko ne morejo izolirati, lahko pa se izolirajo ideološko, kar ima lahko še večje posledice, oziroma ali so že tako močni, da lahko začnejo ideološko spreminjati svet? Kaj se bo zgodilo, če se bodo začeli spogledovati z diktatorji in tirani? Kako pomembne so pri tem spletne platforme in družabna omrežja?

Denar ali politika?

Po večmesečnih zapletih je najbogatejši zemljan Elon Musk, ustanovitelj Tesle in osvajalec vesolja, po novem tudi izdelovalec parfumov – »S priimkom, kot je moj, je bilo to neizogibno!« (musk v prevodu pomeni mošus) –, končno postal lastnik Twitterja in takoj tvitnil: Ptica je osvobojena! Zanj je odštel 44 milijard dolarjev. Zakaj natančno je Musk kupil Twitter, je vprašanje za nadaljnjih 44 milijard. Denar, ki bi ga lahko vložil v različne inovacije, je namenil za družabno omrežje, ki sporočanje omejuje na 140 znakov, in kot se je pokazalo, je lahko zelo vplivno. Očitno ga osvajanje Zemlje zanima bolj kot osvajanje vesolja.

Že naslednji dan po prevzemu je enainpetdesetletnik, ki ima na twitterju 105 milijonov sledilcev, potegnil kar nekaj odločnih potez. Najprej je odpustil štiri vodilne direktorje, kar se jim je izplačalo, tako kot se to vedno zgodi z vsemi, ki so v kapitalizmu na vrhu prehrambne verige. Glavni direktor Parag Agrawal, ki je Muskovemu prevzemu ves čas nasprotoval, je na primer prejel kar 61 milijonov dolarjev odpravnine, kar je res dober zaslužek, če pomislimo, da je na to delovno mesto prišel šele lani. Musk ni zaman najbogatejši človek, saj je takoj napovedal, da se bo lotil klestenja stroškov, da bo odpustil več kot tri četrtine zaposlenih in da bo po novem za modro kljukico ob imenu uporabnikov družbenega omrežja, tako imenovani Twitter Blue, s katero se izkazuje pristnost računa, treba plačati osem dolarjev na mesec. »Moč ljudem! Modra za osem dolarjev na mesec,« je tvitnil.

Teslini konkurenčni podjetji General Motors in Ford sta za zdaj prekinili oglaševanje na platformi. To so storili tudi mnogi drugi veliki oglaševalci, saj hočejo najprej videti, kaj se bo zgodilo. Košarkarski zvezdnik LeBron James je objavil poročilo, da se je le dvanajst ur po tem, ko je Musk prevzel Twitter, rasizem na platformi povečal za 500 odstotkov. Musk je to zanikal.

Že od začetka je veliki ljubitelj serije Leteči cirkus Montyja Pythona razlagal, da je Twitter prevzel, ker bi ga rad spremenil v dobro korporacijo, ki bo »pomagala človeštvu, ki ga imam rad«. Musk je, kot je zatrdil, tudi veliki zagovornik svobode govora in mnogi strokovnjaki so prepričani, da bo precej omilil doslej stroga pravila, ki uporabnikom prepovedujejo sovražni govor, šovinistične ali rasistične izjave. Govori se, da jih bo Musk napisal na novo in da bodo veliko bolj svobodnjaška.

Predvsem pa bo, kot je že jasno, nazaj na twitter znova spustil Donalda Trumpa, ki je bil z njega pregnan, potem ko je spodbujal privržence k napadu na kongresno zgradbo. To bi najbrž pomenilo, da bodo dostop do twitterja dobili tudi številni drugi radikalni desničarski podžigalci sovražnega govora in trgovci z dezinformacijami. Musk je sicer na zadnjih dveh predsedniških volitvah glasoval za demokrate, a jih je letos označil za stranko delitev in sovraštva ter se močno nagnil na republikansko stran. Bo »njegov« Twitter kakorkoli vplival tudi na razplet novembrskih prelomnih volitev v ZDA?

Minister za zunanje zadeve

Kako si Musk predstavlja, da bo z nakupom Twitterja pomagal človeštvu in skupnemu dobremu, še ni čisto jasno. Kako se bo obnašal do avtoritarnih držav, ki družbene medije cenzurirajo ali jih uporabljajo za dezinformacije? Med najhujšimi kršiteljicami sta Kitajska in Rusija, s katerima je Musk poslovno močno povezan – Tesla ima na Kitajskem veliko in uspešno tovarno ter velikanski trg, Rusija pa skriva pomembne surovine za proizvodnjo električnih avtomobilov, vključno z litijem, aluminijem in nikljem.

Opogumljen z dejstvom, da bo lastnik vplivne družabne platforme, se je zadnje čase s tviti vmešal tudi v zunanje politike držav. Predlagal je na primer, da bi se mir v Ukrajini lahko kmalu pokazal na obzorju, če bi ta Krim predala Rusiji, prav tako je imel laično mnenje o tem, kako preprečiti vojno za Tajvan. V vojno v Ukrajini pa je tako ali tako že vmešan, saj ji s satelitskim internetom starlink pomaga pri obrambi. Je Musk nekakšen dvojni agent, ki ima v vseh teh konfliktih le poslovne cilje? Ali pa je zgolj muhasti milijarder, ki na to, kaj izreče in kakšne posledice lahko povzročijo njegove besede, pazi še manj kot Kanye West oziroma Ye.

Bo zdaj, ko je lastnik Twitterja, še lažje mešal štrene odnosov med različnimi državami? Bo delal za negativce ali pozitivce, ali pa ga to razmerje sploh ne bo več zanimalo, saj ne bo več pomembno to, kaj je dobro za posamezne države, ampak le to, kaj je dobro za njegova podjetja in poslovne odločitve?

Tvitanje kot boj proti osamljenosti

Musk se je rodil v Južni Afriki, odraščal je v Pretorii. Ker je bil nenavaden in genialen otrok, ki je ves čas samo bral, so ga vrstniki pretepali in zlorabljali, večkrat je bil tako poškodovan, da so ga morali odpeljati v bolnišnico. Njegov oče, bogataš in solastnik rudnika smaragdov, je bil strog tiran. A poseben fant je kmalu unovčil svojo inteligenco. Že pri dvanajstih je zaslužil prvih 500 dolarjev za računalniško igrico blaster. Ko je bil star osemnajst let, se je preselil k maminim sorodnikom v Kanado in nato odšel študirat fiziko in ekonomijo v ZDA. Z bratom je ustanovil podjetje Zip2 ter ga leta 1999 prodal za 341 milijonov dolarjev, dve leti kasneje je soustanovil PayPal, ki omogoča varno plačevanje po spletu, in ko ga je prodal, je zaslužil 1,5 milijarde dolarjev.

Vizionarsko je ustanovil podjetje Tesla Motors. Kot je povedal, je njegov luksuzni električni avto, vreden približno 100.000 dolarjev, namenjen tistim, ki imajo denar in se zavedajo, da z nakupom pomagajo razvijati tehnologijo prihodnosti. Potem je ta veliki ljubitelj znanstvene fantastike začel uresničevati svoje sanje o osvajanju vesolja. V predmestju Los Angelesa je ustanovil SpaceX, sanja o poselitvi Marsa in izdeluje futuristične rakete.

Musk je razburil javnost z izjavo, da je največja nevarnost za civilizacijo padanje stopnje rodnosti. Sam dobro skrbi, da se to ne bi zgodilo. S prvo ženo, kanadsko pisateljico Justine Wilson, sta se poročila leta 2000 in imata pet sinov, prvi je kmalu po rojstvu umrl. Lani mu je 36-letna direktorica pri njegovem podjetju Neuralink, Kanadčanka Shivon Zilis, rodila dvojčka. Le nekaj tednov prej sta s kanadsko glasbenico Claire Boucher, bolj znano kot Grimes – spoznala sta se prav prek twitterja –, dobila drugega otroka prek nadomestne mame. Hčerko sta poimenovala Exa Dark Siderael Musk, kličeta pa jo Y. Junija je eden od njegovih otrok, ki se je rodil kot sin, po dopolnjenem 18. letu na sodišču v Kaliforniji uradno zaprosil za spremembo spola in imena, saj z očetom noče imeti nič.

Žal so danes najbogatejši ljudje na svetu novi rokenrol zvezdniki, nimajo sicer karizme ter talenta in niso zabavni, imajo pa denar. Musk se rad druži s slavnimi igralci in glasbeniki ter prireja ekstravagantne zabave. V intervjuju za Rolling Stone je nekoč priznal, da je bil kot otrok veliko sam in da si je takrat obljubil, da ko bo odrasel, ne bo več nikoli osamljen. Morda mu pri tem pomaga tudi tvitanje, saj nenehno piše o svojih poslovnih odločitvah, ljubezni do svojih otrok, objavlja verze Roberta Frosta, priporočila za boljši spanec ... To svojo tviteraško navado je opisal kot nekakšno zapoznelo adolescenco.

Rad se predstavlja kot rešitelj človeštva. Spomnim se intervjuja z okoljsko zelo ozaveščeno kanadsko pisateljico Margaret Atwood, ki sem ga brala pred leti, v katerem je povedala, da se ji zdi, da so podnebne spremembe katastrofa za človeštvo, a jo Elon Musk in njegove inovatorske ideje v zvezi z zaščito okolja navdajajo z optimizmom. A kot kaže, ga danes okolje ne zanima več.

***

Pred desetletjem se je zdelo, da je twitter odlično komunikacijsko orodje za zatirane, za disidente, za revolucionarje v državah, v katerih vladajo diktature, za gibanja, kot sta Okupirajmo Wall Street ali #jaz tudi. Leta 2010 je kitajski umetnik Ai Weiwei dejal, da je twitter odličen zvočnik za navadne ljudi, ki nimajo ničesar drugega.

A potem se je vse spremenilo. Twitter je postal priljubljena platforma diktatorjev, oblastnikov in političnih skrajnežev. Tviti so izmuzljiva stvar, odlična za manipulacije in dezinformacije. Če so nas pandemija in zadnje ameriške volitve česa naučili, je to dejstvo, da so družabne platforme lahko uničujoče za resnico, demokracijo in človečnost.

Kakšno moč ima v rokah Elon Musk. ●

Roman Randove poveličuje podjetneže, ki hočejo le pridobivati denar in uživati v bogastvu; v njihovih racionalnih dušah, ki so sicer polne idej, ni mogoče najti sočutja ali občutkov krivde. Denar, menijo, podariš le takrat, kadar to dejanje obeta nov profit.