Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Se je mladi Shakespeare šolal pri Koprčanu in Raščičanu?
Med literarnimi zgodovinarji se pogosto pojavlja teza, da je dramska dela, pod katera je podpisan William Shakespeare, v resnici napisal nekdo drug. Najpogosteje kot domnevnega avtorja navajajo izvrstno izobraženega angleškega lingvista in prevajalca John
Angleška zgodovinarka dame Frances Amelia Yates (1899–1981), mojstrska poznavalka renesančnih miselnih tokov in ezoterike v njih, je leta 1934 pri založbi Cambridge University Press objavila monografijo John Florio: The Life of an Italian in Shakespeare's England (Italijanovo življenje v Shakespearovi Angliji). Zagnana znanstvenica je za objavo knjižnega prvenca morala na zahtevo založbe besedilo študije krepko oklestiti in ji za povrh odšteti 100 funtov. Požrtvovalnost se ji je obrestovala: univerza v Cambridgeu je avtorico knjige nagradila s posebnim priznanjem, prvim od mnogih še prestižnejših vse do kraljičine podelitve plemiškega naslova.
Pozneje se je posvetila Shakespearovemu zgodnjemu in poznemu opusu, Giordanu Brunu, okultizmu, kabali in neoplatonizmu. V slovenščini premoremo njeno delo Umetnost spomina (Studia humanitatis, 2019).
Iz omenjenega življenjepisa je razbrati, da se je John Florio med letoma 1563 in 1566, od svojega 11. do 14. leta, šolal v Tübingenu v Pädagogiumu pri koprskem spreobrnjencu, nekdanjem škofu in papeškem nunciju na dunajskem dvoru, Petru Pavlu Vergeriju mlajšem. Bil bi se najbrž še naprej, ko bi mu istrski učitelj oktobra 1565 ne izdihnil v württemberškem izgnanstvu v naročju tolažilnih molitev deset let mlajšega kranjskega prijatelja in sodelavca Primoža Trubarja.
Kdo je bil John Florio?
Rodil se je – po nekih domnevah iz prešuštniškega razmerja – v Londonu leta 1552 ali 1553 očetu Michelangelu, humanistično izobraženemu Toskancu judovskega porekla, tedaj pastorju italijanske reformatorske begunske skupnosti v Londonu. Michelangelo ni bil kdorkoli. Rodil se je leta 1515 v družini krščenih Judov. Vstopil je v frančiškanski red, a se na krilih reformatorskih sap, ki so zajele tudi Italijo, kmalu spreobrnil. V svojih poznih dvajsetih je pridigal po Italiji, od Neaplja vse do Rima, Padove in Benetk. Leta 1548 ga je papeška inkvizicija dala zapreti v rimsko ječo Tor di Nona in ga obsodila na smrt, vendar se mu je 4. maja 1550 posrečil pobeg. Zabrisal je sled za sabo, se zatekel v Benetke in se s pomočjo angleškega ambasadorja v mestu v laguni prebil skozi Francijo in pristal v Londonu. Goreče govorništvo mu je prislužilo mesto pastorja tamkajšnje italijanske skupnosti pregnanih reformatorjev. Glas o njegovi bogati renesančni izobrazbi se je v plemiških krogih bliskovito raznesel: ko bi mu bila afera okrog rojstva sina Johna v nezakonskem razmerju kmalu spodnesla tla pod nogami, mu je gostoljubje ponudil
suffolški vojvoda Henry Grey in mu zaupal izobrazbo hčere Jane, poznejše le devetdnevne in nato obglavljene angleške kraljice, ter njenega svaka, sina grofa Pembroškega.
Tako sta v tem dvorjanskem okolju sinčku Johnu tekli prvi dve leti življenja. A po ponovni uveljavitvi katolištva pod »krvavo« Marijo Tudor je marca 1554 moral John z materjo slediti očetu Michelangelu v novo izgnanstvo: v Antwerpen, Strasbourg in nazadnje v alpsko vasico Soglio na švicarskih tleh čisto na meji z Italijo. V tej trdnjavici italijanskega reformatorstva je Michelangelo na priporočilo odpadniškega koprskega škofa Vergerija pri zwinglijancu Heinrichu Bullingerju nastopil vlogo pastorja in ostal v njej do svoje zagonetne »smrti« – dejansko le izginotja, leta 1567 –, kajti pozneje se je leta 1577 pojavil v Londonu in svoje dni tam tudi sklenil.
Tja so se bili še pred njim zatekli in iz sosednje Chiavenne negovali poganjke verske prenove – kot je dognala temeljita poznavalka Trubarjevega dela dr. Francka Premk – Primoževi vzorniki, dobrotniki in sodelavci Peter Pavel Vergerij, Francesco Negri, Bernardino Ochino, Francesco Stancaro.
Žarišče renesančne omike
Ko je Michelangelov sin John dopolnil deseto leto starosti, ga je oče že doma temeljito izobraženega napotil v Tübingen, nemško žarišče renesančne omike, in ga 9. maja 1563 na tamkajšnji univerzi zaupal v šolanje prav prijatelju Vergeriju. Upravičeno smemo tudi domnevati, da se je v Württembergu John seznanil, če že ne s Trubarjem, pa vsaj z njegovima sinovoma, svojima vrstnikoma Primožem [ml.] in Felicijanom.
Medtem je v Londonu leta 1588 zasedla prestol kraljica Elizabeta I., zlagoma utrdila svojo oblast in se obenem zavihtela na čelo anglikanske cerkve.
Po učiteljevi smrti se je 14-letni John, že dobro podkovan v grščini, latinščini in hebrejščini ter v reformirani veroizpovedi, vrnil v Soglio. Od ondod je odrinil na daljše romanje po kulturnih prestolnicah Švicarske konfederacije, severne Italije, Nemčije in Francije. Vse kaže, da se je na teh poteh seznanil tudi z Michelom de Montaignom. Naposled je kot že zrel svetovljan leta 1571 pristal v rodnem Londonu.
Kmalu se je o njem raznesel glas vrhunskega erudita, jezikoslovca in prevajalca. Leta 1578, leto dni po očetovi vrnitvi v London, je John izdal svoj leksikografski prvenec z naslovom First Fruits (Prvi sadovi), bogat zbornik italijanskih besed, izrazov in dramskih dialogov v izvirniku in angleškem prevodu. Z njim je nameraval približati domači gledališki javnosti bogato zbirko dramskih in pripovedniških zapletov, ki jih je bil oče Michelangelo skozi leta marljivo zbral iz italijanske zakladnice in bi utegnile vžgati pri impresarijih in daljnih dogodivščin željnih obiskovalcih odrskih postavitev ob Temzi v gledališčih Globe, Theatre, Curtain, Rose, Swan in Fortune.
Niz sinov dvorjanskih rodbin je bil nadalje Johnu v Oxfordu zaupan, da jih je vpeljal v skrivnosti italijanščine, jezika, ki je tedaj ob francoščini užival sloves in ugled neposredne dedinje latinščine.
Leta 1583 ga je francoski veleposlanik na londonskem dvoru pritegnil v vsestransko službo. Na veleposlaništvo se je bil tedaj pred inkvizicijo in obtožbo krivoverstva zatekel italijanski učenjak in filozof, redovnik Giordano Bruno. Prijateljevanje z njim je v Johnove nazore vtisnilo globoko sled. V svojih Second Fruits (Drugem zborniku sadov, 1591) ga kot prijatelja izriše v duhovitem prizorčku. Omenja ga, a že v tragičnem občutju po prijateljevi smrti na grmadi na rimskem trgu Campo dei Fiori, tudi v predgovoru k lastnemu angleškemu prevodu Montaignovih Esejev (1603), delu, ki je s svojim slogom, vsebino in ponatisi trajno zaznamovalo angleško književnost elizabetinskega časa, vštevši njen vrhunec v delih, ki jih že stoletja pripisujemo imenu pisatelja, ki je mojstrsko zavihtel kopje peresa: Shake-Spearu.
Iskanje Shakespeara
Leta 1598 je John izdal svoj prvi italijansko-angleški slovar A Worlde of Wordes (Svet besed) in ga leta 1611 s posvetilom kraljici razmahnil v Queen Anna's New World of Words v kar 75.000 gesel na temelju 249 prebranih del, med njimi kajpak Danteja, Petrarce in Boccaccia. Boccacciov Dekameron je celo prevedel in anonimno izdal. Merodajni Oxford English Dictionary prisoja Floriu uvedbo nič manj kot 1224 novih izrazov v angleščino. Z njim se v tem pogledu kosata le še Chaucer in ... Shakespeare.
Shakespearov sodobnik in pisateljski vrstnik Robert Greene je že leta 1592 v nekem pamfletu prizadeto nagovoril poklicne vrstnike ter zakrinkanemu avtorju odrskih del, ki so jih prisojali gledališkemu igralcu in impresariju s tem imenom in rojenemu v Stratford upon Avonu, zamerljivo zabrusil očitek plagiatorstva, češ, »gre za jaro vrano, ozaljšano z našim perjem, ki si domišlja, da zna iz tigrovega srca v prsih, odeta v
igralčevo podobo, iztrobezljati votel verz kot najboljši izmed vas, a se kot nenadkriljivi vseznali Janez [absolute Johannes factotum: z natanko tem vzdevkom je Johna prvi krstil francoski veleposlanik, pri katerem si je rezal kruh] puhlo baha, da je edini odrski gromovnik [Shake-scene] v tej deželi«. Johannes je pač mnogostrani John.
V dobi razsvetljenstva, žejni preverljivih podatkov, se je zaiskrila in se pozneje razvnela vroča razprava o dejanskem avtorju »Shakespearovih« del, ki se med strokovnjaki vse do današnjih dni ni polegla. Marsikdo je že zelo zgodaj zmajal z glavo, češ, naj bi neuki podeželan William iz Stratforda, sicer nadarjeni igralec in odrski podjetnik, ki pa o njem komaj kaj vemo, ustvaril te nevenljive cvetove odrske umetnosti? Razbohotilo se je na vse strani iskanje njihovega pravega očeta.
Leta 2012 je profesor Saul Frampton z londonske University of
Westminster objavil izsledke svojih raziskav z računalniško podprto korpusno analizo besedišča prvega in folio zbornika Shakespearovih dramskih del, znanega pod imenom First Folio. Monumentalno knjižno delo je izšlo leta 1623, sedem let po impresarijevi smrti, na pobudo igralcev Johna Hemmingesa in Henryja Condella. Nihče od njiju ni dotlej še izdal nobene knjige. Pa tudi tiskarja Isaac Jaggard in Edward Blount bi sama tovrstnemu uredniškemu podvigu ne bila niti zdaleč kos. Kdo je potemtakem knjigo sploh pripravil za tisk?
Pred tistim je namreč v manjšem formatu in quarto ter v več raztresenih scenarijih izšlo kar nekaj Shakespearovih del, toda First Folio jih vsebuje skoraj dvakrat toliko. Povrh tega se »ponatisi« v njem v prenekateri ubeseditvi značilno razlikujejo od prejšnjih objav in quarto. Odpravljene so metrične, slovnične, sintaktične in slogovne napake in nerodnosti. V njih nastopa kopica besed, ki jih v prejšnjih izdajah bodisi ni najti ali pa jih je mogoče le unikatno zaznati. A glej ga, zlomka: nastopajo pa v izobilju v delih Johna Floria, ki jih je natisnil ravno tiskar Blount. Podobno velja za vrsto slogovnih prijemov. Kralj Lear se, denimo, v različici First Folio od prejšnjih tako razlikuje, da so ga pozneje založniki kdaj pa kdaj ponujali bralcem kar v obeh ...
Saul Frampton je v svojih izpeljavah in zaključkih kajpak kar se le da trezen in previden. Vsi dotedanji poizkusi utelesitve dejanskega avtorja »Shakespearovih« mojstrovin si namreč niso drznili prekoračiti ograde avtohtonih otočanov. Špranja, ki jo je s svojimi raziskavami in dognanji razprl, pa namiguje na pisatelja, po naključju sicer rojenega na Otoku, a po poreklu, jeziku, izobrazbi, razgledanosti in omiki kontinentalca.
Je pač tako: v težko prebojnem obnebju narodotvornih paradigem zvenijo nekatere trditve bogokletno. Taka bi, denimo, bila, da je bil materni jezik junaka in mučenika italijanskega primorskega iredentizma Guglielma Oberdana (Wilhelma Oberdanka) slovenski; ali pa, da je bil materni jezik junaka in mučenika slovenskega iredentizma Ferda Bidovca italijanski. In vendar obe držita kot pribito. ●
V dobi razsvetljenstva, žejni preverljivih podatkov, se je zaiskrila in se pozneje razvnela vroča razprava o dejanskem avtorju »Shakespearovih« del, ki se med strokovnjaki vse do današnjih dni ni polegla.