Minna Henriksson

»Hitler ni bil ne prvi ne edini oblikovalec nacistične ideologije, temveč je mnoge ideje, kot sta antisemitizem in teorija o superiornosti arijske rase, prevzel od psevdoznanosti ter okultnih in političnih gibanj s preloma 19. in 20. stoletja,« je svoje p

Minna Henriksson je v galeriji Alkatraz na velikem diagramu ponazorila, kako so se od druge polovice 19. stoletja do leta 1925 povezovali teozofija, psevdoznanosti, antisemitska ezoterična in politična gibanja, protikomunistične paravojaške enote in Adolf Hitler, ki je leta 1920 ustanovil nacionalsocialistično delavsko stranko (NSDAP) in nekaj let zatem v zaporu napisal Moj boj.

Kaj je bil razlog, da ste se kot

umetnica lotili raziskave o

povezavi okultnih in političnih

organizacij s preloma 19. in 20.

stoletja ter njihovih vplivov na

vzpon nacizma?

Raziskava je nadaljevanje projekta Unfolding Nordic Race Science, v katerem sem se leta 2016 z arheologom Fredrikom Svanbergom lotila rasnih teorij v nordijskih deželah v obdobju od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Del projekta je bila razstava, za katero so mi risbe posodile številne inštitucije, med drugim Švedski muzej zgodovine, v katerem je bila vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja na ogled razstava človeških lobanj, ki jo je v tridesetih letih 20. stoletja postavil Carl Magnus Fürst, švedski zdravnik in ustanovitelj Državnega inštituta za rasno biologijo. Fürst je razstavo zasnoval na indeksu lobanj, ki ga je razvil švedski anatom Anders Retzius, vključevala pa je štiri kategorije lobanj, na osnovi katerih naj bi bilo mogoče določiti inteligenco in osebnostne lastnosti ter s tem superiornost arijske rase in inferiornost drugih ras. Evgenike in frenologije, ki veljata danes za psevdoznanost, namreč niso izvajali le v ZDA in Nemčiji, ampak tudi drugod po Evropi, zlasti v nordijskih deželah.

Ali je bila razstava lobanj, ki se

je v Švedskem muzeju zgodovi

ne ohranila desetletja po vojni,

kakorkoli kontekstualizirana? Projekta sem se lotila natanko zato, kar v nordijskih deželah ta tema ni bila nikdar temeljito in ustrezno obravnavana. Na razstavi v Švedskem muzeju zgodovine so bile desetletja po koncu druge svetovne vojne hierarhično predstavljene človeške lobanje, ne da bi bila postavitev opremljena s kritičnim komentarjem oziroma pojasnilom.

Domnevam, da so bile dolge lo

banje klasificirane kot nordijske

in s tem arijske, kratke lobanje

pa so bile pripisane Samijem,

pripadnikom avtohtonega

ljudstva.

Po rasni teoriji naj bi imeli Švedi, Norvežani in Nemci kot pripadniki čiste nordijske rase dolge lobanje, Finci in Samiji pa so bili uvrščeni v kategorijo kratkih lobanj in s tem v inferiorno rasno skupino. Da so tudi Finci ljudje z dolgimi lobanjami, je finskim teoretikom in biologom rase uspelo »dokazati« šele leta 1941 po operaciji Barbarossa, v kateri se je Finska pridružila nemškemu napadu na Sovjetsko zvezo. Po izvedeni operaciji so nemški časopisi objavili članek, v katerem je finski profesor anatomije razgrnil »sveža znanstvena dognanja«, da so tudi Finci ljudje z dolgimi lobanjami. S tem ko je Finska postala zaveznica nacistične Nemčije, ki je z arijsko ekspanzijo širila Lebensraum oziroma življenjski prostor, so bil Finci premeščeni v elitno, superiorno raso.

Predavanje ste uvedli z ugoto

vitvami, da ideja o rasni superi

ornosti ni bila specifično nemški

izum. Kako se je v 19. stoletju

oblikovala ideja o arijski rasi? Ideja o arijski rasi je bila izumljena na osnovi različnih virov. Eden od njih je bila taksonomija oziroma klasifikacija naravnega sveta, ki jo je razvil švedski botanik in zoolog Carl Lineé, in ni bila neposredno povezana z rasizmom. Leta 1853, torej kmalu po pomladi narodov, pa je francoski aristokrat in raziskovalec Arthur de Gobineau objavil esej o neenakosti človeških ras, v katerem je dokazoval superiornost aristokracije, ki naj bi imela zato, ker se ni mešala z inferiornimi rasami, več arijskih potez. Gobineau, ki je bil kasneje francoski odposlanec v Stockholmu, je med drugim prijateljeval z Richardom Wagnerjem in njegovim zetom Houstonom Stewartom Chamberlainom, zagovornikom antisemitizma, etnonacionalizma in rasnih teorij.

Po drugi strani pa se je ideja o arijski superiornosti oblikovala v okultnih krogih, v katerih je imela zelo pomembno vlogo Helena Blavatsky, ki je leta 1875 v New Yorku ustanovila teozofsko društvo. S povezavo indijskega hinduizma in antičnih virov o izginulih civilizacijah je oblikovala mit o Atlantidi, kontinentu, ki naj bi v daljni preteklosti zaradi naravnih katastrof potonil, njegovi arijski prebivalci pa naj bi se večinoma umaknili v Indijo. Helena Blavatsky, ki naj bi jo vodili duhovni mojstri, je bila med glavnimi oblikovalci mita o skupnem arijskem indoevropskem izvoru. Čeprav je bila pod vplivom orientalizma predvsem naperjena proti krščanstvu, so bile njene ideje tudi antisemitske; po njenem mnenju naj bi bili Judje razseljeno ljudstvo, ki zaradi svoje hibridnosti nima nacionalne pripadnosti in zato tudi ne izvirne kulture. Neposredno pa so antisemitizem zagovarjali dunajski ariosofisti, ki so na prelomu stoletja črpali iz

❝

Propaganda obstaja ne le na ruski, ampak tudi na zahodni strani, v takšnih situacijah pa skrajna desnica razpira krila.

❞