Nacizmu so pot tlakovale združbe okultistov, psevdoznanstvenikov in skrajnih desničarjev

nemškega etnonacionalizma krvi in zemlje ter pangermanskega gibanja, med njimi teozof Guido von List, Jörg Lantz von Liebenfels, rasni teoretik in ustanovitelj revije Ostara, ter Karl Maria Wiligut, okultist in kasneje tesen Himmlerjev sodelavec in vodja brigade SS.

Ideje tedanjih okultnih in obe

nem politično delujočih skupin

niso bile le antisemitske, ampak

so bile naperjene tudi proti

komunizmu ter hkrati prežete z

moškim šovinizmom …

Res je, po boljševiški revoluciji leta 1917 so nemški skrajno desni krogi sovjetske revolucionarje označevali za boljševike Jude. Nemška elita se je bala socialistične delavske revolucije, ki se je kmalu zatem v letih 1918–19 razplamtela po nemških mestih in v katero je bilo vključenih veliko žensk, med njimi Klara Zetkin in Rosa Luxemburg, ki so jo leta 1919 skupaj s Karlom Liebknechtom paravojaške enote v Berlinu ubile. Na festivalu Mesto žensk sem z diagramom želela ponazoriti povezave med okultnimi skrajno desnimi skupinami ter njihovimi vplivi na nacizem in s tem pokazati, kako sta v elitističnih krogih sovpadli razumevanje razreda in rase.

Pri tem izpostavljate zlasti

Thule, okultistično združenje s

skrajno desnimi političnimi cilji,

ki je na Bavarskem po koncu

prve svetovne vojne pot tlako

valo v Münchnu ustanovljeni

Hitlerjevi nacionalsocialistični

nemški delavski stranki NSDAP. Združenje Thule je leta 1918 v Münchnu ustanovil okultist, avanturist in med drugim sodelavec nemške obveščevalne službe Rudolf von Sebottendorf [rojen kot Adam Alfred Rudolf Glauer], ki je imel stike z Germanordnen, tajno okultistično völkisch in antisemitsko skupino. Sebottendorf je bil lastnik časopisa Münchener Beobachter, kasneje uradnega glasila nacionalsocialistične nemške delavske stranke NSDAP.

Združenje Thule, katerega tisoč petsto članov je bilo pripadnikov bavarske elite, je finančno podpiralo in z orožjem oskrbovalo Freikorps, bolj ali manj samoorganizirane skupine nemških veteranov prve svetovne vojne, ki so se med nemško revolucijo borile proti levičarsko delavskim revolucionarjem. Člani Thule so se srečevali v hotelu Štirje letni časi na Maximilianstrasse v Münchnu in ustanovili Nemško delavsko stranko DAP, ki se ji je leta 1919 pridružil Hitler in jo leto zatem preoblikoval ter preimenoval v NSDAP. Veliko nacističnih voditeljev je bilo tako ali drugače povezanih z združenjem Thule.

Na predavanju ste omenili, da

Rudolf Hess in Heinrich Himmler

nista skrivala povezav z omenje

nimi okultnimi družbami, zakaj

pa jih je tajil Hitler?

Sebottendorf je v svojih spominih pisal, da je bil prav on avtor nacističnih idej, a je to Hitler zanikal, Sebottendorf pa je bil izključen iz NSDAP. Hitler je verjetno želel ohranjati videz znanstvene kredibilnosti, čeravno obstajajo dokazi, da se je v prvem desetletju 20. stoletja med bivanjem na Dunaju srečeval z zagovorniki arijskih teorij, med njimi z von Liebenfelsom, in bil redni bralec revije Ostara.

Povod za raziskavo o pomenu

in uporabi svastike na Finskem

je bila slika, ki ste jo podedovali

po babičini smrti, na njeni hrbtni

strani pa je bila na platnu odtis

njena velika svastika. Zanimivo

je, da je slika nastala nekaj let po

koncu druge svetovne vojne.

Z babico sva se zelo dobro razumeli, a ko sem po njeni smrti s stene snela sliko, ki sem jo gledala vse od ranega otroštva, in na hrbtni strani zagledala uradni nacistični žig svastike, ki jo med kremplji drži orel, sem bila tako zelo osupla, da me je odkritje pognalo v raziskavo. V drugi svetovni vojni so se na jugu Finske proti Rdeči armadi borili Finci, v severnem delu pa nemški vojaki, ki so tja prišli iz Norveške. Ker je bilo v tamkajšnjem mestu Oulu nacistično poveljstvo, je bilo mesto preplavljeno z nacističnimi simboli. A bolj kot to, da je v povojnem času vsesplošnega pomanjkanja slikar uporabil platno, ki je bilo pač na voljo, se mi je zdelo pomenljivo, da ne on ne tisti, ki je sliko okviril, nista poskušala zakriti žiga, ob katerem so bila napisana navodila, kako naj bo slika okvirjena.

Kako je svastika postala arijski in

nato nacistični simbol?

V 70. letih 19. stoletja je Heinrich Schliemann v arheoloških izkopavanjih pri Hisarliku v Turčiji, kjer naj bi nekoč stala mikenska Troja, odkril simbole, podobne svastikam. Filolog in orientalist Max Müller je Schliemanna opozoril, da je njihovo označevanje z imenom svastika, prevzetim iz indijske kulture, neustrezno, zato jih je Schliemann odtlej imenoval znaki. A leta 1872 mu je njegov sodelavec in antisemit Emile Bournof v pismu pojasnil, da