Morda bomo nekoč v hudi suši pomislili na morje

Delo, 29. oktobra

Gospod Andrej Čufer je v rubriki Pisma bralcev v Sobotni prilogi z naslovom Morda bomo nekoč v hudi suši pomislili na morje razpravljal o problemu oskrbe s pitno vodo v slovenski Istri in predstavil možnost zagotavljanja dodatnih količin vode z razsoljevanjem morja. V svojem prispevku kolega Čufer korektno prikazuje problematiko in predlog rešitve z razsoljevanjem morja, ki je po vseh prikazanih parametrih realna in izvedljiva. V zaključku svoje razprave ugotavlja, da ne upravljavci vodooskrbnih sistemov ne gradbena stroka ne priznavajo te rešitve za smiselno, kar pa ne bo čisto držalo. Čutim se osebno izzvanega, da dodam še nekaj dejstev k tej razpravi.

S problematiko oskrbe s pitno vodo v slovenski Istri sem povezan praktično skozi celotno obdobje svojega strokovnega dela. V diplomski nalogi sem leta 1986 obravnaval možnost energetske izrabe regionalnega vodovoda za slovensko Istro iz vodnega vira Malni. V nalogo sem vključil tudi zajezitev v dolini potoka Padež kot rezervno akumulacijo, ki omogoča dodatno napajanje za potrebe Krasa in Ilirske Bistrice. Ideja o gradnji akumulacije sega najmanj v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Kraški vodovod izvajal meritve izdatnosti vodnega vira za potrebe vodooskrbnega sistema. V letu 1988 je bila izdelana celovita rešitev regionalnega vodooskrbnega sistema za slovensko Istro z vodnim virom Malni in akumulacijo Padež, s katerim bi bilo mogoče oskrbovati vse vodooskrbne sisteme v regiji. Prav v tem času se je izrazito zmanjšala poraba vode v regiji kot posledica propada velikih industrijskih obratov.

Aktivnosti so se nadaljevale šele po dobrem desetletju, ko je zaradi vse večjih primanjkljajev pri vodooskrbi postal zopet aktualen projekt zagotovitve strateškega vodnega vira za celotno regijo. Po temeljitih strokovnih razpravah je bila izbrana varianta akumulacije Padež z možnostjo prečrpavanja vode iz reke Reke. Projekt je bil začet leta 2004 in financiran iz kohezijskih sredstev v 85-odstotnem deležu investicije. Pri projektu sem sodeloval kot vodja projekta pri investitorju, ministrstvu za okolje in prostor. Projektne aktivnosti so potekale skladno s planom do leta 2007, ko je projekt v fazi razgrnitve državnega prostorskega načrta ministrstvo brez posebne strokovne utemeljitve ustavilo. V okviru projektne skupine smo v letu 2008 izdelali tudi optimizacijo projektne zasnove, ki je predvidela akumulacijo na potoku Suhorka in črpanje iz potoka Padež. Na pobudo kraških občin je bil v letu 2011 obujen projekt vodooskrbe iz vodnega vira Klariči za celotno regijo, s predvidenim deležem 60-odstotnega financiranja iz kohezijskih sredstev in vključitvijo vseh občin v regiji. Projekt ni prišel dlje od izdelave investicijske dokumentacije in je bil ustavljen zaradi nesoglasja med partnerskimi občinami.

Ker je stanje zanesljivosti dobave pitne vode v poletnem času vse bolj resno, je upravljavec vodooskrbnega sistema v slovenski Istri razmišljal o možnosti vzpostavitve dopolnilnega vodnega vira. Kot izvedbeno najustreznejša se je pokazala možnost pridobitve pitne vode z razsoljevanjem, ki je bila najprej zasnovana kot razvojni projekt, ker tovrstnih izkušenj v Sloveniji nimamo. Rezultati razvojnega projekta so bili ugodni, kakor tudi tehnični in finančni pokazatelji investicije. Realno bi lahko v treh letih vzpostavili razsoljevanje kot dopolnilni vodni vir v slovenski Istri s proizvodno ceno, ki je znatno nižja, kot je trenutno cena pitne vode iz uvoza s Krasa ali Hrvaške. Žal so projekt v letu 2018 ustavile lokalne skupnosti. Zadeve so šle tako daleč, da nismo mogli realizirati že odobrenega raziskovalnega projekta na temo analize okoljskih vplivov na morju, ker nismo dobili potrditve sofinanciranja projekta. Kot da to še ni bilo dovolj, je bilo v Pomorski prostorski plan Slovenije, ki je krovni planski akt za vse posege v morje, vneseno določilo: »V Sloveniji nista mogoča raba morske vode in umeščanje obratov za desalinizacijo morske vode.« Verjetno smo edina obmorska država na svetu, ki se je zavestno odrekla pravici do izkoriščanja morja za pridobivanje pitne vode.

V letu 2020 smo pripravili ponovno analizo možnosti izrabe vodnega vira Malni za potrebe vodooskrbe v slovenski Istri, ki je v vseh vidikih izkazana kot tehnično ustrezna in finančno ugodnejša od trenutnih cen uvoza s Krasa ali Hrvaške. Istega leta je ministrstvo za okolje in prostor ponovno začelo aktivnosti na projektu Padež z obravnavo optimizirane variante, ki smo jo predlagali leta 2008. Kakor smo izvedeli iz dnevnoinformativnih glasil, je ministrstvo za okolje in prostor projektne aktivnosti letos oktobra zaustavilo. Projekt naj bi bil sporen iz tehničnih in naravovarstvenih razlogov. Krog je tako sklenjen in smo točno tam, kjer smo bili pred 40 leti, s to razliko, da smo za vse aktivnosti v teh letih porabili toliko sredstev, kolikor bi jih zadoščalo za soliden razsoljevalni obrat, in trenutno razpolagamo z manj vodnih količin, kot jih je bilo na voljo pred 40 leti.

Inženirji smo si bolj ali manj že dolgo na jasnem, katera je tehnično in stroškovno najugodnejša rešitev za slovensko Istro: izgradnja regionalnega vodovodnega sistema, ki vključuje glavne vodne vire v regiji (Padež in Malni) in povezuje vse štiri vodooskrbne sisteme v regiji ter omogoča daljnoročno povezovanje z Ljubljanskim vodovodom. Ker pa je realizacija takega projekta časovno zahtevna, je smiselno, da se v prehodnem obdobju vzpostavi dopolnilni vodni vir, za katerega se je izkazalo kot najprimernejše razsoljevanje morja, ki nudi tudi možnost oskrbe ladij v Luki Koper s pitno vodo ali druge rabe. Zagotavljanje vodnih virov v slovenski Istri je v polni pristojnosti države in s tem tudi odgovornost politike, da te obveze do prebivalcev v regiji tudi izpolni. izr. prof. dr. Andrej Kryžanowski, u. d. i. g.,

Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo UL