PREJELI SMO

S ponjavo prekrita zgodovina

Pisanje o bližnji preteklosti ni hvaležno početje, ne glede na to, ali si tudi sam udeleženec časa in dogodkov, o katerih pišeš. Vendar številne razprave v predvolilnem času, ki ga živimo, kljub temu zahtevajo razmislek o tem, ali se oglasiti ali biti tiho. Ljudje namreč velikokrat z iskrenimi nameni povemo in tudi zapišemo marsikaj o posameznih pomembnih, tudi zgodovinskih dogodkih. Z veliko lahkoto zapisano trditev predstavimo kot resnico in samo resnico.

Tistim piscem in avtorjem različnih prispevkov, ki niso zgodovinarji, se lahko marsikaj spregleda, saj obstajajo različna mnenja, in isti dogodek lahko dva udeleženca predstavita zelo različno, čeprav sta ga doživela skupaj. Obstajajo pa tudi dejstva, ki jih zgodovinarji ne smejo ali jih vsaj ne bi smeli prezreti. Obstaja tudi laž, vendar se v resnem zgodovinopisju zelo redko obnese na dolgi rok. Prej ali slej bo lažnivec razkrinkan in od njegovega »truda« bodo imeli kratkoročno korist le njegovi delodajalci oziroma tisti, ki želijo (ali so želeli) preteklost prilagoditi svoji »politični liniji« ali celo svojim strankarskim interesom. Novejša zgodovina je polna takšnega početja in tudi naša, slovenska, ni imuna na ta pojav.

Nobenega dvoma ni, da je ohranjanje objektivnega večinskega zgodovinskega spomina za vsak narod izrednega pomena. Ne spominjati se vloge generala Maistra, upora in trpljenja Primorcev pod fašizmom v tridesetih letih minulega stoletja, upora tigrovcev in nato oboroženega boja borcev slovenske partizanske vojske bi bilo zgodovinsko napačno. Enako velja za dogodke ob koncu devetdesetih let 20. stoletja, ki je bilo stoletje dveh svetovnih vojn in oboroženega odpora Teritorialne obrambe in milice zoper JLA v obrambo slovenske samostojnosti.

Kontinuiteta z bivšim družbenim redom ali začetek zgodovine: Po vseh izrečenih in zapisanih besedah po osamosvojitvi Slovenije je povsem jasno, kar je sicer samoumevno, da je vsaka država v osnovi ideološka, da z vso svojo strukturo brani ustavno ureditev in se legitimira tako, da poudarja vse postulate nove države in hkrati omalovažuje ali celo zanika kakršno koli kontinuiteto z nekdanjim družbenim redom. S stališča narodove zgodovine pa je vsakokratna ustavna ureditev družbe zgolj ena od etap narodovega razvoja skozi mnoge institucionalne oblike. Zato je s stališča narodne zavesti odrekanje kontinuitete kratkovidno dejanje in do obisti žaljivo do vseh, ki so se skozi zgodovino trudili za narodovo samobitnost in so mnogi zanjo dali tudi svoje življenje. Narodova samobitnost pa je pred vsakim svetovnim nazorom in iz njega izhajajočim političnim prepričanjem. Zato tudi praznovanja raznih zgodovinskih dogodkov, predvsem iz NOB, ne vzpostavljajo nikakršne zveze z ideologijo nekdanje skupne socialistične države. Tovrstni očitki ostajajo na ravni ideoloških razprtij, in tisti, ki to počno, ne razumejo, da gre za bistveno več. Gre za narod in državo, za kontinuiteto slovenske državnosti, ki se je vzpostavljala počasi, tudi z dejanji mnogih pred nami. Zanikanje kontinuitete žal kaže na nesamozavest pomembnih predstavnikov naše države. Samozavestne države namreč nimajo težav s sprejemanjem vseh plati svoje zgodovine. Tega bi se morali zavedati vsaj ob nedavnem dnevu naše suverenosti.

Na stolu pohabljene zgodovine: Vprašanje zanikanja zgodovinskih dejstev s ciljem dokazovanja, da se je »prava« zgodovina začela šele ob koncu 20. stoletja, je eden od vzrokov za naš »razkol«, udejanjati pa se je začel po osamosvojitvi Slovenije in na prehodu v novo družbeno ureditev. Vendar, vrnimo se v čas travmatičnega obdobja naše zgodovine. Okupacija Slovenije aprila 1941 je ustvarila nepričakovana dejanja, prinesla dvome in usodne odločitve. Ali se upreti okupatorju ali na toplem in suhem počakati, da to namesto nas opravi kdo drug? Čemu nepotrebne žrtve v maloštevilnem narodu, naj se spopadajo veliki in številnejši narodi. Saj nas Cerkev vendar uči, da se je treba upreti brezbožnemu komunizmu in njih revoluciji. Ne glede na vse dvome je bila v Evropi »druga« Slovenija tista, ki je prva dvignila zastavo oboroženega boja proti tujemu gospodarju.

Vprašanja, ali smo bili na pravi strani zgodovine, so popolnoma odveč in jih po navodilih predvsem desnih politikov postavljajo strankarsko zaslepljeni ljudje. Žal so med njimi tudi zgodovinarji, ki postavljajo odpor proti okupatorju na sodni stol »pohabljene zgodovine« (Karlo Nanut: Premišljevanje o Sloveniji, Ljubljana 2020). V zapisu obravnavano obdobje je bilo obdobje, ko se je pisala zgodovina sveta, Evrope in seveda tudi naša, slovenska zgodovina. V tej zgodovini je zapisano tudi, da je slovenska partizanska vojska pred okupatorjem in domačimi izdajalci rešila 439 britanskih vojnih ujetnikov in 806 letalcev, od tega 689 Američanov, 11 Britancev in dva Sovjeta. Številke navajam le kot pojasnilo tistim, ki še vedno verjamejo, da so pripadniki domobranstva zavezniške pilote in padalce predajali nemškim enotam zato, da bi jih ti vrnili v njihovo domovino. Tudi ta dejanja veliko povedo, na katero stran zgodovine spadamo.

»Kaj le s teboj, s teboj bo, narod moj?«*: Ob listanju še ne tako starih časopisov sem naletel na zapis, da naj bi v času obiska ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea slovenska vlada v »sramu in sovraštvu« do lastne zgodovine zakrila fresko v koncertni dvorani Vile Bled. Vila Bled je nekoč služila kot počitniška rezidenca jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita in v njej je tudi freska iz leta 1947, naslikana v slogu socialističnega realizma, ki upodablja prizore iz narodnoosvobodilnega boja in kasnejše obnove domovine. Zelo zanimivi so odgovori in obrazložitve tako predstavnikov takratne vlade kot tudi Javnega gospodarskega zavoda za protokolarne storitve RS (JGZ Brdo). Berem izjavo JGZ Brdo: »Sprejem ameriškega zunanjega ministra Pompea je bil na terasi Vile Bled in ne v dvorani, kjer je freska. V to dvorano gospod Pompeo sploh ni vstopil.« V nadaljevanju opisujejo »pravi razlog« zakritja freske, in sicer, da dvorana ob slabem vremenu služi kot »rezervna« lokacija za poroke: »Če naročnik želi (in pri porokah jih to večina želi), fresko zakrijemo z belo zaveso.«

Čemu se čuditi današnjim razmeram glede spoštovanja lastne zgodovine, ko predstavniki ustanove pod upravljanjem Vlade Republike Slovenije s tako abotnimi razlagami pojasnjujejo nedostojno ravnanje z zgodovinsko in kulturno dediščino?

Vendar se ne čudimo. Korenine takšnega sprevrženega početja sodijo že v zgodnja devetdeseta leta minulega stoletja, ko se je novim oblastnikom zdelo nujno, »da mora država z vso svojo strukturo braniti ustavno ureditev in se legitimirati tako, da poudarja vse postulate nove države, in hkrati omalovaževati ali celo zanikati kakršno koli kontinuiteto z bivšim družbenim redom«. In tako je bilo treba preimenovati na stotine ulic in trgov, ki so kakor koli dišali po nekdanjem družbenem redu. Nekoliko cinično se sprašujem, seveda v duhu takratnih oblastnikov, zakaj ne bi porušili in razbili spomenikov, ki spominjajo na upor slovenskega naroda zoper fašizem. Kaj pa šole in vojašnice, v katerih se izobražujejo mladi za svoje nove poklice in obrambo svoje domovine, jih je treba preimenovati ali morda celo porušiti? Programe izobraževanja o drugi svetovni vojni in vlogi slovenske partizanske vojske so seveda skrčili do neprepoznavnosti. Zanimivo, da je enako tudi s programi glede osamosvojitvene vojne. Bodimo pa tudi objektivni. V Sloveniji le ni bilo množičnega uničevanja vsega, kar je le dišalo po nekdanji družbeni ureditvi, kot so številni primeri v državah vhodne Evrope.

Vloga medijev: Kratek, vendar vsebinsko pomemben mednaslov naj bo nadomestilo zaključku mojega razmišljanja. Vloga medijev je izrednega pomena tako pri predstavljanju znanstveno utemeljenih resnic kot tudi pri informiranju javnosti o dogodkih, organiziranih v spomin na vse, kar je povezano z narodovo zgodovino in njegovim uporništvom. Vendar pa smo v zadnjih desetletjih priča primerom ponarejanja zgodovine, tako da številni, ne samo mladi, verjamejo, da se je slovenski narod v drugi svetovni vojni boril na napačni strani zgodovine, Slovenijo pa je osamosvojilo le nekaj posameznikov.

Avtorjem, predvsem posameznim zgodovinarjem, je s pomočjo strankarskih pa tudi nekaterih drugih medijev uspelo zasejati dvom o resnici o uporništvu slovenskega naroda. Nenehno ponavljanje laži kot glavnega sredstva propagande po zgledu Josepha Goebbelsa je veliko dejstev o naši zgodovini potisnilo v »temno vežo zgodovine«.

*Karel Destovnik Kajuh: Zbrano delo, Pesmi, Zavod Borec, str. 233.

Ladislav Lipič, upokojeni generalmajor

Razmišljanje po dnevu reformacije, prazniku slovenskega jezika

Na prvem programu Televizije Slovenija sem si 28. oktobra zvečer ogledal državno slovesnost ob dnevu reformacije.

Niti enega vidnega predstavnika opozicije ni moje oko uzrlo na prireditvi. Zaman sem v dvorani iskal tudi predstavnike RKC ... Naj mi ne zamerijo spoštovani gospodje, ampak sprašujem jih, koga so bojkotirali na državni slovesnosti. Morda Trubarja in njegov nauk? Morda slovenski jezik, ki nam ga je dal in utemeljil? Ali morda navzoče sodržavljane na slovesnosti? Ali pa še vedno velja 500 let star »drugi slovenski razkol – reformacija in protireformacija«, kakor sta ga opisala zakonca Hribar, Spomenka in Tine, v knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava. Če je tako in 500 let star razkol med Slovenci ni pozabljen, njegove krivice niso zbledele, temveč jih še vedno obujamo, poglabljamo in kuhamo zamero, potem res ne vem, kje se bodo končala naša »spravna in povezovalna dejanja«, ki jih razglašamo.

Spoštljivo mesto skozi slovesnost je bilo dodeljeno jeziku, našemu slovenskemu jeziku. Umetniki, ki so se v programu poigravali z besedami, slovnico, pravopisom ... in so nam na nevsiljiv način ponudili lepoto naše besede. Mene pa so »vrnili« 80 let nazaj, v otroška leta. Takrat sem končal osnovnošolsko izobraževanje v tujem jeziku. »Lodevole« – z odliko je pisalo v spričevalu. Ampak ta moja »odličnost« je bila hudo pomanjkljiva. Saj nisem obvladal ne italijanščine, ki je bila moj učni jezik, ne slovenščine, ki je bila naš pogovorni jezik. Kaj se je takrat kuhalo v moji otroški glavi, ne bi

znal povedati. Zanesljivo pa vem, da so prepovedane stvari najbolj privlačne. In slovenščina je bila prepovedana. Domačo besedo sem slišal le doma, med sosedi in na paši s pastirskimi tovariši. Kakšno lepo domačo besedo sva izmenjala tudi z mojo kozo Belko, kadar sva našla kakšen šop sočne trave. In na paši so moje misli zašle v vesoljne razsežnosti. Če svoje misli lahko oblikujem v govorjeno besedo, zakaj ne bi teh besed tudi zapisal. Tako sem sklepal in oblikoval svojo ljubezen do slovenskega jezika. Bral sem vse, kar mi je v našem jeziku prišlo pod roko. Dodaten zagon v spoznavanju kulture in zgodovine Slovenije sem dobil 8. septembra 1943, ko je italijanski fašistični sistem šel »v maloro« in so izginili napisi, kot sta bila: »Qvi si parla soltanto Italiano!« (Tukaj se govori samo italijansko.) in »E proibitto cantare!« (Petje je prepovedano). Če Primorcu petje prepoveš, je enako, kakor bi mu z lepilnim trakom »zalimal« usta.

O Trubarju in njegovih sodobnikih se mi takrat še sanjalo ni. Bežno sem poznal le Gregorčiča in Kosovela. Pa Buči, buči morje adrijansko ... smo včasih zapeli, soto voce, polglasno, kje na skrivaj. Andrej Bolčina,

Ljubljana

Dvojna merila za spoštovanje mrtvih

Naključje je, da volitve za predsednika republike in spomin ter spoštovanje vseh mrtvih letos nekako sovpadajo v isti čas. Državljani smo bili v stalnem stiku z informacijami o omenjenih dogodkih in še vedno smo. Predsedniška kandidata krožita po Sloveniji, nabirata simpatije potencialnih volivcev, kritizirata drug drugega in sploh želita biti všečna. Seveda je to priložnost, da se obišče kakšen zgodovinsko pomemben kraj, da se nagovori volivce, da se jim nekako predstavi želje in tudi obljube.

A tako kot pri vseh stvareh nastopajo razlike tudi pri dojemanju smrti – junaški, kruti, nepotrebni ... In seveda tudi razlike pri spoštovanju pokojnih. Da, tudi tu so razlike, in pri tem niso zanemarljive, še toliko bolj, ko razlike »izvaja« kandidat za predsednika republike desne politične opcije, ki neumorno ponavlja ter obljublja enakost in svojo naklonjenost vsem državljanom.

Naj mi bo dovoljeno, da omenim grobišča, spominske pomnike, nevredne poštenega človeka: Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, Bukovžlak na Teharjah, Kozlarjevo goščo na Ljubljanskem barju in sv. Urha pri Ljubljani. Pri teh pomnikih je razlika, in to razliko (čeprav naj bi bili vsi enaki) uspešno deklarira njihov predsedniški kandidat, ki se je ob dnevu spomina na pokojne prikazal le v Rogu in Teharjah, drugih dveh se je ognil v velikem loku. Že ve, zakaj!

V Rogu in Teharjah so bile zagotovo usmrčene tudi nedolžne žrtve, a nikakor se ne sme pozabiti, da so bili usmrčeni okupatorski vojaki, kakor tudi v večini domači izdajalci, belogardisti in domobranci, ki so prijeli za orožje in se borili proti lastnemu narodu, največkrat po navdihu duhovščine. Bili so oborožena vojska, ki je zaradi svojih krvoločnih dejanj morala računati z narodovim maščevanjem.

Žrtve, ki so svoja življenja končale na sv. Urhu in v Kozlarjevi gošči, zagotovo niso držale v rokah orožja. Niso ga tudi starci, ženske, otroci, ki so jih domači izdajalci ob odobravanju in celo vodenju cerkvenih predstavnikov sredi noči zvlekli iz hiše in jih sredi meglene barjanske gošče nečloveško pobili s koli, s kmetijskimi rekviziti, ter jim po potrebi namenili še milostni strel. Vsi nečloveško pobiti so bili zagotovo brez orožja, a žal so imeli soseda domobranca …

Če bi njihov predsedniški kandidat mislil resno, »da bo predsednik vseh državljanov«, bi bilo etično, da bi obiskal tudi zadnja dva pomnika žrtvam, ki so jih zagrešili domači izdajalci. A najbrž to ne bilo v skladu z usmeritvami njegove politične stranke oziroma njegovimi političnimi botri, tudi cerkvenimi.

Evidentno je, da njihov predsedniški kandidat z enakostjo državljanov ne misli resno, še več, delitev med državljani se nadaljuje in zato njihova odločitev ne bo težka.

Mihael Grobelnik,

Ljubljana

Elektrika še ni električna energija

Samoumevno je, da elektrika je, ko zvečer prižgeš luč, vključiš televizor, skuhaš večerjo ... Hudo je, če je ni. A elektrika je povsod. Atoma ni brez elektrona in protona. Ko je govor o električni energiji (EE), mnogi temu rečejo elektrika, ki pa to še ni. Vsak elektron (–) potrebuje svoj proton (+), da je par navzven nevtralen. Sicer prosti elektron išče partnerja. Zato napetost, ki je pomemben faktor električne energije. Če je napetost previsoka, ovira (izolacija) med plusom in minusom popusti, nastane kratki stik (strela), pari se v hipu združijo in električna energija se spremeni v toplotno in svetlobno, pa še kakšno. Če pa oviro nadomestimo z ustreznim uporom (porabnikom), se EE regulirano spreminja v druge vrste energije. Z vodno, toplotno, jedrsko … energijo in generatorji ločujejo pare (– na eno staran in + na drugo). Več ko ločijo parov, več električne energije nastane. Elektrarne jo pošiljajo v omrežje ali v shranjevalnike. Na drugi strani omrežja smo potrošniki s svojimi porabniki.

Baterije so za manjše porabnike dobrodošle, za večje količine električne energije pa neekonomične in te EE ni mogoče pošiljati na velike razdalje. Šele izum Nikole Tesle (izmenična napetost in transformatorji) je omogočil izgradnjo elektroenergetskih sistemov (EES). To so ogromna električna omrežja z različnimi napetostnimi nivoji, povezana v celoto, na katera so priključene elektrarne in porabniki. EES lahko obratuje le, ko skupaj uravnoteženo delujejo elektrarne, omrežje in porabniki.

Problem elektroenergetskih sistemov je, da do nedavnega niso imeli shranjevalnikov električne energije (akumulacije), tudi zdaj jih je komaj za vzorec, zato mora proizvodnja EE slediti porabi, sicer sistem ni stabilen, kvaliteta električne energije se zniža, v skrajnem primeru pa sistem razpade (posledica je električni mrk). Zato je vodenje obratovanja elektroenergetskih sistemov (»dispečing«) izrednega pomena. Dispečerji so bili do nerazumnega razbitja elektroenergetskih sistemov in uvedbe trga z električno energijo »piloti« EES, zadolženi za zanesljivo, stabilno in optimalno obratovanje. Na voljo so imeli tri vrste regulacije, ko pa je nastala kriza, pa še redukcije (izklope). Na elektroenergetski sistem ne sme biti priključen generator, večji od 10 odstotkov moči EES, kajti v primeru njenega izpada bi sistem mrknil. Ko smo gradili JE Krško, smo se zato morali vključiti v skupni elektroenergetski sistem zahodnih držav. Večji EES je tudi stabilnejši, zanesljivejši, ima kvalitetnejšo in cenejšo EE. Daljnovodne povezave med elektroenergetskimi sistemi, našim (v socializmu) in ostalimi (v kapitalizmu, kjer so bili EES tudi v državni lasti), niso potrebovale dragih regulacijskih ventilov kot sedaj zaradi trgovanja z EE. Države so si prej med sabo pomagale pri havarijah oziroma pri drugih izrednih dogodkih, sicer pa so z električno energijo trgovale med sabo.

Najvišji strošek električne energije iz elektroenergetskih sistemov so investicije v elektrarne in omrežje, pa tudi vzdrževanje in obratovanje EES. Voda, sonce, veter so dar narave, premog nakopljemo doma, nafte in plina porabimo malo, tudi jedrsko gorivo ni velik zalogaj. Težko pa se elektroenergetski sistem prilagaja večjim spremembam porabe. Ko je kriza in proizvodnja EE močno pade, se prihodek proporcionalno temu zniža, stroški pa le minimalno. Še huje je, ko je konjunktura – povečani porabi električne energije ni mogoče slediti. Gradnja nove elektrarne ali daljnovoda traja tudi več kot deset let; investicije so drage in umeščanje v prostor je problem.

Elektroenergetski sistem je pomemben in tudi protisloven (koristen in problematičen), vsekakor pa je brez konkurence in je ključen za družbo kot skupno dobro. Z izpadom EES se ustavi skoraj vse. Po padcu železne zavese, ko je neoliberalizem zavladal svetu, so lastniki velekapitala zavohali ta zalogaj. Ogromno kapitala je v elektroenergetskih sistemih in vsi potrebujemo električno energijo. Je naravni monopol, kot nalašč za kovanje ogromnih dobičkov! Kaj boljšega kot javno dobro, ki so ga ustvarili ljudje, privatizirati in z njim izčrpavati rajo! Niso več pomembne kakovost električne energije, zanesljiva oskrba in solidarnost; pomanjkanje EE zvišuje ceno in profit. Ko so se ti procesi začeli v ZDA, je njihov ekonomist, Nobelov nagrajenec Paul Krugman, opozarjal, da elektroenergetski sistem ne sme na trg, ker to škodi vsem. A pohlep je bil prevelik in Kalifornija je to kmalu začutila. Mrki so povzročili ogromno škodo in tudi žrtve.

Pa se je kapital malo umaknil, družba je ponovno prevzela odgovornost za elektroenergetski sistem, a električna energija je morala na trg. Elektroenergetske sisteme je bilo treba zato organizacijsko razbiti – fizično jih sicer ni mogoče. Zdaj trgovci od razkosanih delov EES kupujejo EE in nam jo prodajajo nazaj po precej višji ceni, pri tem pa povzročajo še motnje in dodatne stroške sistemu. Oni le papirnato trgujejo na borzah in kujejo ogromne dobičke. So kot pijavke, ki uničujejo gostitelja in se na račun njega debelijo. Zdaj svojo električno energijo kupujemo nazaj po skoraj desetkrat višji ceni, kot smo jim jo prodali, pa še višjo omrežnino plačujemo, da pokrivamo visoke dodatne stroške, ki jih trgovci povzročajo elektroenergetskemu sistemu. Ni to butalsko?

Znanec me je vprašal, kako lahko trgovec po istem omrežju prodaja tudi zeleno električno energijo. Seveda je ne more (pa jo!), kajti ves nakup in prodaja sta virtualna, le na papirju. Trgovci niso odgovorni za elektroenergetski sistem, strošek obratovanja pa krepko povišajo, ker s tem, ko na trgu od elektroenergetskih sistemov kupujejo električno energijo, vplivajo na obratovanje elektrarn, ki niso več »pot komando« dispečerjev. Elektrarne so zelo različne glede na ceno električne energije, način obratovanja in lokacijo, a v obratovanju EES so vse nujne. Izgube električne energije v elektroenergetskem sistemu so se povečale. Dispečerjev, ki so vodili obratovanje EES, ni več, postali so operaterji (»kirurgi«), ki le »sanirajo rane«, povzročene v elektroenergetskem sistemu zaradi neodgovornih trgovcev. Eles, krovno podjetje našega elektroenergetskega sistema, kupuje EE od trgovcev za pokrivanje izgub in izravnave, da elektroenergetski sistem deluje. Krepko je povečal število zaposlenih, na meji z Italijo je vgradil drag, največji transformator v EU kot ventil za pretok električne energije. Ostali deli elektroenergetskega sistema so tudi morali povečati število zaposlenih, ustanovili so precej novih pravnih oseb, zgradili so kopico novih centrov vodenja … Vse to drago plačujemo z omrežnino. TEŠ6 žal ni jagodni izbor teh norosti!

Anton Pelko,

Grosuplje