Gianni Infantino Švicar, ki želi spreti Evropo s preostalim svetom

Naj se šov začne! Dobrodošli na praznovanju nogometne igre, saj nogomet združuje in enoti svet! S temi besedami je Gianni Infantino odprl 22. svetovno prvenstvo v nogometu, ki med 20. novembrom in 18. decembrom gostuje v Katarju. Gre za običajne besede predsednikov Svetovne nogometne zveze (Fife) ob odprtju slehernega mundiala od leta 1930, Infantino jih je ponovil v arabščini in španščini, pred štirimi leti je spregovoril rusko. To je bilo pričakovano, govori sedem jezikov. Manj pričakovan je bil njegov nagovor javnosti, s katerim je dan pred začetkom turnirja »uspešno« opozoril nase predvsem zahodni del sveta.

Uro in pol dolg monolog bi lahko označili kot neposrečen nastop, škandal in vsebinski polom, s katerim je naredil medvedjo uslugo svetovnemu nogometu. Želel je odgovoriti na kritike, ki letijo proti Fifi in organizatorju spektakla zaradi kratenja pravic žensk, delavcev in skupnosti LGBT v Katarju, pod črto pa je le razvnel polemiko, ki ni končana. Več evropskih reprezentanc išče načine, kako izraziti protest na igrišču v Dohi, potem ko je Fifa zagrozila, da bo nošenje kapetanskih trakov v mavrični barvi kaznovala z rumenim kartonom. Danska je odrekla podporo Infantinu, ki naj bi marca 2023 v Kigaliju v Ruandi dobil nov mandat predsednika Fife, valižanski premier mu je zabrusil, naj preneha kopati luknjo, v katero je zašel, častni predsednik Bayerna Uli Hoeness pa je zatrdil, da je Infantino »katastrofa za nogomet«.

»Tudi jaz sem Evropejec. Za vse, kar smo Evropejci v zadnjih 3000 letih počeli v preostalih delih sveta, bi se morali opravičevati naslednjih 3000 let, preden bi lahko začeli deliti moralne nauke drugim,« se je Infantino odzval na kritike. Kaj so počeli po svetu Evropejci tisoč let pred Kristusom, najbrž ve le Infantino, ki je na neki način razglasil za Jezusa kar sebe: »Pribijte na križ mene, ne igralcev, selektorjev ali organizatorjev mundiala. Žrtvujte mene, saj sem odgovoren za vse, pri miru pa pustite Katar(ce)!« Komentator Guardiana je zapisal, da posluša Nelsona Mandelo. »Bomo še naprej delili? Bomo še naprej pljuvali na druge le zato, ker so drugačni ali čutijo drugače?« se je namreč vprašal Infantino, potem ko je zatrdil, da se »danes počuti kot gej, delavec migrant, Katarec, Arabec in ženska«. Težava se skriva v dejstvu, da bi bil obsojen na tri leta zapora, če bi bil gej, na štiri stene, če bi bil ženska, in plačilo evra na uro, če bi gradil štadione v Katarju.

Infantinu je uspelo polarizirati nogometno družino. Nekdanji angleški nogometaš Gary Neville, danes strokovni komentator, je pomenljivo zapisal: »Nekatere trditve so bile smešne, občasno smo dobili vtis, da se je Infantino spremenil v odrešenika. Težava, v katero zaidejo predsedniki Fife, je, da potujejo po svetu in srečujejo različne voditelje držav tako dolgo, dokler ne dobijo vtisa, da vodijo državo tudi sami. Infantino je govoril kot Donald Trump. Uporabljal je besede in besedne zveze, ki razdvajajo, zdelo se je celo, da želi ustvariti spor med Evropo in preostalim svetom.«

Razlog za Infantinove nerazumljive besedne izpade se nemara skriva v dejstvu, da sprva ni bil predviden za položaj predsednika Fife. Na vrh krovne hiše svetovnega nogometa je meril Michel Platini, nekdanji nogometaš, ki je želel na čelu Fife naslediti Seppa Blatterja. Infantino je začel kariero na inštitutu za nogometne raziskave (Cies) v Neuchatelu. Potem ko je diplomiral na pravni fakulteti v Fribourgu, se je leta 2000 pridružil Uefi, štiri leta pozneje je prevzel vodenje oddelka za pravne zadeve in licenciranje. Oktobra 2009 je napredoval na položaj generalnega sekretarja Uefe pod vodstvom Platinija (2007–2015). Francoz, poleti 2015 favorit za naskok na Fifo, se je poslovil skupaj z Blatterjem – zaradi prejema dveh milijonov evrov na temelju ustnega dogovora z Blatterjem –, izvršni odbor Uefe je podprl kandidaturo Infantina. Ta je postal predsednik Fife 26. februarja 2016, potem ko je v drugem krogu volitev z izidom 115:88 premagal bahrajnskega šejka Salmana Al Kalifo.

Infantino je ob izvolitvi hitro spoznal, kaj pomenijo glasovi nacionalnih zvez. Svoj interes je preusmeril tudi proti Afriki – kampanjo je začel v Kairu, končal pa v Cape Townu –, katere glasovi so pogosto odločilni v merjenju moči med Evropo in Južno Ameriko na eni strani ter Azijo na drugi. Fifa premore 211 članic iz Evrope (Uefa, 55), Afrike (54), Azije (46), Severne in Srednje Amerike in Karibov (Concacaf, 35), Oceanije (11) in Južne Amerike (Conmebol, 10). Infantino deluje kot vase zagledani zabavljač, toda premore spretnost – preživel je tudi skrivni sestanek s švicarskim tožilcem, po katerem je slednji odstopil, udeležbo v panamskih dokumentih in javno objavo računov za sesalnik, napravo za fitnes, kavni avtomat in posaditev rož na svojem domu, ki mu jih je plačala Fifa.

Če je Blatter začel deliti milijone, ki so prišli prav najrevnejšim zvezam (volivcem) iz afriških, karibskih in azijskih držav, je Infantino ta koncept še izpilil. Najbrž ni naključje, da je njuni rezidenci v Švici ločilo le 20 kilometrov. Dodatne prihodke je želel ustvariti na račun Evrope, na katero opazno gleda z vse večjim ljubosumjem. Fifa bo v rekordnem štiriletnem ciklu 2018–2022 ustvarila približno 7 milijard evrov prihodkov, Uefa v enakem obdobju dobrih 16 milijard. Svetovna liga prvakov je tekmovanje klubov, o katerem Infantino – po uporu Uefe in Conmebola – za zdaj le sanja, enako velja za uvedbo mundiala na vsaki dve leti. Tudi njegov zadnji napad na Evropo lahko obravnavamo v tem kontekstu.

Njegova starša v Švico nista prišla bogata; mati – po rodu iz Lombardije – je prodajala časopise v kiosku, oče – iz osrčja Kalabrije – je delal na železnici. Prav Kalabrijci radi rečejo, da nikdar ne zaupaj bogatemu, ki je bil dolgo reven, ali revnemu, ki je bil dolgo bogat. ●

»Težava, v katero zaidejo predsedniki Fife, je, da potujejo po svetu in srečujejo različne voditelje držav tako dolgo, dokler ne dobijo vtisa, da vodijo državo tudi sami.«