Ni vesoljsko plovilo in Orwell je imel prav

Venem od dobrih argumentov v razpravi o RTV je medijski strokovnjak Marko Milosavljević ta teden javno povedal, da je v vsaki sedanji ali prihodnji zakonodaji glede javnega RTV-medija treba upoštevati tudi vpliv in zakonitosti spletnih platform. V slovenski politiki zadnjih let so te zlasti zaradi metode političnih diskvalifikacij doživele pravi razcvet. V ZDA pa so se pokazale tudi razpoke logike, ki je hotela ponižati novinarsko stroko, novinarke in novinarje ter iz njih narediti zgolj najeto in podredljivo delovno silo. Take trende srečujemo tudi pri nas in treba jih bo postaviti pod reflektor ter novinarstvu na novo priboriti dobro ime.

V preddverje javnega prostora

Še bolj kot poprej, in bolj kot so humanistično podhranjeni, se slovenski (zlasti opozicijski, do nedavna vladni) politiki na odkrit način oklepajo krilatice, da v državi in družbi uspešno lahko vlada le tisti, ki si uspe podrediti kritično maso medijev. Oni namreč da so ključ manipulacije in najkrajša pot do volivcev. Desetletja je to veljalo za urednikovane bodisi elektronske bodisi tiskane medije, potem je prišla enocelično enostavna rešitev: neurednikovane internetne platforme.

V ponedeljek je komentator Guardiana Robert Reich pokazal na paradoks, ki je doletel najbogatejšega zemljana Elona Muska. Ta je za 44 milijard dolarjev kupil in prevzel medijsko platformo Twitter, in kot je zapisal komentator, se ob tem očitno ni zavedal, da ključno premoženje podjetja ne leži v papirjih, ki ga pravno, bančno in borzno opredeljujejo, temveč v 7500 zaposlenih z znanjem, ki se ga v poslovnih krogih opisuje z visoko dodano vrednostjo. Musk, humanistično neuki in vase zagledan tehnično-poslovni genij, je Twitter kupil s predpostavko, da je njegova vrednost v finančnih bilancah, da je vrednost korporacije v njenih tovarnah po svetu, v opremi, patentih in blagovni znamki, ne pa v (so) delavcih.

Zanj so slednji pomenili predvsem strošek, ker da plače navadno predstavljajo dve tretjini vseh stroškov podjetja. Tem je prišlo v navado, da so svoje dobičke začela povečevati tako, da so začela rezati v maso plač. V tem smislu so v klasičnem pogledu korporacije razumele produkcijske sisteme. Danes, pove avtor, korporacije niti same sebe več ne razumejo samo kot produkcijske sisteme. Razumejo se za sisteme, ki bi jih v lepi »mednarodniščini« lahko opredelili po štirih smernicah: know how, torej vedeti, kako izumljati, know what, torej kaj potrebuje izboljšave, know where, torej kje je moč podjetja in kje je ranljivo, in know why, torej zakaj podjetje uspeva oziroma zakaj ne. Toda to je šele tehnična plat problema, s katero pridemo v preddverje problema javnega prostora …

Svoboda kot sinonim za cenzuro

Desetletja po padcu berlinskega zidu je nekdo tiho uveljavljal doktrino, da prihodnost v novih državah Evrope pripada otoško-liberalni formuli povsem tenke države in zelo močne civilne družbe, ki je zaobsežena predvsem, če ne samo, v močnem zasebnem gospodarstvu, obremenjenem s čim manjšimi davki in kar največjo odsotnostjo državnih regulacij.

Primer Elona Muska je v tovrstnem razmišljanju prelomen v nekaj smereh, predvsem tudi zato, ker je dokazal, kako se tovrstna ideologija na specifični točki začne spogledovati z Orwellovim romanom 1984, torej z avtokratskim nadzorovanjem svobode ljudi v nadzorovanih družbah. Twitter je namreč postal globalna platforma, na kateri so se v degradirani populistični maniri začeli majati temelji nacionalnih demokracij, celo tako močne in utrjene, kot so jo imele ZDA, videli pa smo, da tudi v Sloveniji, potem ko je Janša kot predsednik vlade iz dnevnih tvitov tako rekoč skorajda napravil državni uradni list.

Leta 2017 je v ZDA v vseh prevladujočih medijih veljalo prepričanje, da Donald Trump ne more zmagati na volitvah za ameriškega predsednika. Toda ljudje, ki so se gibali na terenu, zasledovali mnenjska gibanja na spletnih platformah in videli, kako ta oblikujejo »internetno podzemlje«, so že tedaj napovedovali njegovo zmago. Ko je Trump dejansko zmagal, je twitter postal njegovo glavno orodje komunikacije ne le z elektoratom, temveč tudi z drugimi državniki in državami. Temu orodju so morali slediti tudi vsi resni urednikovani mediji, kajti kot predsednik z njimi ni vedno hotel komunicirati drugače, in ta platforma je tudi v praksi predsednikov in politikov drugih držav dobila moč neslutenih razsežnosti.

Svet je prišel do točke, ko se je zdelo, da imajo edino urednikovano obliko medijev države cenzure in ljudje, katerih apostoli so postali internetni troli in avtoritarni demagogi, ki so zasedli institucije države, so začeli manično verjeti, da je javni prostor pravzaprav prostor cenzure in omejevanja svobode. Tu je Janši v Sloveniji uspelo v podobni meri kot Trumpu v ZDA.

Ko medij ni niti električni avto

EU, ki se ima za proizvod razsvetljenstva, ima do medijskega in javnega prostora seveda drugačno držo. Tudi kar zadeva medije v Sloveniji, je izrazila povsem jasno stališče, to državo je v pomembnem sporočilu vzela celo za vzorčno. Ob letnem poročilu o vladavini prava v EU je evropska komisarka Vera Jourova Janševi vladavini na rob že julija letos povedala tole: »Ne bom skrivala, da smo zaradi razmer v Sloveniji, predvsem težav pri financiranju STA-ja v preteklosti in tudi drugih vprašanj, začeli razmišljati o zavezujočih pravilih za vse države članice, ki bodo bolje ščitila medijski prostor.«

Bilo je veliko zanikovanja, ki je sedlo ob dejstvo, da je podjetje Twitter po napadu na Kapitol januarja 2021 Trumpu blokiralo dostop do njegovega računa. V tednih, ko je Musk dokončno prevzel to spletno platformo, je svetu naznanil dvoje: da bo odpustil veliko zaposlenih in da bo Trumpu spet vrnil dostop do računa.

Potem se je spet zgodilo dvoje: prvič, da Trump nad vrnitvijo ni več pokazal nobenega navdušenja, in drugič se je izkazalo, da je Musk z odpuščanjem polovice zaposlenih začel jesti meso lastnega podjetja in ga je poslovno (tudi zaradi drastičnega odpada oglaševalcev) ogrozil tako daleč, da je, kot piše Reich, odpuščene začel prositi, naj službo vzamejo nazaj. Nekateri so začeli verjeti, da bo Musk zaradi lastne poslovne nekompetentnosti medijsko podjetje Twitter dokončno potopil. Spoznal bo, skratka, da zakonitosti medija niso zakonitosti vesoljskih tehnologij in električnih avtomobilov.

Na tem primeru lahko vidimo, kako pomembno je vprašanje javnega prostora, še posebej v malih evropskih državah, kakršna je Slovenija, ki se je odprti liberalni demokraciji zavezala šele po letu 1991, ko se je osamosvojila, postala država in se odpovedala monopartijskemu družbenemu sistemu. Toliko let potem se prav na primeru twitterja vidi, kako se je model ideološko-partijskega monopola lahko spremenil v vprašanje samovolje enega človeka, ki s svojo platformo napaja avtokrate.

Tako na podlagi skrbi za javni prostor pridemo do vprašanja načela »zavor in ravnotežja«. Kot je v politiki nekoč bilo dovoljeno samo sebe razdeliti na tri neodvisne veje oblasti (sodno, zakonodajno, izvršno), se bo spet treba pogovarjati o samoumevnosti dvojega: najprej, da vsaka od njih spoštuje meje četrte veje oblasti (to je medijev), potem pa, da prevzame skrb in odgovornost za sistemsko umestitev medijev v civilnodružbeni prostor. Pri tem morajo biti javni mediji, kakršna sta STA in RTV, deležni posebne pozornosti, z njimi pa tudi sicer vrednota urednikovanega in od (avtokratskih) strank neodvisnega poročanja in komentiranja. ●

Primer Elona Muska je v tovrstnem razmišljanju prelomen v nekaj smereh, predvsem tudi zato, ker je dokazal, kako se tovrstna ideologija na specifični točki začne spogledovati z Orwellovim romanom 1984, torej z avtokratskim nadzorovanjem svobode ljudi v nadzorovanih družbah.