Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Ali mednarodno pravo v vojni res umolkne?
Ne glede na vse moramo tudi med vojno v Ukrajini ohraniti zaupanje v delovanje mednarodnega (humanitarnega in vojnega) prava. Brez tega bi za vedno ostali v barbarstvu.
Rimski državnik in mislec Cicero je imel za svoj čas gotovo prav, ko je za vojaške spopade v antičnem Rimu uporabil besede, da zakoni med vojno umolknejo – Silent enim leges inter arma. Za to, da je človeštvo do neke mere s pravili in zakoni »reguliralo« oborožene spopade (vojne), sta bili potrebni skorajda dve tisočletji; predvsem sta k temu prispevali zadnji veliki svetovni moriji v 20. stoletju, ki je obe zagrešila Evropa. Kljub temu »napredku« žrtve zločinov proti človečnosti, vojnih zločinov in genocida predolgo čakajo na pravico, največkrat je sploh ne dočakajo.
Poleg pravil za »zakonito« vodenje vojn in nasploh za upoštevanje mednarodnega prava so bile odgovorne tudi mednarodne institucije, ki bi morale ščititi veljavne norme v vojaških konfliktih. Med njimi je na prvem mestu Organizacija združenih narodov (OZN) in tako stalna kot ad hoc mednarodna sodišča za vojne zločine. Žal smo velikokrat videli, tako tudi pri vojni v Ukrajini, da te ustanove niso odigrale svoje vloge; še posebej ne v primerih, ko sta bili vanje vpleteni ZDA in Rusija, ki imata v varnostnem svetu OZN pravico veta. Ti sta skupaj s Kitajsko leta 1998 zavrnili podpis rimskega instituta, ki bi opolnomočil delo Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), in mu s tem odrekli podporo.
Univerzalna jurisdikcija
Vendar kritike v tem smislu, da mednarodno (vojno) pravo ne more pripeljati Putina (Ukrajina, Sirija in Čečenija) ali še prej Busha in Blaira (Irak) ali Pol Pota za genocid v Kambodži pred mednarodno sodišče in s tem narediti konec vojnim zločinom, ne razumejo delovanja mednarodnega prava. Kot piše ugledni pravni strokovnjak na Univerzi Yale Feisal G. Mohamed, je namreč njegova vloga v prvi vrsti namenjena temu, da naredi konec nekaznovanosti, in ne temu, da za vedno odpravi vojne zločine. Spodbudno je, da se lahko posamezne države sklicujejo na univerzalno jurisdikcijo, kar je nemškemu sodišču dalo pravico, da je za zločine proti človečnosti dosmrtno obsodilo sirskega pripadnika obveščevalne službe, ki se je znašel v Nemčiji. Isto pravico lahko izkoristijo tudi ukrajinska sodišča za inkriminirane ruske poveljnike in vojake, ki se znajdejo na njihovih tleh.
Tovrstna prizadevanja zahtevajo čas in niso primerljiva z igro ničelne vsote. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) je zahtevalo enormne stroške in je tudi počasi delovalo. Na koncu mu je med letoma 1993 in 2017 le uspelo pripeljati do zapora 91 glavnih pobudnikov in izvajalcev množičnih zločinov. Kazni sicer niso preprečile genocida v Ruandi ali Sudanu, vendar jim je uspelo uresničiti več ciljev. Najprej, da so med procesom zbrali dokumentacijo o vojnih zločinih, kot drugo pa, da je bilo mogoče dokazati, da lahko mednarodno pravo napreduje, če se mednarodna skupnost resnično zavzame za to. Ne nazadnje tudi to, da najvišji politiki in generali niso nad zakoni.
Največji mednarodni zločin – agresija
Ruska invazija na Ukrajino, za katero ta država ni dala povoda in pri kateri se napadalec ne more sklicevati na samoobrambo, je brez dvoma najbolj brutalna in z vidika mednarodnega prava nezakonita vojna, kar smo jih videli v Evropi po drugi svetovni vojni. Z invazijo ene suverene države na drugo je bilo kršeno eno od temeljnih načel ustanovne listine OZN (UL OZN), ki prepoveduje uporabo sile proti teritorialni integriteti in politični samostojnosti katerekoli države.
Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu, v katerem je sodelovala tudi Sovjetska zveza, je v zaključni obsodbi zapisalo, da država, ki začne agresivno vojno, ni zagrešila le mednarodnega zločina, temveč največji mednarodni zločin, ki subsumira vse druge vojne zločine. Tako kot so zavezniške sile Adolfu Hitlerju odrekle pravico do osvajalne vojne z namenom, da si pridobi življenjski prostor (Lebensraum) in »zavaruje« nemško manjšino v Češkoslovaški, tudi Putin ne uživa pravice, da z vojno pod pretvezo preprečevanja genocida podobno »zavaruje« rusko manjšino v Ukrajini in to državo »denacificira«. Z obsodbo 24 nemških političnih, vojaških in gospodarskih voditeljev na sojenju v Nürnbergu je bilo to prvič v zgodovini, da je bil kdo obsojen za agresivno vojno kot zločin v mednarodnih odnosih.
Tudi v primeru Rusije ni danes nobenega dvoma, da je ta država začela z vojno v Ukrajini in da so tisti, ki so jo načrtovali, pripravili in začeli, odgovorni za zločin agresije. Ironično je, da storilcev ne bo mogoče pripeljati na sodišče, ravno zahvaljujoč koncesiji ZDA, ki so ji ugodili pri ustanavljanju Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS), da ni mogoče soditi državljanom, katerih države niso pristopile k njemu. Poleg ZDA sta si to »pravico« izborili tudi Rusija in Kitajska. V ZDA pa so celo sprejeli zakon, s katerim so te zagrozile, da bodo »uporabile vsa sredstva«, da bi osvobodile vsakega ameriškega državljana, ki bi ga privedli pred MKS. Tega zakona se je pozneje prijel vzdevek Hague Invasion Act.
Ruska invazija na Ukrajino, za katero ta država ni dala povoda in pri kateri se napadalec ne more sklicevati na samoobrambo, je brez dvoma najbolj brutalna in z vidika mednarodnega prava nezakonita vojna, kar smo jih videli v Evropi po drugi svetovni vojni.
Grožnje obstoju Ukrajine
Ruski predsednik Vladimir Putin je že na začetku vojne Ukrajini zagrozil, da bo, če se bo upirala, tve
gala svoj obstoj. Putin se je po besedah odlične poznavalke mednarodnih odnosov Oone Hathaway pri tem uštel, ker ni pričakoval, da se bo svet odločno uprl tej vojni. Njegovih prejšnjih vojaških intervencij v Siriji in na Krimu mednarodna skupnost ni razumela kot brutalno kršenje katerega od temeljnih načel mednarodnega pravnega reda.
V Sirijo je ruska vojska prišla na povabilo njenega predsednika al Asada, in čeprav je tam za sabo pustila množične žrtve in enormno materialno uničenje, v svetu tega niso razumeli kot kršitev UL OZN, še manj pa v primeru ruske priključitve (aneksije) Krima, ki ni zahtevala človeških življenj. Pri njej je bila mednarodna javnost dokaj zmedena zaradi »nenavadnih« okoliščin: tajno vojaško operacijo so na Krimu namreč izpeljali tako imenovani majhni zeleni možje, v resnici maskirani vojaki Ruske federacije v neoznačenih zelenih vojaških uniformah, kar je Putin pozneje tudi priznal. Putin je seveda naredil veliko napako, ker je bil prepričan, da bo tudi »posebna vojaška operacija« v Ukrajini potekala podobno in brez večjih mednarodnih posledic.
Pri tem je posnemal metodo več sovjetskih voditeljev, začenši z Leninom, ki je rad citiral Napoleonov izrek, da je treba pač »z nečim začeti in potem videti, kaj se bo zgodilo«: On s'engage et puis on voit. Vojaška avantura v Ukrajini je izdala Putinova pričakovanja, da bo v Ukrajini bliskovito (Blitzkrieg) (vz) postavil Rusiji podrejen režim po zgledu Belorusije. Na koncu se je ruski voditelj sam znašel med najbolj izoliranimi voditelji na svetu, njegova država pa v položaju mednarodnega pravnega parija, kar se je pokazalo med glasovanjem v generalni skupščini OZN, ko je večina glasovala, da mora Rusija »takoj, popolnoma in brezpogojno umakniti svojo vojsko z ozemlja Ukrajine in njenih mednarodno priznanih mej«.
Mednarodno pravo na strani Ukrajine
Večina držav se zaveda, da je vojaški napad na Ukrajino grožnja mednarodnemu pravnemu redu in posledično tudi njihovim državam. Proti je glasovala le peščica držav, med njimi Belorusija, Eritreja, Severna Koreja in Sirija, katerih avtoritarnih držav enako avtoritarna država seveda ne ogroža, temveč jih celo podpira.
Ukrajina ima na svoji strani močne vojaške in ekonomske zaveznike, predvsem pa je njeno najmočnejše »orožje« proti ruski agresiji ravno mednarodno pravo. Na Putinovo agresijo se je kritični del sveta odzval z mednarodnimi sankcijami, zaradi katerih rusko gospodarstvo trpi enormno in dolgoročno škodo, geopolitično pa se je opazno zmanjšala nekdanja teža Rusije, ki postaja vedno bolj podrejena kitajskemu velikanu, se pravi v senci bipolarnega globalnega reda. Ironija je, da bi se, če bi Rusiji po prvotnem vojaškem načrtu vendarle uspelo pokoriti Ukrajino, prva le še bolj približala mejam Nata, ki naj bi bil domnevni povod za vojno.
Povrh vsega se je Nato še povečal za dve novi članici na njenih mejah, Finsko in Švedsko. Vse to meče senco na Putinovo vladavino, kar se že kaže v razpokah v ruski politični in gospodarski eliti, predvsem pri oligarhih, ki počasi izgublja(jo) nekdanje privilegije, z njimi pa kopni tudi njihovo zaupanje v Putinov režim, ki jim jih je v preteklosti zagotavljal.
Mednarodno kazensko sodišče je medtem poslalo v Ukrajino svoje izvedence, ki zbirajo in analizirajo podatke o vojnih zločinih in zločinih proti človečnosti ruske vojske. Ukrajina se je prav tako pritožila na enega od organov OZN, na Mednarodno sodišče pravice (International Court of Justice), vendar je Rusija sodelovanje na njem zavrnila. Sočasno se v svetu pojavljajo zahteve za posebno sodišče, ki bi razisk(ov)alo domnevni zločin agresije. Že drugi teden vojne je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Karim Khan, kar se še nikoli ni zgodilo tako hitro, prejel 39 pritožb, ki se nanašajo na domnevno storjene vojne zločine in zločine proti človečnosti v tej vojni.
Nove Guernice in Srebrenice
Med vojno v Ukrajini je Rusija doslej uporabila vrsto orožij z namenom, da povzroči maksimalno škodo civilnemu prebivalstvu, kar samo po sebi predstavlja vojni zločin. To je bilo seveda mogoče pričakovati po tistem, kar je ruska vojska počela v čečenskem mestu Grozni (1999/2000) in pozneje v starodavnem in največjem sirskem mestu Alep (2015/16), s čimer sta se ti mesti pridružili usodam Guernice, Coventryja in nekdanjega Leningrada.
Za Grozni je OZN leta 2003 ugotovila, da je ob tisočih človeških žrtev to primer najbolj porušenega mesta na našem planetu, nič bolje ni bilo v Alepu. Podobno tragedijo danes doživljajo druga mesta v Ukrajini. Vzemimo primer Mariupolja, v katerem je dolgotrajno rusko bombardiranje uničilo praktično vse; na koncu so zbombardirali tudi šolo, v kateri se je skrivalo 400 ljudi, večinoma otroci, ženske in starejši.
Podobna grozodejstva, ki spominjajo na Srebrenico, so se dogajala tudi v Buči, kjer so ruski vojaki ubijali civiliste, posiljevali žen(sk)e in dekleta ter pošiljali ljudi v »filtrirna taborišča«, od koder so številne izmed njih deportirali v Rusijo. Te dni tudi v osvobojenem Hersonu odkrivajo številne civilne žrtve ruske okupacije. V dveh mesecih vojne je ukrajinska generalna tožilka Irina Venediktova poročala o več kot 7600 vojnih zločinih ruske vojske. Urad visokega komisarja pri OZN je poročal o 12.584 civilnih žrtvah samo v prvih petih mesecih vojne v Ukrajini zaradi stalnega bombardiranja težke artilerije in večcevnih raketnih sistemov na civilne zgradbe in drugo civilno infrastrukturo. Po ocenah ukrajinskega gospodarskega ministrstva ostaja zaradi teh napadov, tudi dronov, na vodno in energetsko infrastrukturo več milijonov ljudi brez nujnih življenjskih storitev. Isto ministrstvo je tudi objavilo podatke, da je bilo porušenih prek 130.000(!) poslopij, med njimi 2400(!) šol.
Vojaške medalje za državne medije
Poleg tega je ruska vojska na civilnih območjih uporabljala tudi razpršilne in zažigalne bombe, ki jih mednarodno vojno pravo prepoveduje. Gre za številne primere vojnih zločinov in druge hude kršitve mednarodnega prava oz. konvencij, ki jih je zagrešila Rusija. Sistematični napadi in teroristično nasilje nad civilnim prebivalstvom predstavljajo nedvoumne vojne zločine, s svojo pogostostjo in intenziteto pa predstavljajo tudi zločin proti človečnosti in ustrezajo definiciji genocida.
Poleg najbolj politično in vojaško odgovornih za vojne zločine v Ukrajini bodo morali na mednarodnem sodišču, če ne v zgodovinskih učbenikih, prevzeti kazensko odgovornost za povzročena hudodelstva tudi tisti, ki so to vojno razpihovali s sovražnim govorom in pisanjem, ki sta neposredno pozivala k zločinom. Ruska vojaška teorija vključuje informacijsko dejavnost med integralne sestavine vojaških operacij, zato ne preseneča, da so bile tudi državnim medijem, ki igrajo pomembno in z državo povezano vlogo v Putinovem režimu, leta 2014 podeljene vojaške medalje za njihovo vlogo med aneksijo Krima.
V ruskih državnih medijih so po invaziji na Ukrajino vidni novinarji pozivali, da je treba Ukrajino zbrisati s svetovnega zemljevida, množično pobijati Ukrajince, uničiti njihovo nacionalno identiteto, dehumanizirati ta narod in ga zmerjali z »naciji«, ki jih je treba »denacificirati«. To se tudi sicer sklada s Putinovimi zgodovinskimi pogledi, da ukrajinski narod ne obstaja in ga je treba »denacificirati«. Ironično je, da se poskuša »denacifikacijo« izpeljati z istimi zločinskimi sredstvi, kot so jih med drugo svetovno vojno izvajali nemški nacisti!
Eden najbolj vplivnih režimskih televizijskih voditeljev na državni televiziji Rusija danes Anton Krasovski je npr. pozival k utapljanju, zažiganju in streljanju Ukrajincev, tudi otrok. Ukrajince vidi kot podljudi, ki ne bi smeli imeti lastne države. V času, ko je Rusija raketirala Kijev, je Krasovski od veselja plesal na balkonu v pižami, na glavi pa je imel kapo s simbolom Z. Takih ruskih novinarjev v državnih medijih je še več. V podobno skrajno sovražno politično retoriko se seveda uvršča tudi Putinovo rožljanje z jedrskim orožjem. Za te režimske novinarje bi lahko uporabili podobno oznako, kot jo uporabljajo vojaški kolegi komandanta ruske vojske v Ukrajini generala Sergeja Surovikina – general Armageddon.
Grobovi še niso polni
Ob tem spomnimo na zgodovino: urednik antisemitskega nacističnega časopisa Der Stürmer Julius Streicher je bil za podobne besede, ki so pozivale k genocidu, v Nürnbergu obsojen in obešen. V novejšem času so na sodišču v zvezi z genocidom v Ruandi na daljšo kazen obsodili tudi novinarja, ki je na radiu podobno pozival k genocidu, češ da »grobovi še niso polni« in »da vsi sovražniki še niso pokončani«. Toliko o tem, kako daleč lahko pripeljejo zagovarjanja ali sklicevanja na neomejeno svobodo izražanja.
Iz razlogov, ki smo jih omenili na začetku, ta čas težko računamo na to, da bi se ponovila zgodovina Nürnberga, ko je tam na zatožno klop sedel preživeli član najvišjega vodstva nacističnega režima Herman Göring skupaj s sozločinci. Kljub temu je treba ohraniti zaupanje v delovanje mednarodnega (humanitarnega in vojnega) prava, brez katerega bi civilizacija za vedno ostala barbarska. Danes zbuja upanje, da se v svetu širi nasprotovanje vojni v Ukrajini in se sočasno pojavljajo zahteve po ustanovitvi mednarodnega sodišča, ki bi sodilo arhitektom in izvajalcem te vojne za njihove najhujše vojne zločine, zločine proti človečnosti in kršitve mednarodnega humanitarnega prava.
Ne gre pa spregledati tudi možnosti, da bodo ruske državljanke in državljani, preden bo to naredila zgodovina, pravično sodbo prej ali slej izrekli sami in ustavili bratomorno vojno. Veliko upanje upravičujejo v tem pogledu desettisoči – tem se je treba samo pokloniti –, ki so demonstrirali proti vojni in s tem tvegali zapor in preganjanje; nadalje tudi najmanj enemu milijonu podpisnikom peticije proti vojni ter številnim uglednim umetnikom, glasbenikom, akademikom in pisateljem v Rusiji, ki so se javno odzivali z apeli proti vojni. ●
V ruskih državnih medijih so po invaziji na Ukrajino vidni novinarji pozivali, da je treba Ukrajino zbrisati s svetovnega zemljevida, množično pobijati Ukrajince, uničiti njihovo nacionalno identiteto, dehumanizirati ta narod in ga zmerjali z »naciji«, ki jih je treba »denacificirati«.
in sovjetske vojne zločine
(Vietnam, 1966– in Afganistan, 1979–)