Mala Britanija

Tišina je prekinjena in Združeno kraljestvo spet razpravlja o brexitu. Tema, ki zastruplja britansko politiko že šest let, je splavala na površje. Napoved najhujše recesije med vsemi razvitimi gospodarstvi, ki jo je ta teden objavila medvladna organizacija OECD, je aktualizirala tabuizirano vprašanje – ali je brexit škodljiv za britansko gospodarstvo. Minil je mesec dni, odkar je bil Rishi Sunak imenovan za vodjo konservativne stranke in predsednika vlade, in britanski finančni položaj je katastrofalen. Razmere je destabilizirala njegova predhodnica Liz Truss, ki je fantazirala o učinku trickle down, ki bo pospešil gospodarsko rast. Sunak, ki je bančnik, počne natanko to, kar so od njega zahtevali finančni trgi: z obsežnimi fiskalnimi ukrepi hoče zmanjšati javno porabo in povečati prihodke. Medtem ko je neizvoljeni premier že prècej na začetku napovedal »težke odločitve« in namignil na rigorozen varčevalni načrt, se je v Londonu začela razprava, ali je bil brexit napaka. Tudi javno mnenje je postalo vse bolj kritično do odločitve o odhodu iz Evropske unije.

Leto, ki se izteka, je bilo za Veliko Britanijo kaotično. Na Downing Streetu je že tretji predsednik vlade: politični škandali so povzročili padec Borisa Johnsona, prišla je premierka zelo zelo kratkega daha in za njo aktualni ministrski predsednik. Poslovila se je monarhinja z najdaljšim stažem, ki je na simbolni ravni predstavljala stabilnost države, položaj je pripadel brezbarvnemu nasledniku. Inflacija je presegla dvomestno številko, gospodarstvo nazaduje, ekonomska kriza se povezuje s politično krizo.

Sredi novembra, v razmerah več kot enajstodstotne inflacije, slabih bonitetnih ocen in naraščajočega javnega dolga, je vlada napovedala radikalne ukrepe. Finančni minister Jeremy Hunt je v parlamentu priznal, da je Združeno kraljestvo v recesiji. Nov proračunski načrt, imenovan »jesenska izjava«, vključuje obsežno povišanje davkov in zmanjšanje proračuna. Minister maši »črno luknjo« in pospravlja razdejanje, ki ga je pustil za seboj štiriinštiridesetdnevni mandat Liz Truss. Premierka je še oktobra razlagala, da je »znižanje davkov primerno z gospodarskega in moralnega vidika«, »našo državo bomo spodbujali na konservativen način«. Zaradi visoke nove zadolžitve, ki jo je načrtovala, je morala oditi.

Nova vlada je predstavila načrt za krpanje proračuna v višini 55 milijard funtov, kar so pričakovali finančni trgi in hedge skladi, ki so pretekla Sunakova kariera. Ministrski predsednik je sedel na klopi spodnjega doma parlamenta in poslušal govor finančnega ministra o mučnih odločitvah, ki naj bi zagotovile stabilnost in uravnotežile državni proračun. S povečanji davkov bi se v državno blagajno stekla dobra polovica proračunskega primanjkljaja, drugo polovico bi prihranili z zmanjšanjem porabe. Ob koncu govora je Hunt obljubil pomoč socialno ogroženim in tistim z nizkimi dohodki, ker da je cilj vlade pomagati najrevnejšim, da preživijo zimo. Življenjski standard na Otoku, posebej srednjega razreda, pa se bo v naslednjih dveh letih krepko znižal. Atlantic je nedavno pisal o tem, kako je Britanija postala ena najrevnejših zahodnoevropskih držav.

Rishi Sunak, ki pred Britance postavlja drastičen varčevalni načrt, pa je voditelj brez demokratične legitimnosti. Ni bil izvoljen na splošnih volitvah, zanj je glasovalo samo približno dvesto poslancev konservativne stranke, in to je šibka osnova za izvajanje trde varčevalne agende v razmerah visoke inflacije in množičnega nezadovoljstva ljudi. Spominja na tehnokratske premiere, kot jih pozna Italija; nekoliko manj na Maria Draghija, ki je delil evropski denar, bolj na Maria Montija in njegovo politiko zategovanja pasu pred desetimi leti. Ne v enem ne v drugem primeru se za Italijo ni dobro končalo.

Vse britanske ekonomske težave niso povezane z odhodom iz Evropske unije, vendar so pešanje gospodarstva, inflacija brez primere in rekordni padec funta posledica zaprtosti gospodarstva in izključitve s trgov sedemindvajseterice. To je kriza, ki se je začela z brexitom, v letih, ki so sledila, se je poglobila, okrevanje po pandemiji je bilo počasno. Nazadnje je vojna v Ukrajini povzročila skokovito rast cen energentov in življenjskih stroškov, dodatno je zaostrila razmere in mobilizirala ljudi. Po letih, ko britanska vlada brexita tako rekoč ni omenjala oziroma je zmanjševala njegove negativne posledice, zdaj o njem govorijo vsi. In čedalje več je teh, ki se sprašujejo, ali je sploh vzdržen.

Nenadoma so tudi mediji začeli kritično poročati o brexitu, Financial Times je objavil video o tem, kako težke so posledice za Združeno kraljestvo. Gospodarsko ceno sta sprva prikrila covid in nato ukrajinska vojna, šest let po tem, ko so državljani izglasovali izstop, so učinki očitni. Vodilni britanski dnevnik z nizom izjav in zgodb prikazuje uničujoče ekonomske rezultate, o katerih hujskači brexita niso bili pošteni, politično zaroto molka, ki so ji podlegli vsi, samopoškodovanje države, ki ni več del skupnega trga in carinske unije in ima samo »zelo slab trgovinski sporazum«. Ostalim v skupini G7 je po pandemiji mednarodna trgovinska menjava zrasla, določeni segmenti britanske trgovine z Evropsko unijo so po brexitu padli na 30 odstotkov. Manjša podjetja ne zmorejo poslovati oziroma ustanavljajo svoje logistične hube v EU, poslovanje z Unijo je postalo zapleteno, zbirokratizirano, počasno, pregrešno drago in negotovo. Investicije na Otoku stagnirajo, iz londonskega Cityja počasi odtekajo posli. In nenazadnje, država tudi ne more več obtoževati Bruslja, zdaj je sama kriva za vse.

Začela se je tudi razprava, ki bi lahko bila za premiera politično nevarna: Ali namerava zmehčati brexit in se ponovno približati Evropski uniji po vzoru Švice? Povod so bila medijska poročila Sunday Timesa, da naj bi bila vlada naklonjena švicarskemu modelu, ki bi odpravil trgovinske ovire. O teh idejah je pisal tudi FT. Izstopni sporazum je pustil veliko nerešenih vprašanj, na katera še vedno ni odgovorov. V nasprotju z Veliko Britanijo ima Švica neposreden dostop do enotnega trga EU, hkrati plačuje prispevke in večinoma upošteva predpise EU, strinja se s prostim pretokom oseb. Švica je de facto, čeprav ne de iure članica Unije. Evropska komisija je medtem že sporočila, da z Londonom sodeluje na podlagi dogovorjenih sporazumov, in težko si je predstavljati, da bi bila pripravljena na model, kot si ga je bil izpogajal Bern.

Sunak še vedno razlaga, da je brexit dobra stvar. »Glasoval sem za brexit, verjamem v brexit.« Konfederacija britanske industrije ga je pozvala k švicarskemu modelu oziroma vsaj temu, naj dovoli več priseljevanja iz EU, da britanska podjetja ne bi trpela zaradi pomanjkanja evropske delovne sile. Premier je odgovoril, da Združeno kraljestvo ne bo sledilo kakršnemu koli postbrexitovskemu dogovoru, ki bi temeljil na usklajevanju z evropsko zakonodajo.

Zagat zagovornikov brexita je vse več. V konservativnih krogih je povzročil razburjenje tudi Huntov apel k večjemu priseljevanju, ki bi spodbudilo gospodarstvo in zapolnilo vrzeli na trgu delovne sile. Nekdanji konservativni minister za okolje George Eustice je kritiziral sporazum o prosti trgovini z Avstralijo, ki ga je vlada razglasila za prvi pomembnejši sporazum po brexitu. Na vrhu skupine G20 na Baliju, kjer se je Rishi Sunak srečal z ameriškim predsednikom Joejem Bidnom, trgovinski sporazum z Združenimi državami ni bil dvostranska tema. Angleška centralna banka je izjavila, da se Otok sooča z dolgotrajno gospodarsko krizo. Urad za odgovorno upravljanje proračuna OBR ugotavlja, da je imel brexit »precejšen negativen vpliv na trgovino« z Evropsko unijo in je povzročil trajno škodo gospodarstvu. Javnost je postala kritična do brexita. Inštitut za javnomnenjske raziskave YouGov je ugotovil, da je podpora brexitu najnižja doslej.

Težko si je predstavljati, kako se bo Britanija izmazala iz tega. Ne konservativci ne laburisti ne želijo bistveno spremeniti odnosa Združenega kraljestva z Evropo. Kazalniki v primerjavi z drugimi državami skupine G7 in OECD kažejo, da posledic trdega brexita ni več mogoče zanemariti. Država gospodarsko zaostaja, česar ni mogoče več opravičiti s pandemijo ali vojno v Ukrajini. Po napovedih zgoraj omenjene proračunske agencije se bo življenjski standard Britancev v naslednjih dveh letih znižal za sedem odstotkov. ●

Brexit, tema, ki zastruplja britansko politiko že šest let, je spet splavala na površje.