V senci administrativnega mrka slovenske znanosti

Podobno kot na zadnji tiskovni konferenci organizacijskega odbora shoda za znanost, na kateri smo predstavili razloge za nedavno peticijo v prid prenovi sistema mednarodnega ocenjevanja predlogov za raziskovalne programe in projekte, se tudi ob tej priložnosti naslanjam na Rudyarda Kiplinga. Na pisatelja, ki je s svojimi zgodbami in poezijo zaznamoval vsaj štiri generacije. Spomnimo se samo verzov pesmi Če in nekoč obveznega šolskega berila Knjiga o džungli. Skratka, v prizadevanju, da bi še enkrat opozoril na pomen znanosti in na škodo, ki nastaja zaradi njene politizacije in klientelizacije, se sklicujem na človeka, ki se je v spomin sodobnikov vpisal tudi kot novinar in v tej vlogi pred dobrim stoletjem prostodušno priznal, da vse, kar se je pri tem delu naučil, dolguje šestim oprodam, ki slišijo na ime: kaj, kdo, kje, kdaj, kako in zakaj.

Od slovenskih avtorjev je temu vodilu sledil predvsem Branko Šömen, našteti oprode pa so olajšali tudi življenje marsikatere raziskovalke in marsikaterega raziskovalca, zlasti v družboslovju in humanistiki.

Med njimi tudi članicam in članom organizacijskega odbora shoda za znanost, ki je nastal spomladi 2017. Govorim o odboru, ki je doslej organiziral štiri shode, katerih namen je bil izboljšati razmere za delo in povečati financiranje slovenske znanosti. Ob privzeti agendi mednarodne koordinacije March for Science (varovanje okolja in boj proti relativizaciji znanosti) smo se v slovenskem primeru zavzemali (in se še zavzemamo) tudi za povečanje financiranja (na najmanj en odstotek BDP), predvsem pa za stabilnejše oblike financiranja znanosti. Poleg tega smo opozarjali in opozarjamo na rastoči antiintelektualizem in klientelizem. Ta se je dodatno razmahnil tudi zaradi zgoraj omenjenega, nedoslednega postopka ocenjevanja in izbire raziskovalnih projektov in programov.

In prav ta je predmet ponovnih prizadevanj tudi to jesen, s čimer sem, tako upam, vsaj okvirno odgovoril na prvo od naštetih vprašanj, torej na vprašanje kaj. Poleg tega sem deloma odgovoril tudi na vprašanje kdo, čeprav si to zasluži obširnejši odgovor.

Kaj, kdo

Pobudniki vnovičnega prizadevanja za celovito analizo recenzentskega postopka smo sicer tudi tokrat bili članice in člani organizacijskega odbora shoda, pobudi pa se je tudi to jesen pridružil KOsRIS (Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije). A največ zaslug za odmev naših prizadevanj v javnosti imajo podpisnice in podpisniki zahteve. Govorim o raziskovalkah in raziskovalcih vseh generacij, ki denar za svoje raziskave že več kot tri desetletja v veliki meri pridobivajo na razpisih. Na izjemno konkurenčnih razpisih. Odstotek odobrenih vlog namreč zelo redko presega 20 odstotkov oz. je prej blizu odstotku na evropskih razpisih, na katere se prav tako prijavljamo, odkar je Slovenija vstopila v EU. Na to nas je obsodila neoliberalistična mantra prve slovenske vlade, katere minister za znanost in tehnologijo dr. Peter Tancig je sistem razpisov neselektivno prenesel v slovenski prostor. In tako je bilo večji del prvega poosamosvojitvenega desetletja oziroma do trenutka, ko je vodstvo ministrstva v drugi Drnovškovi vladi (Franci Demšar, Lojze Marinček, Jure Zupan) ob projektih uvedlo tudi raziskovalne programe.

Čeprav so slednji v resnici nekoliko večji in dlje časa trajajoči projekti, je bilo življenje prejemnikov prve generacije programov vendarle nekoliko lažje. Poudarek na prvi generaciji programov nikakor ni naključen, saj so ti bili večji od vseh kasnejših in so zaradi svoje velikosti kar nekaj časa omejevali nastanek novih. To je imelo kar nekaj negativnih posledic; po eni strani so vrnili moč nekdanjim »raziskovalnim baronom« oz. tistim, ki so to želeli postati, po drugi strani pa so mlajšim kolegicam in kolegom domala onemogočili dostop do stabilnejšega financiranja. In prav slednje je imelo za raziskovalno sfero porazne posledice. Utrditvi služnostnih razmerij je namreč sledil pritisk na mlade, ti so zdaj producirali še več in svojo uspešnost merili zgolj z objavo v revijah z visokim faktorjem vpliva. Da ne omenjamo tistih, ki jih je zaneslo v potvarjanje ali izmišljanje podatkov in celo neskončno recikliranje istih podatkov ... Kar naenkrat je postalo važno predvsem, kako napišeš in kje, ne pa kaj napišeš, pri čemer so bili še najbolj uspešni tisti, ki so se znali hitro prilagajati vsakokratnim trendom oz. njihovim kategorialnim aparatom. V skladu s tem je treba opozoriti na dolgoročno nevzdržnost/netrajnost kampanjskega dela, ki ga narekuje čas trajanja projekta in s tem tudi čas za objavo njegovih rezultatov. Na dolgi rok so ljudje na inštitutih, ki so v veliki meri še vedno obsojeni na projektno delo, obsojeni na popolno izčrpanje. Njihovo delo je hočeš nočeš obsojeno na kratkoročno »praskanje« po površju, morebitna obetavna raziskovalna problematika pa zanemarjena, če ne celo izgubljena.

Naslovniki naših prizadevanj torej niso (bili) vedno samo uradniki in v zadnjem času vse pogosteje tudi politiki s svojimi nepremišljenimi odločitvami, temveč tudi sistem financiranja, ki pred mlajše postavlja vse več čedalje težjih pogojev, nekaterim uveljavljenim raziskovalkam in raziskovalcem pa pomaga ohranjati njihov mini imperij.

Če oziroma ko vprašanje kdo raztegnemo na ustanove, se je na drugi strani tudi letos, podobno kot leta 2017, znašla predvsem Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS)! Čeprav smo poziv naslovili na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, smo namreč prepričani, da je za prenovo sistema ocenjevanja dolžna poskrbeti agencija. Enakega mnenja je tudi ministrstvo, ki pa bi moralo ločiti med vprašanjem avtonomije agencije in lastno odgovornostjo za nastale razmere. Če sistem ne deluje, ni odgovoren samo tisti, ki ga izvaja, temveč tudi tisti, ki ga je uzakonil, torej vlada, znotraj nje pa vsakokratni minister za znanost.

V znanosti je postalo važno predvsem, kako napišeš in kje, ne pa kaj napišeš. Pri tem so najbolj uspešni tisti, ki se znajo hitro prilagajati vsakokratnim trendom oziroma njihovim kategorialnim aparatom.

Tudi zato smo se pred petimi leti obrnili najprej na ministrstvo in šele nato na vlado in izposlovali sestanek s predsednikom vlade dr. Mirom Cerarjem ... in dosegli majhno, pa vendar, povečanje postavke za znanost. Tudi zato smo se dve leti kasneje obrnili na takratnega ministra dr. Jerneja Pikala; ta naše pobude ni samo podprl, temveč je bil analizo recenzentskega postopka pripravljen tudi financirati. Z enim pridržkom: da idejo o analizi posvojita znanstveni svet agencije in njegov upravni odbor. In v tej točki se je zadeva zataknila že dvakrat. Prvič zato, ker so bili bivši članice in člani takratnega znanstvenega sveta blizu izteka mandata, drugič pa zato, ker je prišlo do neposredne strankarske instrumentalizacije ARRS. Spomnimo: Janševa vlada je na pobudo prejšnjega državnega sekretarja dr. Mitja Slavinca tako dolgo zamenjevala neposlušne članice in člane upravnega odbora, dokler ni ta s politično primernimi članicami in člani za direktorja dokončno nastavil svoja rojaka, kolega in prijatelja. Enega v vlogi direktorja agencije, drugega v vlogi predsednika njenega upravnega odbora.

Prav slednje je problem, ki ga aktualni minister ne more rešiti s sklicevanjem na avtonomijo agencije. Avtonomija agencije je bila v času minule vlade izničena! In preden je vlada, na predlog ministra, znova ne vzpostavi, je vsak izgovor o avtonomiji brezpredmeten.

Pri tem kaže opozoriti tudi na interpretacijo, ki pravi, da je bila avtonomija agencije na udaru že prej, ker so na njeno delo in odločitve vplivali direktorji inštitutov in rektorji univerz prek svojih kandidatk in kandidatov in ker je predlagane potrdil vsakokratni minister oz. ministrica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da pred letom 2021 nobena vlada ni posegala v odločitve znanstvenega sveta in upravnega odbora. Ali pa, zaradi politične neposlušnosti, menjavala njune člane. Na to smo opozarjali tudi na zadnjem, četrtem shodu, ki se je zgodil zaradi rokohitrskega ustanavljanja nove univerze v Novem mestu in raziskovalnega središča v prekmurskem Rakičanu.

Kje

Slednje je pomembno, ker opozarja na to, da odgovor na vprašanje kje ne more biti omejen samo na geografski in institucionalni prostor, v katerem organizatorice in organizatorji shodov za znanost nabirajo izkušnje in informacije, temveč skuša opozoriti tudi, kje in zakaj prihaja do nepravilnosti in ignoriranja akademskih standardov.

Sicer pa podpisnice in podpisniki zahteve po analizi, skupaj z vsemi, ki s(m)o se kadarkoli udeležili shodov za znanost, delujejo oz. delujemo povsod. Najprej v svojih matičnih inštitutih in univerzah, v času pred shodi in po njih pa smo obiskali vse parlamentarne skupine in politične ustanove; od ministrstva do državnega zbora in kabineta predsednika vlade. Vsestranski pa je tudi način delovanja. Leta 2017 smo si obisk pri predsedniku vlade izposlovali na podlagi množičnega pisanja e-pisem v predsedniški kabinet.

Tokrat smo se, kot rečeno, omejili na dopis ministru, s katerim pa nas na delovni ravni čaka še nekaj izzivov. Ne nazadnje še vedno ne vemo, kako natančno je bil in bo razdeljen del povečanja sredstev za znanost za prihodnje petletno obdobje in kako kaže z investicijami v dotrajano raziskovalno infrastrukturo in podobno.

Kdaj

Odgovor na vprašanje (od) kdaj je med najlažjimi. Za resno analizo recenzentskega postopka si sistematično prizadevamo od pomladi 2019. Že takrat smo namreč takratnega ministra Jerneja Pikala prepričali, da je analiza nujna in da jo je treba financirati. Podobno smo prepričevali tudi dve sestavi znanstvenega sveta ARRS.

Kako

Odgovor na kako je že nekoliko bolj raznolik. Prizadevamo si namreč na vse načine in se pri tem naslanjamo samo na argumente in primerjave. Vedno in povsod smo se načrtno izogibali vsaki obliki poenostavitve ali populizmu, kar pa nas vedno ni obvarovalo pred populističnimi diskvalifikacijami nekaterih strank in njim naklonjenih državnih uradnic in uradnikov.

A bolj kot to je seveda pomembno vprašanje, kako bi se lahko v najkrajšem možnem času dokopali do konsistentnega (preglednega, profesionalnega, nepolitičnega) sistema evalvacije. A tudi ta odgovor ni pretirano težak in ponujamo ga že več kot tri leta. Po mnenju udeleženk in udeležencev shodov za znanost obstoječi sistem lahko analizira samo resnično neodvisna skupina domačih in tujih strokovnjakov. Podobno kot lahko samo ti ocenijo delo posameznih znanstvenih ustanov, za kar si v KOsRIS-u prav tako prizadevamo že več kot pet let. Mednarodno evalvacijo večjih raziskovalnih inštitutov in univerz smo namreč želeli spraviti tudi v zakon o raziskovalni in inovativni dejavnosti, a nam to žal ni uspelo.

Čeprav se nam bo to v prihodnje maščevalo, pa je za lažje razumevanje stanja nekoliko bolj pomembno poudariti, da se je po sprejetju nove zakonodaje, s podzakonskimi akti vred, sistem organiziranja in financiranja raziskovalnega dela v Sloveniji končno začel približevati sistemom, ki jih srečamo v državah, ki so nam za zgled tudi sicer. Od Finske do Avstrije se namreč srečujemo z agencijami, katerih naloge so podobne tem, ki jih, nekoliko slabše, opravlja ARRS na čelu s svojim vodstvom. Glede na to organizacija in financiranje raziskovalnega dela ne potrebujeta velikih strukturnih sprememb. Spremembe je treba doseči pri načinu izbire projektnih predlogov. In prav zato ti izvajalci (ali koordinatorji) evalvacije ne morejo biti obstoječi vodje programskih skupin, oddelkov, laboratorijev ali celotnih ustanov.

Zahtevo po celoviti analizi sistema za mednarodno ocenjevanje predlogov za raziskovalne projekte in programe je v pičlih desetih dneh podpisalo 600 raziskovalk in raziskovalcev iz vse Slovenije.

Zakaj

In za konec še zakaj. Odgovor na to vprašanje je najpomembnejši, zato se bom omejil na bistveno. Brez premišljenega, kar se da objektivnega in dobro organiziranega recenzentskega postopka smo obsojeni na povprečno znanost. Še huje, brez predlaganih sprememb smo obsojeni na znanost špekulantov in goljufov. In ker nekateri od teh še naprej ostajajo del raziskovalnega oz. visokošolskega sistema, na koncu odgovarjam na retorično vprašanje Marka Twaina, ki je na začetku prejšnjega stoletja na glas razmišljal o tem, ali svet vodijo pametni ljudje, ki se iz nas delajo norca, ali slaboumneži, ki mislijo resno. Stoletje kasneje je, sodeč po upravljanju s slovensko znanstveno sfero, odgovor presenetljivo preprost: vodijo nas ambiciozni slaboumneži, ki mislijo prekleto resno!

Glede na to je skrajni čas, da po petih letih civilnodružbenih prizadevanj raziskovalne skupnosti večji del tega dela prevzame ministrstvo za znanost. Ne glede na to, v kakšni ministrski sestavi se bo področje znanosti v prihodnje znašlo, prizadevanje za boljše razmere za delo raziskovalnih ustanov gotovo sodi med njegove naloge. In med prvimi je gotovo (pre)oblikovanje profesionalnega in dobro organiziranega sistema ocenjevanja predlogov za raziskovalne programe in projekte! ●

Shod za znanost, aprila 2019