Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Kaj vse naredi človeški um, ko se sooči z uganko
Vse je začelo pred dvesto leti s kamnom Rozeta, ki je z besedilom, zapisanim v treh različnih pisavah, ponudil ključ za razkritje večtisočletne zgodovine, ki bi sicer ostala zakrita. Sto let kasneje je Howard Carter odprl vrata v grobnico mladega faraona
Dolgo časa se Francozi in Angleži niso mogli sporazumeti, kdo je v resnici tisti, ki mu pripada čast, da je razvozlal staroegipčansko pisavo na Rozeti – je bil to angleški zdravnik Thomas Young, ki je prvi prepoznal fonetičnost hieroglifov, ali Jean-François Champollion? Znanost se je zedinila, da je to francoski egiptolog in jezikoslovec, o tem pa govori tudi nova knjiga Edwarda Dolnicka, ki je izšla oktobra lani, The Writing of Gods: The Race to Decode the Rosetta Stone (Pisava bogov: tekma za dešifriranje kamna Rozeta).
Osredotoča se prav na ta dva briljantna tekmeca, ki sta dve desetletji vztrajno poskušala dekodirati skrivnostno pisavo starih Egipčanov. Eden Anglež, drugi Francoz, in to v času, ko sta bili Anglija in Francija sovražnici in hkrati obe veliki svetovni velesili. Knjiga Pisava bogov je zato, kot piše New Yorker, razburljiv portret starodavnih in sodobnih imperijev, neprimerljiv pogled na kulturo in zgodovino starega Egipta, »pa tudi lekcija o tem, kaj naredi človeški um, ko se sooči z uganko«.
A brez Napoleona in njegovih megalomanskih vojaških načrtov ne bi šlo. Leta 1798 je s štiristotimi ladjami in številčno vojsko prečkal Sredozemsko morje, poleg praktične ambicije izriniti Angleže in prekiniti njihove stike z Indijo ga je gnala tudi obsedenost z Aleksandrom Velikim, ki je Egipt osvojil leta 332 pr. n. št. S sabo je Napoleon poleg vojske pripeljal okrog sto šestdeset znanstvenikov, učenjakov in umetnikov s kompasi, ravnili, svinčniki in peresi, da bi dokumentirali njegov veliki pohod in raziskali nekoč mogočno civilizacijo.
Še preden bi Napoleon lahko užival v občutku osvajanja novega sveta, so ga v bitki na Nilu porazile angleške sile pod vodstvom Horatia Nelsona; Napoleon je svoji vojski naročil, naj vztraja v Egiptu, sam se je vrnil, bolje, prebegnil nazaj v Francijo. Na vroč dan julija 1799, kot piše Dolnick v knjigi, je skupina delavcev pod vodstvom francoskega častnika Pierre-Françoisa
Boucharda obnavljala utrdbo v bližini takratnega pristaniškega mesta Rosetta (današnji Rašid) in odkrila tako velik kamen, da ga niso mogli premakniti. Na plošči iz črnega granita so bila na sprednji strani napisana tri različna besedila. Bouchard je ocenil, da bi to lahko bilo nekaj zanimivega, saj je poleg teksta v hieroglifih tudi tekst v stari grščini.
Odkritje kamna Rozeta je postalo novica, replike kamna so poslali učenjakom v Oxford, Cambridge, Edinburg in Dublin. Čeprav je Napoleonov pohod v Egipt v Evropi sprožil egipčansko mrzlico, pa je večina znanstvenikov, učenjakov in jezikoslovcev obupala nad poskusi, kako dešifrirati starodavno pisavo. Kamen je bil za znanstvenike frustracija, kosi kamna s hieroglifi, demotsko in grško pisavo so se odlomili, nihče ni vedel, v katero smer naj bi potekala hieroglifska pisava, kje so se besede začele in končale.
Besedilo, v katero so znanstveniki strmeli dve desetletji, je precej formalno in ne preveč vznemirljivo, kot lahko beremo v knjigi egiptologa Johna Raya The Rosetta Stone and the Rebirth of Ancient Egypt (2007). Kamen iz Rozete je v bistvu dekret, zapisan 27. marca 196 pr. n. št., ki piše predvsem o veličini in zaslugah kralja ter ga primerja z bogovi. Nastal je v času Ptolemaja IV., v času, ko so Egiptu 300 let vladali makedonski Grki, preden je postal del rimskega imperija. A že takrat hieroglifi niso bili več v uporabi v dnevnem življenju. Piše tudi, da mora biti dekret zapisan na trdih kameninah in postavljen v templjih prvega, drugega in tretjega razreda po vsem Egiptu. Najverjetneje je bilo podobnih kamnov zelo veliko, do danes jih je bilo najdenih 28, zadnji je bil odkrit leta 2011.
Dešifriranje s strastjo, ki jo imajo veliki umi
Prvi, ki mu je uspelo narediti občuten napredek v razvozlavanju skrivnostne abecede, je bil angleški zdravnik Thomas Young, ki je zaradi nepričakovane dediščine lahko opustil svoj poklic in se pri štiridesetih letih posvetil samo preučevanju hieroglifov. Njegova najpomembnejša ugotovitev je bila, da
nekateri hieroglifi pomenijo fonetične znake, znake zvoka besede.
Potem je na na prizorišče vstopil Jean-François Champollion, ki je odraščal v jugozahodni Franciji kot najmlajši od sedmih otrok v skromnih razmerah, oče je bil knjigarnar, mati ni znala ne brati ne pisati. Že od otroštva je kazal izjemen dar za jezike in se kot najstnik poleg grščine in latinščine naučil tudi hebrejščine, arabščine, amharščine, sanskrta, sirščine, perzijščine in kaldejščine. Najpomembnejše za njegovo prihodnje delo pa je bilo učenje koptščine, jezika egiptovske pravoslavne cerkve, za katerega so, kot se je kasneje tudi izkazalo, menili, da izvira iz staroegipčanskega jezika, piše Dolnick v knjigi.
Champollionu je pri študiju pomagal njegov dvanajst let starejši brat Jacques-Joseph, tudi sam jezikoslovec, ki je prepoznal bratovo genialnost; in tako je Champollion že kot šestnajstletnik predstavil svoj prvi članek o krajevnih imenih v starem Egiptu ter Akademiji za znanost in umetnost v Grenoblu napovedal, da bo dešifriral hieroglife in rekonstruiral zgodovino faraonskega Egipta. Temu projektu se je posvetil do konca življenja s strastjo, ki jo imajo veliki umi.
»Navdušenje, to je edino življenje,« je izjavil Champollion. Vsi veliki trenutki njegovega življenja so bili njegovi raziskovalni dosežki, beremo v knjigi Pisava bogov. Ko je po letih raziskovanja dojel, da je našel pravi ključ za razvozlanje starodavne pisave, je s svojimi papirji stekel na ulico in nato pridrvel v bratovo pisarno in kričal: »Imam to!«, nato pa omedlel.
Dokazal je, da je imel njegov predhodnik Young deloma prav, da številni hieroglifi komunicirajo z zvokom, poskušal je urediti zapleten sistem pisave. Hieroglif je lahko fonetičen ali piktografski, torej, da prikazuje sliko označene stvari, pa tudi simboličen, torej da za določeno stvar predstavlja simbol. Kot je zapisal Champollion, je bil odlomek v hieroglifih figurativna, simbolna in fonetična pisava hkrati.
Oba »tekmeca« v dešifriranju Rozete, Young in Champollion, sta dosegla ugledno akademsko kariero, oba sta umrla prezgodaj. Young pri petinpetdesetih zaradi bolezni srca, Champollion tri leta pozneje zaradi kapi.
Vmes in seveda desetletja, stoletja kasneje je potekala bitka za lastništvo kamna, ki je danes eden najbolj slavnih objektov na svetu in v Britanski muzej vsako leto privabi milijone obiskovalcev. Egiptovske oblasti so trdile, da gre za krajo, tako kot pri številnih drugih dragocenostih iz faraonskih grobnic, in zahtevale, da se kamen vrne v domovino. Britanci so zahteve zavrnili, češ da brez britanskih in francoskih znanstvenikov ne bi poznali hieroglifske pisave in da kamen Rozeta pripada svetu.
Tudi egiptolog Toby Wilkinson v svoji knjigi A World Beneath the Sands: The Golden Age of Egyptology oba pomembna mejnika v egiptologiji vidi kot zaključek stoletja kolonialnega boja za egiptovske starine. Večni boj med Anglijo, Francijo in Nemčijo, ki so Britanski muzej, Louvre in Neues Museum želele napolniti s čim bolj dragocenimi egipčanskimi najdbami, je boj za pravico do prisvajanja starodavne preteklosti, ki v resnici pomeni nadzor nad imperialno prihodnostjo, kot piše.
Odkritje, ki je obnorelo svet
Gotovo je odkritje (najverjetneje) nedotaknjene Tutankamonove grobnice v Dolini kraljev, na katero je 4. novembra pred sto leti naletel angleški raziskovalec Howard Carter, drugo največje odkritje v zgodovini egiptologije. Ob stoletnici lahko praznujemo odkritje največjega egiptovskega zaklada v zgodovini ali pa, kot piše New Yorker, si jo razlagamo tudi kot nedopustno dejanje kolonialnega oskrunjenja. Stoletnica Carterjevega odkritja je tako priložnost ne samo za praznovanje, temveč tudi za opravičilo, piše.
Howard Carter, ki ga je, tako kot vse kasnejše egiptologe, že kot najstnika obsedal Egipt, je sprva nadaljeval družinsko tradicijo poslikav; v Egipt se je odpravil pri sedemnajstih in v faraonskih grobnicah pomagal reproducirati stensko umetnost in hieroglife. Nato je delal kot inšpektor za starine in vodja izkopavanj ter se vmes preživljal tako, da je prodajal svoje akvarele turistom v okolici Luksorja. Ko ga je vodja egiptovske službe za starine predstavil angleškemu plemiču lordu Carnarvonu, se je začelo njuno šestnajstletno partnerstvo.
Ko je lordu leta 1922 zmanjkalo denarja in potrpljenja, ga je Carter, ki je vseskozi verjel, da je blizu veliki najdbi, prosil za financiranje še zadnje sezone terenskega dela. Končno je Carnarvon v začetku novembra 1922 prejel Carterjevo sporočilo: »V Dolini smo odkrili čudovito najdbo; veličastno grobnico z nedotaknjenimi pečati.« Carnarvon se je konec novembra vrnil v Egipt in opazoval, kako Carter odpira vrata v grobnico, ki je postala uradno znana kot KV62; dogajanje ob odprtju grobnice je opisano v eni od številnih Carterjevih knjig.
Lord Carnarvon ni dolgo užival v velikem odkritju, ki je obnorelo svet, kmalu se je blizu grobnice zastrupil in umrl 5. aprila 1923 v Kairu. Njegova smrt je sprožila legende o Tutankamonovem prekletstvu, ki so se preselile v knjige in kriminalke. Lady Carnarvon je obdržala koncesijo pokojnega moža v Dolini kraljev in Carterju omogočila nadaljevanje dela.
Kljub pomembnosti svoje arheološke najdbe Carter od britanske vlade ni prejel pohvale ne časti; leta 1926 mu je egiptovski kralj Fuad I. podelil častni naziv reda Nila, univerza Yale pa častni naziv doktorja znanosti. Čeprav so se za časa njegovega življenja pojavljali dvomi o verodostojnosti njegovih trditev. Trdil je namreč, da so v grobnico vdrli roparji že pred njim; da je bila torej že enkrat delno izropana. To naj bi Carterju omogočilo, da je polovico predmetov zahteval za svojega pokrovitelja. Carterju je lastnino polovice zakladov omogočal egiptovski zakon, ki je bil v veljavi vse do leta 1983. Do takrat so se vse najdbe arheoloških izkopavanj razdelile na pol in država, ki je financirala raziskave, je lahko polovico najdb vzela s seboj v svojo matično domovino. Edini primer, kjer se ta zakonodaja ni upoštevala, je bila zaradi svoje izjemnosti grobnica Tutankamona.
Carter je zato vložil tožbo proti egiptovski državi in za eno leto prekinil praznjenje grobnice. Tožbo je izgubil, zato so vsi najdeni predmeti ostali v Egiptu. Kraje predmetov pa ga je obtožil prav njegov fotograf Harry Burton. Tudi pozneje so se pojavila ugibanja o tem, ali si je Carter prilastil določene predmete iz grobnice, saj so se na egiptovskem trgu antikvitet pojavili predmeti iz Carterjeve dediščine, ki so zelo očitno prišli iz grobnice, kot je pred časom pisal Observer. Nekateri so pristali v muzejih, denimo v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku, ki pa se je leta 2010 po interni raziskavi odločil, da bodo v Egipt vrnili 19 artefaktov, ki so jih kupili med letoma 1920 in 1950 in ki »potrjeno izvirajo iz Tutankamonove grobnice«.
Kakorkoli, o tem veličastnem odkritju obstajajo številne knjige in publikacije, zadnja je prav knjiga nekdanjega ministra za antikvitete, kontroverznega egiptovskega arheologa Zahija Havasa z naslovom King Tutankhamun: The Treasures of the Tomb, monografija o artefaktih z več kot tristo fotografijami in vrsto ilustracij.
Priljubljena dokumentarna serija National Geographica Tutankamonovi zakladi: Skrite skrivnosti, ki je bila premierno prikazana leta 2018, se je posvetila predvsem novim raziskavam nekaterih artefaktov iz Tutankamonove grobnice, kot piše Casey Cep v New Yorkerju: na primer železno bodalo, za katero so z rentgensko fluorescenco ugo
tovili, da je bilo verjetno izdelano iz meteorita; dve majhni mumiji, za kateri je genetska analiza dokazala, da sta dejansko Tutankamonova otroka, oba mrtvorojena; tam je tudi znamenita pogrebna maska iz zlata, za katero strokovnjaki predvidevajo, da je bila izdelana za Tutankamonovo mačeho Nefretete.
Egiptologija in Slovenci
Praznovanje teh dveh častitljivih obletnic bomo obeležili tudi pri nas, saj bo v četrtek in petek v Narodnem muzeju Slovenije potekala prva mednarodna egiptološka konferenca pri nas, ki jo organizirata Filozofska fakulteta v Ljubljani in Inštitut za študije meništva in kontemplativne znanosti v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije.
Posvečena bo predvsem vlogi, ki smo jo v zgodovini imeli Slovenci pri raziskovanju starega in krščanskega Egipta. Zanimive povezave bodo predstavili številni domači in tuji predavatelji s Harvarda, Leuvna, varšavske univerze, Bruslja ... Prvi dan bo posvečen faraonskemu Egiptu, mednarodni in domači ugledni predavatelji bodo spregovorili o avstro-ogrskih konzulih slovenskega rodu, ki so sredi 19. stoletja delovali v Egiptu in se posvečali zbiranju starin. Prav ostanki njihovih zbirk so danes jedro egipčanskih zbirk v slovenskih muzejih.
Predavatelja z Univerze Harvard Hilo Sugita in Julia Viani Puglisi bosta prek videokonference predstavila Zgodbo o dveh pokopališčih: Anton Lavrin in sarkofagi v Gizi, med govorci bodo še Ernst Czerny z Avstrijske akademije znanosti, Aurore Ciavatti (Institut français d'archéologie orientale, Egipt) s predavanjem z naslovom
Arhitekt Milan Zdravko Kovač je bil v svojih idejah velikokrat pred časom, zato mnogih njegovih projektov niso realizirali, je pa eden prvih, ki je zaslutil, predvidel in izmeril turistično erozijo grobnic.
Koptski tekstili v Muzeju Slovenije in številni drugi, ki bodo predstavili delo Slovencev v 20. in 21. stoletju.
Gotovo je največji pečat med Slovenci, ki so delovali v Egiptu, pustil arhitekt Milan Zdravko Kovač s svojim projektom zaščite grobnice TT52, grobnice pisarja Nakhta, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kovač je bil v svojih idejah velikokrat pred časom, zato mnogih njegovih projektov niso realizirali, je pa eden prvih, ki je zaslutil, predvidel in izmeril »turistično erozijo grobnic«.
Milan Zdravko Kovač v svoji knjigi piše, kako mu je leta novi predsednik egiptovskega ministrstva za antikvitete Ahmed al Savi naročil, naj izdela predlog zaščite kraljevih grobnic v Dolini kraljev tako kot v grobnici Nakht. »To ni bila lahka naloga. Nakhtova grobnica je ena izmed najmanjših v nekropoli mrtvih na zahodni obali Nila, kraljeve grobnice pa so ogromnih razsežnosti in zahtevajo povsem drug način zaščite,« piše Kovač. »Tisoče turistov, ki vsak dan obiskujejo Dolino kraljev, je skoraj nemogoče nadzirati. Naslanjajo se na poslikane stene in reliefe, nekateri vrežejo v dokaz prisotnosti svoje ime, vodniki razlagajo pomen poslikav in se jih dotikajo s palicami, turisti ne glede na prepoved fotografirajo z umetno svetlobo.«
Izdelal je tudi načrt zaščite Tutankamonove grobnice, a ko je ugotovil, da realizacija projekta ne bo mogoča, je predlagal, da naredijo kopijo Tutankamonove grobnice, inovativen projekt, za katerega takrat ni bilo posluha, se je pa realiziral kasneje.
Pred štirimi leti, ko sem se kot novinarka pridružila raziskovalnemu projektu dokumentiranja puščavskih naselbin pod vodstvom dr. Jana Ciglenečkega, smo se skupaj z Matjažem Kačičnikom ustavili tudi v Dolini kraljev in obiskali kopijo Tutankamonove grobnice, ki so jo realizirali kasneje pod vodstvom arheologa Zahija Havasa. Poleg replike grobnice je tudi nekdanja Carterjeva hiša, bela zgradba s kupolasto okroglo streho, ki so jo prav tako na Havasov predlog prenovili, restavrirali in jo odprli za obiskovalce. In ko stopiš v hišo muzej, dobiš vpogled v delček življenja strastnega arheologa in raziskovalca. Hiša je še vedno v prvotnem stanju, v njej pa so na ogled stari zemljevidi, stare knjige, Carterjevi spisi, starinsko pohištvo in celo kavarna.
Prav v tej hiši je v tistem času konec osemdesetih, ko je delal načrte, prebival tudi arhitekt Milan Kovač. V petek bo govoril prav o njegovih restavratorskih projektih v Tebah in Gizi. Kovač je namreč želel narediti nekaj podobnega, kar je potem dolga leta počel ameriški projekt Theban Mapping, ki ga je leta 1978 ustanovil ameriški egiptolog dr. Kent Weeks. Njegov namen je bil, da bi celovito popisal grobnice in templje na zahodnem bregu Teb in izdelal katalog arheoloških ostalin na tem območju.
Med predavatelji na konferenci bo tudi fotograf Matjaž Kačičnik, ki je eden redkih fotografov na svetu, ki ima tako bogate izkušnje z arheološko fotografijo; med drugim je sodeloval pri številnih mednarodnih projektih dokumentiranja egipčanske kulturne zapuščine, fotografiral faraonske grobnice v Dolini kraljev, Tebah v Zgornjem Egiptu in islamske spomenike v Kairu. V zadnjih 18 letih je v Luksorju fotografiral faraonske grobnice v okviru mednarodnih projektov, kot je Theban Mapping, sodeloval je z ameriškim raziskovalnim centrom v Egiptu, z egiptološko misijo Metropolitanskega muzeja umetnosti v New Yorku in z misijami univerz v Pisi, Helsinkih, Liegeu, Leidnu in Baslu. Med snemanjem reportaže o koptski skupnosti v Egiptu se je zaljubil v koptsko znanstvenico in se leta 2004 preselil v Kairo.
Puščavniške naselbine v Egiptu
Po koncu faraonskega obdobja, ko je deželo med 4. in 6. stoletjem preplavilo puščavniško gibanje, so se v starih faraonskih grobnicah naselili krščanski asketi in puščavniki, temu je posvečen drugi del konference. Dr. Jan Ciglenečki bo predstavil svoj projekt s pomočjo ameriškega raziskovalnega centra v Egiptu Ogrožene puščavniške naselbine, katerega cilj so topografske raziskave in zaščitna dokumentacija ogroženih puščavskih naselbin iz prvih stoletij krščanstva.
Z njim in Kačičnikom sem na eni od njunih poti obiskala Wadi Naqqat, najstarejšo puščavniško naselbino sredi Vzhodne puščave, ki jo je leta 1823 odkril sir John Wilkinson, oče britanske egiptologije. Wilkinson je prav tako tesno povezan tudi z Dolino kraljev, še zdaj je namreč nad vhodi v nekatere grobnice mogoče videti številke, ki jih je napisal Wilkinson in tako prvi oštevilčil grobnice, ta način oštevilčevanja se ohranja še danes. Ciglenečki je tako odkril ostala puščavniška bivališča v Wadi Naqqatu in jih prvi tudi dokumentiral. V sodelovanju z belgijsko univerzo KU Leuven so se med drugim odpravili na obronke puščav v območju srednjega Egipta, kjer so dokumentirali faraonske grobnice in kamnolome, ki so jih v poznejših obdobjih naselili asketski menihi.
Takrat sem imela priložnost govoriti z eno najbolj priznanih in svetovno znanih egiptologinj Salimo Ikram, avtorico številnih znanstvenih člankov in knjig ter profesorico egiptologije na Ameriški univerzi v Kairu. Spomnim se skorajda filmskega prizora, ko smo jo ujeli pred grobnico v Dolini kraljev, zrak je puhtel od vročine, okrog nas zadnja počivališča faraonov, pesek, roji muh. Kačičnik in Salima Ikram sta bila pet let člana iste misije, Dolina kraljev Univerze iz Basla, tako da je bila ta najbolj slavna nekropola na svetu tudi Kačičnikova delovna pisarna.
Pri projektu Theban Mapping Project je sodeloval dve leti (2004– 2006) in v tem času fotografiral skoraj vse poslikane grobnice, meter za metrom, predvsem za študijo trenutnega stanja poslikav, ki so ogrožene prav zaradi omenjene erozije množičnega turizma. Lahko rečemo, da je tako kot Burton, čigar fotografije so v svet ponesle Carterjevo odkritje, Kačičnik tisti, ki je bil velikokrat prvi poleg pri številnih pomembnih odkritjih. Fotografiral je zadnje odkritje v Dolini kraljev. Grobnico KV64 je odkrila egiptovska misija Univerze iz Basla, s katero je začel sodelovati takoj po odkritju. Ista misija je v Dolini kraljev našla tudi verjetno najstarejšo sončno uro na svetu. »Pri drugi misiji Univerze iz Basla, ki raziskuje grobnice plemenitašev (projekt LHTT), pa smo podrobno analizirali in dokumentirali prvo znano in verjetno najstarejšo protezo, ki so jo našli v grobnici TT95,« pove Kačičnik.
Kot pravi tudi Salima Ikram, smo prav v tem obdobju priča novemu valu velikih odkritij, sploh na območju Heliopolisa na severu Kaira, ki naj bi bil ključno religiozno središče starega Egipta. »Arheologi smo si edini, da med največja zadnja odkritja spada prav Heliopolis, sončno mesto, kjer se je, vsaj za egiptovsko civilizacijo, vse začelo. A žal je bil dolgo časa prezrt, šele zdaj so se začela resnejša izkopavanja, ki jih vodi egiptovsko-nemška skupina strokovnjakov in so že na pragu velikih odkritij. «
Medtem ko sem delala intervju s Salimo Ikram, sta Jan Ciglenečki in Matjaž Kačičnik fotografirala in dokumentirala grobnice s koptskimi grafiti, sploh KV2 (Ramzes IV.), kjer je pri vhodu, napisan na hieroglife na steni, velik koptski grafit. Z njim je neznani puščavnik, ki si je tam našel svoje domovanje, z zanamci delil svoje razmišljanje o pomenu in lepoti življenja v samoti in tišini.
Konferenca se bo v soboto sklenila z egiptološko ekskurzijo po Sloveniji. Dopoldne si bodo ogledali znamenita sarkofaga iz obdobja Starega kraljestva (4. in 5. dinastija), ki ju je iz Gize pripeljal konzul Anton Lavrin in sta danes na pokopališču v Vipavi, nato si bodo v Ljubljani ogledali egipčansko zbirko Narodnega muzeja Slovenije, popoldne pa še orientalistični dvorec Jelšingrad v Šmarju pri Jelšah, kjer je bila sredi 19. stoletja bogata zbirka predmetov iz starega Egipta in Mezopotamije. ●
Praznovanje dveh častitljivih obletnic bomo obeležili tudi v Sloveniji, saj bo v četrtek in petek v Narodnem muzeju Slovenije potekala prva mednarodna egiptološka konferenca pri nas.