Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Marko Jakše, Ema Kugler
Slika je najbolj živa takrat, ko si rečem: dovolj je, stop! Ni pa nujno, da bom ta ukaz ubogal. Čisto mogoče bom sliko ubil, ah, še eno ... Imam težave s končanjem, začetek je vselej lahkoten, neobremejen, čista igra, konec pa marsikdaj počasen, težak, sk
Ti si tu v službi! Takrat sem razumel, kaj mi je Tomaž hotel povedati.
In je nekaj na tem. Kolikor sem v ta medij vstopil z lahkoto, igraje!, mi je kmalu postalo jasno, da sem podvržen določenim zakonom, od zgoraj ali nadjazu, ni važno, po kateri strukturi, freudovski, ali katerikoli drugi ... In takoj sem bil v luknji. V luknji se pa otrok ustraši, seveda.
Ker stvar je treba končati. In potem nisi zadovoljen. Zakaj nisi zadovoljen? Kdo drugi je takoj zadovoljen, reče, to je najboljše, končano je, let's have a party now!
»Nikoli, ko sem film končala, nisem rekla, no, zdaj je pa to najboljše. Bilo je, kar je pač bilo, in v tistem času nisem bila sposobna napraviti nič več kot to. Nikoli nisem imela postpremierske depre, vedno pa sem čutila končanje dela kot odrešitev. Veliko breme je padlo z mojega hrbta in to je zdaj zgodovina in film je avtonomna entiteta, ki nima z mano nič več skupnega. Čas je za kaj novega!
Vedno sem pa rekla, let's have a party now, in vedno je party tudi bil!«
Zame je vse, kar sem naredil, že tako daleč. Tudi v Benetkah letos, ko sem tri tedne postavljal v paviljonu, se na noben način nisem istovetil s temi deli. Zdelo se mi je, kot da sem en kmetovalec kurator, ki mora poskrbeti, da bodo te živali na svojih mestih. Grozno je bilo, do te mere se nisem mogel identificirati s svojim delom, da sem se začel spraševati, kako bom sploh vse to postavil. Na srečo pa so se stvari kar same postavile.
»To se vedno zgodi na koncu. Samo spustiti je treba ...«
Res je. Našel sem dve sliki, za kateri sem se odločil, da sta aduta ... In po tednu dni mi je bilo jasno, da
Preprosto začnem in druga poteza logično sledi prvi, tretja drugi, kot koraki, desna pred levo, leva pred desno ... Pomembno je priti na hrib ali na goro ali do reke, oceana, oblaka, nekam, kjer počiješ in se razgledaš.
moram prav ti dve sliki izključiti. Takoj ko sem to naredil, se je vse sestavilo. Na vso zadevo sem gledal kot hišnik. Sploh ni šlo več za art. Bil sem delavec.
Zanimivo, kako so v antiki znali živeti več stvari hkrati. Tudi videti več stvari obenem. Več živali hkrati. Hidre, na primer.
Jaz ne slikam sanj, temveč paralelni svet. Nikoli sanj. Če bi lahko slikal sanje, bi še sam občudoval svoja lastna dela. Bitja, pojavi, liki na slikah pridejo kot bitja, ljudje, živali, rastline, ki jih srečuješ, ko si na poti, z nahrbtnikom in v gojzarjih ... Le da se v slikah lahko hitro spremenijo, preoblikujejo, mogoče podobno kot v sanjah ... Res ne slikam sanj, kot trdijo nekateri, tega se preprosto ne da, vsaj jaz ne zmorem! Sem poskusil, pa ni šlo. Dva svetova, na videz sorodna, dejansko pa daleč od tega. Vzporedna, recimo, ja, a vmes so svetlobna leta ... Sanje so bistveno bolj odbite kot slike, vsaj moje ...
»Sanje popolnoma enačim z realnostjo, ker so doživetje.«
Film in slika sta tam nekje vmes. Sanje so najbolj realna stvar.
»Jaz sanjam doma, ko se uležem na posteljo, prepotujem ves svet in grem tudi v vesolje. Na dopuste ne hodim, ni denarja za to.«
Izgon iz raja ..., jaz vstopam vanj, ne izstopam. Čeprav raj ni nikoli tak, kot si ga predstavljam, ampak vsakič je dober, strašen, enkraten in strašno posrečen ...
Temeljito sem metal kolektivko ven, predvsem v devetdesetih, ko sem se spravil tudi na RKC. Leta 1993 sem pol leta živel in slikal v župnišču cerkve San Bartolomeo na Opčinah. Tam sem si res dal duška in spizdil, tik preden bi prijatelju župniku, ki me je prijazno sprejel in gostil, nakopal resne težave. Ampak RKC je zares vabljiva in plodna tema, dobesedno seksi tema, ni kaj! Haha! 'Angažiranost' sem hitro opustil, zdela se mi je preveč mentalna, slika bi hitro postala samo še ilustracija, ne, hvala. Nerad vnaprej razmišljam in še manj »sodim in obračunavam«. Čeprav sem leta 2009 v Avstraliji prav pošteno spet švrkal – tokrat kapitalizem, imperializem, potrošništvo, prenažrtost in pohlep ...
Slike me razburjajo samo, dokler so mokre. Potem, že na razstavi, se oddaljijo oziroma se jaz ... Ne vidim jih več kot nekaj, kar je prišlo ven skozme.
Kdaj je trenutek konca pri likovnem delu? Ali pri skladbi? Konec je iluzija. Trikrat lahko ubijem sliko, ko grem čez. Potem je samo ena poteza. Ki ni konec. Je razjebana slika. Sproti sestavlja sliko, ne zgodbe. Včasih ena poteza uniči vse. V sekundi. Kaj lahko naredim, naj barvo dol ribam? Naj jo raztržem in vržem proč, kot je počel Bacon, takoj ko se je na njej znašlo preveč barve?
V njegovem ateljeju visi slika, ki ima v spodnjem delu odtise otroških dlani.
Ja, in šele takrat je bila zaključena. Šele ko umaknem s slike nekaj, kar je srčkano, puf!, takrat se šele slika odpre.
Magnet. Brez cilja
In potem je barva. In oblika. Ljubljanska likovna akademija nikdar ni spustila nekega klasicizma, nadzor nad barvo je bil pomemben, brezbarvnostjo, pravzaprav. Ob razstavi v Zagrebu mi je direktorica muzeja rekla, ja, ampak to je grizaj. Malce je zvenelo pejorativno. Ampak če je grizaj dober, je lahko veličastno. Nič nimam proti sivi barvi. Nič nimam proti nobeni barvi. Vse so mi všeč. Res pa je, da težko začnem že navsezgodaj kričati kot petelin. Nerad pretiravam. Čeprav je to moja subjektivna ocena. V slikarstvu ne izzivam, ne zahajam v skrajnosti – razen tja, kamor bi rad prodrl. In tja, kamor nihče ne more. In kamor gre tudi Ema. In greva skupaj, vsak po svoji poti seveda.
»Tja gremo brez cilja.«
Nekaj nas pa vleče. Magnet. In če gre za magnet, gre za presenečenje. Ker nisem nobena tovarna avtomobilov. Včasih si rečem, pa kaj počneš, stari, pojdi raje v hribe ... Ampak zdaj so se zgodile te kače v Kobaridu, ki sem jih naslikal. Na neki način se je to prekrilo s filmom o starovercih, ki ga v teh krajih snema Ema.
»Super, imamo slike za film!«
V resnici je vse zelo enostavno. Duh se ves čas bori, da se prebije. Ne more se vedno. Ni geografsko – in ni simbolno. Figuralika me zapušča, sploh ne vem, zakaj bi še figuro imel. Zdaj šele vem, da je abstrakcija najhujše ... Abstrakcija, prava abstrakcija, slika kot psihična membrana, to je velik izziv. Včasih pomislim, da se oklepam figuralike samo zato, ker še nisem zrel za abstrakcijo, in kdaj bom. Ker to vesolje, v katerem ni več nobenih mimetičnih oprijemališč, je hkrati privlačno in težko dostopno ... »Sezam, odpri se!«
»Ti delaš figuro. Abstrakcija se dogaja v tebi.«
Dvajseto stoletje je povohalo abstrakcijo. Kako bo pa naprej, ne vem. Kaj naj s portretom? S figuro kot tako? Kaj še sploh sporoča?
V celoti imam od vseh najraje tvoj film Človek s senco. Je svoboden, ni zakodiran kot Odmevi časa.
»Zadnji film Človek s senco je precej drugačen od vseh ostalih. In to se je zgodilo spontano. Tudi jaz se z leti spreminjam in očitno se je tudi moje nezavedno malo omehčalo. Čeprav govori o krutih stvareh bivanja, to pove z neko čudno mehkobo, ki je ostali nimajo. Morda je to vzrok, da ga vabijo na festivale, saj je prepotoval že skoraj ves svet in dobil že čez sto nagrad ... in še vedno festivalsko živi. Moram pa reči, da ne vem, kaj je v njem takega, da je tako uspešen.«
Navzdol obrnjeni lunin krajec
Trenutno Ema snema nov celovečerni film o staroverstvu v Posočju.
Vsebina filma temelji zgolj na ljudskem izročilu, ki ga je Pavel Medvešček zbiral v Posočju in njegovi okolici letih od 1953 do 1977
in ga v knjigi Iz nevidne strani neba objavil 2007. Prenašalci ustnega izročila so bili strici, kot so rekli samskim moškim, ki niso imeli pravice do dedovanja in so kot hlapci živeli na robu družbe. Medvešček si je z leti pridobil njihovo zaupanje in tako so prekinili zavezo molka, h kateri so se zavezali zaradi nasilnega pokristjanjevanja, in mu povedali vse, kar so o stari veri vedeli. Moral pa jim je obljubiti, da bo knjigo izdal šele leta 2007, ko bo lunin krajec obrnjen navzdol. In res je bil leta 2007 lunin mrk. Kdaj se je staroverstvo pojavilo, se ne ve, verjetno pa so določene mitične strukture tam obstajale že pred prihodom Slovanov. Film bo končan leta 2024.
Marko ne želi delati reklame za svoje razstave. Čeprav bo ena prav te dni ... Ko so letos odpirali razstavo slovenskega paviljona v Benetkah, je bil že globoko v Avstriji. V strukturalističnem besednjaku bi se reklo, da je
Marko Jakše na otvoritvah svojih razstav vedno zelo prisoten v svoji odsotnosti.
Rad imam anonimnost. Ne rabim pompa.
Lahko gre človek k njemu kupit sliko?
Lahko pride. Če si upa. In bo namesto leva srečal srno ali zajca. In bo rekel, o, kako je tu lepo, lahko še pridem? Seveda. In potem bomo lahko postali prijatelji.
»Zanimivo, kako ljudje, ki te osebno ne poznajo ...«
Saj to je v redu. Mene spremlja neka fama, Ema, ne vem, kakšna je tvoja (smeh), in potem tudi zavist onih drugih. Iz mesta.
In ljudje so presenečeni, kaj pa je to, govorijo, ko jih sprejmem.
Ema je Ema in jaz sem jaz. Ampak zanimivo, kaj se zgodi, ko posredovalci sprožijo neko grozotno predstavo o tebi. Z Emo delava ljudi srečne. Ne glede na to, da ob tem nihče nič ne razume, sva si z Emo edina v tem, da imava rada ljudi. Nočeva jih zamoriti, ampak potegniti ven iz more.
»In žur!«
»Ne vem, kako imaš ti to urejeno, ampak dejstvo je, da se v Ljubljani ljudje med seboj bolj redko vabijo. Bil je pa super čas protestov. Vsak petek zvečer, ko smo opravili protestniško dolžnost, smo se dobivali pri meni, počasi sem začela razmišljati že o tem, da bo treba na zdravljenje (smeh) ... Vrata so bila odprta vsem. Vsakega sem vesela. Kaj sem jaz brez drugih. Nič. Za fizično preživetje ne potrebujem nikogar, za tisto drugo plat življenja in ko govorim o svojem delu ...«
Sicer zelo hitro ugotovimo, da potrebujemo ljudi.
»Potrebujem odmik, za kratek čas. In potem potrebujem ljudi.«
In dotik. To je specifična razlika med nama z Emo. Da imam potrebo po dotiku. In zaradi tega imam tudi ta notranji nemir, raje bi, da ga ne bi bilo. Ker bi v miru lahko slikal.
Ampak pride obdobje, ko bi še vedno želel biti z nekom.
»Saj ta nemir potem preneseš v slike in to ni slabo ...«
Že, ampak če govoriva o neki sublimaciji ... Pravzaprav sem polovico svojega ustvarjalnega življenja samo sublimiral. Spolno energijo v kreacijo. Kolikor te hoče ta žival raztegniti in rjuje kot žival ob tem, govorim o umetnosti, in te pelje gor, gor, gor ... v iluzijo, ki je nekaj najlepšega, a lahko tudi katastrofalna obenem. Kajti ko se spustiš na Zemljo, se želiš tukaj ugnezditi in spoznati, tukaj razširiti polje čutnosti, kjer sem začetnik. Tam nisem prišel do konca. In tu spodaj sem začetnik. Življenje je prekratko.
»A ni to edini smisel življenja, da te žene dalje?«
Že, ampak izzivi so tako hudi, da če bi to prevajal v umetnost, kot je prej rekla Patricija, barve, obliko, teksture, kot to zna Béla Tarr ... Minimalizem ubija.
»Ko govorimo o minimalizmu. Béla Tarr je izjemen v tem, kako obvlada čas, trajanje kadra …, nič se ne zgodi, čas teče, kamera polzi, a v moji glavi se odpre nov svet, ki ga brez tega, da bi to, kar je na platnu in v trajanju, ki traja in traja, videla, morda ne bi odkrila ...«
Njega bi tudi lahko gledal z zaprtimi očmi. In bi ga videl. Spomnim se, kako sem v osemdesetih hodil v Kinoteko in gledal madžarske eksperimentalne filme. In spomnim se, da je bil slogan, ki je pravil, da Madžari ne morejo posneti slabega filma. Vse je bilo ekspresija, vse te je zabodlo. Vse je bilo zares pri njih s tistim njihovim nožem, ki so ga obračali vase. Márta Mészáros.
Van Gogh bi si odrezal drugo uho
Dobre slike, filmi – slabe slike, filmi. Hierarhije v umetnosti so ... »Hipne.«
In pri tem je odločilno, kako se v danem momentu počutiš. In potem tudi ne moreš vzpostavljati hierarhij, ker je vzpostavljanje hierarhije odvisno od tvojega počutja v tistem trenutku.
»Hierarhija je vzpostavljena za to, da se lahko odvijejo dražbe in avkcije, da je umetnost investicija za bogataše. Da lahko na primer ponudijo Van Goghove sončnice za 40 ali 50 milijonov dolarjev. Saj so lepe, ne rečem, ampak to je čista norost. Če bi Van Gogh vedel za to, bi si odrezal še drugo uho …«
Kdo so ljudje, ki kupujejo slike Marka Jakšeta, me je vedno zanimalo. Kolikokrat jim je rekel ne.
Delam za ljudi. Pred mojimi slikami so vsi ljudje enaki. Direktor in snažilka. Saj se takrat in tam šele prvič spoznavata. Kdo pa lahko kupi sliko? In zakaj? Zakaj bom imel takšne in takšne cene?
»Ampak te kapitaliste pa moraš olupit! Olupit! In potem lahko komu katero od slik tudi podariš.«
Arhitekt iz arhitekturnega biroja, ki ga je Moderna galerija najela, da je sodeloval pri postavljanju paviljona, mi je rekel, in on ves čas postavlja na bienalih, samo letos jih je postavil pet: Marko, zdaj pa moraš eno ničlo še dodati. Jaz nimam menedžerja, tudi ne poznam. Mogoče galerista, še to ne. Ne vem, kako to gre. Morda bi bilo v redu, da se slikarju ne bi bilo potrebno s tem ukvarjati. Ampak v kakšne odnose bi bil pa potem vpet. Raje imam divjino, da sem prepuščen sam sebi. Mislim, da sva oba z Emo divje živali, bolj kot karkoli drugega. Nedavno me je nekdo nekaj hotel zasnubit, naj naslikam, in sem rekel, hej, ravno po bienalu je, utrujen sem. To niso enostavne stvari zame in tudi nevarno je, da ti nekdo vzame prostor in čas vnaprej, to je čudno ... in ni prav.
»Jaz pa te stvari gledam z etičnega vidika. Ti si naslikal sliko, galerist pa ni naredil ničesar in ti bo vzel 50 odstotkov? Perverzno! Ne govorim o denarju. Govorim o etiki. In potem še trasirajo sloge, kar je še huje! Kakšna ozkoglednost!«
Ker potem se hitro pristane pri okusih. In o okusih pa se res nimamo kaj dosti pogovarjati. Res je, da ima večina isti okus. In ta večina je del črede. In s tem nima kaj. Razen če z veliko šeflo vse skupaj primeš in obrneš na glavo. Ampak vsak naj gre svojo pot.
Bela čarovnica
Ema je bela čarovnica. Jaz nisem. Jaz se učim, ampak jaz se učim od žensk. In Ema je zame ena od teh učiteljic. V otroštvu sem jih imel več. Zdaj se učim od najboljših. Moja pozicija je bolj kompleksna. Kot gej nisem na nobeni strani, jaz se čutim bolj ženska kot moški. Ali tako kot je rekla Camille Paglia: »Mene so fascinirali samo stari pedri, oni so bili moji učitelji!« In kot ženska si želim, da bi me nekdo objel.
»Povedal si bistveno. Objem. Slišati bitje srca nekoga drugega. Seks je nekaj drugega, sila samotna stvar.«
Skozi čutnost se prenaša vse, duh in vse.
»In ko smo že pri čutnosti in zaznavanju, je treba omeniti tudi sočutnost in preskočimo v sedanjost, naj se neha kupovati ruski plin, mogoče to vsaj nekoliko pripomore, da se konča ta morija. Ampak tega poguma, da bi rekli ne!, ne premorejo. Mi bi vseeno preživeli, samo to cono udobja bi malo zmanjšali, a ne. Polna rit kriči. Še, še, še ... Ko bo vsega zmanjkalo, bo pa morda človek postal sočuten. Zveni neumno, a meni se zdi, da je tako.«
Cona udobja otopi človeka in njegovo empatijo. Cona udobja bo uničila to civilizacijo. Če odstraniš furnir, bo hitro jasno, da se je svet od jame odmaknil samo za nekaj korakov, reče eden od junakov Patricka Whita.
Nisem v službi. Nimam gospodarja.
»Smo pa vsi v službi nekega premisleka.«
»Če je nekaj res umetnost, omnipotentna in sublimna, sem jo doživela kot takšno tako, kot je moje telo z vsemi svojimi receptorji sposobno; umetniško delo je samo objekt, vmes pa je prostor in ti, ogledalo. Umetniško delo je zgolj sprožilec, da se v nekom nekaj zgodi, in to je edino, kar šteje.«
Kaj nam delajo?
Naslova razstave Čakaje očeta, Brez gospodarja – kaj nam delajo oče, gospod, učitelj? In zakaj se jih je treba rešiti?
(smeh). To je pravo vprašanje. A o tem bi lahko debatirala še in še ... Ne vem, vse to je najbrž samo zato, ker sam nočem biti gospodar, ker se mi upira že sama beseda, tako kot beseda gospod, grrrrr ..., sem za tovariše in tovarištvo.
Kolikokrat je bil na robu?
Mislim, da tudi čez ... Ampak to vidiš šele post festum. Ko pogledaš sliko ... Ta ti pove, kje si bil, kako daleč ... Slike vedno bolj dojemam kot zrcalo moje duše, mojega stanja. Zakaj ljudje trpijo?
Rekel bi, da trpimo predvsem zaradi ne(za)vednosti in sebičnosti. Najbolj trpi tisti, ki ne zna ljubiti, ki ne zna dajati in se predajati ... In ostane sam v duši, zaklenjen in tog, okamenel.
Je huje, če te napadejo psi ali ljudje?
Ha, ha, dobro si si zapomnila tisto iz moje Makedonije. Ja, bilo je res divje! V slikah pa proti napadom nimam nič, za vse sem, ne bi si želel slikati samo lepe in srečne polovice življenja, to bi bil kič!
Slepi čez gluhonemega – Grief Eater – Tu ta hip – je nekaj naslovov njegovih slik. Verjame v greh, v slikarsko sladostrastje?
Verjamem samo v greh v glavi, ne v mesu.
Pogrešam več pornografije na njegovih slikah. Sladke in surove. Bo še?
Haha, super, tudi jaz! Mogoče je ni zato, ker jo je povsod naokrog preveč!? Ampak zdi se mi, da nisem več jaz tisti, ki odloča, kaj bo na sliki. Premalo slikam po naravi, po živem modelu, praktično nič. Ves čas si samo nekaj izmišljujem in kompliciram ... Zdi se mi, da samo prebavljam, presnavljam ... In ne sanjam jaz, sanja samo moja roka, luna ji pa čopič vleče ... (smeh) ●