Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Morda bi kdo rekel, da je bila Mateja Svet prva športna disidentka, a to ne more biti manj res. Če govorimo o Sloveniji, je bila najbrž največja športna zvezdnica vseh časov, večja tudi od onih, ki so v karieri rezultatsko dosegle več. Odpuščanje je zaple
Od športa se je poslovila pri še nedopolnjenih dvaindvajsetih letih, z odličji z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, z dosežki, ki so takrat povezovali zidake, iz katere se je gradila svojevrstna nacionalna identiteta. Njeno slovo je bilo za vso, ne le športno Slovenijo, šok in nikoli pojasnjeno dejanje. Zgodilo se je v času, ko je Jugoslavija razpadala in se je rojevala nova država Slovenija. Pred kratkim je Mateja Svet Slovenskemu smučarskemu muzeju v Tržiču podarila skoraj vse predmete, povezane z njenim smučarskim življenjem. Na slovesnosti z naslovom Mateja je zlata se je srečala z ljudmi, ki so nekdaj močno vplivali na njeno življenje. Nekoč smo izgubili veliko športnico, skozi čas po tem smo dobili dragoceno osebnost. Veliki ljudje ne vedo le, kaj reči; to znajo tudi povedati.
Ti drobci, okruški vašega prvega življenja ... Je teh 553 kosov, ki ste jih podarili tržiškemu muzeju, vaša sprava s seboj, da je končno prišel čas, ko lahko smučanje odtrgate od svoje stare biti, in ste naposled preprosto tisto, kar ste v resnici že 31 let? Nekdo, ki je smučal, a že dolgo ne več, in v življenju počne povsem druge stvari? Stvari, ki so morda pomembnejše od smučanja?
Nisem pomislila, da je moja odločitev o tem, da podarim Slovenskemu smučarskemu muzeju v Tržiču svoje dragocene predmete iz časa smučanja, lahko razumljena tudi tako. Strinjam se z vami, da je moja smučarska kariera že dolgo v preteklosti in so v življenju mnoge stvari, ki so daleč bolj pomembne od smučanja. Ne razumeva pa se glede mojih drobcev ali kosov ali kakorkoli že jih imenujete. Verjetno namigujete na subjektivno doživljanje predmetov, ki naj bi jih dala zato, da bi se lahko, po vašem, spravila s seboj in bila tisto, kar naj bi v resnici bila. Mogoče bom tole javno pojasnila še zadnjič na tem mestu. Če bom slišana prav, če ne, pa tudi prav. Odločitev, da dam predmete muzeju, je zorela dalj časa. Ko sem jo sprejela, ni bilo v meni nobenega občutka trganja, izgubljanja ali pomirjanja s seboj. Res pa je, da ni bila čustveno lahka. Od mene je namreč zahtevala pripravljenost na akt dajanja, s katerim svoje predmete, ki meni pomenijo veliko in zame poosebljajo precej intimne zgodbe, dajem v last in možnost ogleda vsem. Torej, v tem aktu nisem iskala reševanja sebe, da bi lahko nekaj končno bila, saj vsak del svojega življenja, in to katerikoli, dojemam in sprejemam kot svojega, samo meni lastnega in sem zaradi njega to, kar sem. Ta odločitev je od mene terjala odgovor na vprašanje druge vrste: Ali sem pripravljena pomemben del življenja dati na ogled drugim? Na odprtju razstave v Tržiču sem rekla, vsaj zame, nekaj pomembnega. Rekla sem, da šele ko daš, veš, da to imaš. Ne vem, ali je bilo to slišano. Po mojem ne, ker sicer zdaj ne bi tega govorila. Hočem povedati, da sem s tem, ko sem bila pripravljena nekaj dragocenega deliti z drugimi, dobila nazaj prav tako dragoceno darilo. Še bolj sem začutila, kakšno vrednost imajo ti predmeti zame, in sem se lahko z njimi ali, če želite, s svojim delom življenja povezala še tesneje.
Z odgovorom na, reciva, precej provokativno vprašanje še nisem končala. Povedala bom nekaj
drugega, da bom morda lažje razumljena. V lasti imam nekaj zapiskov svojega dedka. Zapiskov in spominov iz koncentracijskega taborišča Dachau, kjer je bil med drugo svetovno vojno. To, da sem pripravljena njegove kartice oziroma kartončke, kamor je skrbno zapisal imena, rojstne in druge podatke internirancev prvega in drugega transporta v Dachauu leta 1943, podariti Muzeju novejše zgodovine, če bo to seveda želel, je zame neverjetno težko. Po drugi strani pa si želim, da so pričevanja in pretekli dogodki ohranjeni, ker je zgodovina, z lepim ali nelepim, pomembna. Niti slučajno ne primerjam pomena zgodovine vojne in smučanja, ker je tukaj vse jasno. Govorim le o potrebi ali nuji ohranjanja vedenja o zgodovini. Če poznam zgodovino, lažje razumem družbo, v kateri živim. Prav tako pa tudi svoje mesto v njej in sebe.
Neverjetno je, kako zelo se še vedno dotikate ljudi, tudi po treh desetletjih. Zdi se, kot da ste nehali tekmovati pred kratkim, da se srečujemo s šampionko, ki se vrača po krajši odsotnosti. Tega ni mogla ohraniti le nikoli pojasnjena skrivnost, zakaj ste se poslovili. O kateri tudi danes ne bova …
Tudi sama sem zelo presenečena nad odzivom ljudi. Ko sem muzeju podarila predmete, si nisem predstavljala, da bo to sprožilo takšen pozitiven odziv. Če sem bila pripravljena dati predmete, pa niti približno nisem bila pripravljena na tako obsežno reakcijo. Čeprav je občutek ob tem seveda lep in sem zanj hvaležna … Kako zelo me je ganilo, da sem bila izbrana za ime tedna na Valu 202. Vseeno se mi zdi, da je odziv pretiran in si ne zasluži takšne pozornosti. To dekle, ki je nekoč smučalo, je danes ženska v zrelih letih, ki živi precej nezanimivo življenje. To je realnost.
Zdi se, da je Slovenija v tistem času, ko smo iskali svojo identiteto v Evropi in se skušali odtrgati iz geografskega sveta, ki smo ga po marksistično zmerjali s smetiščem narodov, torej Balkana, bolj potrebovali vas kot vi Slovenijo. Bili ste vse tisto, kar drugi nismo mogli biti, pa smo si neizmerno želeli. Bili ste nekdo v Evropi in svetu … Patetika in pretirana vznesenost je danes nova oblika novinarskega vprašanja, ko spraševalec ne zna postaviti vprašanja o nežnosti. Pa vendar, odšli ste s snega in zmagovalnih odrov in ostali v srcih?
Ne, nikoli nisem bila kaj drugega kot tisto, kar sem bila. Bila sem Slovenka, Jugoslovanka in Balkanka. Zdaj sem Slovenka, Balkanka in Evropejka. To sem postala v procesu transformacije neke evropske politične in gospodarske ureditve. Geografsko pa sem še vedno tam, kjer sem že ves čas. Ukvarjala sem se s športom, v katerem so ljudje prepoznali nekaj svojega, tesno povezanega s slovensko tradicijo in identiteto. Smučarji, alpski in nordijski, smo bili vedno deležni domače naklonjenosti in podpore. Zato gre morda za vtis, da ves čas ostajamo v srcih ljudi.
Ko sem prenehala s smučanjem, verjemite, sem bila deležna več kritik, včasih prav sovražne nastrojenosti kot razumevanja. Ljudje so to doživeli kot izdajo, kar spet govori o tem, kako močno je slovenska identiteta povezana s smučanjem in športom nasploh.
Na slovesnosti v Tržiču in še kje, se zdi, da je še vedno tako. Da vas potrebujemo. Morda je to karma ali del božjega načrta. Verjamete v Boga ali višjo silo? Nekoč ste rekli, da verjamete v Boga, ki ga vsak najde v svoji notranjosti ...
Ja, verjamem, da sem to rekla. Verjamem pa v Boga ali višjo silo? Zdaj me vlečete v duhovno dimenzijo bivanja. Naj rečem takole: verjamem v moč ponižnosti ali majhnosti, če se tako izrazim, pred nečim pomembnim in vrednim. Naj bo to narava, nuja humanega smisla ali vere, pravice prihodnjih rodov, modrost, princip soodvisnosti in še bi lahko naštevala.
Pomudiva se pri ljubezni. Večini ljudi so prej dosegljiva druga čustva kot ljubezen. Ni prave ljubezni, če ne daješ sebe. Le tako jo lahko v polnosti izkusiš in premagaš vse njene strme poti. Ljubezen te privzdigne in pretrese. Moje vprašanje izhaja iz vaše misli o ljubezni, ki ste jo izrekli že davno … Se je z leti kaj spremenilo?
Navedli ste strnjeno verzijo sporočila Kahlila Gibrana. O ljubezni, če sem iskrena, ne razmišljam veliko. Niti se ne trudim, da bi jo ujela z besedami. Če bi jo hotela ubesediti, bi se oprla na pisatelje in pesnike, ki o njej pišejo. Manj bi jo iskala v razlagah znanosti. Ko ljubezen čutim, vem, da jo. To mi je dovolj. Težko pa jo je ohranjati, vsaj meni. Veliko več truda moram vložiti v to, da ne dopustim njenega usihanja ali smrti ob življenjskih preizkušnjah, čeprav se mi lahko zgodi tudi slednje. To me naredi skrajno nezadovoljno s seboj, ker dobim občutek, da sem se dovolila oropati.
Smučanje je bila vaša največja, včasih se zazdi, da edina velika ljubezen. Zdi se, da so vas v Tržiču novinarski kolegi slišali izreči, da ste, ko so vam vzeli smučanje, postali vdova. Sam sem slišal, da ste ovdoveli. Vaše najbližje je umrlo, na svetu ste ostali sami … Ha, ha … ja, odreagirala sem, morda ne najbolj posrečeno, na prefinjeno vprašanje novinarke, ki je naslavljala mojo ljubezen do smučanja. Ja, rekla sem, da sem ovdovela. Želela sem povedati, v kontekstu njenega vprašanja, da sem prekinila strastno razmerje s svojo takrat največjo ljubeznijo.
❝
Vrhunski športniki niso roboti, še kako so ranljivi. Dobro je, da se v javnosti govori o teh tabujih, na primer o motnjah hranjenja, zlorabah, homofobičnosti … ❞
Recimo, da je ljubezen za začetnike v razumevanju sebe. V Tržiču ste govorili o nečem neprimerno bolj zapletenem, odpuščanju. Na človeške duše se spoznate, zato sem si tole izposodil od klinike Mayo: odpuščanje ne pomeni pozabiti ali opravičiti škode, ki je bila storjena, ali se pobotati z osebo, ki je škodo povzročila. Odpuščanje prinaša nekakšen mir, ki pomaga nadaljevati življenje.
Zavedam se, da sem z izrečenim nakazala na nekaj, kar sem v odnosu doživela kot krivico. Ko danes gledam nazaj, še vedno vidim določena dejanja kot krivična, vendar ob tem ne čutim bolečine. Strinjam se, da je odpuščanje zapleteno in prinaša mir. Prinaša osvoboditev od preteklih spon, ne pomeni pa pozabe. Skozi svoj proces učenja odpuščanja sem ga prepoznala v
nekem drugem delu – v izkoreninjenosti vloge žrtve.
Vseeno bi želela tu povedati še kaj drugega. S Tonetom Vogrincem mi ne bi uspelo ponovno vzpostaviti medsebojnega spoštljivega odnosa, če ne bi bilo Bojana Križaja. Bojan me je poklical. Bil je iskren in mi povedal svojo dobronamerno željo glede srečanja s Tonetom. Ničesar mi ni vsiljeval. Dal mi je možnost izbire. Moja želja je bila, da se s Tonetom srečam. Oba sva bila zmožna narediti korekcijo najinega odnosa. Morda je tudi on moral meni kaj odpustiti. Če bi Tone danes prišel k meni in me prosil za pomoč, bi mu jo lahko dala. Vem, da bi bilo tudi obratno.
V Tržiču sta vas s svojima govoroma ganila predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec in odhajajoči predsednik Borut Pahor. Zlasti govor slednjega je bil presunljiv. Povedala sta, da se pred vami počutita majhna … Ob tem pa sem pomislil: »Borči, zakaj nisi Mateji dal svojega jabolka navdiha?« Koliko najpomembnejših ljudi v državi vam je v teh treh desetletjih ponudilo roko? Vem, da ste jo večkrat potrebovali ... Postavljate mi vsebinsko precej nabita in kompleksna vprašanja. Kako naj na kratko sploh odgovorim? Meni je v izredno čast, da sta bila oba, ki ju omenjate, prisotna na prireditvi in tam imela govor. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor me je z govorom presenetil. Njegove besede so mi šle direktno v srce, ker je s sporočilom nagovarjal mojo človeško plat. Kar se tiče jabolka navdiha … Dajte, no, bodimo razsodni in verjemimo, da gre to v prave roke. Kar pa se tiče mojih potreb glede pomoči najpomembnejših v državi v več kot polovici mojega življenja, pa ne razumem vprašanja. S tem ne želim zanikati, da nikoli nisem potrebovala pomoči drugih ljudi. Prav nasprotno: večkrat potrebujem pomoč. V tem ne vidim nič neobičajnega. Ne razumem pa, pri čem naj bi mi najpomembnejši v državi pomagali v zadnjih treh desetletjih?
Ostaniva realna in dajva obdobje, ko sem prenehala s smučanjem, v tedanji kontekst, ki sovpada z osamosvajanjem Slovenije in vsemi spremembami na številnih ravneh. V tistem času za vrhunske športnike ni bilo tako zakonsko urejeno, kot je zdaj. Današnji statusi, sploh pa vrhunskega športnika, prinašajo takšne zakonske pogoje, da se lahko športnik čim bolj posveti svojemu delu, hkrati ohranja možnost izobraževanja ali zaposlitve, ima zdravstveno in socialno zavarovanje … To so velike spremembe na bolje in prav je tako. Tudi več diskurza je o tem, kako jim pomagati po športni karieri. Športniki imajo več pravic, so bolje povezani med seboj, njihov glas je bolj upoštevan.
Smučala sem v obdobju, ki je bilo za športnika v marsičem drugačno. Ko sem končala kariero, sem imela manj ugoden položaj, kot bi ga imela z istimi rezultati sedaj. Znašla sem se tako, kot sem se, pri čemer sem imela pomoč ljudi okoli sebe.
Nekoč ste v Mladini zapisali: »Moja šola je moj problem.« Je bila res? Hitro ste diplomirali na ljubljanski zdravstveni fakulteti, postali ste delovna terapevtka ... Ja, moje izobraževanje je bilo moj problem. Izobraževala sem se ob delu in si ga plačala iz svojega žepa, če na to namigujete. Te izjave pa se ne spominjam. A naj vas korigiram. Nisem hitro diplomirala, vmes sem se posvečala še drugim stvarem ...
Kako je bilo nekdanji zvezdnici v povsem navadni službi? Terapevtstvo je zahteven poklic. Kako je, ko se pacient izpove svetovni prvakinji in nekomu z olimpijskim odličjem, ki ga je pred tem videl le na televiziji?
Večino ljudi, s katerim delam, sploh ne zanima, s čim sem se ukvarjala v mladosti. V delovnoterapevtskem procesu, podobno kot pri psihoterapiji, je pomemben terapevtski odnos. Moja vloga v službi je terapevtska in ni zasebna, prijateljska ali kakšna druga.
Zdaj ste v Ljubljani zaposleni kot delovna terapevtka na UKC, v službi za otroško in mladostniško psihiatrijo. Ko pomagate drugim, vstopate v njihov najbolj intimen svet. Taka vstopanja so izredno naporna, tako za človeka, s katerim delate, kot tudi za vas?
Strinjam se. Terapevtski, če govoriva o psihoterapiji, psihoterapevtski proces je naporen. Od klienta zahteva veliko poguma, vztrajnosti, potrpežljivosti, dela in podobno. Predelovati lastne vsebine ne zgolj razumsko, temveč tudi doživljajsko je včasih podobno – če sem slikovita in idealiziram ta proces – pripravi in vstopu v pekel, iz katerega naj bi se vrnil kot osvobojen feniks. Za terapevta pa je velikega pomena vključenost v intervizije in supervizije.
Koliko se ob pomoči drugim naučite o sebi? Se vam zdi, da ste večinoma postali, kar vam je bilo namenjeno, ali se še vedno gradite?
Ljudje, s katerimi sem delala in še delam, mi ves čas nastavljajo ogledalo. Pogosto se tega ne zavedajo. Mogoče menijo, da ima terapevt ali psihoterapevt vse razčiščeno pri sebi. Mogoče so vpeti v svoj terapevtski proces tako močno, da na terapevtovega sploh ne pomislijo, da obstaja. Kakorkoli, klient pri svojih predelavah v terapevtskem odnosu nehote vpliva in sili terapevta v samorefleksijo. Torej, omogoča mu, da se gradi tudi on. Zato je supervizija, ki sem jo že omenila, neizpodbitno vitalnega pomena.
Vztrajate v terapevtskem poklicu, kjer imajo napake lahko tudi posledice – vi pa ste zelo odgovoren človek, tako do sebe kot do drugih. Zakaj še vedno vztrajate?
Ker imam rada to, kar delam. V zdravstvu ne bi smelo biti napak, vendar se človek, ki dela, kdaj tudi
zmoti. To je dejstvo. Samo tisti, ki nič ne dela ali dela res malo, lahko skozi delovno kariero morda pride brez storjenih napak. Problem je, če nečesa ne naredi, ker nima čuta za odgovornost.
Ali tudi v psihoterapiji velja, v prenesenem pomenu, da ni treba biti konj, da bi postal veterinar? Kot tudi ni treba biti vrhunski smučar, da bi bil trener … Znanje, predvsem pa nekaj človeškega občutka je treba imeti. Citiram vas iz stare Mladine.
Ne spomnim se, v kakšnem kontekstu sem takrat govorila. Predvidevam, da sem imela v mislih trenerje, ki nikoli niso bili vrhunski smučarji ali športniki, pa so bili kljub temu odlični. Če vas razumem prav, res ni treba, na primer, dati skozi bolezen odvisnosti, da bi jo lahko zdravil. V psihoterapiji ne gre za to, da moraš izkusiti to, kar je izkusil klient, da bi mu lahko pomagal. Naloga terapevta je … Naj citiram psihoterapevtko Tian Dayton, ki je to lepo metaforično zapisala: »Terapevt z eno roko drži protagonista za roko, v drugi pa drži svetilko in osvetljuje tisto, kar je bilo videno v nekem trenutku.«
Imate izjemen občutek za ljudi. Veliko veste, nekaj malega ste v življenju, kot se reče, dali skozi. Ljudje, ki vas niso poznali, pa so vas slišali javno govoriti, pravijo, da bi bili sijajna motivacijska govornica. Ste kdaj razmišljali, da bi tako pomagali ljudem?
Ne.
O vas zasebno vemo zelo malo, skorajda nič. Imate hčer, zdaj že odraslo. Kako se vam zdi, vam je šlo kot materi?
Trudila sem se po najboljših močeh pri tistem, kar je daleč najpomembnejše v življenju. Kako sem to opravila, me sprašujete? Iskreno, marsikaj bi lahko naredila veliko bolje, ko gledam nazaj.
Sami ste zelo navezani na starše, na očeta še prav posebej. A imeli ste še enega očeta, trenerja iz legendarnega kluba SK Novinar, pokojnega Milana Bernika. Ogromno vam je pomenil. V njegov spomin sta zapisali: »Sediva na terasi nekega penziona pod švicarskim ledenikom. Čudovita je pokrajina v sončnem dnevu. Svojo temno modro čepico, od katere se ne ločiš, imaš na glavi. Tvoji športni copati spet niso zavezani. Čevlje sezuješ, noge pa dvigneš na leseno ograjo terase. Ko piješ kavo, imaš noge rad dvignjene. Potem odložiš čepico in nastaviš obraz soncu. Če je le mogoče, se razdajaš sončnim žarkom, zato je tvoj obraz vedno porjavel. Rad imaš sonce, ampak neverjetno dobro prenašaš tudi hud mraz. Ne vem, ali te sploh kdaj zebe. Rad imaš sneg, ampak odhitiš tudi na morje, če ti čas to dopušča. Znaš uživati. Srkanje jutranje in popoldanske kavice pa je poseben
obred. Tu se ne daš motiti. Jaz sem vseeno ob tebi spet kot kak brencelj in čebljam tja v tri dni.« Da, Milan mi je ogromno pomenil. Učil me je smučanja, vračal mi je idejo o smučanju kot igri na snegu, ko je bilo to potrebno, me razumel in verjel vame. Tudi jaz sem mu povsem zaupala. Drug ob drugem sva izkusila marsikaj lepega in grenkega. Del mojega življenja je neločljivo povezano z njim.
Popolnoma ste zaupali tudi kondicijskemu trenerju dr. Tomu Koprivnjaku, profesorju s fakultete za šport, izjemnemu človeku. Zelo zelo malo ljudi ve, da ste nekaj let po odhodu razmišljali, da bi se vrnili na sneg. Rekli ste: »Če bi lahko imela Milana in Koprivnjaka, bi se v dveh letih upala vrniti v svetovni pokal.« Vrnitve ni bilo.
Seveda ne. To je bila le ocena, ki je to tudi ostala. V svojem sanjskem timu sem si predstavljala še Roka Petroviča. Si predstavljate takšen trenerski tim? Kakšno znanje in moč bi bila združena v en sam cilj? Neverjetno se zdi, ko sedaj razmišljam o teh meni tako dragih ljudeh, kakšna srečnica sem, da sem jih lahko imela ob sebi. Pa četudi ne na moj sanjski način.
Po koncu športne poti ste ostali zelo odgovorni do svojega telesa. Zelo nadarjeni ste bili za karate. Se vam zdi obvladovanje lastnega telesa veščina ali nuja? Po mojem je to veščina. Zame pa je tudi nuja, saj mi zagotavlja zadovoljstvo, srečo in gibanje med lepoto narave. Vem, da bom morala s staranjem sprejeti biološke zakone in vedno večjo omejenost, kar se tiče zmogljivosti telesa.
Kaj po vašem mnenju bolj drži: zdrav duh v zdravem telesu ali najprej zdravo telo, da se lahko razvije zdrav duh? To sta dva popolnoma različna pristopa … Skrbiš za kuro, da bi imel jajce, ali za jajce, da bi imel kuro?
Velikokrat smo vas videli teči po Rožniku. Zdi se, da vas narava vabi in pomirja. V Kranjski
Gori vas pot pogosto zanese v zelo zahtevne in dolge poti v Julijcih, kjer skorajda ne srečate ljudi. Zdi se, da uživate v samoti. Kako doživljate gore? Se morda tam spominjate časov, ko ste trenirali na plazu pod Prisojnikom?
Plaz pod Prisojnikom, ki je žal že skoraj izginil, tako kot izgineva še kaj drugega v naravi, hrani v tistem svojem kamenju, ruševju in rododendronu najlepše zapise mojega življenja. Gore me hranijo, zdravijo, pomirjajo. S svojo lepoto me objamejo, pri čemer mi njihova divjina vzbuja strahospoštovanje. Njihova moč mi venomer sporoča, kako ranljiva, v resnici majhna sem.
❝
Kako zelo me je ganilo, da sem bila izbrana za ime tedna na Valu 202. Vseeno se mi zdi, da je odziv pretiran in si ne zasluži takšne pozornosti. To dekle, ki je nekoč smučalo, je danes ženska v zrelih letih, ki živi precej nezanimivo življenje. To je realnost.
❞
Gore in smučanje, to je zagotovo v genskem zapisu Slovencev. Ampak vem, da vas izjemno navdušuje kolesar Primož Roglič ...
Če govoriva o naših kolesarjih, vsi. Ob Primožu enako tudi Pogačar, Mezgec, Tratnik, Mohorič, Polanc … Kolesarstvo spremljam že vrsto let in vedno v njihovi karavani najdem nekoga, ki mi je s slogom kolesarjenja, vztrajnostjo in požrtvovalnostjo za svojo ekipo navdih, model, kaj vse se zmore. Vodja ali domestique, ta ali ona ekipna strategija, vztrajati ali sestopiti … Vse se mi zdi zanimivo. Če le lahko, gledam prenose dirk in se jim ne neham čuditi. A rada bi povedala, da sem navdušena nad marsikaterim športnikom. V zadnjem času sem prevzeta nad tandemom Darko Jorgić in Andreja Ojsteršek Urh. Kar dosegata ta mladi mož in njegova trenerka v športu, ki ga verjetno – ocenjujem seveda na pamet – ob borilnih veščinah igra tretjina azijske populacije, je neverjetno.
Nekoč sta bila v slovenskem smučanju sočasno dva velikana. Vi in Bojan Križaj. Danes se nam v globalno še veliko večjem športu, kot je smučanje, v kolesarstvu dogaja prav isto. Imamo dva velikana, izjemna športnika, izjemna človeka. Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Kateri od njiju je Mateja Svet in kateri Bojan Križaj?
Vsi imenovani smo osebnosti zase in ni možno delati teh primerjav, niti jih ne želim delati. Naj pojasnim, zakaj. Vsak izmed njiju je to, kar ste navedli – velikan vrhunskega kolesarstva. Njuna priljubljenost je izredna, in to zasluženo. Zmoti me, kadar zaznam, da nekateri ljudje glede njune priljubljenosti ustvarjajo rivaliteto. Mislim pa, da se težnji po izključevanju lahko zavestno upremo. V športu, ne glede na to, kdo nami je ljubši, smo lahko za vse športnike.
Naredila bom zavoj k smučanju in besedam legendarnega Ingemarja Stenmarka, ki nikoli ni veliko govoril, je pa na vprašanje, kaj razmišlja pred tekmo, enkrat rekel le: »Naj zmaga najboljši.« V tem njegovem stavku se skriva bistveno načelo zrelega kultiviranega navijaštva brez tega, da bi bilo treba biti proti nekomu.
Zdaj bom odvila nazaj k Tadeju in Primožu. Razumem, da sta si verjetno kot človeka različna, imata tudi različna sloga kolesarjenja, ampak oba sta vrhunska, inteligentna in enkratna. Dala bom le
en primer izmed številnih, ki sta jih nanizala. Dih jemajoč je bil Tadejev kronometrski let na dvajseti etapi dirke po Franciji 2020 ravno tako kot celotna dirka. Prav nič manj pa nam ni vzelo sape tudi športno ravnanje Primoža do Tadeja, ko je v tej etapi prišel v cilj. Silno smo lahko ponosni na oba.
Z dogajanjem v športu ste na tekočem. Jasno, predvsem s smučanjem. Izjemno lepo in spoštljivo govorite o Tini Maze. In ona o vas. Spoznali pa ste jo šele pred kratkim?
Res je. Povabila me je na dogodek Fundacije Miroslava Cerarja za pomoč mladim športnikom, kjer sva se prvič srečali. Popolnoma me je prevzela. Če me je prej kot športnica, me je zdaj kot ženska in sovoditeljica prireditve. Res pa je, da sem se z njo želela vedno srečati stran od javnosti, imeti to prvo srečanje z njo samo zase. Morda egoistično, vendar nečesa tako dragocenega očitno nisem hotela deliti.
So kakšne podobnosti v vajini karieri?
Morda pri tem, da v smučarski karieri nisva doživeli večjih poškodb. Vem, da sva obe izkusili krize na snegu, se borili po najboljših močeh za boljše razmere za trening, da bi lahko uresničili sanje, imeli ob sebi tudi dobrega trenerja. Sicer pa je njena kariera bistveno drugačna od moje, saj je ena najboljših smučark vseh časov s postavljenimi rekordi, ki se zdijo nedosegljivi.
So kakšne lastnosti, ki so skupne vašemu trenerju Milanu Berniku in Tininemu Andrei Massiju?
Na misel mi pride, da sta oba nastopala v različnih vlogah v odnosu do naju. Milan mi ni bil samo trener. Kot že rečeno, mi je bil nadomestni starš, saj sem bila večino časa od doma. Bil je tudi moj zaupnik, prijatelj, motivator. Zdi se, da je tudi Andrea imel več vlog. Kako zahteven je bil ta preplet, vesta le onadva. Biti razumevajoč in hkrati zahteven, biti skrben in hkrati nepopustljiv, biti ustvarjalen in hkrati premišljen … In biti vedno prisoten – seveda ne mislim samo v fizičnem smislu.
Kakšna je vaša misel za vse, ki se ukvarjajo s trenerstvom? Še vedno, da tekmovalci niso sovražniki, so ljudje z dušo in telesom, ranljivi v želji, da pokažejo svoj talent?
Seveda. Vrhunski športniki niso roboti, še kako so ranljivi. Dobro je, da se v javnosti govori o teh tabujih, na primer o motnjah hranjenja, zlorabah, homofobičnosti …
V vašem času je bila največja zvezdnica svetovnega smučanja Vreni Schneider. Na svojo poslovilno zabavo v švicarski vasici je v izbrano druščino povabila tudi vas. Ko sem tam govoril z njo, je o vas izjemno lepo govorila. Take stvari godijo, ni res?
Seveda. Toplina se razlije po celi duši, ko nekdo, ki ga spoštuješ, lepo govori o tebi. Ko ti nekdo, ki je v nečem mnogo večji oziroma boljši od tebe, nameni lepe besede, se te nevidno dotakne. Veš, da bi lahko tako uspešen posameznik gledal nate zviška ali te sploh ne bi opazil, vendar naredi prav nasprotno. Pokaže se ti v človeški veličini in do njega čutiš še večje spoštovanje in hvaležnost. Zaradi tega je ta toplina kot plamenček, ki ohranja vero v plemenitost ljudi.
Največji med velikimi športniki so največkrat zelo preprosti in skromni, Vreni Schneider zagotovo. Bila je svetovna zvezda, v smučanju je zaslužila veliko, njeno slovo pa je bilo v preprosti dvorani v kulturnem domu in največje zvezde alpskega smučanja so sedele na gasilskih klopeh. Maria Walliser, Anita Wachter, Anja Pärson, Michael von Grünigen, vi … teh se spomnim, vsi z olimpijskimi odličji. Nobenega blišča ni bilo. Prireditev je povezoval človek, ki je uro pred tem končal delo v vaški pošti …
Res je, vendar to ni presenetljivo, če si poznal Vreni. Izredna športnica, ki je bila s svojo tehniko in občutkom za vodenje smuči takrat zelo težko premagljiva. Tako neverjetno mehka in harmonična, kot je bila med vratci, je bila tudi v odnosih izven smučišča.
Kaj po vašem mnenju največje med velikimi loči od preostalih športnikov?
Nisem prepričana, da razumem, na kaj ciljate. Morda na njihove izredne sposobnosti ali genialnost – čeprav je o tem Einstein rekel tisti znani stavek, kako je za genija potrebnih 99 odstotkov trdega dela. O zmagovanju skozi daljše časovne obdobje bi znali kaj zanimivega povedati Tina Maze, Janja Garnbret, Iztok Čop in seveda med največjimi še kdo.
❝
Ko sem prenehala s smučanjem, verjemite, sem bila deležna več kritik, včasih prav sovražne nastrojenosti kot razumevanja.
Ljudje so to doživeli kot izdajo, kar spet govori o tem, kako močno je slovenska identiteta povezana s smučanjem in športom nasploh. ❞
Izjemno blizu ste si bili tudi z Rokom Petrovičem. Bil je čudežni deček in obenem, za smučarsko nomenklaturo, zaradi svojega poglobljenega razmišljanja in duhovnosti »enfant terrible« našega smučanja. Ko se spominjate Roka Petroviča, na kaj pomislite? Na človeka, ki sem ga imela rada, ga občudovala in spoštovala. Ne govorim zgolj o njem kot smučarju, čeprav tudi to, temveč kot človeku. Pomislim, kako v času ni pozabe njegovega pomena in je pozaba le v iskanju odgovorov na vprašanja.
Nekoč ste se pridružili politiki, šli ste na volitve z demokrati. Če pogledamo z današnjimi očmi, se zdi, da ste bili obsojeni na neuspeh, saj ste se povezali s samimi poštenjaki. Tone Peršak, poslanec, režiser, teatrolog, pisatelj, kasneje minister za kulturo, dr. France Bučar, starosta slovenske politike, eden očetov samostojne Slovenije, soavtor prve slovenske ustave, dr. Jože Mencinger, priznan ekonomist, tudi podpredsednik vlade … in vi. Saj to ni moglo uspeti …
Ha, ha, neizvoljeni poštenjakarji. Štejem si v čast, pa četudi smo na volitvah pogoreli, da sem lahko bila
v bližini izrednih akademikov in intelektualcev. Na tale moj politični izlet kar slišim malo predelano Predinovo: Bolj mlad, bolj nor. Upam, da sem bila ob teh umskih velikanih vsaj pretežno tiho.
Nekdo mi je rekel, da če bi vi kandidirali za županjo Ljubljane, bi imel Zoran Janković velike težave …
Ha, ha … Že prejšnji odgovor je dovolj zgovoren glede tega, kakšne bi bile moje možnosti. Če bi pomislila na kaj takšnega, bi me pa res lahko rešila pred samo seboj in norostjo le prava Predinova: Bolj star, bolj nor. Bi lahko osebo, ki je to izjavila, prizemljili in ji povedali, da nima pojma o Jankoviću in Ljubljančanih?
Po svoje ste spet v politiki, ste članica odbora za podeljevanje Bloudkovih nagrad. Vem, da si vzamete ure in ure, da natančno preberete utemeljitve za vse predlagane, in se potem posvetujete, če se čutite premalo poučene … Slovenski šport vas je dobil nazaj na najboljši način. In vem, da ste impresionirani z osebnostjo inženirja Stanka Bloudka, enega največjih in najbolj prezrtih Slovencev vseh časov.
Stanko Bloudek. Prve besede, ki se mi porodijo ob njegovem imenu, so tiste, za katere se bojim, da so se precej izgubile in ostajajo v preteklosti. Čast, dostojanstvo, plemenitost, potrpežljivost, solidarnost. Če nosijo priznanja njegovo ime, je treba slediti tudi vrednotam, ki jih je poosebljal. Med kandidati za njegova priznanja sledim tudi tem. Naj povem, da so zdaj v odboru člani, ki se trudijo spremeniti zakonske vsebine, da bi lahko bila priznanja podeljena vsem tistim, ki si jih po zapisanih kriterijih zaslužijo.
Danes imamo prvo predsednico države. Ženske so več kot zakon. In nova predsednica res prisega na zakon, nenehno. Dobro je, da v Evropi prihaja čas za ženske na oblasti, mar ne, čeprav so slovenske poti v politiki malo neevropske …
Ja, upam, da so ženske zakon in več od zakona. Preden začnemo predsednico Natašo Pirc Musar in njeno delo kritizirati, bi si želela, da ji damo priložnost in smo malo tiho. Odločitve ljudi na vodstvenih položajih nikoli ne morejo zadovoljiti vseh. Podobno je v družini, v vseh skupnostih. Če lahko, bi jo v teh prvih dneh pospremila z željo, da bo svoje delo opravljala uspešno in moralno usmerjeno.
Morda vam nova predsednica Nataša Pirc Musar lahko pomaga, da si skupaj z Veroniko Šarec in Jurijem Frankom izborite tisti dobri dve leti delovne dobe, ki vam ju nočejo priznati? Predsednica države nima zakonodajne in izvršilne oblasti. Tudi ne gre za to, da se nam ne bi želelo nekaj priznati. Gre za to, da po sedanjih zakonih ni mogoče priznanje delovne dobe za nazaj, čeprav si bil glede na takratni pravilnik kategoriziran vrhunski športnik. Pustiva zdaj okoliščine, ki so privedle do tega, da se nekaterim takratnim smučarjem ni plačevalo prispevkov za socialno oziroma pokojninsko zavarovanje. Skratka, želela bi si priznanja dveh let in pol kot pokojninsko dobo, ko sem že nastopala na tekmovanjih najvišjega ranga, tudi na olimpijskih igrah.
Nekaj statistike in dejstev bom navedla. Govorim o treh letih, ko sem nastopila v dveh zimskih sezonah na štiriintridesetih in v eni celo na sedemintridesetih tekmah, ki sodijo med najvišje po rangu. Tisti, ki pozna vrhunski šport, še posebno smučanje s svojo »dodano vrednostjo« – vse prtljage in vsi prevoženi kilometri –, lahko razume, o čem pričajo te številke. Sama sem si plačala približno štiri leta in pol delovne dobe za čas ukvarjanja z vrhunskim smučanjem. Predvsem z Veroniko sva doslej vložili že veliko truda v to, da nama je Olimpijski komite Slovenije izdal arhivsko potrdilo o športni kategorizaciji na podlagi starih pravilnikov in iz tujine pridobljenih dokazil o najinih mednarodnih tekmovalnih nastopih, ker Smučarska zveza Slovenije teh rezultatov oziroma evidenc nima. Vsaj za naju. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na primer, retrogradno ureja status za določene skupine verskih služb ali vojne veterane, kar si želimo tudi mi. Poskušamo najti rešitve, da bi se lahko na podobno retroaktiven način uredil tudi, recimo temu, pretekli zdrs.
Se česa v prihodnosti bojite? Davno nazaj ste rekli, da tega, da se človek ne bi nikoli osvobodil sle po posesti, nasilju in sovraštvu …
Če pogledam dogajanje v svetu, se tega zdaj bojim še bolj kot prej. Bojim se marsičesa. Veliko strahov mi je uspelo preseči. Me je pa vedno bolj strah človeške neumnosti in njegove prihodnosti.
Dobro pišete, vaše pisanje ni le dobra oblika, temveč je polno vsebine. Kot tisti popolni veleslalomski zavoji, ki jih še vedno sanjate … Nekoč ste na vprašanje, ali boste napisali knjigo, odgovorili, da se mnoge stvari v življenju zgodijo same od sebe, spontano ...
Ja, lahko se spontano, lahko pa se zgodijo kot rezultat daljšega procesa. Ne verjamem pa, da knjiga nastane spontano. Ta zahteva trdo delo in mnogo drugega.
Kaj bi na presunljivo dogajanje med nepozabnim večerom v tržiški dvorani dejal vaš trener Milan Bernik?
»Schatzi, čestitam, ampak pri tistih vratcih bi lahko bilo bolje … no, pa saj sama to tako in tako veš.«
Kdo ste, Mateja Svet?
Ha, ha … Dovolj je bilo povedanega. ●