Romana Lesjak Pesnica, županja, nogometna navijačica, karateistka, Delova osebnost leta

Ko je stopila za govornico na odru Narodne galerije, na katerem jo je odgovorni urednik Dela Bojan Budja ravno razglasil za Delovo osebnost leta, je začela obotavljivo. Skromno. »Hvala Koroški, hvala Črni, za njiju mi bije srce.« In nekajkrat se je zahvalila vsem, ki so ji ob nominaciji za Delovo osebnost leta namenili podporo. Potem pa je citirala hčer, ki da ji je rekla: »Povej, t'k, ku je ... In k'k je?« Obotavljivosti je bilo konec. Romana Lesjak, županja Črne na Koroškem, kraja, ki bi se avgusta lani lahko imenoval tudi Črna pod vodo, Črna pod Mežo, je dobila zalet. Pripovedovala je – t'k ku je. In k'k bi moralo biti. »Izbrati človečnost, izbrati dobroto, izbrati solidarnost – to bi moralo biti v mislih vsakega Slovenca, vsakega državljana. Samo na tak način smo lahko močni in lahko vsi zmagamo.«

Ko se je dramaturški lok njenega spontanega govora bližal vrhu, je povezala leti 2022 in 2023. »Gospod Pipenbaher, ki je bil Delova osebnost leta 2022, gradi mostove. Take, realne. /.../ Jaz mislim, da jih tudi gradim. Gradim druge vrste mostov. Mostove med ljudmi. Ki so tudi pomembni. Ki naj nas res povezujejo.«

In potem, ko se je dramaturški lok njenega nastopa začel nagibati proti koncu, je sedanjost povezala s sedanjostjo, samo sebe je povezala z drugimi, nominiranimi za Delovo osebnost leta 2023. »Matjaž Kek mi mora pa zrihtat karto za München, zato ker sem velika ljubiteljica nogometa,« je šaljivo nagovorila selektorja nogometne reprezentance in sonominiranca. Ter dodala: »Rada imam dva športa. To sta karate, kjer imam črni pas. Samo se ne tepem. Pa fuzbal.« Sledila sta smeh in aplavz.

Svoj čas je bila predsednica črnjanskega nogometnega kluba Peca.

In ko sta si na prireditvi v roke segla s poveljnikom Civilne zaščite Srečkom Šestanom, še enim s seznama nominiranih, se je videlo, da je njuna medsebojna čestitka posebej topla.

Romana Lesjak ni prva krajanka Črne na Koroškem, ki se je znašla na seznamu kandidatov za Delovo osebnost leta. Njena rojakinja Tina Maze, serijska smučarska zmagovalka, je bila nominirana štirikrat. Branje kronološko urejenih seznamov včasih povzroči dvom. Na seznamu tistih, ki jih je odlikovala država, nekateri manjkajo. Na seznamu nagrajencev Prešernovega sklada nekateri manjkajo. Tina Maze, najuspešnejša slovenska športnica, bi nedvomno spadala na častni Delov seznam. No, za nazaj je lahko biti pameten. Romana Lesjak je pred leti poskrbela, da so njeni rojaki, športnice in športniki, ustrezno zapisani v zgodovino. O olimpijskem muzeju je govorila v času svojega prvega županskega mandata; funkcijo je prevzela leta 2010. Kot da bi slutila, da največji olimpijski dosežki Črno šele čakajo. Tina Maze se je iz ruskega Sočija leta 2014 vrnila z dvema zlatima kolajnama. Iz kanadskega Vancouvra se je leta 2010 vrnila z dvema srebrnima.

V sodelovanju s Črno je Koroški pokrajinski muzej postavil razstavo Olimpijci iz Črne. Sedem jih je bilo. Najbrž je prav Črna tisti slovenski kraj, iz katerega, upoštevajoč število prebivalcev, prihaja največ udeležencev olimpijskih iger. In zagotovo je Črna tisti kraj, v katerem je – upoštevajoč število prebivalcev – zraslo največ olimpijskih zmagovalcev.

Vendar je kraju olimpijk in olimpijcev avgusta lani grozil – potop. Podivjana reka Črni – kot še marsikateremu slovenskemu kraju – ni prizanesla. Na dan ujme je bila Romana Lesjak v Dalmaciji. Nemudoma je prekinila dopust. Ko se je med vračanjem ustavila v Ljubljani, je priganjala državne funkcionarje, naj nemudoma ukrepajo.

Romana Lesjak je postala obraz prizadevanj lokalnih oblasti, da bi neizmerljivo moč ujme nekako zajezili. Zgodba o tem, kako je postala obraz prizadevanj za obvladovanje ujme, je nenavadna. Delov fotoreporter Voranc Vogel je s helikopterskim prevozom prispel v Črno. Potem je štopal. Ustavil mu je štirikolesnik in prijazna gospa v škornjih in črni majici s srčkom ga je povabila, naj prisede. Vorancu se je zdelo nenavadno, ker so ljudje štirikolesniku mahali in ga pozdravljali. Ni vedel, da na vozilu, ki je nekakšen hibrid med traktorjem in motorjem, sedi tudi županja – tista prijazna gospa, ki se je usmilila avtoštoparja. Jo je pa fotografiral, ko je pregledovala uničeno infrastrukturo in poškodovane stanovanjske hiše. Da je na fotografijah, ki so postale ikonične, županja Romana Lesjak, je sestavil, ko je fotografije že poslal v redakcijo.

Biti županja je oblastna funkcija. V teh krajih do funkcionarjev nismo prizanesljivi. A priznati si moramo, da skupnost oblastne funkcije – od občine do nadnacionalnih integracij – potrebuje. Županja Črne, nosilka lokalne oblastne funkcije, je razumela, da je nesreča, ki je prizadela kraj, izjemna. Tako izjemna, da lahko zahteva pomoč drugih oblastnih institucij. Romana Lesjak je vztrajna. Ne da se je odpraviti z nekaj vljudnostnimi frazami. Pri 67 letih ima dovolj kilometrine in izkušenj, da ji je jasno, kaj je leporečje, kaj pa so realna zagotovila. Da pomoč bo, so ji osebno obljubili ne le najvišji državni funkcionarji, temveč tudi najpomembnejša evropska funkcionarka Ursula von der Leyen. Z avdienco v Vatikanu ji je priznanje za napore, ki jih je vložila v obrambo svojih ljudi in svojega kraja, izrazil tudi papež Frančišek. Ko ni pri papežu ali na slavnostnih dogodkih, živi za svoj kraj in za svoje ljudi. Črnjane, ki dočakajo častitljivo starost, za rojstni dan, če se le da, osebno obišče.

»Izjemno sem počaščena, da nekdo prepozna trud in delo,« je povedala v Narodni galeriji. In dodala šaljivo retorično figuro: »... da Delo prepozna trud in delo«. ●

»Izbrati človečnost, izbrati dobroto, izbrati solidarnost – to bi moralo biti v mislih vsakega Slovenca.«