Del socialne države so tudi počitek, regeneracija, dobre razmere za delo

Če je mogoče izluščiti rdečo nit oziroma besedo, ki se je v najinem pogovoru v takšni ali drugačni obliki najpogosteje pojavljala, je to: sprememba. In če kultura dejansko velja za enega od najpomembnejših, dinamičnih in povezovalnih katalizatorjev skupno

Podobno kot vašega kolega Luko Mesca se vas spomnimo z Delavsko-punkerske univerze. Kaj ste iz tistega obdobja vzeli za popotnico ob vstopu v politiko? Temelji Delavsko-punkerske univerze so bili zaveza k sodobnim zelenim in levim političnim idejam, k razmisleku o blaginji za vse in o političnem delovanju, ki bi temeljilo na tesnih povezavah s skupnostmi, medsebojnem spoštovanju in tovarištvu. To so ideje, ki jih še danes zagovarjam pri svojem političnem delu.

V zadnjih mesecih združujete dve vlogi, ste koordinatorica Levice in ministrica za kulturo. Prinaša to za področje kulture kaj prednosti?

Tako na ministrstvu za kulturo kot v Levici imam odlično ekipo sodelavcev, kar mi omogoča učinkovito delo. V Levici smo vedno zagovarjali tezo, da mora imeti kultura osrednje mesto v družbi, kar v tej vladi tudi uspešno uresničujemo. Kultura je vidna predvsem, ker jo gradi mreža odličnih ustvarjalcev, institucij in ljudi, ki z ljubiteljskimi dejavnostmi bogatijo vsakdanje življenje vsake lokalne skupnosti. Imamo raznoliko, mednarodno uspešno kulturo. Dosežki naših ustvarjalk in ustvarjalcev se lahko postavljajo ob bok uspehom športnikov in znanstvenikov in na te uspehe kulturnega sektorja sem izjemno ponosna. Na ministrstvu se trudimo, da jim za njihovo delo zagotavljamo najboljše možne razmere.

Kaj vse je bilo narejenega, odkar ste prevzeli to mesto? Področje kulture ste prevzeli kmalu po tistem, ko ga je huje prizadela pandemija.

Kultura je bila ena največjih tarč obračunavanj in škodljivih ukrepov, ti so že tako zdesetkan in pogosto zanemarjen sektor v času največje pandemične krize spravili v resnično težek položaj. Ogromno časa in truda smo vložili v sanacijo stanja pri najbolj perečih točkah in ponovno vzpostavljanje zaupanja med deležniki.

Poskrbeli smo za sprejem novele zakona o RTV Slovenija, ki je bila podlaga za začetek urejanja tamkajšnje

ga stanja, imenovali nove strokovne komisije, zagnali dialoške skupine s samozaposlenimi, javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami, reševali tožbe ustvarjalcev, ki so v prejšnjem mandatu izgubili sofinanciranje, rešili situacijo po grožnji evikcije ustvarjalcev na Metelkovi 6, povečali sredstva za samozaposlene in nevladne organizacije, pomagali javnim zavodom zaradi dviga stroškov, končali prakso nezaposlovanja baletnikov.

Zagnali smo nekaj investicijskih projektov, ki so vrsto let stali na mestu, med katerimi seveda prednjači začetek obnove SNG Drame Ljubljana, ki desetletja čaka na prenovljene prostore. Z novelo zakona o slovenščini smo poskrbeli, da bodo vse sodobne aplikacije v avtomobilih, telefonih in na televiziji uporabnikom na voljo tudi v slovenskem jeziku.

Vmes so se zgodile poplave. Od prvega dne smo na terenu skrbeli, da se vzpostavijo razmere za ustrezno sanacijo škode, ki je bila na objektih kulturne infrastrukture ogromna. Poskrbeli smo tudi za filmske ustvarjalce in samozaposlene, ki so bili prizadeti med poplavami. Ob tem pa smo se lotili številnih sistemskih reform, od nacionalnega programa za kulturo, prenove krovne zakonodaje na področju dediščine in kulture nasploh do reforme samozaposlenih v kulturi.

So učinki epidemije pri kraju? Učinki epidemije so še vedno deloma opazni. Covid-19 je v kulturo še posebej zarezal, saj je ta usmerjena v živi stik na dogodkih, zato so zaprtje kinodvoran, muzejev, galerij in gledališč občutili tudi obiskovalci. Tudi zato je bil sektor kulture eden zadnjih, v katerem se je naše življenje vrnilo v rutino, saj je strah pred bližino trajal najdlje. V profesionalni kulturi so številni delavci odšli iz sektorja, saj niso mogli preživeti dve leti brez dela. Tudi zato smo spremenili uredbo o samozaposlenih in kvalitetnemu kadru omogočili, da ostane na polju kulture.

Obisk v galerijah, muzejih, gledaliških in koncertnih dvoranah se vrača na raven iz leta 2019, kar je pomemben pokazatelj, da je ljudem pristni stik s kulturo med pandemijo zelo manjkal.

Epidemija pa je bila tudi dober trenutek, morda še bolj kot gospodarska kriza pred dobrimi desetimi leti, da se zavežemo k načelu kakovosti pred številčnostjo. Eno izmed vodil oziroma ciljev na ministrstvu je, da pritisnemo na zavoro pri hiperprodukciji in začnemo razmišljati o tem, da se dela manj projektov, pa zato bolj poglobljeno, bolje plačano in dlje časa. Kapitalizem nas sili k vodilu več, več, več. To ima negativne posledice za vse akterje v kulturi, od revščine do izgorelosti.

Kako bi pa to uredili?

Takoj ob nastopu mandata smo dali smernice javnim zavodom, da je bolje pripraviti eno premiero ali razstavo manj in tako obseg sredstev razporediti čez manj projektov, zato so zunanji sodelavci bolje plačani, zaposleni pa manj obremenjeni. Drugi del ukrepov gre v smeri podaljševanja življenjske dobe posameznega ustvarjenega dela. Imamo resnično razvejano, raznoliko in izjemno kvalitetno kulturo z ogromno dogodki, ki pa jih tudi najbolj prizadevni obiskovalci težko vidimo, ker imamo premalo ponovitev, razstave se podirajo prehitro … Zato bomo skušali z dodatnimi finančnimi podporami povečati postprodukcijo del, ki bodo krožila po vsej državi, s posebnim poudarkom na otrocih in mladih.

Vse to bo imelo pozitivne učinke tudi na samozaposlene v kulturi. Pogosto slišimo, da več produkcij pomeni tudi več sredstev. Mi imamo obratno logiko: delati manj projektov, a bolj kvalitetno in za več denarja. Če bi se honorarji za posamezen projekt dvignili, potem ne bi bil ustvarjalec, še preden konča en projekt, z glavo že v naslednjem, ampak bi se lahko posvetil enemu projektu in bil zanj tudi dostojno plačan.

Tudi z redno zaposlenimi je podobno. Nihče ne more biti ves čas enako produktiven in ustvarjati presežke. Tu se rojevajo izgorelost, poškodbe in padec kvalitete dela, pa tudi slabi odnosi. Če hočemo biti socialna država, so potrebni počitek, regeneracija in dobre razmere za delo. Rešitev pa je tudi spodbujanje sodelovanja med različnimi institucijami in koprodukcije, ne le zaradi omogočanja več sredstev, temveč tudi zaradi medsebojne izmenjave dobrih praks in seveda dostopnosti za občinstvo.

Te povezave že obstajajo.

Sektor je med seboj povezan, ampak zdi se nam prav, da te povezave sistemsko še spodbujamo. Ob frankfurtskem knjižnem sejmu smo predstavili manifest o poglobljenem branju in govorili o tem, kaj pomeni, da si vzameš čas za razmislek, čas, da nekaj resnično prebereš in nato opraviš refleksijo. Še toliko bolj je to pomembno ob nedavni skrb zbujajoči raziskavi o bralni pismenosti najmlajših. A to ne velja zgolj za branje. Potreben je razmislek, kako si lahko vzamemo čas za določene projekte, ki so pomembni za nas.

To bo tudi vodilo letošnjega leta na ministrstvu za kulturo. Ob poplavi lažnih novic, grozljivih dogodkov po svetu, konfliktov, genocida v Gazi ...

... pozdravljam takšno poimenovanje ...

... moramo te družbene dogodke poskušati razumeti in kultura je eno izmed orodij, ki nam pri tem lahko pomaga. Za vse našteto si je treba vzeti čas, zato na to opozarjamo tako z vidika sistemskih politik kot tudi z osveščanjem. Sicer se nam ne piše ravno najlepša prihodnost.

Odprli ste nekaj tem, o katerih kaniva govoriti. Najprej pojasnite zamisel o medresorskem povezovanju.

Ko smo pripravljali novi nacionalni program za kulturo in pripadajoč akcijski načrt, smo za isto mizo povabili praktično vsa ministrstva in se skupaj vprašali, kaj lahko vsak izmed njih prispeva h kulturi in kako lahko kulturi odpre vrata v svoj resor. Rezultati so izjemno pozitivni, od tega, da bomo v naslednjih letih kulturo povezali z zdravstvom prek Kulture na recept, da bomo s šolstvom razvijali programe za učence in dijake po vsej Sloveniji, pa kulturni turizem, umeščanje kulture v sfero inovacij ter številne večgeneracijske in socialne programe. Verjamem, da je to medsektorsko sodelovanje pravi pristop, da kultura ni le izolirani oblak, temveč temeljni povezovalni element družbe.

Kako bo lahko ministrstvo vplivalo na zavode in njihove svete, notranje strukture, da bi recimo predstava oziroma razstava gostovala po vsej Sloveniji? Razvijamo sistemske ukrepe, kar pomeni tudi, da bomo z dodatnim financiranjem omogočili, da umetniške stvaritve potujejo po Sloveniji. Eden izmed ciljev našega mandata je decentralizacija kulture, kar se sliši kot zelo velika stvar, ampak samo zato, ker smo nekoliko pozabili, da nastavki za to že obstajajo, potrebni pa so odločnost in konkretni koraki, da sistem nadgradimo.

Slovenija ima razvejano mrežo knjižnic, kulturnih domov, gledališč in mladinskih kulturnih centrov, ki so pogosto mesto alternativne kulture. Infrastruktura torej obstaja, vprašanje je, kako omogočiti, da vsebine pridejo v določen kraj in institucije. To je zlasti pomembno, kadar želimo najmlajše občinstvo približati kulturi, da bodo njeni obiskovalci tudi, ko odrastejo. Na ministrstvu je, da podpre prizadevanja, da program institucij v večjih mestih pride, kamor se mogoče sicer ne da priti. Marko Hribernik, umetniški direktor ljubljanske Opere, ima recimo v načrtu odličen projekt gostovanj v domovih za starejše. Takšnih navdihujočih in prelomnih projektov je na področju kulture v resnici izjemno veliko. Na ministrstvu želimo, da jih povežemo ter še bolj spodbujamo medgeneracijsko in koprodukcijsko sodelovanje. Poleg gostovalne mreže bomo razvijali tudi rezidenčno mrežo v lokalnih okoljih.

Vsak, ki dela na področju kulture, natanko ve, da mora v projekt vložiti izjemno veliko strokovnega dela, ustvarjalnosti in ne nazadnje financ, kar pomeni, da je res škoda, da bi se vidnost umetniških vsebin omejila le na kratek čas in da ne bi omogočili njene razpršenosti za največje možno število obiskovalcev po državi.

Imamo pa seveda krovne nacionalne projekte. Lani so javni zavodi prispevali svoj del tudi v nacionalni projekt frankfurtskega knjižnega sejma. Podobno je bilo z Ravnikar

Vlaganje v infrastrukturo ni zgolj vlaganje v zidove, gre tudi za izboljšanje delovnih razmer in dostopnosti za občinstvo. Naše vodilo pa je, da ne bomo več dopuščali, da obnovljeni prostori samevajo brez programa, temveč da to postanejo nova skupnostna središča.