Asta Vrečko

Ko bo v prihodnosti zaradi razvoja umetne inteligence vedno več naprav tako rekoč spregovorilo z uporabnikom, je zelo pomembno, da že zdaj začnemo razmišljati o tem. Ne sme biti normalno, da nas naprave nagovorijo v jeziku, ki ni uradni jezik države, v ka

jevim letom, letos pa se usmerjamo v povezovanje z Evropsko prestolnico kulture in vključevanje na temo baroka, kjer bo leta 2025 osrednja razstava v Narodni galeriji.

Nedavno sem gledala oddajo na RTV Slovenija, kjer je eden od samozaposlenih umetnikov na svobodi povedal, da bi se mu zdelo smiselno, da bi Moderna galerija zaposlila petdeset umetnikov. Se vam zdi to smotrno? Kaj pa vsi ostali?

Pri statusu samozaposlenih v kulturi obstaja segment, kjer delavci delajo v prikritih delovnih razmerjih in si redne službe želijo, a jim to ni bilo omogočeno zaradi gospodarske krize in posledičnega zakona za uravnoteženje javnih financ (zujf), ki je onemogočil zaposlovanje v javnem sektorju. Tu je še kako potreben t. i. insourcing. In tega smo se na ministrstvu v preteklem letu tudi lotili, najbolj množično na polju baleta, pa tudi v drugih javnih zavodih. Pripravljamo tudi mentorske sheme iz kohezijskih sredstev, ki bodo omogočile nadaljnje zaposlovanje. Toda številni umetniki, ki imajo status samozaposlenega v kulturi, nimajo narave dela, kjer bi bila klasična osemurna zaposlitev smiselna, saj njihovo ustvarjanje temelji na delu z različnimi naročniki.

Vem, jaz sem med njimi. Prisiljena sem bila odpreti espe. In takšnih nas je mnogo.

In pomembno je, da tak status in način dela, bodisi za samostojne novinarje bodisi samozaposlene v kulturi, ni izpostavljen revščini in prekarnosti. Že raziskave s konca sedemdesetih pa so pokazale, da je bil največji segment tovrstnih samozaposlenih na področju vizualnih umetnosti.

Je še vedno tako?

Je. To je seveda tudi zaradi narave dela. Veliko pa je tudi arhitektov, ki so po kolapsu gradbene industrije pred desetletjem množično pridobivali status, danes pa delajo po različnih birojih kot samozaposleni, številni imajo elemente delovnih razmerij in bi morali dobiti redne pogodbe o zaposlitvi. Zato moramo biti pozorni na tanko mejo med tem, da se z ukrepi ne spodbuja še večje prekarizacije.

Tu merite na gradnjo podpornega okolja v kulturi, različne ukrepe, med drugim tudi kolektivno pogodbo za samozaposlene, ki predvideva spremembe za razrešitev pravic v smislu karierne dinamike? Status samozaposlenega v kulturi je zdaj izenačen s statusom samostojnega podjetnika. Bolniška odsotnost je trenutno vezana na 31. dan bolezni, in ne na tretji dan bolezni.

V javno razpravo smo poslali novelo krovnega zakona na področju kulture (zujik), ki uvaja možnost kolektivne pogodbe za samozaposlene v kulturi, s čimer bi se Slovenija priključila najbolj naprednim evropskim državam glede varovanja pravic prekarnih delavcev v kulturi. Kolektivna pogodba bo samozaposlenim pri delu z javnimi zavodi, ki so v kulturi glavni nosilci javnega interesa, omogočila minimalno zajamčeno plačilo, ki bo vključevalo zavedanje o pomanjkanju določenih pravic redno zaposlenih, denimo bolniške. V situaciji, ko imamo 37 odstotkov samozaposlenih pod pragom revščine, je dostojno plačilo najbolj priznanih ustvarjalcev, ki jih vsak dan gledamo, beremo in poslušamo na televiziji, odrih in v knjigah, pač stvar osnovne higiene. Čas je, da enkrat za vselej prekinemo poslovne modele, ki temeljijo na podplačanih delavcih. V kratkem bomo javno predstavili nov sistem karierne dinamike za samozaposlene, na katerega bodo v naslednjih letih vezani tudi drsni cenzus, štipendijska politika in sistem plačil. Poklic umetnika se od drugih pogosto razlikuje prav v dejstvu, da nisi vedno v enakem ustvarjalnem ali raziskovalnem zamahu, pa tudi, da občinstvo nima vedno enakega zanimanja za umetnikovo delo. Ustvarjalec na svobodi nima vedno možnosti enake prisotnosti v javnosti ali ves čas razstavljati v galerijah. In vse to je, tako kot pri vsakem drugem poklicu, povezano s karierno dinamiko, ki je v kulturi še posebej nelinearna.

V kateri fazi ste z dolgoročno nacionalno strategijo za muzeje in galerije, z zakonom o varstvu kulturne dediščine?

Tako kot vsa ostala zakonodaja na področju kulture je tudi ta resnično zastarela. Skoraj si upam trditi, da smo eno redkih, če ne edino ministrstvo, kjer imamo vso področno zakonodajo staro več kot dvajset let, področja, ki jih upravljamo, pa so zaradi novih okoliščin, sodobne tehnologije in podnebnih sprememb močno drugačna, kot so bila ob njihovem sprejemu. Zato je prevetritev celotne kulturne zakonodaje, vključno z zakonom o varstvu kulturne dediščine, nujna, saj se stroka in smernice razvijajo dalje, zakonodaja in podporni ukrepi pa morajo temu slediti ali to celo anticipirati.

Zakon o varstvu kulturne dediščine mora ustrezati izzivom in biti življenjski, saj vsebuje tako nepremično, nesnovno kot premično kulturno dediščino. Strategija za muzeje in galerije, ki je bila v prejšnjem letu pripravljena v krogu strokovne delovne skupine in nato v javni obravnavi skrbno premišljena z najširšim krogom deležnikov, naslavlja predvsem strateški razmislek o premični kulturni dediščini, kjer so nujni določeni koraki, da bomo lahko veliko bolj učinkovito delovali in varovali kulturno dediščino.

Kateri koraki?

Kot smo videli v poplavah, moramo krepiti odpornost objektov kulturne dediščine pred posledicami podnebnih sprememb, kar bomo počeli z ustreznimi energetskimi prenovami, gradnjo skupnih muzejskih depojev, ki bodo odporni na ujme, in ustrezno sanacijo zemljišč v okolici kulturnih objektov. Muzeje moramo podpirati pri digitalizaciji in s tem dostopnosti ter pri poti transformacije v sodobne, vključujoče in skupnostne institucije, ki temeljijo na strokovnosti.

Nacionalni program za kulturo.

Z eno besedo bi lahko rekli, da je nacionalni program za kulturo, ki ga je pripravila prejšnja vlada, trenutno neoperativen. Bil je sprejet brez javne razprave in brez vključevanja vseh deležnikov. Prav zaradi te izključenosti deležnikov pri oblikovanju strateških prioritet smo se odločili narediti ravno obratno in smo začeli izjemno vključujoč proces. Šli smo v vse regije, se pogovarjali s strokovnjaki, nevladniki, samozaposlenimi, javnimi zavodi, ljubitelji, župani, javnost vključevali prek spletne aplikacije, zbrali skoraj sto strokovnjakov v fokusne skupine, pregledali skoraj tisoč konkretnih predlogov in aktivno vključili na stotine deležnikov – vse v želji, da imamo nacionalni program za kulturo, ki bo sodoben, vključujoč in izvedljiv. Zato bomo v kratkem predlagali nov nacionalni program za kulturo, vključno z akcijskim načrtom, ki ga do zdaj nikoli ni bilo, pa čeprav to nalaga zakon.

Izkazalo se je, da s trenutnim NPK nimamo začrtane strategije na področju kulture, imamo pa v njem kup neizvedljivih zavez. Vse, kar piše v njem, je finančno ovrednoteno čez palec in sploh ni imelo nobene podlage v proračunu. Šlo je za nekakšen seznam želja in to ni nobena strategija, sploh pa ni strategija države. Zato je ključno, da bo v našem predlogu jasna odločitev o strateških prioritetah, tudi pri investicijah usmeritve za celotno področje. Pogledali smo, kje so potrebne krepitve področij, kje moramo stvari izboljšati, da smo lahko še uspešnejši. Vodilo novega NPK bo kultura kot gradnik vključujoče, solidarne in ustvarjalne družbe. Obenem opažam, ko gre za javne zavode, da imamo v Sloveniji premalo izkušenega kadra, ki bi bil pripravljen prevzeti pomembne funkcije v kulturi. Imamo nekaj zelo uspešnih kulturnih menedžerjev in menedžerk, res pa je, kar se je izkazalo predvsem v zadnjih letih, da jim ne znamo ponuditi najboljšega okolja, da bi jih tukaj tudi zadržali. Iz Slovenije tako izjemno usposobljeni kadri odhajajo vodit vodilne kulturne institucije v tujino.

To nam je seveda lahko v ponos, hkrati pa ne moremo ostati brez najboljših ljudi, ki bi lahko vodili naše javne zavode. Osrednje kulturne inštitucije morajo voditi ljudje, ki imajo vodstveno in strokovno integriteto, posluh za kolektive in ki znajo iskati in najti rešitve v zahtevnih situacijah s karseda največjim dialogom in kompromisom. In to je pogosto težko, sploh ker vemo, da je sredstev pogosto premalo in lahko hitro pride tudi do trenj v kolektivih. A način, kako se lotiti težav, kako jih naslavljati, predvsem pa ne bežati stran od njih, se mi zdi ključen za vsakega dobrega vodjo. Zato ponavljam, da je osebna in strokovna integriteta tista, ki navadno zaznamuje najboljše lastnosti kulturnega menedžerja na vodstvenih funkcijah.

Razmišljamo pa, da bi pilotno spremenili sistem upravljanja kulturnih zavodov, vključno z delovanjem svetov, in razmislili o sodobnejšem načinu upravljanja institucij. Lotili smo se že sprememb nekaterih ustanovitvenih aktov. Ti bodo marsikje omogočili tudi večjo vključenost zaposlenih.

V razvojno naravnanih predlogih sprememb proračuna za prejšnje leto ste, tako kot za letošnje, poleg problematike samozaposlenih kot prioriteto navedli investicijske posege.

Pri investicijah je bilo do zdaj tako, da vsako vodstvo ministrstva začne znova, ker se ne strinja z nečim ali bi nekaj spremenilo pri prejšnjem. Seveda je normalno, da ima vsak svoje usmeritve, a pomembno je, da se investicije v kulturi nadaljujejo. Če bi na ta način delovali pri vlaganju v železniško infrastrukturo, potem ne bi prišli nikamor. Zato smo se odločili, da začetih projektov ne bomo ustavljali. Tiste, ki so bili že skorajda pod rušo, nam je uspelo rešiti in dokončati. Recimo Auspergovo železarno Dvor, žitnico na Ptujskem gradu, Vilo Rafut v Novi Gorici in seveda ogromni projekt obnove SNG Drame Ljubljana. Gre za zavezo celotne vlade, da bo to ena njenih ključnih investicij, kar je tudi izrazito simbolnega pomena za državo, da bo ena od njenih ključnih investicij prav na polju kulture.

Vlaganje v infrastrukturo ni zgolj vlaganje v zidove, gre tudi za izboljšanje delovnih razmer in dostopnosti za občinstvo. Naše vodilo pa je, da ne bomo več dopuščali, da obnovljeni prostori samevajo brez programa, temveč da to postanejo nova skupnostna središča. Zagotovili smo sredstva iz nove kohezijske perspektive v povezavi z Naturo 2000 za veliko prenovo gradu Grad na Goričkem, galerije Božidar Jakac na Kostanjevici na Krki in Tehniškega muzeja Slovenija v Bistri ter že omenjene Vile Rafut, katere obnova se bo povezala z EPK. Skupno imamo trenutno odprtih 60 investicij po vsej državi.

Kaj pa Amfiteater SNG Nova Gorica?

Amfiteater je zelo pomemben zaradi Evropske prestolnice kulture in zagotovili smo dodatna sredstva, da se pospešeno gradi. Prenove kulturno umetniških institucij potekajo po vsej Sloveniji. In to je zelo pomembno.

Kaj je zares pomembno? Če skozi oči države pogledava samo prestolnico, ji v šestnajstih letih v njej ni uspelo zgraditi nobenega od državotvornih projektov in med državotvorne sodijo tudi kulturne inštitucije ...

Res je, da na področju državne kulturne infrastrukture ni bilo večjih premikov v zadnjih tridesetih letih, vključno s številnimi spomeniki in gradovi v državni lasti. Pri novem investicijskem ciklu intenzivno sodelujemo z lokalnimi skupnostmi, saj brez tega enostavno ne gre. Kulturna dediščina najbolje živi in se ohranja, kadar jo uporabljajo lokalni prebivalci, takrat se jih tudi z manjšimi popravili lažje vzdržuje. Ko so se zgodile poplave, smo takoj dobili pozive s terena, naši konzervatorji so šli takoj na ogled in pripravljali sanacijo. Dobivali smo številne pozive od ljudi, ki jih je pretresla izguba spomenikov in pomembnih obeležij dediščine v njihovih krajih. Dediščina nam zagotavlja trajnost, povezanost s skupnostjo, in ko je to porušeno, je porušen tudi naš notranji mir, pa čeprav se tega morda ne zavedamo. Na plano pa pride, ko se zgodijo tragedije.

Menim, da smo po pandemiji vsi začeli nekoliko bolj ceniti trajnostni turizem in začeli odkrivati skrite kotičke, ki jih ponujajo naši kraji, vključno s kulturo dediščino. Obstaja nekaj primerov dobrih praks, denimo grad Podsreda na Kozjanskem, ki bo s to zadnjo investicijo v celoti obnovljen, poleg je tudi manjši turistični kompleks, kjer so omogočene prenočitve, da si lahko obiskovalec izčrpno ogleda zgodovino kraja, običaje, obstaja povezava z regionalnim parkom, naravo, torej trajnostno naravnano kulturno-turistično ponudbo. V času pandemije je imel kraj velik obisk. In še vedno beležijo obisk turistov v nekajkratnikih prebivalcev občine. Gre za res majhno občino, za katero je takšna investicija izjemno zahtevna, in nikakor ne bi šlo brez državnih in evropskih sredstev. Pomembno je odkrivanje takih kotičkov in zavedanje, da moramo, kar imamo, vzdrževati tako z vidika ohranjanja narave kot v povezavi s kvalitetnim preživljanjem prostega časa.

Zato tudi bolj kot novogradnje na ministrstvu spodbujamo prenove, ki so bistveno bolj trajnostne, čeprav morda kdaj kratkoročno dražje. Dolgoročno pa se to zaradi zmanjšanja okoljskega odtisa in optimalnejše porabe energetskih virov v resnici bolj obrestuje.

Evropska prestolnica kulture. Kako trenutno poteka vaše sodelovanje z zavodom GO!2025? Sodelovanje z zavodom GO!2025 in občino Nova Gorica od začetka poteka zelo konstruktivno. Na začetku mandata smo ustanovili delovno skupino na ravni vlade in imamo redne sestanke na ministrstvu. Čim več poskušamo sodelovati in pomagati pri morebitnih zagatah. EPK smo z razlogom dvignili na nacionalni nivo, ker gre za zelo pomemben projekt države. Projekti evropskih prestolnic kulture usmerijo znatna sredstva v določeno regijo in na ta način tudi prek kulture pomagajo k njenemu dolgoročnemu razvoju. Zato verjamem, da bo tako s čezmejnim sodelovanjem z Gorico kot tudi z revitalizacijo objektov, novimi investicijami v Novi Gorici in širše, predvsem pa s prihodom in razvojem kulturnih vsebin in dogodkov Nova Gorica, z njo pa vsa Slovenija, živela z novim kulturnim utripom, dolgoročne pozitivne posledice pa bodo vidne še mnogo let. Ministrstvo za kulturo pomaga tudi s programskimi sredstvi, teh je za zdaj deset milijonov, zato da se vzpostavijo najboljše razmere za delo in izvedbo projekta.

EPK je zares dobra priložnost za Slovenijo, da Evropi na unikaten način predstavimo številne uspešne zgodbe, sobivanje ob meji, različno, tudi težko zgodovino in kulturo kot mediatorja in gonilca razvoja regije. Verjamem, da bo to uspešen projekt in bo upravičil pričakovanja. Res pa je, da bo letos zelo zahtevno leto za pripravo vseh projektov, kjer bomo skupaj z Zavodom GO!2025 in mestno občino Nova Gorica intenzivno sodelovali, da bo vse potekalo, kot je bilo zamišljeno.

Na področju filma je v začetku novembra odjeknila vest, da se za leto dni ukinja ukrep denarnih povračil za aktivno mednarodno promocijo Slovenije kot filmske lokacije, ki je nemoteno deloval preteklih pet let. Vem, da zaradi prečenja kulturne politike, kar se je zgledno pokazalo pri poplavah. Ampak z vsakim novim kulturnim ministrom, ministrico, tako filmarji, da je denarja manj, potem da ga je več in potem spet manj. Namenoma posplošujem. Zakaj ukiniti ta ukrep, če pa bi za leto dni lahko na pomoč priskočilo ministrstvo za gospodarstvo – in tudi ne samo za leto dni? Pobuda, da bi se denarno povračilo preneslo z ministrstva za kulturo na ministrstvo za gospodarstvo, namreč obstaja že nekaj časa ...

Film za uspešno delo potrebuje veliko sredstev, ustvarjalni proces je množičen, tehnološko in umetniško zahteven in dolg. Zato je še toliko bolj nujno stabilno sistemsko financiranje. Vsakokratna oblast ne sme stihijsko odločati, ali se bo na sredini projekta nekaj ustavilo, ali bo denar izplačan ali ne, ali bo projekt izpeljan do konca. Ko smo videli, da je prejšnja vlada v proračunu za leto 2023 filmu namenila le nekaj čez štiri milijone, kar je absolutno premalo, smo sredstva znatno povečali. Da bi prišli do zadostne količine sredstev, je še kar nekaj korakov. Ker je film finančno izjemno zahtevna produkcija v primerjavi z drugimi področji, verjamem, da je občutek, ki ga omenjate, pravšnji in da je sredstev vedno premalo. A kljub temu smo lani sredstva za film povečali za tri milijone in pol in letos tudi zaradi poplav ostali na isti številki, čeprav smo jo prvotno nameravali dvigniti. A naša zaveza k podpori filmu ostaja. Ker je film tudi gospodarska dejavnost, je nujno, da začnemo zanj skladno z mednarodnimi praksami uvajati izvenproračunske vire, na kar filmarji opozarjajo že leta. Smo ena izmed redkih držav v Evropi, ki sistemskega vira financiranja s strani tv-operaterjev, tv-hiš in nosilcev pretočnih vsebin še ni uvedla v svojo zakonodajo. Prav je, da tisti, ki filmske produkcije prodajajo, skozi namenski filmski sklad del svojega dobička filmu povrnejo in s tem se kvalitetna domača filmska produkcija še povečuje.

Delo filmarjev je v zadnjih letih s kakovostnimi filmi, mednarodnimi koprodukcijami in promocijo v tujini Slovenijo vzpostavilo kot zelo pomembno filmsko destinacijo. V letu 2024 bomo ne glede na vse zagotovili osnovna sredstva za denarna povračila. Prav tako že potekajo pogovori o sodelovanju z ministrstvom za gospodarstvo, saj gre tudi za spodbujanje gospodarstva in turizma prek filmske industrije.

Sicer pa tudi filmska zakonodaja zahteva konceptualni razmislek o tem, kako naj javna filmska krajina pri nas deluje. V Sloveniji smo lahko srečni, da imamo še vedno javni zavod za produkcijo in studie – Viba film. Bo pa morda treba narediti nekoliko radikalnejše korake, da se bo področje filma okrepilo in postalo bolj odporno. To je izrednega pomena, predvsem ko gre za neodvisno produkcijo, saj na njihovo delovanje ne smejo vplivati morebitne politične spremembe.

Z zakonom o javni rabi slovenščine ste se kot prvi v zgodovini kulturnih ministrov lotili res konkretnega in jasnega pritiska na multinacionalke.

Jezik je močno povezan s kulturo in nas oblikuje kot posameznike, saj v jeziku, ki nam je najbližji, najlažje artikuliramo svoje misli. Kot vedno poudarja jezikoslovec dr. Kozma Ahačič, je jezik živ organizem. Ministrstvo za kulturo ima kot zakonodajalec ne le dolžnost, ampak tudi nalogo, da se borimo, da se v javni rabi dosledno upošteva slovenščina kot enakovreden jezik Evropske unije in da omogočimo vsem prebivalcem, da lahko uporabljajo vse naprave v svojem jeziku, torej v slovenščini, če to želijo. Tu gre tudi za vidik enakopravnosti. Smo del velike družine Evropske unije, kjer so jeziki enakopravni ne glede na to, kako velik je naš trg. Sprememba je zavezujoča za vse proizvajalce, od tehnologije do avtomobilske industrije. Ko bo v prihodnosti zaradi razvoja umetne inteligence vedno več naprav tako rekoč spregovorilo z uporabnikom, je zelo pomembno, da že sedaj začnemo razmišljati o tem. Ne sme biti normalno, da nas naprave nagovorijo v jeziku, ki ni uradni jezik države, v kateri se ti izdelki prodajajo.

Eno izmed vodil oziroma ciljev na ministrstvu je, da pritisnemo na zavoro pri hiperprodukciji in začnemo razmišljati o tem, da se dela manj projektov, pa zato bolj poglobljeno, bolje plačano in dlje časa. Kapitalizem nas sili k vodilu več, več, več. To ima negativne posledice za vse akterje v kulturi, od revščine do izgorelosti.

Zanimivo, ko sem vstopila na vaš dolg hodnik, je bila smrtna tišina, nikjer nobene glasbe.

Pred leti je bilo v eni od avl nekdanjega italijanskega kulturnega ministra Franceschinija slišati skupino Pink Floyd. Kje je muzika?

(Smeh.) Vsak uslužbenec jo verjetno posluša na svojih slušalkah, ko je priložnost za to, pa predvsem v živo na kulturnih dogodkih. Na ministrstvu smo najprej preoblekli fasado in na zunanjost vrnili umetniško podobo Tomata Koširja, ki je bila odstranjena v prejšnjem mandatu. Zdaj nas čaka še, da nekoliko posodobimo umetniška dela v notranjih prostorih. ●