Tudi nam je dovolj

Teden je minil v znamenju govora o stavkah. Vlada in del sindikatov javnega sektorja so v sredo podpisali dogovor o delni uskladitvi plač z inflacijo, drugi sindikati naj bi to storili do konca meseca. Najbolj vroči sta bili seveda napovedi stavkovnih zahtev zdravnikov in sodnikov. Dregnili sta v bistvo in jedro tega, kar pomeni socialni dialog in kriza vodenja države.

Za plače, kaj pa drugega

Če bi se v danih vedno na novo razburkanih razmerah hoteli pogovarjati o državi, potem kaže v roke vzeti ustavo Republike Slovenije in za začetek prebrati njene prve tri člene. Prvi govori, da je Slovenija demokratična država; drugi, da je pravna in socialna država; in tretji, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov. To so tri komponente državnosti, ki se vsaka po svoji namišljeni eliti bori za visoke plače.

Demokratičnost je pristala v domeni državnega zbora in tam so si poslanci dvignili plače že na začetku mandata. Pravna država je pristala v domeni sodstva in ustavno sodišče je na predlog sodnega sveta glede zakonske ureditve sodniških plač junija lani pravilno presodilo, da plače sodnikov niso urejene ustrezno s plačami predstavnikov drugih dveh vej oblasti, to pa sta zakonodajna (parlament) in izvršna (vlada). In končno, nastal je vtis, kot da je vsa socialna dimenzija države pristala v borbi za zdravniške plače in v pritoževanju zdravniškega sindikata Fides, češ da zdravniki živijo v nemogočih delovnih razmerah in da zdravstveni sistem po krivdi države razpada pred njihovimi očmi.

V vsaj dveh primerih, to je v državnem zboru in pri zdravnikih, lahko že na prvo žogo vidimo, da imamo opraviti z elito, ki ni vredna tega imena, v tretjem, sodstvu, ki bije pravilno bitko za pravno državo, pa se postavlja vprašanje, zakaj sodniško društvo v imenu načela vladavine prava ni javno zaznavalo nespoštovanja odločb ustavnega sodišča v drugih primerih, ne le v svojem.

Če začnemo pri njih in načelih vladavine prava, je na dlani, da imajo prav, ko zahtevajo dosledno spoštovanje sodbe ustavnega sodišča. Na to temo in s podobno zahtevo se je oglasila tudi predsednica države, ki se praviloma ne oglaša, ko gre za momente socialne države in socialnega dialoga. Očitek tako vlade kot drugih sindikatov sodnikom gre v smer, da bi, podobno kot pri zdravnikih, separatno reševanje plač v javnem sektorju porušilo socialni dialog, kar bi morali upoštevati, pa nočejo.

Toda v slogu, naj bo volk sit in koza cela, tu obstaja elegantna rešitev, v Delu jo je predlagal sociolog Srečo Dragoš. Rešitev, ki bi dosledno upoštevala odločitev ustavnega sodišča, ki bi lahko nastopila takoj, hkrati pa ne bi ogrozila socialnega dialoga, je enostavna, hitra, učinkovita in logična: do sprejetja celovite plačne reforme naj se plače poslancev znižajo na raven sodniških. Vlada namreč v parlamentu obvladuje večino, torej je dejanje izvedljivo, hkrati pa je še skladno s fiskalnim pravilom. Toda ali akterji dejansko hočejo najti logično rešitev ali pa gre za kaj drugega?

V imenu bolnikov proti njim samim

Kako se lahko ustvarja dvoumnost tega nečesa drugega, je ta teden pokazal sindikat Fides. Njegov predsednik Damjan Polh je za nacionalno televizijo povedal: »To je stavka proti vladi, ki do zdaj, v letu in pol, ni naredila prav nič za to, da bi javni zdravstveni sistem imel neko perspektivo v tej državi. Odhajajo kadri, tako zdravniki, medicinske sestre kot ostalo zdravstveno osebje. Zapiramo oddelke zaradi pomanjkanja kadrov. Če to ni dovolj alarmantno, ne vem, kaj bi še lahko bilo hujše. Stiske pacientov so velike, pa tudi stiske tistih, ki delamo v zdravstvu. Pacienti so naši zavezniki in to je stavka tudi za njih.«

Nekdanji minister za zdravje Dušan Keber je bil do takih stališč neizprosno kritičen. Povedal je, da je oblast resda v izdatni meri kriva za stanje v zdravstvu, toda cinična pripomba sindikata je, da se stavk lotevajo z občutljivostjo do pacientov. Ta poklicna skupina bi med vsemi morala dvakrat premisliti, kadar za cilje stavke za talce vzame paciente. Grozi z njihovim zdravjem, posredno celo z življenji.

Fides, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov, trdi, da dela v korist pacientov, dejstva pa kažejo, da so njegovi člani medtem že kritično sprivatizirali zobozdravstvo in da ves čas usklajeno z zdravniško zbornico in zasebniki dvoživkami spodbujajo tudi privatizacijo splošnega zdravstva. To, kar Fides spodjeda, povzroča posledice, ki jih v obliki stavk in s hudimi obtožbami že desetletja zaračunava državi. Proizvaja in spodbuja espe doktorje, hkrati državi očita, da osebje zapušča javno zdravstvo. Govori, da so bolniki in zdravniki žrtve istega sistema, toda bolnike jemlje za talce zasebnega boja za posebni finančni položaj zdravništva v javnem in javno plačanem zdravstvenem sistemu. Govori o »veri, zaupanju, zvestobi, poštenosti, varstvu pomoči in zaščiti«, v resnici jim kritična javnost očita natančno to, kar so zapisali pod geslom »vera«: da »zastopajo vero v posebnost zdravniškega poklica«, torej v svoje mesijanstvo, ekskluzivizem, privzdignjenost nad druge poklice, posebnost profesionalnega sloja ljudi, skratka fevdalni atavizem, vse to v 21. stoletju, več kakor dvesto let od izuma moderne države, ki je to logiko že tedaj pokopala.

Tudi Kebrova kritika je bila neizprosna: zdravniki so v tej državi med vsemi poklici doslej največkrat stavkali. Stavkali so enajstkrat in s stavkami še večkrat grozili. Ob tem so dosegli praktično vse, kar je v javnem sistemu plač mogoče doseči. Fides, je povedal, govori o manjših lastnih obremenitvah, o boljših plačah in o zmanjšanju košarice pravic. »Kaj od tega bo v korist pacientov? V vseh stavkah doslej Fides ni zahteval ničesar in obljubil ničesar v korist pacientov.«

Poanta dogajanja je …

Pri Fidesu so izdelali slogan: »Dovolj nam je.« To je natanko slogan, ki ga vse bolj parafrazira civilna družba v odnosu do njih. Dovolj je namreč hipokrizije skrivanja za interese pacientov tedaj, ko gre za interese privatizacije javnega zdravstva. Fides kritiko naslavlja na državo, na Golobovo oblast celo upravičeno, kajti po dvesto milijonih porabljenega denarja za zdravstvo v zadnjem letu in pol so se čakalne vrste podaljšale, ne skrajšale, zdravniki koncesionarji, espe doktorji in zasebne klinike pa so z javnim denarjem za razliko do drugih socialnih partnerjev v javnem sistemu plač dobili bogate dodatke za vikende in jahte. Če bi s tem denarjem gradili zavetišča za brezdomce in potepuhe, bi vsa neoliberalna srenja bržkone napravila javnomnenjski pogrom.

Poanta dogajanja je, da Golobova vlada očitno ne obvladuje kaosa, ki se bodisi vodeno bodisi spontano organizira za neoliberalno razgraditev javnega prostora te države. Zastavonoše te razgradnje so privatizacijski lobiji v zdravstvu, espe doktorji in člani Fidesa, k sreči ne vse zdravništvo, kajti po ugotovitvah Dušana Kebra bi glede na količnike obravnave pacientov v tem trenutku bilo že pol milijona pacientov brez osebnega zdravnika. Medtem pri Fidesu govorijo o lastni izgorelosti, analiza, ki jo je opravil tednik Mladina, pa je pokazala, da je bil samo v ljubljanskem zdravstvenem domu vsak delavec v povprečju v enem letu odsoten več kakor osemdeset delovnih dni, torej tri mesece in pol. V UKC obstajajo zdravniki, ki imajo po 65 dni letnega dopusta.

Ne gre torej za paciente, gre za stanovsko hipokrizijo in načrt privatizacije zdravstva, s katerim Fides sodeluje, namesto da bi nanj naslovil kar najostrejšo kritiko. To so dejstva, na podlagi katerih javnost lahko reče: Da, tudi nam je dovolj. ●

Poanta dogajanja je, da Golobova vlada očitno ne obvladuje kaosa, ki se bodisi vodeno bodisi spontano organizira za neoliberalno razgraditev javnega prostora te države.