Izrael na Bavarskem

Kaj se dogaja z Nemčijo? Uradni Berlin je z neomajno podporo izraelskemu brutalnemu obračunavanju z Gazo izgubil moralni in politični kompas. Obramba Izraela je Staatsräson nemške politike, pravi kancler Olaf Scholz. Nemški državni interes. Ali je res?

Zdi se, da je to znova zgolj nadvse prikladen izgovor za prikrivanje domačih deformacij, ki so že dolgo vidne. Demokracija je v krizi. V Nemčiji je vse več antisemitizma in islamofobije. Skrajna desnica je vse močnejša. In nacistični zločini sploh niso več tako strašni, kot so se morda zdeli nekoč ...

Eleonore Sterling, ki je preživela holokavst in postala prva profesorica političnih ved v Nemčiji, bi to gorečo nemško ljubezen do Izraela, ki smo ji priča danes, označila kot »funkcionalni filosemitski odnos«. Ta po njenem nadomešča »pravo razumevanje stvari, kesanje in nujno potrebno budnost«. Podobno je v znani knjigi Whitewashing of the Yellow Badge razmišljal tudi Frank Stern. Nemški filosemitizem je po njegovem v prvi vrsti »politični instrument, ki ne opravičuje zgolj odločitev v zunanji politiki, ampak je hkrati tudi neke vrste moralno stališče v časih, ko mir na domači sceni pretresajo antisemitski, antidemokratični in skrajni desničarski pojavi«.

Teh definicij se malone dosledno držijo Olaf Scholz in vsi njegovi ministri. »Izrael je država, ki spoštuje človekove pravice in mednarodno pravo,« je denimo govoril nemški kancler. In nato večkrat dodal: »Naša zgodovina, naša odgovornost izhaja iz holokavsta. Naša večna naloga je zato braniti obstoj in varnost izraelske države.« Staatsräson torej. Pojem, ki naj bi ga skoval Rudolf Dressler, novinar in nekdanji nemški veleposlanik v Izraelu.

Kanclerju Scholzu in tudi zunanji ministrici Annaleni Baerbock, ki je v zagovarjanju izraelskega masakra v Gazi, kjer umirajo v glavnem ženske in otroci, povsem pozabila na obljube, da bo nemška zunanja politika v njenem mandatu bolj feministična, je sijajno odgovorila Amira Hass, novinarka izraelskega Hareca. Opozorila ju je, da odgovornost, ki izhaja iz holokavsta, pomeni predvsem storiti vse za preprečevanje vojn. Te namreč vedno prinašajo katastrofo in trpljenje.

Izdaja holokavsta

Nemčija je z neomajno zvestobo Izraelu to svojo odgovornost izdala že zdavnaj, pravi Amira Hass. Podpira namreč državo, ki je okupator. Ki Palestincem jemlje vodo, krade zemljo, zapira ljudi, uničuje domove, izseljuje cele vasi in spodbuja nasilje židovskih priseljencev. Tisočim mladim Palestincem ubija upanje in prihodnost. In namesto da bi ukrepali, Nemčija in tudi druge zahodne države Izraelu pošiljajo sporočila, da je vse v najlepšem redu in da ga ne bo nihče kaznoval ali učil, kako naj ravna v tej krvavi drami. »In tiste, ki nasprotujejo takšni politiki, potem družno razglasite za antisemite!« je po nemški vladi bridko udarila Amira Hass.

Njenemu razmišljanju je težko kaj dodati. Kako je namreč mogoče, da demokratična država, kamor se Nemčija še vedno prišteva, tako nekritično podpira poboje v Gazi, ki so jih celo profesorji holokavsta razglasili za šolski primer genocida? Kako je mogoče podpirati skrajno desničarsko vlado Benjamina Netanjahuja, ki Izrael sprevrača v diktaturo? Ki poskuša odvzeti vsa pooblastila vrhovni sodni oblasti, ki še edina skrbi za spoštovanje zakonov in človekovih pravic, saj Izrael nima ustave. Kako je mogoče spregledati korupcijo? Tolerirati apartheid, ki v Izraelu traja že veliko dlje, kot je zdržal tisti v Južni Afriki? Kako ni mogoče videti nenehnega teptanja dostojanstva in pravic milijonov Palestincev? Zakaj nihče ne obišče izraelskih zaporov, kjer je na tisoče palestinskih zapornikov? Na ta vprašanja Berlin kajpak ne odgovarja.

Zakaj Nemčija vztraja pri tako ekstremni proizraelski politiki? Razlogi so vsaj štirje: breme holokavsta, židovski lobi, vpliv ZDA in politična linija zdajšnje koalicije. Prav zaradi holokavsta si je oblast naložila posebno odgovornost za Žide, ki živijo v Nemčiji, in za Žide v Izraelu, kjer so tretjino prebivalstva sprva sestavljali prav priseljenci, ki so preživeli holokavst. Te obveznosti Nemčija spoštuje. To je zanjo nekakšen katekizem, pravi zgodovinar Dirk Moses. Moralni temelj zvezne republike. Ki pa seveda ni

kakor ne bi smel postati izgovor za nekritično podporo vsega slabega in zločinskega, kar počne izraelska država.

Srečanje na križarki Quincy

Odnosov med Nemčijo in Izraelom ni mogoče razumeti brez zgodovine, ki je bila v tej zgodbi nadvse burna in dramatična.

Na valentinovo, štirinajstega februarja 1945, sta se na ameriški križarki Quincy sredi Sueškega prekopa srečala ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in savdski kralj Abdul Aziz Ibn Saud. FDR je v Suez prispel z zgodovinske konference v Jalti, kjer se je nekaj dni pred tem sestal z Josipom Stalinom in Winstonom Churchillom. Kralj Ibn Saud, ustanovitelj današnje Savdske Arabije, je na srečanje priplul iz Džede. Na ameriškem rušilcu Murphy. To je bila njegova prva pot tako daleč od doma.

Roosevelt se je dobro zavedal, da bo Savdska Arabija zaradi nafte eden najdragocenejših ameriških partnerjev v prihodnosti. Toda ta »sueški vrh« ni bil pomemben zgolj zaradi črnega zlata, ampak morda še bolj zaradi dokaj ostrega dialoga o Palestini. Ameriški predsednik je savdskega kralja namreč seznanil z razmišljanji o usodi Židov, ki so preživeli holokavst, in z njihovo željo o državi v Palestini, ki naj bi si jo delili skupaj z arabskimi sosedi. Toda Ibn Saud je bil odločen: »Židje morajo živeti tam, od koder so bili izgnani!«

Roosevelt mu je na krovu križarke Quincy odvrnil, da je malo Židov, ki so po holokavstu še pripravljeni živeti v Nemčiji. A kralj je bil neomajen: »Za vse mora plačati tisti, ki jih je zatiral in pobijal. Tako mi, Arabci, poravnavamo krivice. Breme zločina mora pasti na pleča zločinca, ne pa na nedolžnega mimoidočega. Le kaj so Arabci slabega storili Židom v Evropi? Nemci so okradli njihove domove in uničili njihova življenja. In Nemci naj to tudi plačajo! S svojim ozemljem!« Po nekaterih virih je savdski kralj predlagal, naj izraelsko državo zato ustanovijo na Bavarskem, ki je bila z Münchnom zibelka nacizma.

Franklin D. Roosevelt je sogovornika poskušal prepričati na drug način: »Arabcev je veliko in imajo veliko ozemlja, Židov pa je v nasprotju z njimi zelo malo …« Toda Ibn Sauda ni premaknil. »Ne!« mu je ta ostro odgovoril.

Ameriški predsednik je potem diplomatsko umolknil. Dodal je le, da ZDA ne bodo storile nič takšnega, kar bi Arabci lahko razumeli kot sovražno dejanje, in da ameriška vlada svoje politike do Palestine ne bo spreminjala brez soglasja obeh strani – židovske in arabske. Ibn Saud je Roosevelta na dani obljubi in na usodo Palestincev nato spomnil v pismu, ki ga je v Belo hišo poslal 10. marca 1945. FDR mu je odgovoril 5. aprila. V njem je ponovil, da se ne bo v Palestini zgodilo nič brez soglasja Židov in Arabcev.

Teden dni kasneje je umrl. Nasledil ga je takratni podpredsednik Harry S. Truman in nato v Beli hiši ostal osem let. Do leta 1953, ko je umrl kralj Ibn Saud. Trumanove – in ameriške – simpatije so bile in so še danes ves čas na strani Židov. Tudi zato izraelska država leta 1948 ni bila ustanovljena v Nemčiji, kot je modro svetoval Ibn Saud, ampak prav v Palestini. Sredi nesrečnega palestinskega življa.

Izrael je trdnjava Zahoda

Marca 1960 se je takratni (zahodno)nemški kancler Konrad Adenauer v Združenih narodih v New Yorku prvič sestal s svojim izraelskim kolegom Davidom Ben Gurionom. Državi kljub reparacijam, o katerih sta se dogovorili leta 1952, še nista imeli diplomatskih odnosov. Vzpostavljeni so bili šele leta 1965. Zato je bila Adenauerjeva retorika takrat razumljivo pragmatična. »Izrael je trdnjava Zahoda! Zagotavljam vam, da vam bomo pomagali. Ne bomo vas pustili same!« je govoril.

S tem je v bistvu ponovil besede Theodorja Herzla, ki je nekoč zapisal, da bo Izrael »postojanka zahodne civilizacije na Vzhodu«. In izraelska varnost je od Adenauerja naprej v resnici postala Staatsräson ali raison d'être nemške države, kar je nekdanja kanclerka Angela Merkel jasno ponovila v svojem zgodovinskem nastopu leta 2008 v knesetu. Nekateri poslanci so njen govor sarkastično pospremili z besedami, da nemščina ne sodi v izraelski parlament.

Toda kljub diplomatskemu leporečju je Konrad Adenauer takrat vodil zelo nenavadno politiko, nasprotno denacifikaciji, ki so jo od Nemčije zahtevale zmagovalke vojne. Zelo rad je ponavljal, da so bili tudi Nemci žrtve Hitlerja – le zakaj potem niso šli v partizane? – in da so mnogi Nemci »z neizmernim veseljem pomagali sodržavljanom židovskega rodu, če so le mogli«. Le zakaj jih je potem toliko umrlo v koncentracijskih taboriščih?

Motivi Adenauerjeve naklonjenosti Izraelu so bili po svoje razumljivi. V London Review of Books jih sijajno opiše Pankaj Mishra. Hladna vojna se je vse bolj stopnjevala in Bonn je hotel večjo vlogo v zahodnih ekonomskih in vojaških povezavah. Ta dolga pot na Zahod naj bi šla prav čez Izrael. Zahodna Nemčija je po letu 1960 postala največji izvoznik orožja Izraelu. Z denarjem je poskrbela tudi za ekonomski razvoj države. Vsega skupaj je Nemčija za reparacije odštela 95 milijard dolarjev. V glavnem v blagu. Od tega je imela velike ekonomske koristi, v knjigi Germany and Israel: Whitewashing and Statebuilding zapiše Daniel Marwecki.

Konrad Adenauer je kasneje izjavil, da je Nemčija s pošiljkami orožja okrepila svoj mednarodni status, kajti »moči Židov, zlasti v Ameriki, tudi danes nikakor ne gre podcenjevati«. Takšne so bile takratne »nenačelne politične igre prestiža«, je govoril Primo Levi. In takšne so seveda tudi danes.

Šok ob aretaciji Eichmanna

Ta pokvarjena nenačelnost je še posebej prišla do izraza, ko je Adenauer le nekaj tednov po srečanju z Ben Gurionom šokiran izvedel, da so Mosadovi agenti našli Adolfa

Eichmanna in ga odvlekli v Izrael. Nemški obveščevalci naj bi namreč že od leta 1952 vedeli, da Eichmann živi v Buenos Airesu, kot Ricardo Klement, in da dela v Mercedesovi tovarni, a so to skrivnost očitno skrbno varovali pred lovci na naciste. Adenauer se je resno zbal, da bi proces proti Eichmannu razkril vrsto neprijetnosti. Predvsem o Hansu Globkeju, njegovem državnem sekretarju, ki je bil siva eminenca takratne nemške politike.

Hans Globke je bil seveda nacist, kakršnih je bilo v takratni vladi zelo veliko. Na notranjem ministrstvu celo večina. Antifašiste je bilo tam mogoče prešteti na prste ene roke. Soudeležen je bil pri nastajanju zloglasnih nürnberških rasnih zakonov in pri mnogih drugih nacističnih zločinih. V Vzhodnem Berlinu so leta 1963 organizirali celo sodni proces proti njemu in ga v odsotnosti obsodili na dosmrtno ječo.

Adenauer je storil vse, da na Eichmannovem procesu ta dejstva ne bi prišla na dan. Bettina Stangneth je v arhivih našla precej dokazov o tem in v knjigi Eichmann pred Jeruzalemom razkrila, da je Adenauer pritisnil celo na ameriško Cio in dosegel, da je revija Life iz članka o procesu črtala vse o Globkeju. Prav neverjetno je, da so Adenauerjevi izraelski zavezniki tako voljno sodelovali pri zaščiti Globkeja. V zameno za nemško orožje in gotovino so bili takoj pripravljeni zamižati pred premalo denacificirano in še vedno nadvse antisemitsko Nemčijo. Obema državama je zelo ustrezalo, da so kot nove naciste zato slikali predvsem Arabce, zlasti Naserja, ki so ga krstili za Hitlerja na Nilu.

Novinarka Amira Hass pravi, da Nemčija podpira državo, ki je okupator, ki Palestincem jemlje vodo, krade zemljo, zapira ljudi, uničuje domove, izseljuje cele vasi in spodbuja nasilje židovskih priseljencev ter tisočim mladim Palestincem ubija upanje in prihodnost.

Nemčija in tudi druge zahodne države Izraelu pošiljajo sporočila, da je vse v najlepšem redu in da ga ne bo nihče kaznoval ali učil, kako naj ravna v tej krvavi drami.

Vzhodni Berlin proti Izraelu

Odnosi med Izraelom in Nemško demokratično republiko (NDR) so bili seveda popolnoma drugačni. Državi nikoli nista vzpostavili diplomatskih odnosov. Niti po padcu berlinskega zidu. Po ustanovitvi izraelske države je Vzhodni Berlin sicer pokazal nekaj simpatij do »žrtev Hitlerjevega nacizma« in celo pripravljenost pomagati »Židom graditi novo življenje«. Toda po vojnah, ki so sledile ustanovitvi Izraela, je bila naklonjenost Palestincem vse bolj očitna. NDR je obsojala »izraelsko imperialistično agresijo«, ZDA in Zahodno Nemčijo pa obtoževala »sokrivde za zločine« v vojnah proti Arabcem.

Simon Wiesenthal je nekoč izjavil, da so bili vzhodnonemški časniki bistveno bolj antiizraelski kakor pa mediji v drugih komunističnih državah. Berliner Zeitung je leta 1967 denimo objavil karikaturo letečega Mošeja Dajana (izraelskega obrambnega ministra), ki steguje roke proti Gazi in Jeruzalemu, nedaleč stran stoječi Hitler pa mu prigovarja: »Kar nadaljuj, kolega Dajan!«

Prav zaradi tesnega sodelovanja med Vzhodnim Berlinom in Arafatovo PLO je Izrael leta 1973 odločno nasprotoval, da bi NDR postala nova članica Združenih narodov. Zaradi vztrajnega zanikanja krivde za holokavst, kar so v Vzhodni Nemčiji v resnici počeli. Za zločine med drugo svetovno vojno so bili po mnenju tamkajšnjega partijskega vodstva namreč krivi samo Zahodni Nemci, ki da »še zdaj niso počistili nacistov v svojih vrstah«.

Toda po drugi strani sta država in Stasi vztrajno preprečevala iskanje vojnih zločincev na njihovih tleh, kar je potrdil tudi Simon Wiesenthal. V Vzhodni Nemčiji so namreč odločno odklanjali vsakršno sodelovanje z Zahodom pri lovu nanje. Po združitvi Nemčij se je izkazalo, da je bilo v arhivih Stasija na tisoče in tisoče dosjejev o njihovih nacistih. Tudi tistih, ki so zbežali čez mejo. Stasi jih je potem dolga leta izsiljeval za vohunjenje.

Nemško reševanje talcev

Vlada v Bonnu – in kasneje v Berlinu – je ves čas vodila povsem drugačno politiko. Izjemno plodni so denimo stiki med tajnimi službami obeh držav. Nemška obveščevalna služba Bundesnachrichtendienst (BND) je še vedno ena najuspešnejših posrednikov pri izmenjavi ujetnikov med Izraelom ter Hamasom in Hezbolahom. August Hanning, nekdanji vodja BND, je imel popolno zaupanje kanclerke Angele Merkel in posledično carte blanche s praktično neomejeno količino (davkoplačevalskega) denarja, s katerim je »podkupoval« ugrabitelje in reševal talce.

Hanning je bil malone dve desetletji prvi človek nemške vohunske mreže, najprej kot koordinator obveščevalnih služb v uradu kanclerke, od leta 1998 do leta 2005 pa je tudi uradno vodil BND. Zelo pogosto je prihajal v Izrael, Libanon in na zasedena palestinska ozemlja. Prav s posredovanjem BND je Hamas leta 2011 izpustil ujetega izraelskega vojaka Gilada Šalita, ki je bil v Gazi zaprt vse od ugrabitve pet let prej. V zameno zanj je Izrael tedaj osvobodil 1027 palestinskih zapornikov. Takrat je iz ječe prišel tudi Jahja Sinvar, eden glavnih organizatorjev Hamasovega napada 7. oktobra.

Zanimivo je, da je bila izraelska javnost, vključno z mediji, zelo nezaupljiva do sodelovanja z nemško varnostno službo. Ko je sredi devetdesetih let prav nemški posrednik

rešil dva izraelska talca iz Libanona, so se v enem od dnevnikov vprašali: Zakaj prav Nemci? Toda kljub takšnemu (samo)spraševanju je bilo sodelovanje med BND in Mosadom vsa povojna leta, kot piše Foreign Affairs, izjemno uspešno in učinkovito.

Za časa hladne vojne sta obe službi skupno zaplenjali sovjetsko orožje (v takratni NDR in med palestinskimi oboroženimi skupinami) in sodelovali pri razvoju radarskih sistemov. In seveda posredovali tudi v orožarskih poslih. Pred desetimi leti je Nemčija Izraelu denimo prodala podmornice razreda delfin, tik pred 7. oktobrom pa je Nemčija v Izraelu za 3,5 milijarde dolarjev kupila raketne sisteme arrow 3 za prestrezanje balističnih raket. Nakup je doma naletel na zelo mešane odzive. Predvsem zato, ker arrow 3 ni kompatibilen z Natovimi standardi.

Sodelovanje med varnostnimi službami je tako tesno, da so vodilni možje Mosada in BND vabljeni celo na poroke otrok. Toda vsi seveda še zdaleč niso zadovoljni z Nemci. V Hamasu in Hezbolahu jim očitajo, da so preveč naklonjeni Izraelu, medtem ko so v Izraelu začeli ugotavljati, da se Nemci posredniških misij lotevajo predvsem zaradi svojih interesov. Prek njih namreč želijo okrepiti predvsem stike z Iranom, ki je glavni pokrovitelj Hezbolaha in tudi Hamasa.

Sionizem nad vsem

Izraelska vojna proti Gazi je v Nemčiji povzročila pravo politično shizofrenijo.

Mathias Döpfner, vodilni mož medijske in tehnološke družbe Axel Springer, si je z dobršno mero ironije omislil nov modni krik Zionismus über alles, ki seveda jasno spominja na naslov nekdanje nacistične himne Deutschland über alles. Toda kljub tovrstni norosti so stvari vse bolj resne. V zvezni državi Saška - Anhalt predlagajo, naj bi nemško državljanstvo poslej dobili samo tisti, ki »Izraelu priznavajo pravico do obstoja«. V nemških mestih so prepovedane vse demonstracije v podporo Palestini. Prepovedana je propalestinska organizacija Samidun, solidarnostna mreža za pomoč palestinskim zapornikom v Izraelu. Obtožbe in pritiski na Palestince, ki jih je v Nemčiji več kot sto tisoč, največ jih živi v berlinski četrti Neukölln, so nečloveški in močno spominjajo na prepovedi v totalitarnih državah.

A zgolj prepovedi očitno niso dovolj. Nemški uradniki so, kot piše New York Times, začeli prečesavati vsa družbena omrežja in odprta pisma, tudi za deset let nazaj, da bi razkrinkali avtorje, ki so kadarkoli napisali kaj kritičnega o Izraelu. Alon-Lee Green, aktivist židovsko-arabske mirovne koalicije Standing Together, je ob tej nemški shizofreniji zapisal, da če hočeš biti pravi prijatelj Izraela, preprosto moraš biti kritičen. Pijanemu prijatelju namreč zlepa ne boš dovolil še ene runde, ampak ga boš raje odpeljal domov in spravil v posteljo.

Zanimivo je, da so tarča oblasti postali tudi Židje, ki so proti izraelskemu ubijanju Gaze. Židje, ki živijo v Berlinu, so v nedavnem odprtem pismu zapisali, da jih prepovedi propalestinskih gibanj ne morejo zaščititi pred nasiljem, pravica in solidarnost pa vsekakor. A takšni pozivi ne zaležejo več. Nemške oblasti poskušajo zdaj disciplinirati celo kritične židovske umetnike, pisatelje in aktiviste, kot so Candice Breitz, Deborah Feldman in Maša Gessen. Eyal Weizman, profesor forenzične arhitekture iz Londona, ki ga dobro poznam, ob tem cinično pravi, da te ljudi zdaj poskušajo prevzgojiti »otroci in vnuki zločincev, ki so umorili naše družine, zdaj pa nam pravijo, da smo mi antisemiti«.

Pritiski na palestinski in muslimanski živelj v Nemčiji seveda niso od včeraj. To je stalna praksa zadnjih let. Ironija usode je, da je bundestag leta 2019 prav na pobudo neonacistične AfD sprejel pobudo, ki bojkot Izraela izenačuje z antisemitizmom. Posledično je bilo prepovedano palestinsko gibanje BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije). Lani maja so prepovedali zborovanje ob obletnici nakbe, katastrofe, ki je Palestince udarila leta 1948 ob nastanku izraelske države. Zborovanje naj bi bilo le nekaj dni po umoru palestinske novinarke Širin Abu Akleh, ki so jo na Zahodnem bregu ubili izraelski vojaki. A ga ni bilo. Mar je skrb za varnost Izraela res lahko moralna in politična dolžnost tudi nemških državljanov s palestinskimi koreninami?

Podizvajalci krivde

Esra Özyürek, profesorica na Cambridgeu, v svoji knjigi Subcontractors of Guilt (Podizvajalci krivde) denimo piše, da Nemci svoje antidemokratične stranpoti prikrivajo tako, da demonizirajo Palestince in druge muslimane. Disciplinirali bi zgolj njih, svojih skrajnežev, ki jih je vse več že tudi v vojski, policiji, v obveščevalnih službah in parlamentih, pa seveda ne. Nemška policija je decembra 2022 preprečila poskus udara, ko je ekstremistična skupina Reichsbürger, ki šteje kakšnih dvajset tisoč članov, načrtovala naskok na Bundestag, po zgledu zasedbe ameriškega kongresa pred tremi leti. Neonacistična Alternativa za Nemčijo je postala druga najbolj priljubljena partija v državi, tudi zaradi slabih ekonomskih rezultatov vlade Olafa Scholza. Alexander Gauland, nekdanji vodja AfD, je že leta 2017 svaril, da Staatsräson seveda pomeni tudi to, da bi morali nemški državljani umirati v vojnah za Izrael. Ali so to res pripravljeni storiti? Nikakor ne. Ena zadnjih raziskav javnega mnenja denimo kaže, da vladno politiko do Izraela zdaj podpira le še kakšna tretjina Nemcev.

Zablode vodilnih nemških politikov so v resnici strašne! Probleme nemške večine z antisemitizmom, judeofobijo in islamofobijo, ki se dramatično povečujejo, zdaj pokvarjeno prelagajo na pleča arabskih priseljencev, »nepopravljivih antisemitov«, kot jih zmerjajo. Toda Esra Özyürek v knjigi jasno zapiše, da 90 odstotkov vseh antisemitskih incidentov v državi zagrešijo beli skrajno desničarski Nemci in ne muslimani. In medtem ko je v Gazi že skoraj 23.000 mrtvih, v glavnem žensk in otrok, nemški Die Welt vztrajno ponavlja, da je krik Svoboda Palestini nekakšen novi Heil Hitler!

Sovraštvo brez primere

Od kod takšno nemško sovraštvo do Palestincev? Res je, da jim je palestinski črni september leta 1972 popolnoma pokvaril slavje v Münchnu, na prvih olimpijskih igrah na nemških tleh po Hitlerjevih olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu. V takratni polomiji nemške varnostne službe je bilo ubitih enajst izraelskih športnikov, nemški policist in pet palestinskih ugrabiteljev. Naključje je hotelo, da je takratni šef Mosada Zvi Zamir, ki je po Münchnu organiziral lov na vse vpletene Palestince, umrl prav sredi zdajšnje vojne vihre. Poslovil se je drugega januarja. Čez slaba dva meseca bi dopolnil 99 let.

Nemški ugled je bil z dramo v Münchnu seveda hudo prizadet. Ponižanje, ki so ga doživeli na igrah, je bilo strašno. Toda to nikakor ne more biti glavni vzrok zdajšnje popolne slepote pred trpljenjem od izraelskih bomb razdejane Gaze. Ni se mogoče znebiti občutka, da so Nemci, kjer desnica vedno bolj dviga glavo, v izraelskem totalitarizmu končno našli nekoga, ki jim je na las podoben. Ki enako odločno ubija sovražnike, kot so jih nekoč ubijali sami. Ki se gre etnično čiščenje in maščevalno pobijanje, kot so se ga šli sami. Palestinci so jim v napoto pri teh načrtih, zato jih je treba sovražiti. Toda pri tem oboji pozabljajo na besede Alberta Einsteina, velikega zagovornika miru, ki je opozarjal, da je ubijanje pod krinko vojne prav tako umor. Nemci so to »pozabljivost« drago plačali. Zdaj je za podobno plačilo na vrsti Izrael. In če ga bodo Nemci še naprej tako vztrajno ščitili in branili, bodo tudi sami postali sokrivi za nov genocid. ●

Alon-Lee Green, aktivist židovsko-arabske mirovne koalicije Standing Together: Če hočeš biti pravi prijatelj Izraela, preprosto moraš biti kritičen. Pijanemu prijatelju namreč zlepa ne boš dovolil še ene runde, ampak ga boš raje odpeljal domov in spravil v posteljo.

V nemških mestih so prepovedane vse demonstracije v podporo Palestini. Foto Kai Pfaffenbach/Reuters

»Izrael je država, ki spoštuje človekove pravice in mednarodno pravo,« pravi nemški kancler Olaf Scholz. Foto Maya Alleruzzo/Reuters

Foto Sebastian Scheiner/ Reuters Nekateri poslanci so govor Angele Merkel v knesetu sarkastično pospremili z besedami, da nemščina ne sodi v izraelski parlament.