Vojna in volitve

Večer pred prihodom ameriškega državnega sekretarja Antonyja Blinkna v Tel Aviv je Izrael prilagodil retoriko. Mednarodnim medijem, predvsem ameriškim, je sporočil, da začenja manj intenzivno etapo operacij v Gazi. Domači javnosti pa je izraelska vojska zagotovila, da gre samo za »semantiko« in se bo vojna nadaljevala, dokler bo potrebno. Izrael govori z dvema jezikoma. Ampak nobena propaganda ne more preglasiti ubijanja in zločinov judovske države v Palestini, kakor tudi noben ameriški diplomatski angažma ne more prikriti dejstva, da Združene države dobavljajo bombe Izraelu. Bolj in bolj postaja razvidna politična cena vojne. ZDA se v letu najpomembnejšega dogajanja, novembrskih predsedniških volitev, soočajo z dvema velikima frontama hkrati, bližnjevzhodno in ukrajinsko. V času vojn in volitev je Washington pod visoko napetostjo, ki vpliva na globalna ravnovesja.

V nadležni politični situaciji se je znašel tudi Izrael. V četrtek je Meddržavno sodišče v Haagu začelo javno obravnavo o obtožbi Južne Afrike za »genocidna dejanja« nad Palestinci. Uradna Pretoria je tribunal zaprosila, naj sprejme nujne ukrepe za zaščito palestinskega prebivalstva; ker lahko sprejetje končne odločitve traja več let, je vlada prosila za odreditev začasnih ukrepov. Južnoafriški primer odpira pravni postopek za verodostojno preučitev ravnanja Izraela v Palestini na najvišjem sodišču Združenih narodov. Pred mednarodno priznanim neodvisnim sodiščem bo judovska država prvič uradno odgovarjala na obtožbe o grozodejstvih v Gazi po sedmem oktobru.

Medtem vlada Benjamina Netanjahuja mobilizira svoje zaveznike. Mediji so poročali o navodilu izraelskega zunanjega ministrstva njihovim diplomatom, naj pritisnejo na uradnike v državah gostiteljicah, da bi te nasprotovale obtožbi o genocidu pred svetovnim sodiščem. Novi vodja diplomacije Izrael Kac je recimo izrecno pozval Združeno kraljestvo, naj nasprotuje prošnji Južne Afrike, in minister David Cameron je povedal, da se mu naslovitev primera na Meddržavno sodišče ne zdi koristna.

Vlade, ki bi se morale glasno postaviti za postopke pred sodiščem in se javno zavezati, da bodo podpirale spoštovanje njegove odločitve, molčijo. Večina zahodnih držav zadeve ne komentira.

Za zdaj so poleg Izraela javno nasprotovale južnoafriški zahtevi samo Združene države Amerike. Kanadska vlada se ne želi izreči, ali bo zadevo podprla ali ji nasprotovala. Francoski veleposlanik pri Združenih narodih Nicolas de Rivière pa je novinarjem povedal, da Francija ne bo »posegala« v pristojnosti sodišča, a dodal, da njegova država odločno podpira Meddržavno sodišče in bo podprla tudi njegove odločitve. Vse več muslimanskih držav zagovarja obtožbo Južne Afrike. Številne pogodbenice konvencije o genocidu so jo pozdravile, nedavno na primer Turčija in Jordanija, podobno tudi medvladna Organizacija islamskega sodelovanja, ki povezuje 57 držav.

Sodišče lahko na podlagi obravnave Izraelu odredi prekinitev vojaške ofenzive, odločitev o začasnih ukrepih bi lahko bila sprejeta v nekaj tednih. To bi bila predvsem simbolna gesta, ki jo Izrael lahko ignorira. In vendar bi bila zanj močno neprijetna zadeva.

Vojna na Bližnjem vzhodu pritiska tudi na Združene države. Četrta krizna turneja ameriškega državnega sekretarja na območju je bila brez rezultatov. Blinken je odletel v Združene arabske emirate in se pred pogovori v Izraelu med petdnevnim obiskom v regiji srečal s sogovorniki Savdske Arabije, Jordanije, Katarja, Egipta. Z Netanjahujem, voditeljem, ki izgublja tla pod nogami, je brezuspešno govoril o Gazi, stopnjevanju vojne v regiji in povojnem obdobju. V Ramali se je sestal z ostarelim voditeljem Palestinske nacionalne oblasti Mahmudom Abasom. Visokega ameriškega uradnika so v prestolnici Zahodnega brega pričakali protestniki, ki so vzklikali pacifistična in protiameriška gesla.

Podobno nenaklonjeno je javno mnenje v Združenih državah, kjer je bližnjevzhodna vojna neizogibna tema volilnega leta. Protestniki na shodih predsednika Joeja Bidna obtožujejo, da je kriv za palestinske civilne žrtve, administracija je pod pritiskom, naj zmanjša podporo Izraelu. Zaradi vpliva židovskega lobija ameriški predsedniki, ne Bill Clinton, ne George W. Bush, ne Barack Obama, niso nikdar resno pogojevali pomoči Izraelu s prenehanjem gradnje judovskih naselij in končanjem apartheida na zasedenih ozemljih.

ZDA bolj kot Gaza skrbi širši konflikt, tesna meja med Izraelom in Libanonom, naraščanje napetosti v južnem Libanonu in Rdečem morju, nove razsežnosti krize, ki spreminjajo ravnovesje držav na območju. Pred volitvami nočejo zabresti še globlje v vojno. Misija Antonyja Blinkna je bila namenjena preprečevanju domino učinka na Bližnjem vzhodu, Washington se boji, da bi Netanjahu začel vojno proti Hezbolahu, na ta način stabiliziral svoj položaj in si reševal politično kariero. Kljub ameriškim pozivom k deeskalaciji na meji z Libanonom, kjer se Izrael spopada s Hezbolahovo milico, podpira jo Iran in je zaveznica Hamasa, vlada ni izključila možnosti invazije v sosednjo državo. Nazadnje tudi Združene države ugotavljajo, da izraelski premier ni več verodostojen in ne spoštuje nobenih sporazumov, ne na mednarodni ravni ne doma.

Vojna v Gazi, za katero Izrael trdi, da prehaja v naslednjo fazo, napovedal je vsaj začasni umik več tisoč vojakov z območja – zvenelo je kot najpomembnejše javno napovedano zmanjšanje števila vojakov od začetka konflikta –, se nadaljuje. Američani so zahtevali, naj Izrael spremeni strategijo, da bo povzročala manj civilnih žrtev: cinizem par excellence so bili Blinknovi pozivi k večji natančnosti napadov na Gazo, ker je preveč mrtvih. Izrael je priredil predstavo za mednarodne medije. Obrambni minister Joav Galant je za Wall Street Journal razlagal o novi smeri, ker da bodo kmalu prešli od »intenzivnega manevriranja« k »ciljno usmerjenim akcijam«. Netanjahujeva vlada je tempirala propagando, tik preden je državni sekretar pristal v Tel Avivu, kjer se je pogovarjal o vojni. Ofenziva se nadaljuje z nezmanjšano intenzivnostjo.

Hkrati z Blinknom je bil v regiji visoki zunanjepolitični predstavnik Evropske unije Josep Borrell. Njegovo opozorilo, da se vojna med Izraelom in Hamasom preliva v širši, regionalni konflikt, »to sporočilo pošiljam Izraelu, v tem konfliktu ne bo zmagovalca«, »nujno je zagotoviti, da Libanon ne bo vpleten«, je zvenelo podobno mizerno, kot zvenijo sporočila evropskih predstavnikov. Borrell je ena najbolj neposrečenih figur na evropskem parketu, nikoli ne izpusti priložnosti, da ne bi izrekel česa neumnega ali netaktnega. Toda tudi predsednica komisije Ursula von der Leyen, znana po nepremišljenih in militantnih izjavah, in predsednik evropskega sveta Charles Michel, ki ga je pred evropskimi volitvami en sam karierizem, sta nedorasla svoji vlogi.

Največji problem evropskega odnosa do Izraela in Palestine ostaja Nemčija. Zunanja ministrica Annalena Baerbock je med nedavnim obiskom Zahodnega brega pozvala Izrael, naj zaščiti Palestince, in na mejnem prehodu v Rafi apelirala za večji dostop humanitarne pomoči. Dan preden je Meddržavno sodišče v Haagu obravnavalo južnoafriške obtožbe o genocidu nad Palestinci, je spet podprla svojo zaveznico in izjavila, da v izraelskih vojaških akcijah v Gazi ne vidi nobenega namena Izraela, da bi zagrešil genocid. Nemčija izpodbija tudi pravico Mednarodnega kazenskega sodišča, da preiskuje vojne zločine na zasedenih ozemljih.

Od sedmega oktobra Nemčija vztrajno ponavlja, da je izraelska varnost njen državni interes. Ko je judovska država bombardirala palestinske domove, begunska taborišča, šole, bolnišnice in mošeje, je kancler Olaf Scholz še vedno zatrjeval, da je Izrael zavezan k spoštovanju človekovih pravic in ravna v skladu z mednarodnim pravom. Pobitih je več kot triindvajset tisoč Palestincev, milijonom razseljenih grozijo epidemije. A Nemčija, obremenjena z lastnim genocidnim antisemitizmom, goji posebne odnose z Izraelom in še naprej preprečuje skupne evropske pozive k prekinitvi ognja. ●

Meddržavno sodišče v Haagu je začelo obravnavo južnoafriške obtožbe »genocidnih dejanj« nad Palestinci. Zahod molči.