Vedno je Rusija posegala v Ukrajino, nikoli Ukrajina v Rusijo

Rusko gospodarstvo se spreminja, saj je kar dva milijona delavcev zaposlenih v vojaški industriji, zato ima veliko ljudi v Rusiji korist od vojne v Ukrajini, pravi ruski raziskovalec in socialist Ilja Matvejev. V videointervjuju sva se pogovarjala še o dr

Še naprej je eno glavnih vprašanj, zakaj se je vojna sploh začela. Gre za imperializem, ideološke razlike ali boj za kapital in ozemlje?

Razlogi so gotovo mešani, toda prevladujejo ideološki dejavniki. Kontekst je, da se je vojna začela že leta 2014, ne leta 2022. Ves ta čas Vladimirju Putinu ni uspelo, da bi iz Ukrajine ustvaril podložno državo. Poskušal je najprej s Krimom, nato z Donbasom, dokler ni želel zavzeti tudi Kijeva. Nad Ukrajino je širil svojo moč, toda nič ni uspelo. Ves ta čas je imela Rusija tudi gospodarske težave, deloma ravno zato, ker je izgubila pomemben ukrajinski trg. Na koncu je Putin želel vse težave rešiti s popolno ofenzivo in s silo pridobiti nadzor nad ukrajinsko politiko in gospodarstvom. Osnovna ideja je tako preprosta – iz Ukrajine ustvariti novo Belorusijo.

Kaj pravite na razlage, da je Zahod poskrbel za zamenjavo ukrajinske vlade in prevzel nadzor nad Ukrajino? In da je bil Putin stisnjen v kot, zato mu ni preostalo drugega kot vojaški napad?

To so samo pretveze, od vloge

ZDA do vloge Nata. Rusija zaradi

Ukrajine nikoli ni bila v nevarnosti. Celo prokremlinski komentatorji, denimo Dmitrij Trenin, so izpostavili, da Rusije Nato nikoli ni ogrožal in da se to ne bi spremenilo niti z dejanskim ukrajinskim vstopom v Nato. Strateško razmerje moči bi ostalo enako, saj ima Rusija še vedno veliko jedrskega orožja.

Ob vsem tem nikoli ni obstajala realna možnost za ukrajinski vstop v Nato. Kvečjemu so v Ukrajini začeli resno razmišljati o Natu šele po ruskem zavzetju Krima. A celo po popolni ruski ofenzivi leta 2022 še vedno ni realno, da bo Ukrajina postala del Nata. To potrjuje, da nikoli ni šlo za vprašanje ruske varnosti, ampak zgolj za rusko željo, da je Ukrajina podložna in deluje kot ruska kolonija.

Putin si gotovo zamišlja, da se z Američani bori za Ukrajino, toda ruska varnost v tej bitki nikoli ni bila ogrožena niti Rusija ni bila izzvana. Saj vse razkrije kronološki potek dogodkov. Rusija si je Krim prisvojila brez vsake ukrajinske provokacije, čeprav so si potem izmislili, da hočejo ukrajinski desničarji odstraniti vse Ruse v Ukrajini. Nato so nadaljevali z vojno v Donbasu, kjer so ruske čete okupirale del vzhodne Ukrajine, brez

Ilja Matvejev: Propaganda ni prepojila samo ruskih medijev, temveč je močno vpeta tudi v šolski sistem. Foto Brandon Sanchez

prave provokacije se je začela tudi popolna ofenziva leta 2022. Vedno je Rusija posegala v Ukrajino, nikoli Ukrajina v Rusijo.

Bistvo vojne je zato v Rusiji. In seveda v Ukrajini, ker ni želela biti podložna Rusiji.

Pogosta razlaga je še, da Putin v Ukrajini rešuje Ruse in ruski jezik.

Spet je treba pogledati kronološki potek. Drži, da so v Ukrajini želeli razširiti uporabo ukrajinščine v Donbasu, a šele po letu 2014. Ker so čutili rusko nevarnost, je ukrajinska vlada želela doseči, da bi ukrajinščina postala uradni jezik po vsej Ukrajini, toda še vedno ni bil nihče preganjan zaradi uporabe ruščine. Kvečjemu se zdaj dogaja, da ruska stran na okupiranih območjih popolnoma odstranjuje ukrajinščino. Za ruske težave v Ukrajini mora Putin kriviti predvsem sebe. Sam je ustvaril stanje, da so v Ukrajini postali alergični na vse, kar je rusko. Ustvaril je spor in kasneje še vojno, zato je jasno, da so potem vojaško posredovali tudi Ukrajinci. Tako so v Donbasu umirali mnogi civilisti, toda brez vmešavanja Rusije te vojne ne bi bilo.

Ampak počasi, korak za korakom, je Putin vse uspešnejši. Pod nadzorom ima šestino Ukrajine, ukrajinska protiofenziva ni bila uspešna, vse več je ukrajinskih notranjih sporov, obenem upada zahodni interes za vojaško in denarno pomoč Ukrajini.

Meni se nikakor ne zdi, da je Putin uspešen. Dejansko je bil uspešen samo v tem, da je ustavil ukrajinsko ofenzivo, toda tudi ruska vojska ni naredila bistvenega napredka niti ne kaže nobene sposobnosti, da bi ji to lahko uspelo. Ruski vojski ne uspe osvojiti niti vasi Avdijka, ukrajinska vojska pa je še vedno v bližini Donecka. Tega res ne moremo opisati kot ruski vojaški uspeh. Od začetnih načrtov ni Rusiji uspelo prav nič. Želeli so ukrajinsko demilitarizacijo, toda v Ukrajini je zdaj bistveno več orožja kot pred začetkom vojne. Želeli so menjavo ukrajinske vlade, a še vedno jo vodi Volodimir Zelenski. In želeli so preprečiti ukrajinski vstop v Nato, toda ravno zaradi vojne je Ukrajina bliže Natu kot kdaj prej. Ker četudi Ukrajina ne vstopi v Nato, bo postala velika zaveznica Nata in ZDA, kar se je spet zgodilo ravno zaradi Putinove vojne.

Drži pa, da zaradi politične polarizacije, sploh v ZDA, Ukrajina izgublja denarno in vojaško pomoč. Ampak niti to Putinu ne bo pomagalo, da bi osvojil vso Ukrajino, ker je zelo dobro utrjena tudi ukrajinska obrambna linija. Ultimativna Putinova zmaga v Ukrajini je zato nemogoča.

Je prišel čas za pogajanja in mir? Pogosto slišim, da pošiljanje orožja v Ukrajino samo nadaljuje vojno, toda to ne drži. Bistvo vsega je, da Putin ne želi miru. Ukrajina zato potrebuje orožje, da nadaljuje obrambo lastne države. Največja tragedija je, da Putin ne more doseči svojih ciljev, toda še vedno živi v utvari, da mu bo nekako uspelo. A mislim, da bodo tudi v ZDA prepoznali, da morajo še naprej podpirati Ukrajino.

Možno je samo to, da bo Putin imel nadzor nad določenimi deli Ukrajine. Občasno lahko doseže še kakšen posamezen ozemeljski uspeh, zlasti če bo zahodne pomoči Ukrajini vse manj, toda večji preboj mu ne bo uspel.

Vendar tudi Ukrajina ne more doseči vsega, kar želi. Ruske sile so trdno vkopane, zato je Ukrajina daleč od popolne osvoboditve okupiranega ozemlja.

Na začetku poletne ukrajinske protiofenzive ni nihče vedel, ali bo Rusija uspešno ostala na svojih linijah. Pred tem so ukrajinske sile dosegle velik uspeh z osvoboditvijo Harkova. Logično je bilo, da so sprožili novo ofenzivo, a nastal je pat položaj. Ne ena ne druga stran ne ve, kako izvesti uspešno vojaško akcijo.

Ne razumite me narobe; vsekakor si želim mir in da se ubijanje takoj konča. Toda odločitev, ali se še hočejo boriti za osvoboditev okupiranih območij, imajo v rokah zgolj Ukrajinci. Predvsem pa je vse pogojeno s tem, kaj hoče Putin. Vsak indic, da je Ukrajina pripravljena na pogajanja in da Zahod zmanjšuje pomoč, je zanj samo znak šibkosti in povod, da okrepi vojskovanje. Zato ne pričakujem, da bomo prav kmalu dočakali mir.

Kaj je boljše – poštena vojna ali nepošten mir? Ker tudi mnogi Ukrajinci bolj ljubijo svoje življenje, kot sovražijo Putina. Hkrati pa ima Rusija precej več ljudi, ki jih še lahko pošlje v to mesoreznico.

Putin je začel vojno in le on jo lahko konča. Problem je v tem, da četudi bo Ukrajina prenehala z vojskovanjem, Rusija ne bo. In ravno zato, ker cenijo lastno življenje in obstoj države, se Ukrajinci ne predajo. Ponavljam – z vsakim ukrajinskim ali zahodnim znakom šibkosti bo Putin dobil le še več zagona. Koristijo mu tudi zmage skrajnih desničarjev v evropskih državah, nazadnje zmaga Geerta Wildersa na Nizozemskem, ki je takoj povedal, da ne podpira Ukrajine. Vse to so znaki za Putina, da nadaljuje.

Ruska vlada je zagnala tudi ogromen vojaški kompleks. Njihove tovarne orožja delajo 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Plače so dobre, zato se je zaposlenim v vojaški industriji dvignil življenjski standard in jim vojna zelo ustreza.

Skupno je v ruski vojaški industriji zaposlenih kar dva milijona ljudi. Če na vojaškem področju Rusija ni dosegla svojih ciljev, je precej uspešna pri preobrazbi gospodarstva. Prihodke od prodaje energentov preusmerja v rastoče vojaško gospodarstvo, proizvodnja orožja v Rusiji pa je večja kot na začetku vojne. Putin ima dovolj sredstev, da nadaljuje vojno, še vedno pa ima na voljo precej ljudi za mobilizacijo. Pričakujem, da jo bo sprožil kmalu po svoji novi predsedniški zmagi.

Ima takšna gospodarska usmeritev tudi negativne posledice? Ima, toda ne kratkoročnih. Rusija ima še naprej dovolj sredstev od prodaje energentov. Zahodni politiki se zavedajo pomembnosti ruske nafte, zato so sankcije oblikovali tako, da lahko Rusija kljub omejitvam nadaljuje s trgovanjem nafte, in precej ruske nafte sčasoma pristane celo v evropskih državah, potem ko jo najprej predelajo v Indiji.

Ruska vojaška industrija bo težave občutila na srednji rok zaradi pomanjkanja delovne sile. Že zdaj je brezposelnost zelo nizka, trenutno celo pod tremi odstotki, zato pri delovni sili ni veliko manevrskega prostora. V vojaško industrijo skušajo ljudi zvabiti z višjimi plačami, toda to pomeni, da delavce izgublja civilna industrija. Pomanjkanje delovne sile zato skušajo rešiti s privabljanjem delavcev iz Srednje Azije.

Na dolgi rok pa bo največji problem pomanjkanje visokotehnoloških sredstev. Razvoj tehnologije vedno zahteva mednarodno sodelovanje, toda rusko sodelovanje z najbolj razvitimi državami je ustavljeno, kar je največji negativni učinek sankcij. Hkrati niti Kitajska ni pripravljena, da bi Rusiji v celoti predala svojo najbolj razvito tehnologijo. Kitajci se dobro zavedajo, da imajo v odnosih z Rusijo glavno besedo, zato jo držijo v podrejenem položaju.

Omenili ste možnost nove ruske mobilizacije, toda že lanska je bila precej kaotična.

Kljub vsem težavam in kaosu so vseeno dosegli cilj in zbrali obljubljenih 300.000 vojakov. Verjetno so se kaj naučili iz lastnih napak, vsekakor pa imajo dovolj ljudskih sredstev, da bodo uspešni tudi z novo mobilizacijo. Del ljudstva bo gotovo nezadovoljen, vendar nezadovoljstvo ne bo tolikšno, da bi lahko povzročilo kakšen večji prelom v ruski družbi.

Pogovarjala sva se že o nasprotovanju Zahoda in Rusije, toda pred vojno je ravno Zahod odlično posloval s Putinom. Tudi Zahod ima predvsem ekonomsko računico, zato je pričakovano, da bo imel manj interesa za podpiranje Ukrajine, kar pa je zgolj voda na Putinov plin.

Putin vsekakor upa in čaka, da se bo Zahod naveličal pomagati Ukrajini. Ravno v tem pričakovanju, da Zahod ne bo dovolj podpiral Ukrajine, se je tudi odločil za vojno. Kasneje je videl zmoto, saj takšne zahodne povezanosti ni pričakoval, a zdaj upa, da se bo zahodna pomoč počasi ohladila, da bodo zahodne države počasi preusmerjale svoje cilje in se jim vojna v Ukrajini ne bo obrestovala.

Toda mislim, da se to ne bo zgodilo. Ne smemo pozabiti, da imajo ZDA zelo stabilno zunanjo politiko. Poglejte samo Izrael. Američani ga v popolnosti podpirajo že 75 let. Američani v svojih zavezništvih vztrajajo kljub težavam, enako je denimo v odnosu s Savdsko Arabijo. Ravno zato pričakujem, da bodo ZDA še naprej podpirale Ukrajino, saj bi sicer izgubile ogromno kredibilnosti.

Resda o Donaldu Trumpu govorijo, da je Putinov prijatelj, ampak pozabljamo, da so ZDA z Ukrajino bistveno bolj vojaško trgovale v času Trumpa kot prej v času Baracka Obame. Če bo na volitvah zmagal Trump, se ameriška zunanja politika ne bo kaj dosti spreminjala. Drugo vprašanje pa je, kakšna bo količina pomoči.

Od začetnih načrtov ni Rusiji uspelo prav nič. Želeli so ukrajinsko demilitarizacijo, toda v Ukrajini je zdaj bistveno več orožja kot pred začetkom vojne. Želeli so menjavo ukrajinske vlade, a še vedno jo vodi Volodimir Zelenski. In želeli so preprečiti ukrajinski vstop v Nato, toda ravno zaradi vojne je Ukrajina bliže Natu kot kdaj prej.

Z druge strani tudi Putin ceni številne zahodne politike. S precej izbranimi besedami je denimo govoril o preminulem Henryju Kissingerju.

Putin je simbol Kissingerjeve politike. Osnovna zamisel je, da imajo največje države pravico, da si prilagajajo soseščino in pri tem ne izbirajo sredstev. Takšni politiki nimajo nobenih težav, če je nasilje povsem nesimetrično, pomemben je samo nadzor interesnih območij. Bombardiranje Kambodže je povzročilo ogromno človeško tragedijo, toda za Kissingerja je bilo