Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Živeti v skupni negotovi prihodnosti, ne v udobju samosvoje preteklosti
Slovenski finančni trg je prvi vzpon doživel pred stoletjem, drugega pred 35 leti. Čas je za nov vzpon, kajti denarnih virov, ki bi ga omogočili, ni bilo nikdar v zgodovini tako veliko. Vzpon je možen, če bo zaupanje.
Mineva sto let od pobude podjetnika in založnika Karla Dragotina Hribarja za ustanovitev Ljubljanske borze. To je sam najbolje opisal z besedami: »Le ako si ustvarimo lastni borzni trg, bode naše gospodarstvo urejeno po pravilnih nazorih in osvobojeno političnih in birokratskih tendenc.« Pobudo so težko sprejeli, vendar je Hribar, kljub zapletom, vztrajal in jo izpeljal. Ljubljanska borza je bila formalno ustanovljena leta 1923, delovati pa je začela leta 1924. S tem sta se oblikovala slovenski finančni prostor in tudi prvi temelj naše gospodarske suverenosti; do danes je imel ta temelj različne oblike.
Mineva tudi 35 let od pobude skupine bančnikov Ljubljanske banke – Združene banke (Srečko Jamnišek, Sibil Svilan, Boris Tomaž Šnuderl, Stane Valant, Draško Veselinovič) za ponovno ustanovitev borze vrednostnih papirjev v Ljubljani. Tudi ta pobuda leta 1988 ni bila dobro sprejeta, zlasti ne v Beogradu, kjer so takoj po naših idejah hoteli imeti svojo jugoslovansko borzo. To sta zagovarjala celo Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki sta bila takrat v Jugoslaviji zelo aktivna. Vendar so bili čas, razvoj dogodkov in sreča na strani omenjene skupine entuziastov. Že decembra 1989 se je ta ideja najprej formalno uresničila – tudi v okviru ustanavljanja finančnih institucij za slovensko osamosvojitev. Tako kot podjetnik Hribar so tudi omenjeni entuziasti skupaj tvegali in nekaj ustvarili. Finančna prihodnost Slovenije je bila negotova, a ustrezno zamišljena.
Ljubljanska borza, prva na območju tedanje Vzhodne Evrope, ki je dejansko začela delovati leta 1990 in se ji je potem pridružila vrsta mladih finančnikov, je na začetku zahtevala veliko poguma in znanja ter vrsto dobrih zamisli vseh udeležencev, da je spodbudila finančno prihodnost Slovenije. Kako je delovala in k čemu je prispevala ali pa tudi ni, je stvar zgodovine. Kako deluje danes ter kakšen finančni prostor oz. trg in udeležence tega imamo v Ljubljani in Sloveniji, zlasti pa, kako na našem trgu produktivno nalagamo svoje prihranke, je zdaj zelo pomembno za našo gospodarsko prihodnost. Danes so namreč ponovno aktualne Hribarjeve besede – seveda v novi preobleki in drugih okoliščinah.
Razmere in pravila, zlasti pa tehnologija in okolje so se v teh letih zelo spremenili, tako tudi ljudje in njihove ideje ter hotenja. Danes je skoraj vse dosegljivo z mobilnim telefonom. Borze trgujejo elektronsko in delujejo po načelu 24/7 po vsem svetu, tudi s kriptovalutami (tudi fakenews so postale realnost). Vendar je ekonomski in zlasti finančni zlati trikotnik ostal enak. Dolgov, zlasti javnih, in denarja ter inflacije je še vedno preveč, vrednosti oz. donosov pa premalo.
Slovenci in naša podjetja imamo zdaj toliko prihrankov kot še nikoli v zgodovini. Približno 36 milijard evrov, pretežno v statičnih bančnih vlogah a vista, 50 milijard evrov v naložbenih nepremičninah in 10 milijard evrov na računih v tujini in oazah, da »denarja pod žimnico in zlata ter diamantov« ne omenjamo. Lahko bi ugotovili, da kljub številnim krizam in novim tveganjem v zadnjih desetih letih ter recesiji, ki jo že čutimo, več kot polovica Slovencev in podjetij še živi in dela v »coni udobja«. Je to res ali pa je to le naša miselna projekcija sedanjosti iz preteklosti, ko je bilo vse bolj ali manj dobro, tudi s pomočjo subvencij ali sredstev EU? Ali zato, ker zadnja leta, ko vse rešujemo interventno, morda ni bilo treba veliko misliti o prihodnosti, še manj pa ustrezno investirati vanjo? Naša sicer navidezna finančna stabilnost je dejansko postala naša finančna rigidnost in kultura investicijske nepismenosti.
S tem načinom obnašanja živimo v samosvoji preteklosti in ne v sedanjosti, zlasti pa ne v prihodnosti in za prihodnost. Zato te danes ne ustvarjamo. Zdaj, ob obilici denarja, ne ustvarjamo nove vrednosti, ker ne investiramo in ne tvegamo doma, ampak več v tuja gospodarstva. Ali pa le čakamo. Tako izgubljamo vrednost naših statičnih prihrankov (približno 4–5 milijard evrov v zadnjem desetletju) in možnost izvedbe vrste no
vih, zlasti potrebnih transformacijskih projektov ESG (environmental, social and governance, okoljsko-socialno upravljanje) doma. Izgubljamo konkurenčnost.
Skrhano zaupanje
Zakaj? Poglejmo najprej osnovni postulat financ – zaupanje na našem finančnem trgu. To zaupanje prebivalcev, podjetij, investitorjev in drugih igralcev je tako nizko kot nikjer v EU. Še največ zaupanja imajo tujci, vendar je to mastno plačano tako pri naših državnih zadolžitvah kot pri tujih investicijah, katerih brez visokih subvencij v Slovenijo ne bi bilo. Slovenski finančni trg, na katerem tujci ne igrajo velike, razen lastniške vloge, je zato drugi najmanjši v EU in zelo specifičen ter večkrat saniran.
Ali ta trg, poleg selektivnega ustvarjanja dobičkov, omogoča prave finančne instrumente? Je organiziran tako, da se ustrezno razvija in služi gospodarstvu, zlasti tistemu, ki omogoča inovacije, razvoj in blaginjo, pa tudi rasti in zaščiti premoženja posameznikov? Ali številne finančne institucije, zlasti javne – državne, služijo svojemu namenu, načinu prenosa privarčevanih sredstev prebivalcev Slovenije v ustrezne razvojne, javne ali zasebne infrastrukturne in gospodarske investicije, zlasti investicije ESG, ter njihovemu razvojnemu učinku? To je že in bo še pomembneje v naslednjem večletnem finančnem okvirju
EU, ko bo za Slovenijo veliko manj nepovratnih sredstev.
Slovenija ima eno najvišjih stopenj varčevanja v deležu bruto razpoložljivega dohodka na svetu (približno 13 odstotkov), vendar večina prihrankov prebivalstva in podjetij statično stoji v bankah. Banke, ki so pretežno v tuji lasti, imajo presežke likvidnosti in te obrestujejo z depoziti v ECB (štiriodstotna obrestna mera) v višini skoraj devet milijard evrov. Tako s temi prihranki lepo služijo, hkrati pa imajo nizke rasti kreditiranja, zlasti domačega gospodarstva in infrastrukture.
Na drugi strani imamo pri nas velike investicijske potrebe v infrastrukturi (zdravstvo in starostna oskrba, promet, energija) ter v inovacijah, znanosti in tudi gospodarstvu, zlasti pa na področju ESG. Tu banke, zavarovalnice, skladi in borza niso zelo prisotni. Večinoma si ti udeleženci na našem trgu predvsem ščitijo svoje, še vedno udobne položaje npr. komercialnih in stanovanjskih kreditov in zavarovanj prebivalstvu ter se skrivajo za preobsežno in strogo regulativo, namesto da bi financirale nove večje projekte z novimi inovativnimi finančnimi storitvami – torej le kratkoročno financiranje in zavarovanje, ne pa dolgoročno razvojno in trajnostno, ki bi omogočilo investicije tudi varčevalcem.
Cona udobja
Tako velikih razkorakov, anomalij in pasivnosti v drugih državah EU ni, čeprav imajo tam večinoma enake finančne institucije. Zlasti pa ni tolikšne nemožnosti in nezaupanja v domače investicije in investitorje ter finančni trg in njegove subjekte. To ne velja le za javno infrastrukturo, kot so energetika, promet itd., ampak tudi za naša manjša podjetja, pokojninske in alternativne sklade ter zlasti tvegan kapital, da ne govorimo o zdravstvu in pokojninskem sistemu. Slednja že zdaj finančno ubijata in nas bosta še bolj, brez novih finančnih rešitev tako za varčevalce kot ponudnike storitev.
V zadnjem času se na našem malem finančnem trgu pojavljajo še nekateri novi trendi nesodelovanja in nepovezovanja ter krčenja in konsolidacije, ki razvoj finančnega trga in sistema še dodatno omejujejo. To velikokrat nekatere privilegira, druge pa v njihovem delovanju onemogoča. Regulatorji in številne javne institucije na tem področju – vlada, ministrstva in njihovi skladi, Banka Slovenije, javni skladi, SDH in SID banka – na to skoraj ne reagirajo. Verjetno živijo v coni udobja iz samosvoje preteklosti in predvsem upajo, da se bo vse že uredilo. V sedanjem položaju večinoma prevajajo, kar pride iz prižnic EU, posameznega področnega sektorja oz. ubogajo le navodila evropskih mašnikov, namesto da bi domačim subjektom omogočali več prostora, zlasti za prepotrebne nove infrastrukturne in transformacijske projekte ESG. Podrejanje in podložnost ter neodločnost ne ustvarjajo nove vrednosti, ampak nas postopno spreminjajo v kolonijo.
Strategije, ki so napisane za trg kapitala in nekatera druga področja, oziroma nekateri drugi dokumenti, kot so NEPN (nacionalni energetski in podnebni načrt), zakoni o interventnih ukrepih za poplave, zdravstvo itd., niso dovolj, saj izhajajo pretežno iz preteklih podatkov in starih konceptov. Zato ne oblikujejo novih finančnih rešitev, ki bi ustvarile novo vrednost, ampak pretežno pobirajo in prerazporejajo obstoječe finančne vire. Hkrati te strategije in dokumenti ne prinašajo ničesar k povrnitvi izgubljenega zaupanja v našem finančnem prostoru in zlasti ne dajejo jasnih usmeritev, ki bi zmanjšale negotovost in tveganja tržnih udeležencev.
Ker v našem finančnem prostoru ni lastnih inovativnih vizij in instrumentov, varčevalci in finančne institucije danes ne investirajo in ne ustvarjajo ustrezne nove vrednosti. Tako ne živimo naše ali skupne prihodnosti. Te nimamo pri nas v Ljubljani, Mariboru, Ptuju ali Kopru, Kranju itd., ampak le, ko gremo v tujino, kjer prihodnost ustvarjajo drugi. To delajo zelo hitro in prefinjeno. Mi večinoma kopiramo – bodisi evropske in druge svetovne (tudi ideološke) koncepte prihodnosti. Ti žal zastrto temeljijo predvsem na naših finančnih potencialih in zlasti tveganjih. Ta bomo, če se bodo realizirala, plačali mi iz omenjenih prihrankov, ki jih tujci dobro poznajo, kot smo to še v vseh krizah in vojnah.
Družbeni napredek potrebuje finančno neodvisnost in inovativnost domačega finančnega prostora. To je pomembno zlasti, če želimo rasti kot primerljive države in tako ostati konkurenčni – tudi v Aziji, ki že zdaj usmerja svetovno prihodnost. Ustvarjanja učinkovitega in atraktivnega domačega finančnega prostora oz. kot to popularno in zvito imenujejo v EU »finančne platforme za skupni EU finančni prostor« (najbolje pri tem gre Luksemburgu), ne bo prinesla nobena tuja ali spodbuda EU. To je, kot smo zgodovinsko prikazali, naša domača naloga in pomembna priložnost za vse domače in tuje finančne institucije, varčevalce in investitorje ter tudi gospodarstvo in državo.
Prepričan sem, da imajo mladi in tudi manj mladi finančniki in gospodarstveniki pri nas dovolj znanja in idej o tem, kaj bi bilo primerno za slovensko finančno prihodnost 2031. Seveda pa bo za to treba imeti precej več poguma.
Finančna prihodnost
Obstaja veliko možnosti posnemanja tujih zgledov, vendar potrebujemo tudi izvorne domače rešitve. Tu ne gre le za domače »ljudske« državne in infrastrukturne obveznice ter domače kotacije, ampak predvsem za celovite prihodnje finančne rešitve in platforme. Priložnosti so v oblikovanju novih ESG investicijskih instrumentov, ETF (exchange-traded funds) za slovenske papirje in podjetja, na področju DTL (Distributed Ledger Technology oz. tehnologija z rastočo listo uradnih zaznav in digitalnih podatkovnih baz) oz. blockchain rešitvah za finančno infrastrukturo doma (hipoteke) in za širše naložbe v Slovenijo. Mogoče tudi na področju stablecoin (podobno kot nedavno Société Générale) in prihajajočem projektu evropske centralne banke CBDC (Central Bank Digital Currency, centralnobančna digitalna valuta), večji vzajemnosti itd. – vse to le ob sodelovanju in povezovanju naših številnih finančnih osebkov in institucij ter upoštevanju zlasti nove MICA (Markets in Cripto-Assets Regulation, nova EU regulativa za kripto in e-transakcije in valute), ESRS (European Sustainability Reporting Standards, standardi za poročanje o okoljskih, podnebnih, socialnih in upravljavskih vidikih delovanja vseh podjetij v EU) in druge regulative EU oz. njene nujne prilagoditve.
Finančne projekte prihodnjega desetletja bi že zdaj morali skupaj pripravljati bančni in tudi zavarovalniški sektor, borza in klirinško depotna družba, investicijski skladi, zlasti pa preštevilne nepovezane državne finančne institucije, ob sodelovanju regulatorjev in ministrstva za finance ter zlasti Banke Slovenije, če seveda želijo sodelovati pri ustvarjanju skupne tvegane prihodnosti, našega finančnega sistema in posledično gospodarstva. Ob tem potrebujemo tudi druge ukrepe in spodbude, zlasti davčne, pa tudi nekatere rehabilitacijske, za izboljšanje zaupanja v finančni trg in zaščito domačih investitorjev. Tako bomo lahko oblikovali drugačen, nov ljubljanski/slovenski finančni prostor, z več zaupanja in raznovrstnih priložnosti ter investicij, ki bodo v prihodnje ustvarjale nove vrednosti za vse deležnike.
Nove oblike in načini financiranja so bistveni za razlikovanje in napredovanje posameznih subjektov v družbi in njihovo konkurenčnost, danes pa tudi za obstoj. Zato je taka nova slovenska finančna infrastruktura bistvena za razvoj na vseh drugih področjih. Tudi tam so namreč danes napredki majhni, z redkimi izjemami. Ni veliko skupnih ali javnih interesov ali pa ni skupin entuziastov, ki bi nas prestavile iz sedanjosti, obarvane s samosvojo preteklostjo, v sedanjost, ki ima stik s prihodnostjo. Zavedati se moramo, da je ravno finančna infrastruktura tista, ki je v preteklosti pomembno usmerjala in ustvarjala našo prihodnost in jo bo tudi v prihodnje.
Prepričan sem, da imajo mladi in tudi manj mladi finančniki in gospodarstveniki pri nas dovolj znanja in idej o tem, kaj bi bilo primerno za ljubljansko/slovensko finančno prihodnost 2031. Seveda bo za to treba imeti precej več poguma in prevzeti tveganje nase ter se upreti splošnim trendom in všečnosti – z zavestjo kratkoročnih izgub in napak ter dolgoročnih koristi. Sodelovati za čast in slavo in ne le za lastni žep in udobje. Sicer bomo kmalu spet tam, kjer smo Slovenci, brez sodelovanja, bili z našim finančnim prostorom že pred sto leti. Takrat bo za vse nas, zlasti tiste, ki danes nosimo to odgovornost, prepozno in verjetno nepovratno konec naše finančne samostojnosti in s tem gospodarske, kulturne, politične in morda tudi osebne suverenosti. ●