Le ena strast je močnejša od upanja – strah

Romani Antonia Scuratija, v katerih se loteva travmatičnih zgodovinskih obdobij, temeljijo na dokumentiranem raziskovanju preteklosti. Literarna tematizacija zgodovinskih dejstev je rdeča nit Scuratijevega pisanja. V slovenščino sta prevedena njegova roma

Vaš romanopisni podvig, ki mu intenzivno posvečate delo zadnjih pol ducata let, in še kar traja, po mojem mnenju odpira novo založniško poglavje, dobo kot zidaki težkih, torej debelih bukev, po desetletjih postmodernega drobljenja pripovedništva v vsakdanje z obračanjem hrbta velikopoteznim, drznim, tudi dolgim, arhitekturno kompleksnim zgodbam. Ali roman z veliko začetnico vrača besedni umetnosti milo za drago? Občutek imam, da je bralstvo razvedrilne literature, ali bolj poljudnih žanrov, če hočete, vseskozi prednostno izbiralo dolg pripovedni lok – razpoznavni znak vseh polnokrvnih romanesknih oblik. S pisanjem romana, ki bi poleg učenosti znal navdihovati, trdno stoječ na dokumentarni podlagi, ne da bi zato izgubljal privlačnost, poskušam približati različne bralske svetove – z vračanjem k naravi romana samega.

Saga o M. je resnično literarni primer, prodajna uspešnica, prejemnik nagrade strega, štiridesetkrat preveden, kmalu tv-nadaljevanka. Pred vami si nihče ni upal vzeti v roke življenjsko krivuljo pojava, ki kar kliče po literalizaciji, ubesediti fašistično dobo kot roman. Sienkiewicz ste, če smem, na katerega so Italijani predolgo čakali. Predstavljam si, da ste za orjaško tetralogijo morali postaviti orjaški delovni oder: kako ste zasnovali to, kar je videti kot skrbno načrtovana, racionalna ustvarjalnost? Zgodovinopisno raziskovanje je od začetka bilo, in se nadaljuje, strašno obsežno, dolgotrajno in naporno delo. Sprva sem meril na trilogijo, a med potjo razumel, da ne bo zadoščala za zajetje vseh vidikov zgodbe. Z leti sem razvil precej razčlenjen predpisni postopek, ki gre skozi gosto izpisane opombe ob robu knjižnih strani, do roba zapolnjene beležke s kodificiranimi sklici na referenčna mesta v delih, z grafičnimi obrazci prikazano sistematizirano gradivo in še bi lahko našteval. Za načrtovano ustvarjalnost gre, imate popolnoma prav. Verjamem pa, da je tudi to značilnost romanopisja, ki vselej zahteva veliko mero hlapčevskega dela in marljive predanosti temu, kar ima nesporno prednost: pripovedna snov pred čistim ustvarjalskim elanom.

Na neki način prebujate narodno samozavedanje: smo za pospešitev kulturne defašizacije italijanske javnosti res potrebovali roman? Lahko torej literatura

(še) razlaga in rešuje to, kar ne uspe zgodovini ne politiki?

Bojim se, da me precenjujete. Iz fašističnega pepela se še zdaleč nismo dvignili: njegovo predelovanje se še dobro ni začelo. Zadnje politične novice to dokazujejo. Je pa res, da več milijonov bralcev zdaj lahko dostopa do bolj participativnega,

vključujoče privlačnega, demokratičnega razumevanja tega, kaj je bil zgodovinski fašizem.

Delo, ki nima primere v novejši literarni zgodovini, s prekopavanjem desetletja potlačene zgodbe na sodoben način utemeljuje italijansko protifašistično zavest, ki je kljub ustavni podlagi zabredla v črno-belo obmetavanje med tem, kar ostaja komunistov in fašistov. Da se rešimo fašistične začaranosti, ga moramo odčarati tudi s tem, da o njem bolj razbremenjeno spregovorimo v javnosti? Koliko se Radio France moti s trditvijo, da Italijo še vedno preganja Mussolinijev duh?

Fašizem je, to je moje mnenje, velika potlačitev italijanske narodne vesti, kar je seveda odvisno od najrazličnejših dejavnikov. Na prvo mesto med njimi postavljam premočno razširjenost žrtvene pripovedne paradigme, kar pomeni, da se je o fašizmu po vojni smelo govoriti izključno z zornega kota njegovih žrtev oziroma protifašistov. Ta državotvorna pripoved, ki sebe utemelji kot državni mit, je bila neskrunljivo nujna vsebina za rojstvo republiške demokracije, a obenem je dolga leta zavirala polno osveščanje ljudstva v duhu državljanske odgovornosti. Do bolj zrele zavesti bomo prikorakali s priznanjem, da smo Italijani bili narod fašistov.

Kako ste se soočili in ustvarjalno predelovali nevarnost, da bi Mussoliniju posvečeno delo upijanilo bralce, ki jim širokopleči še vedno meša glavo, kakor tudi nasprotni nesporazum tistih, ki mislijo, da je vsakršno obdelovanje Mussolinija v javnosti nujno glas podpore in da ga je zato treba zamolčevati, čim manj naglaševati?

Eno zvezdo severnico imam: metodo dokumentarnega romana. Nobenega izumljanja tople vode, nobenih fiktivnih dialogov, nobenih fikcijskih likov, nič, niti najmanjši domišljijsko izmišljeni dogodek. Po možnosti nič ali čim manj introspekcije. Vedno na osnovi predpostavke, da je bil fašizem bolezen preteklega stoletja, in prepričanja, da če bi mi uspelo napisati roman, ki bi zvesto sovpadal z dokumentirano zgodovinsko resnico, bi ta očitnost sama zrasla iz prebranega, retrospektivno, nikdar vnaprej vsiljeno, torej na osnovi estetskega izkustva ob prevzemanju romana, in ne iz ideoloških postulatov.

Kako si vi predstavljate prevetren, reformiran protifašizem, ki ni samo ugovor in nasprotovanje, izpraznjen smisla in pomena, iz navade in zvestobe tradiciji, kakor samoohranjujoči se formalizem, temveč plodno in napredno državljansko gibalo? To bi bil zame razideologiziran protifašizem, takšen, ki ne juriša za vsako ceno, ki se ne postavlja na eno stran nasproti drugi, po partizansko, pod rdečo ali kakšno drugo zastavo, temveč postane polnovredna dediščina vseh iskrenih demokratov.

Bomo morali na koncu priznati, da je Mussoliniju uspelo tudi kaj dobrega? Je to potrebno, da se osvobodimo njegovega uroka? Je do tega upravičen samo, kdor pozna in prizna vse zlo, ki ga je M. storil? Kako dobro, ali pač slabo, nam tu gre?

Mussolini je Italiji s polnimi pooblastili vladal celih dvajset let. V tem medvojnem dvajsetletju je Evropa nasploh na mnogih področjih neznansko napredovala. Tudi po njegovi zaslugi, kako da ne: pripomogel je z mnogostranskimi dosežki in splošno koristnimi potezami. Vendar je jasno, da je fašizem Italiji obenem priprl vrata v poznomodernost. Izziv, ki ga imamo pred sabo, je po mojem ta: ne molčati, niti skrivati, temveč javno izpostaviti uročno privlačnost fašizma, njegovo zmožnost zapeljevanja množic, in s tem njegove strupene, smrtonosne posledice.

Človek previdnosti, ste naslovili nadaljevanje: na začetku dvajsetih let veliki poraženec, sredi desetletja zmaguje na vseh frontah. Čez noč se večina klanja čaščenju idola: kako se je to lahko zgodilo? Kako se literarno soočite z naklonjenostjo množic režimu? Je v tem preračunljivem licemerstvu italijanske družbe nekaj bolj radikalnega, šolski primer množične kulture, ki nima težav s skakanjem čez politični plot?

Nekaj je na tem. Prej kot fašistični režim je bil Mussolini kot osebnost deležen široke javne podpore mnogo pred ustanovitvijo cesarstva z etiopskim podvigom sredi tridesetih let. Ta dolgo prikrita in z Renzom De Felicejem prvič javno priznana resnica je nujno potreben korak h globinskemu razumevanju zgodovinskega pojava. Glejte, v igri ni – banalno – konformizem. Mussolini je s sijajnim uvidom zaslutil, kam se obrača politika v dobi množic. Vse po vrsti je prehitel. Zato ni bil samo ustanovitelj fašizma kot stranke in državne ureditve, temveč arhetip vseh populističnih voditeljev, ki sledijo, tja do današnjih. S tem daljnovidnim obratom si je vnaprej zagotovil trdno množično podporo.

V drugi knjigi se razpišete tudi o tem, kako deseta obletnica pohoda na Rim, in novega štetja let, odpre ples, ki iz povzdigovanja fašističnih mučencev privede do masakra in nasilja, ki temu sledita. Kako oa smo mi izkoristili komaj preteklo stoletnico? Glede na skoraj popolno zatišje, bi človek rekel: katero že? Priznajmo naglas: velika izgubljena priložnost za obračun z lastno fašistično preteklostjo in njenim nikdar ozaveščenim izročilom. Prav možno, da takšne ne bo več.

Bi izpostavili katerega od manjših, a ne stranskih likov iz časa ventennia, ki so vas med raziskovanjem presenetili z dostojanstveno držo, s sporočilnostjo, z zgledom? Z navajanjem virov in seznamom glavnih osebnosti so vaši postrokovljeni romani odlično opismenjevalno orodje. V nepregledni množici osebnosti iz prve knjige bi omenil Leandra Arpinatija, ki je proti svoji volji postal nasprotnik režima in dolga leta preždel v izgnanstvu, dokler ga ni skupina mlečnozobih partizanov živalsko ustrelila tik pred zdajci, v dneh osvoboditve. Iz druge bi navedel Augusta Turatija, tajnika nacionalne fašistične stranke z najdaljšim stažem, enega najbolj zagretih fašistov, ki se je ravno zato – zaradi notranjih razprtij med vplivnimi trinogi – spotaknil ob skrbno premišljeno ukano, ki ga je nazadnje pokončala.

Mene je zelo nagovoril še nevideni, počlovečeni Giacomo Matteotti [socialistični parlamentarec, umorjen od uzakonjenega nasilja zaradi pritožbe volilnih goljufij junija 1924], pogumen državnik, globoko nesrečen človek …

Na vsak način sem se skušal izmakniti prevzgojni »molitveni kartici«, na kakršno nas je navadila novejša zgodovina, onkraj mita poiskati človeka iz mesa in kosti. V tej nameri so mi najbolj pomagala njegova pisma ženi, ganljiva vsaj toliko kolikor pretresljiva.

Sin stoletja, kot ste naslovili prvi roman, ki ga lahko zdaj beremo tudi v slovenščini, v bistvu zavoha najbolj osnovne potrebe države, ki je po veliki, prvi vojni na kolenih, v hudi, črni krizi; grožnja gospodarske depresije ljudstvo stisne v želodcu, da začne razmišljati z njim in voliti, prelagati demokratično odgovornost z vero v odrešilno moč trde pesti. Vsaka gospodarska in družbena kriza povečuje nevarnost avtoritarnega odklona – tudi danes?

Prav gotovo! Točno tu, na tej točki, se skriva levji delež aktualnosti populista Mussolinija. Bil je iz kroga socialistov, stranke upanja. Po izključitvi in zavrnitvi od starih tovarišev je v somraku prve svetovne vojne dojel, da je le ena politična strast močnejša od upanja – in to je strah. Zato je vse stavil na žalostna čustva: strah, stare zamere, resentiment, razočaranje, občutek izdajstva, ogroženosti. In dobil stavo!

V italijanski družbi po prvi vojni vre kot v kotlu, vse poka po šivih: naj torej v žolču tedanjosti iščemo razloge za zgodnji skvadrizem? Kaj podžiga nasilje in proti komu ga uperjajo bojevniki, začetniki zametkov predstrankarskega fašizma? Skvadrizem se rojeva iz neobrzanega nasilja prve svetovne vojne. Strelski jarek je izkustveni temelj, ki združuje vse evropske fašizme. To so bili, pravilno jih kličete, bojevniki, možje vojne, poklicni nasilneži, nezmožni povratka v civil. Mussolini jih zavestno novači pod svojo zastavo z obljubami o nadaljevanju vojne po mestnih ulicah.

Na kratko se vračam k strahu, o katerem se razpisujete v Poslednjih dneh Evrope. Kam še vodi ta psihološki živec fašistične dobe? Kot sem prej namignil, ne smemo pozabiti, da je strah oblika strasti. Dviguje čustveno temperaturo, vroče ogreva srca, razvnema čustva in duše. Briljantna, po svojem »genialna« Mussolinijeva poteza je bila najprej v podžiganju strahu do zavojevalnega tujca – nekoč socialistov, danes priseljencev –, potem pa v pretvarjanju strahu v sovraštvo, proaktivni, evforično opojni strasti, ki hujska k brezglavemu, čistemu dejanju.

Sklicevanje populizmov na suverenost ljudstva ni novost: fašistični zdrs namreč tistim, ki to potrebujejo, dokazuje, da slednja ni zagotovilo proti totalitarnemu padcu. Volilna večina je svoje »izbrala«, fašizem se je legitimno uzakonil, vsaj formalno brez državnega udara, temveč skozi parlamentarno delo, upoštevanje zakonov, sodišče, kajpak »posebno«. Protifašisti še danes po črki zakona teroristi! Ni nujno, da zakonitost in pravičnost sovpadata – kdaj bomo odprli oči?

Drži kot pribito, to vprašanje je z vzgojnopolitičnega pogleda

bistveno, danes pa sploh. Sedanja populistična gibanja v strankarskem ozvezdju delujejo v skladu z demokratičnimi pravili z očitnim namenom, da bi jih od znotraj spremenili v smeri avtoritarne demokracije. To je bilo in še zmeraj ostaja pravo, resnično protislovje našega sistema: daje glas tudi tistim, ki mu hočejo vzeti glas.

Se vam ne zdi, da je obravnavanje rasne zakonodaje iz leta 1938 – s katerim niti skrajna desnica na oblasti nima več težav – pripovedno ugoden razplet, saj priča o uvozu Italijanom tujega načela, pod prisilo predvojnih zavezništev s Hitlerjevim rajhom, kar postavi težak kamen pozabe na fašistične protislovanske zločine v Julijski krajini vse od leta 1919?

Da se izognem slehernemu nesporazumu, se bom omejil na svoje delo: fašistične rasne zakone jaz besedno prikažem s še dodatno oteževalno okoliščino: njihov utilitarni vzgib jih dela, če je sploh mogoče, še bolj nizkotne od nacistične arijske ideologije. Krivda Italijanov je bila po mojem še hujša v tem, da so kleče sprejeli ideološki nazor, v katerega je komaj kdo verjel.

V vseh svojih romanih načrtno in dosledno razbijam mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Podrobno opisujem, na primer, v Libiji v začetku tridesetih let zakrivljena grozodejstva, ki so skoraj povsem neznana zgodba, v četrtem delu romanesknega ciklusa pa bo na vrsti fašistični etnocid nad Hrvati in Slovenci pred drugo svetovno vojno in med njo. ●

V vseh svojih romanih načrtno in dosledno razbijam mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Podrobno opisujem, na primer, v Libiji v začetku tridesetih let zakrivljena grozodejstva, ki so skoraj povsem neznana zgodba, v četrtem delu romanesknega ciklusa pa bo na vrsti fašistični etnocid nad Hrvati in Slovenci pred drugo svetovno vojno in med njo.