Tramvaj tesnobe

Za večino rojenih v Trstu in okolici je prva vožnja po tirih tista z openskim tramvajem. No, vsaj za one, ki s(m)o danes stari sedem (ali več) let, odkar modra vozila te tržaške znamenitosti iz vse težje razumljivih razlogov stojijo v remizi.

Oopenskem tramvaju, ki je začel voziti dve leti pred njegovim rojstvom, je v zapisu Iz albuma devet mesecev pred smrtjo pisal Srečko Kosovel. »Mogoče se zaradi tega spomnim najraje vožnje s tramvajem od Opčin v Trst. (…) A čim globlje se spušča tramvaj, tem bolj čutiš, kako so hiše poševne in kako si ti pokončen. Naposled se ti zdi, da se prekucneš na glavo, pa prideš v mesto.« Tramvaj po tem delu proge, ki mu Tržačani pravimo Štorklja, ne pelje sam, ampak s pomočjo ščitnega voza, ki ga pri spustu zavira, pri vzponu pa potiska. Na voz je pritrjena debela jeklena vrv, saj največji naklon tu presega 25 odstotkov.

V drugi polovici julija nekega daljnega poletja, približno leto in pol od mojega prvega srečanja s tesnobo, sem se v vročem popoldnevu z openskim tramvajem spustil v mesto. Moj namen je bil obiskati tedanjo (slovensko) Tržaško knjigarno, ki je imela do leta 2013 svoje prostore na Ulici svetega Frančiška v bližini judovske sinagoge. Kasneje so jo zaprli, knjigarno namreč, v njene prostore se je naselila trgovina s poceni kitajsko robo. Dve leti kasneje je na Oberdankovem trgu le zaživelo obljubljeno Tržaško knjižno središče.

Ne vem, ali so imele tistega dne močan vpliv lunine mene ali sončne pege, ne spominjam se, koliko je bilo vroče. Zelo dobro pa vem, da sem bil tesnoben že na Opčinah, moje počutje pa se je med šest kilometrov dolgo in pol ure trajajočo vožnjo le še slabšalo. Ko smo se pripeljali na Oberdankov trg, sem se počutil zelo lahkega. Ne lahkotnega. Občutje je bilo vse prej kot prijetno. Rdeča luč na semaforju za pešce čez Ulico Carducci je v moji zavesti trajala celo večnost, menda sem se celo oprijel semaforskega droga. Na drugi strani široke tržaške ulice pa se mi je zazdelo, da se bom kmalu sesedel. Nagonsko sem začel teči, kot bi želel pognati kri po žilah, mudilo se mi namreč ni. Stekel sem čez Ulico Coroneo, nato pa zavil po Ulici svetega Frančiška navzgor. Kar se spominjam, je bilo mesto precej prazno, čeprav je bila ura že štiri popoldne, pred tem časom bi bila knjigarna še zaprta. V TK sem kupil nekaj zemljevidov Slovenije v merilu 1: 25.000, prodajalec pa mi je tedaj s precej zaznavnim kalkom iz italijanščine zaželel dobre izlete (it. buone gite). Sedaj, ko po več kot dveh desetletjih obujam te neprijetne spomine, se zavedam, koliko sem bil tedaj v bistvu luciden. Kljub nezavidljivemu duševnemu stanju se ne spominjam samo dogodka, ampak tudi cel kup njegovih podrobnosti.

Ne samo poti v mesto, ampak tudi povratka na Kras. Tramvaj je že odpeljal, čakati naslednjega pa tako tesnoben in pošteno zmeden nisem želel oziroma mogel. Skočil sem na (pri)mestni avtobus številka 4, s katerim sem se med letoma 1994 in 1999 vsakodnevno vozil v šolo in iz nje. Tako kot tramvajsko progo sem tudi pot štirice (dijaki smo ji v slengu rekli šterka) poznal do potankosti. Vožnja je bila tistega dne povsem običajna, moji občutki pa popolnoma različni. Na trenutke sem se spraševal, ali sem jaz res jaz, nisem vedel, ali sem res tam, kjer sem bil, dvomil sem, da sem na pravem avtobusu ipd. Slika in zvok sta bila na trenutke skoraj nerealna. Najbrž kakor bi bil pod vplivom droge, čeprav te izkušnje nimam in je tudi ne želim imeti. Italijani imajo za tako občutje zanimiv, v slovenščino skoraj neprevedljiv izraz, ovattato namreč. Še dobro se spominjam, kako si nato še več let nisem upal stopiti na vozilo javnega prevoza, če me pri tem ni spremljal kdo, ki bi mu slepo zaupal. Marsikdo od mojih družinskih članov je moral v tistem času z menoj precej potrpeti in me podpirati.

Odcep za navadno cesto

Srečanj s tesnobo je bilo od tedaj ničkoliko, precej izgubljenih, veliko pa seveda tudi dobljenih. V Potopisu tesnobe (Sobotna priloga, 19. avgust 2023) sem zapisal, da je boj s to neželeno spremljevalko vsaj pri meni vseživljenjski, da nobena bitka ni dobljena za zmeraj, zato je treba vedno (znova po)skrbeti za nekakšno utrjevanje pozicij lastnega zdravja oz. dobrega počutja. Tudi tedaj, ko je na videz vse dobro ali vsaj zadovoljivo.

V drugi polovici novembra lani sem si zato vzel čas za enodnevni izlet. Predlani sem pred novim letom na tak način obiskal Padovo, lani mi je v misli prihajala Verona. Nato sem se spomnil, da sem bil tam že trikrat, prvič kot nižješolec na izletu spomladi 1993, nazadnje pa poleti 2009 na delovnem razgovoru pri eni pomembnejših zavarovalnic severne Italije. Humanistom so se namreč tedaj pisali precej slabi časi in veliko nas je iskalo možnosti zaposlitve drugod. Nekateri so jo našli in so tam še danes.

Verona torej odpade. Odločim se za Brescio. Tudi simbolično. V bližini tega mesta v Lombardiji sem poleti 2021 zapustil avtocesto in se začel po navadnih cestah vračati domov. Mojo pot je seveda prekinila tesnoba. Bili so drugi časi, epidemija covida-19 je bila tedaj še v polnem zagonu, s seboj je bilo treba imeti zeleno potrdilo, obvezno najaviti potovanje iz tujine v Italijo ipd. Bilo je enostavno preveč. Tokrat se želim odkupiti za poltretje leto star in pekoč poraz. Freud bi rekel, da se vračam na mesto travme, čeprav to počnem še kako zavestno. Mimo osebnih razlogov si velja Brescio ogledati, ker je bila z bližnjim Bergamom lani ena od dveh italijanskih prestolnic kulture.

Brescie se je v kolektivnem spominu zahodnih sosedov oprijel naziv La leonessa d'Italia (italijanska levinja), in sicer zaradi upora njenih ljudi habsburškim oblastem v prelomnem času pomladi narodov na polovici devetnajstega stoletja. Meščani so si želeli svobode, združitve s Sardinskim kraljestvom (Piemontom), mladi dunajski cesar Franc Jožef pa je nanje poslal maršala Radetzkega. Med njegovimi vojaki je bil tudi hlapec Jakopin iz Tavčarjevega romana Cvetje v jeseni, ki je tedanje dogodivščine o tem, kako so jih puntarji nekaj komandirali in kako je od profosa izprosil puško, da je ustrelil Lahončka, pripovedoval domačemu omizju na Jelovem brdu.

Zamuda

Potovanje po Italiji se eni osebi po avtocesti ne izplača. Za železniško vozovnico dam le dober evro več, kolikor bi od Trsta do Brescie plačal samo cestnine, da o gorivu sploh ne govorim. Buden sem sicer že od pol pete ure zjutraj, malce zato, ker sem šel prejšnji večer zgodaj spat, precej pa tudi, ker me je iz sna večkrat zbudil rajzefiber. Na vlak stopim v Tržiču (Monfalcone). Do tja je s Krasa toliko kot v Trst, pa še mogoče je brezplačno parkirati tik ob železniški postaji. Sonce ugledam šele nad furlansko ravnico, ko se peljemo v smeri Latisane. Počutje je dobro, čas si krajšam z branjem literarne revije, ki jo bom kasneje zamenjal za knjigo esejev. Vlak se po poti polni, a pretirane gneče ni. Za Italijane je ura očitno še prezgodnja.

Prvi prestop opravim v Mestrah. Na sedežih okrog mene sedijo mati in trije otroci. Ona nosi naglavno ruto črne barve, njeni hčerki pa ne. Ženska se po telefonu pogovarja v arabščini. Ob njej sedi hčerka na pragu najstniških let, ob meni pa njen mlajši brat. Dekle se z materjo pogovarja v arabščini, z bratom pa v nekakšni arabsko-italijanski mešanici, on pa njej odgovarja izključno v Dantejevem jeziku. Asimilacija napreduje, mene pa prizor bega. Neprijetno mi je, ker del pogovora razumem, dela pa ne. Tudi veliko vzporednic s slovensko stvarnostjo v Italiji lahko potegnem. Tudi te me prav tako begajo.

Močno tesnoben začenjam postajati v kraju San Bonifacio, kjer vlak nabere deset minut zamude glede na vozni red. Za prestop v Veroni je namreč na voljo le pet minut. V tem primeru bi se mi plan porušil, kar je za človeka v takem stanju vse prej kot dobro, in zbegano bi moral na peronu čakati na naslednji vlak. Težav z zamudo sicer nimam samo jaz, ampak skoraj vsi moji sopotniki, saj se v Veroni gruča ljudi v naglici prek podhoda prelije z enega vlaka in perona na drugega. Očitno jih veliko potuje v Milano in si ne morejo privoščiti karte za hitri vlak frecciarossa, ki je skoraj dvakrat dražja.

Do Brescie so le še trije postanki. Od gneče in prerivanja mi je vse bolj neprijetno. Brati zaradi hrupa ne morem več, pogovarjati se z neznanimi sopotniki, ki vneto gledajo vsak v svoj telefon, pa tudi ni mogoče. Iz nekakšnega principa (morda trme) tega nočem storiti tudi sam, zato mrzlično zrem skozi okensko šipo, onkraj katere se v nekem trenutku pojavi sinja gladina Gardskega jezera s polotokom Sirmione. Neprijetne občutke najbrž povzroča koktajl dolge vožnje in tesnobe, ki je pri taki gneči skoraj endemična.

Brescia me sprejme v sončen sobotni dopoldan. Končno zadiham svež zrak. Tesnoba skoraj povsem izgine, ko hodim po mestu, opazujem stavbe in ljudi okrog sebe ter vstopam v cerkve. Je pa v dobrem počutju seveda tudi nemalo ponosa ob tem, da mi je le uspelo in da nisem nekje v Venetu ali Lombardiji mrzlično izstopil iz vlaka in samo upal, da čim prej prispe tisti, ki me bo popeljal nazaj. K sreči takih misli sploh nisem imel.

Primarna in sekundarna lakota

Kjer morem, se skušam razgovoriti. Tako v mestni hiši Loggia, v kateri domuje občinska uprava, kakor tudi v muzejih. Najbolj zanimiv je tisti na mestnem griču Cidneo, ki pripoveduje zgodbo Brescie in vojn za neodvisnost Italije, torej o času maršala Radetzkega in njegovega vojaka, kasnejšega Presečnikovega hlapca Jakopina. V mestni hiši uspe ženski, ki sedi za pultom, iz mene

celo izvabiti nasmeh, ko mi vrača osebni dokument. Tega sem ji moral oddati, če sem se želel sprehoditi po velikem salonu Vanvitelliano, v katerem so po stoosemdesetih letih še vidne poškodbe avstrijskega topovskega obstreljevanja z bližnjega griča. Na poti tja sem na tleh opazoval posebne okrogle tlakovce z imeni, priimki in datumi. Zaposleni v muzeju mi nato razloži, da se je želelo mesto na tak način pokloniti žrtvam terorističnih napadov od 70. let 20. stoletja dalje. Gre torej za nekakšno različico spotikavcev (Stolpersteine), ki jih nemški umetnik Gunter Demnig na ulice evropskih mest vkopava v spomin na deportirane in umorjene jude. Prav na mestnem trgu Piazza della Loggia je 28. maja 1974 na antifašističnem zborovanju eksplodirala bomba in ubila osem ljudi, prek sto pa jih je poškodovala. Tudi tu so na stebrišču še vidne posledice eksplozije. Pred spomenikom me navda nekakšna hvaležnost, predvsem zaradi ponosa, s katerim tukajšnji ljudje še vedno gojijo spomin na žrtve fašizma in njegovih kasnejših derivatov.

Ura je že krepko čez poldan, od dopoldneva pa še ničesar nisem spravil vase. Nekoliko nerazumljivo se podam na ogled glavnega mestnega muzeja, ki nosi ime po sveti Juliji (Museo santa Giulia). Tako je tedaj, ko mi tesnoba preprečuje, da bi razmišljal racionalno. Da bi najprej potešil svojo primarno lakoto po hrani, šele nato tisto sekundarno po znanju in kulturi. V muzeju je veliko ostankov iz časa prazgodovine, rimskega obdobja, langobardske dominacije itn. Bolj ko se zgodovina približuje, zanimivejša mi postaja. Navsezadnje so izkopanine iz kamene, bronaste in železne dobe po vseh muzejih skoraj enake, pa tudi črepinj rimskih amfor sem doslej videl že ogromno. Muzejske sobane so majhne, slabo osvetljene in v njih je izredno slab zrak.

Oddahnem si šele, ko me muzejska pot pripelje v ostanke stare cerkve s srednjeveškimi freskami. Vanjo prodira dovolj sončnih žarkov, da zmorejo presvetliti moje tesnobne občutke.

Pred hitrim kosilom poiščem še trafiko, v kateri bi kupil znamke za razglednice, ki jih vedno pošiljam od vsepovsod družini in nekaterim prijateljem. Prodajalec zmore mojim željam le delno ustreči. Na zalogi ima samo tiste za notranji promet, jaz pa jih potrebujem nekaj tudi za tujino. Slučaj, božja volja ali karma hočejo, da se ravno v tistem trenutku z menoj v lično opremljenem prostoru trafike (škatlice cigaret in revije so zložene na temnih lesenih policah) znajde mlajši gospod, ki ima petdeset metrov stran pogodbeno pošto. Njegov delovni čas je zaključil že ob 12.15. Kljub temu mi takoj sklene pomagati. V njegovi trgovini plačam z bankovcem, ostanek mu pustim za napitnino. Najbrž si ne predstavlja, koliko mi v stanju, v katerem se nahajam, pomagajo njegova prijazna dejanja in besede.

Na glavnem mestnem trgu napišem razglednice. Pogledam na telefon. Vlak bo kmalu odpeljal, zato stečem do postaje. Brescie je naokrog še veliko, meni pa je boja s samim seboj za danes le dovolj. Po poti ne zagledam nobenega poštnega nabiralnika. Na postaji pred kartomatom naletim na sitnega človeka, ki mi teži. Ne poslušam ga. Pa tudi svojih težav mu ne grem razlagat. Ne za eno ne za drugo nimam časa. Prerinem se skozi vrsto na postajni trafiki, zaposleni onkraj stekla porinem štiri razglednice s prošnjo, da jih vrže v najbližji nabiralnik. Prošnjo podkrepim še s kovancem, a ga ženska zavrne. Do odhoda vlaka manjkata dve minuti. Nagonsko stečem v podhod, tudi vozovnice nimam časa žigosati. Na stopnicah mi spodrsne, a padem na rit in ni mi nič hudega. Kaj naj rečem? V norosti je ponavadi tudi zvrhana mera sreče.

Srečanj s tesnobo je bilo ničkoliko, precej izgubljenih, veliko pa seveda tudi dobljenih. V Potopisu tesnobe sem zapisal, da je boj s to neželeno spremljevalko vsaj pri meni vseživljenjski, da nobena bitka ni dobljena za zmeraj, zato je treba vedno (znova po)skrbeti za nekakšno utrjevanje pozicij lastnega zdravja oz. dobrega počutja. Tudi tedaj, ko je na videz vse dobro ali vsaj zadovoljivo.

List papirja med ekrani

Naposled se le peljem v smeri vzhod. Na vlaku bolj ali manj vsi znova buljijo v svoje ekrane. Pomislim, da bi vzel in bral knjigo, a me je strah, da bi zaspal. Napetost je namreč precej popustila, zato se me polašča utrujenost, pred menoj pa sta še dva prestopa. Zato vzamem liste papirja, ki sem jih doma previdno dal v nahrbtnik, in začnem pisati tole besedilo.

Na vlaku med Verono in Mestrami se k meni usede par, po videzu sta sveže upokojena. On bere milanski dnevnik Corriere della Sera, ona pa njegovo prilogo iO Donna. Časopisi bodo naslednji dan poročali, da so tisto soboto v prepadu pri furlanskem kraju Barcis našli truplo 22-letne Giulie Cecchettin, stopete žrtve femicida v Italiji v enem letu. Konec mojega železniškega potovalnega dne se zgodi v Tržiču, od koder se po 590 z vlakom prevoženih kilometrih podam še na zadnjih triintrideset avtomobilskih. ●

Čen. Foto Vane Fortič Srečko Kosovel o openskem tramvaju: A čim globlje se spušča tramvaj, tem bolj čutiš, kako so hiše poševne in kako si ti pokon

Brescie (na fotografiji tamkajšnja katedrala) se je v kolektivnem spominu zahodnih sosedov oprijel naziv italijanska levinja. Foto Alessandro Garofalo/Reuters