Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Učenci si želijo šolo, ki ima srce
V Sloveniji učitelji nenehno uvajamo različne pristope za povečanje učinka učenja in izboljšanje počutja učencev v šoli. V mednarodnih raziskavah spremljamo, kaj v slovenski šoli deluje, kaj ima dejanski učinek na znanje in dosežke učencev.
Vedno več držav namenja pozornost vprašanju, kakšna naj bo prihodnost šole in vloga učitelja v njej. V obdobju epidemije smo npr. ugotovili, da je znanje dostopno na različne načine, ne le v fizični šoli. Zato je v ospredju drugačna vloga šole in učitelja. Ta temelji na skupnem raziskovanju, odkrivanju in sporočanju naučenega. Vedno bolj pomembno postaja pridobivanje kompetenc in razvijanje veščin za vseživljenjsko učenje ter bivanje v kompleksnem, hitro spreminjajočem se svetu. V središču dogajanja so odnosi in počutje, kajti ni uspešnega učenja brez dobrega počutja v varnem in spodbudnem učnem okolju.
Kaj izboljšuje kakovost učenja
Še vedno poteka ena največjih raziskav v zadnjih desetletjih na področju učenja. Raziskava o vidnem učenju (Visible Learning) odstira, kaj ima v šoli najboljši učinek in kaj sta kakovostno učenje in poučevanje. Kot v povzetku študije navaja ddr. Barica Marentič Požarnik, gre za to, da najboljši učitelji ne usmerjajo pozornosti v vnaprej do podrobnosti načrtovano »predstavitev« snovi, v »dosledno izvrševanje« učnega načrta in »zbiranje učenčevih ocen«. Namesto tega je smiselno prilagajanje pouka učenčevemu predznanju in izkušnjam, nenehno spremljanje učinkov dela in s pomočjo uvajanja raznolikih metod spodbujanje učencev k zavzetemu, aktivnemu in poglobljenemu učenju.
Po mnenju Barice Marentič Požarnik naj bi učenci znali uravnavati svoje učenje v smeri, da postanejo čim bolj tudi sami svoji učitelji. Učitelji so vedno znova v vlogi učenca, saj poučevanje nenehno spreminjajo in prilagajajo glede na ugotovljene učinke. Zato je pomembna kombinacija visokih pričakovanj, zaupanja in spoštovanja. Bistveno je ozračje varnosti, v katerem so učenci pripravljeni tvegati tudi napake. Učitelj pri tem spreminja svoje pristope, če mu drugi strokovno usposobljeni sodelavci dajejo kakovostno povratno informacijo o njegovem poučevanju. Vodenje, ki spodbuja kakovostne dosežke, sodelovanje med učitelji, medsebojne hospitacije, delitev izkušenj in gradiv ter formalni in neformalni pogovori o poučevanju imajo ključno vlogo.
Raziskava, izvedena na vzorcu 29.000 učencev, v kateri so leta 2021 sodelovali tudi slovenski učenci, ugotavlja, da jih le dve petini doživljata šolo kot varen prostor in učitelje kot osebe, ki jim pomagajo pri napredku. Starejši ko so učenci, bolj doživljajo šolo kot nepravično. Ker napake niso vrednotene kot pomemben sestavni del procesa učenja, jih učenci doživljajo kot poraz. Šole z visoko učno kulturo, ki uporabljajo jezik učenja, razvijajo učne spretnosti in veščine, so dosegle statistično bistveno boljše rezultate kot šole, ki tega nimajo. Način vodenja šole in učitelji lahko naredijo pomembno razliko v počutju in dosežkih učencev.
Če se izkušnja vsakega učenca v razredu z učiteljem ne spremeni, nismo spremenili nič. Zato je treba začeti z aktivno podporo učiteljem tam, kjer jo potrebujejo. Ne v političnih dokumentih, ne v spremenjenih učnih načrtih, ne zgolj na papirju, temveč v razredu in šoli.
Kaj o šoli prihodnosti menijo slovenski osnovnošolci
Za ugotovitev stanja na šolah in celostnega pristopa k preobrazbi šole smo preverili razpoloženja in stališča učencev. Raziskavo oziroma pogovore z učenci smo izvedli na petih slovenskih osnovnih šolah. V raziskavi, ki je potekala jeseni 2022, je sodelovalo okrog 1000 učencev, starih od šest do petnajst let iz dvainštiridesetih oddelkov.
Zanimala so nas stališča učencev, učiteljev in staršev o razumevanju učenja. Z učenci smo se po
2021 sodelovali tudi slovenski govarjali o razvoju šole po njihovi meri in njihova stališča navajamo v tem prispevku. Rezultati pogovora so na voljo pri avtorici članka.
Večina učencev meni, da učenje poteka zgolj takrat, ko se učijo v šoli ali se (v povezavi s šolo) učijo, pripravljajo doma (v nadaljevanju: učenje doma). Presenetljivo nekateri menijo, da se učijo zgolj doma (učenja v šoli npr. niso omenili). Učenci izpostavljajo, da se v šoli učijo med odmorom, ne pa med poukom (!). Učenci prve in druge triade so pogosteje izpostavljali učenje s starši, starimi starši in sorojenci. V večini razredov je (več kot) polovica učencev z dvigom roke potrdila, da jim pri učenju pogosto pomagajo družinski člani, nekaterim tudi inštruktorji.
Kako se počutijo med učenjem
Učenje v šoli in doma je po mnenju učencev dolgočasno, naporno in vzbuja občutek neuspešnosti. Tako mnenje postane prevladujoče pri učencih tretje triade. V primerjavi s prvo triado, kjer prevladuje pozitivna naravnanost do učenja, se njegovo dojemanje žal kasneje popolnoma spremeni. V devetem razredu so le še posamezniki, ki pouka ne zaznavajo v kontekstu pojmov »grozen, stresen, muka, trpljenje«.
Kot dolgočasen so pouk opisovali učno uspešnejši učenci, ki brez težav dosegajo cilje, in učno manj uspešni učenci, ki zaradi primanjkljaja v znanju pouku ne uspejo več slediti. Zanje učenje poteka prehitro. V učni snovi se ne znajdejo, saj je snovi enostavno preveč, da bi se je zmogli naučiti. Številni učenci zadnje triade so povedali, da jim šolski predmet ne leži, da zanj niso nadarjeni (kot npr. nekateri njihovi vrstniki). Uspešnost pri predmetu povezujejo s »talentom, s katerim so se (ali niso) rodili, in (ne)kakovostno razlago učitelja«.
V zadnji triadi učenci izrazito ločijo učenje za šolo in učenje v prostem času (šport, glasba, hobi, zabava na pametnem telefonu …). Razkorak med obema vrstama učenja je tako velik, da učenja ne zaznavajo kot enovitega, vseživljenjskega procesa. »Učenje za šolo je nekaj, kar morajo početi, je učenje za starše, je učenje za oceno.« Učenje za šolo so nekateri poimenovali nadležno učenje. O učenju v prostem času imajo drugačno mnenje: to učenje je namenjeno njim, želijo si ga in ob njem doživljajo veselje ter zadovoljstvo, zato je lažje, hitro mine in je zabavno. Ob takem učenju se počutijo radovedno, sproščeno, lahkotno, brez negativnih posledic. Tudi če je včasih težko in naporno, vztrajajo in se učijo, npr. kako izgubiti v igri, kako sodelovati v ekipi in tudi kako obvladovati jezo.
Kako zaznavajo učenje in pouk v šoli
Učenci prve triade zaznavajo učenje v šoli (80–90 odstotkov vprašanih) »kot srečno, zabavno, zanimivo, radovedno, uporabno, pogumno, vztrajno, iznajdljivo, organizirano, razmišljujoče«. Zgolj posamezniki so povedali, da jim je učenje včasih dolgočasno. Dolgočasijo se takrat, ko obravnavano snov že poznajo in učiteljica »ne pove nič novega« ali ko ne razumejo.
Učenci druge triade (4. do 6. razred) učenje izven šole doživljajo kot »prijetno, veselo, sproščeno, zabavno, dobro, v redu, naporno, utrujajoče«. Učenje v šoli opišejo zelo različno, kot »odlično, čarobno, super, veselo, počasno, slabo, žalostno, jezno, zaskrbljeno, dobro, tako tako, zanimivo, zaspano, težko, črno-belo, naporno, bedno«. Pogosto izpostavijo učenje tik pred testom; ob tem se nekateri »tresejo, imajo veliko tremo, so živčni in jih zvija v želodcu«. V šoli med poukom večino časa »poslušajo, mislijo, gledajo, prepisujejo, sedijo, zapisujejo, odgovarjajo, spremljajo in se družijo«. Delež otrok, ki učenje doživlja kot naporno, bedno, dolgočasno, zaskrbljeno, jezno, se v tej starostni skupini opazno poveča (teh je približno polovica).
Učenje v šoli je za učence predmetne stopnje »resno, včasih zoprno, mučno, dolgočasno, čudno, tesnobno, neprijetno, jezno, grozno, vznemirjeno, nezanimivo, nujno, težko, bedno, stresno, ne zbrano, preglasno, ne zavzeto, z ne ustreznim ritmom učenja«. Za redke posameznike (v devetem razredu je takšnih 10 odstotkov) je učenje v redu in zanimivo. Ko se slednji oglasijo, jih ostali, ki učenja ne doživljajo enako, preglasijo ali na drug način pokažejo neodobravanje, izrekajo sodbe ali do njih kažejo nestrpnost. Ti učenci se v razredu pogosto ne čutijo sprejeti in so označeni kot piflarji. Dekleta redkeje pridejo do besede in se ne oglašajo. Treba jih je bilo povabiti k besedi in so pogosto z zadrego povedale svoje mnenje. Ko je tak odziv učencev moškega spola v pogovorih opazila svetovalka iz Anglije, je rekla, da jo skrbi za dekleta v naši državi.
Učenci predmetne stopnje povedo, da je bil pouk na razredni stopnji bolj raznolik, dinamičen. Vseboval je več igre, dela v skupinah in po kotičkih … Na predmetni stopnji je pouk enoličen – sestavljata ga predvsem poslušanje in pisanje.
Kakšno šolo si mladi želijo v prihodnosti
Želijo si šolo, v kateri bi bilo več ustvarjanja in umetnosti, več gibanja in športa, več igre, več dni dejavnosti in več učenja v skupinah. Želijo si manj prepisovanja snovi, več poskusov in učenja na prostem, učenja z odkrivanjem in preiskovanjem ter manj domačih nalog. Imeli bi pouk, ki bi bil bolj prilagojen njihovemu predznanju. Za nekatere učence bi to pomenilo bolj zahtevno šolo, za druge pa več podpore pri učenju. Taka šola bi bila bolj pravična, saj bi vsak dobil podporo, ki jo potrebuje za napredek učenja.
Opažajo, da šolske vsebine niso povezane z življenjem v sodobni družbi. Predlagajo več učenja o financah in podjetništvu, več pogovora o aktualnih temah in več povezovanja z učitelji. Opažajo neprilagojenost prostora in ritma (dolžine ur) za učenje. Želijo si več kotičkov za učenje in druženje. Želijo si šolo brez ocen ali vsaj z manj ocenami. Želijo si šolo s kakovostno povratno informacijo o napredku in doseganju ciljev. Želijo si nasvetov in podpore za izboljšanje znanja. Želijo si šolo brez strahu, z več sodelovanja, upoštevanja njihovega mnenja, z jasnimi pričakovanji glede dosežkov. Šola naj bo prostor spoštovanja, miru (z manj hrupa med poukom in na hodnikih). Pogosto so izpostavili boljšo kakovost šolske prehrane.
Z večjo izbiro šolskih predmetov si želijo bolj vključujočo šolo. Možnost izbire bi jim omogočila izraznost na različnih področjih in s tem možnost odkrivanja, kaj jih dejansko veseli. To bi jim olajšalo odločitev za poklic. Čeprav si želijo šolo, ki bi bila bolj povezana s sodobnim načinom življenja in tehnologijo, to ni najvišja prioriteta. Želijo si več pogovora z učitelji – in da bi bilo učiteljem resnično mar zanje in za dobro počutje vseh učencev. Šola naj bo skupnost, v kateri rastejo, se povezujejo in učijo živeti. To tudi pomeni, da so napake dovoljene in hkrati priložnost za učenje. Šola naj bo prostor, kjer so sprejemljiva tudi socialno zapostavljena vedenja, v ospredju naj bo spoštovanje drug drugega.
Tako mlajši kot starejši učenci vedo, da šola ni brezplačna. Oboji zaznavajo stiske staršev zaradi plačila dejavnosti ali nakupa pripomočkov. Eden od šestletnikov je dejal: »Učiteljica, želim si, da bi vse imelo enako ceno, da bi si vsi lahko vse kupili.« Učenci prve triade so pogosto izpostavili skrb za okolje in naravo. Povedali so, da si želijo v šoli rože in živali, pogostejše učenje v naravi in več ustvarjanja z naravnimi gradivi. Z vidika šolskega prostora si želijo šolo iz lesa, ker »ni škodljiva okolju«. Povedali so, da si želijo šolo, ki ima srce.
Osmošolci in devetošolci v nekaterih razredih niso želeli podeliti predlogov in želja o šoli, ki bi bila resnično po njihovi meri. Tisti redki odzivi so sporočali, da ne verjamejo v to, da bi takšna šola v resnici obstajala. Zavedajoč se nepravičnosti v družbi (laganje, kraja, nespoštovanje) se počutijo nemočne, vdane v usodo … Imajo izkušnjo, da so ob zavzemanju za določene stvari bili grobo zavrnjeni. Zato so izražali brezizhodnost in argumente, ki jih pogosto slišimo v javnosti (»v državi se nič ne spremeni, v Sloveniji ni perspektive«). K sreči so bila to zgolj stališča posameznikov … A hkrati je boleče spoznanje, da nekateri na vprašanje sploh niso želeli odgovoriti.
učenci, ugotavlja, da jih le dve
Pogovarjajmo se tudi o stiskah v šoli
Učitelji in starši opažamo, da učenci prvih razredov radi prihajajo v šolo in se v njej dobro počutijo. To so izrazili tudi v pogovoru. Z načinom učenja, poučevanja in vrednotenja znanja pa kasneje preidemo do šole in učenja, ki ga mladostniki zaznavajo izrazito negativno. Drastično spremenjeno počutje učencev v šoli kliče po jasnem dogovoru, kako to spremeniti. Zadnji dve raziskavi Pisa potrjujeta opisano počutje učencev in odnose v šoli.
Odgovori učencev kažejo, da s sedanjim načinom poučevanja v šolah ne pripomoremo k zmanjševanju razlik med učenci, ki prihajajo iz različno spodbudnih okolij. Če učenje pogosto poteka doma, ob izdatni podpori staršev in inštruktorjev, med učenci ustvarjamo še večje razlike.
Izjave učencev kažejo, kako pomembno je, da se pogovarjamo o učenju, poučevanju in počutju v šoli. Ti pogovori bi morali potekati sproti, kot del vsake šolske ure in ne zgolj kot občasna tematska razredna ura. Pomembno je, da stiske, s katerimi se soočajo mladi, izrazijo
čim prej in jim damo možnost, da se jih naučijo izraziti in predelati. Brez obsojanja in pričakovanj, kakšni bi morali biti. Šola mora ves čas biti varen prostor, kjer lahko izrazijo vse svoje izzive. Otroci naj prvo strokovno podprto informacijo dobijo v šoli, ne od »vplivnežev« na družbenih omrežjih.
Učitelji iščejo nove poti in se med seboj samoiniciativno povezujejo in delijo izkušnje. Pri tem raziskujejo izkušnje iz tujine in aktivno opazujejo, kaj tam deluje. Ta spoznanja, upoštevajoč kulturne vzorce, previdno vključujejo v vsakodnevno prakso. Učitelji, ki so začeli spreminjati učenje in poučevanje, pri sebi in učencih opazijo večjo mirnost. Opažajo tudi spremenjene navade pri sprejemanju odgovornosti za svoje znanje in dosežke, posluh in zaupanje, iskrenost in kakovostnejše odnose. Učitelji bolj kot sodniki postajajo trenerji in ustvarjalci okolja, kjer so napake res priložnost za nadaljnjo rast in razvoj učencev in učiteljev.
Pogosto opazovanje, sistematično (samo)spremljanje, merjenje napredka učenca in samovrednotenje (ne z oceno, temveč z merili uspešnosti) je pomemben vir notranje motivacije za učitelje in učence. Znanje tako dejansko postane vrednota. V razredu začne vladati spoštovanje. Učenci so suvereni, sproščeni, ker vedo, kaj jih čaka in kaj se od njih pričakuje. V ospredju ni samo učni načrt. Pouk je usmerjen v učenca, v njegovo osebno rast in razvoj, vključevanje, sodelovanje ter razvoj veščin (sodelovanje, vztrajnost, radovednost, kritično razmišljanje) in kompetenc. Učitelji postajajo bolj samozavestni, avtentični, avtonomni, zato tudi boljši vodje in svetovalci učencem in staršem v procesu učenja. Učitelji, ki prihajajo hospitirat v take razrede, opazijo spoštovanje v komunikaciji in umirjenost. Tako učitelji gradijo integriteto v šoli in družbi.
V Sloveniji imamo izzive (inkluzivna šola, vzgojni načrt šole, podpora učencu, dialog v razredu, povratna informacija …) že dolgo zapisane. Žal se v praksi slabo uresničujejo. To je dokaz, da imajo sistemske spremembe zelo majhen vpliv na učinek učenja in kakovost poučevanja. Če se izkušnja vsakega učenca v razredu z učiteljem ne spremeni, nismo spremenili nič. Zato je treba začeti z aktivno podporo učiteljem tam, kjer jo potrebujejo. Ne v političnih dokumentih, ne v spremenjenih učnih načrtih, ne zgolj na papirju, temveč v razredu in šoli.
Iskanje morebitnih krivcev in odgovornih bi bilo le še eno izmed neodgovornih vedenj. Ve se, kdo je v trikotniku učenec, učitelj, starš odrasla in odgovorna oseba. Zato se vprašajmo in dogovorimo, kaj lahko vsak od nas prispeva za boljšo in kakovostno slovensko javno šolo. ●