Svoboda izpovedovanja vere – javno ali le zasebno?

Delo, 18. novembra

Prispevek kolega mag. Damijana Florjančiča, upokojenega vrhovnega sodnika in v prejšnjem mandatu predsednika Vrhovnega sodišča RS, pod zgornjim naslovom v Sobotni prilogi 18. novembra je povzročil živahno razpravo in izmenjavo pisem bralcev o vprašanju ustavne pravice do verske svobode in položaju sodnikov ter drugih pravosodnih funkcionarjev v zvezi z njenim uresničevanjem v praksi na podlagi udeležbe pri tako imenovani rdeči maši. Gre za vprašanja, ki smo se jim po sprejemu Ustave RS v javnosti več kot trideset let dejansko izmikali.

Naša ustava neposredno govori o verski svobodi v treh členih. V 41. členu z naslovom »svoboda vesti« določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno, v 2. odstavku 16. člena to pravico uvršča med tiste človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih ni mogoče razveljaviti ali omejiti niti v času vojnega in izrednega stanja, v 2. odstavku 7. člena pa določa, da so verske skupnosti enakopravne in da je njihovo delovanje svobodno.

Pri nas se verske skupnosti praviloma uvrščajo v krog civilnodružbenih organizacij, kot so društva in podobno. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da mora biti izpovedovanje vere tudi v obliki molitve v javnosti svobodno. Tovrstne širše organizirane prireditve v javnosti oz. na javnih prostorih pa so zagotovljene z ustavno pravico do zbiranja in združevanja, podobno kot to velja za prireditve drugih civilnodružbenih organizacij.

Pri nas sodniška zakonodaja sodnikom, vključno s predsedniki sodišč, ne prepoveduje članstva in sodelovanja v civilnodružbenih organizacijah, kar velja tudi za udeležbo in sodelovanje pri verskih obredih. To velja tudi za veljavni kodeks sodniške etike. Res pa ta sodnikom odsvetuje pretiran aktivizem, ki bi lahko krnil ugled sodniške službe, v posameznih sodnih primerih pa bi lahko bil za takšnega sodnika podan tudi izločitveni razlog. Udeležba pri sveti maši za kristjana ne pomeni nikakršnega aktivizma, saj gre za redni (tako rekoč temeljni) obred Katoliške cerkve in njenih članov. Praviloma se maša opravi z določenim namenom, s katerim udeleženci soglašajo, in sledi moralnim normam Katoliške cerkve. Priprošnja krščanskemu Bogu, »da bi bili dobri pravniki, pravični sodniki, učinkoviti tožilci, odvetniki …«, kot bistveni namen rdeče maše na začetku korektno povzema dr. Berden, najbrž ne more biti sporna. Od kod potem takšni pomisleki zoper udeležbo pri takšni maši?

Religiolog prof. dr. Aleš Černič ugotavlja, da je »religija zelo kompleksna, in težava je v tem, da o njej ljudje vedo osupljivo malo«, da v rednem sistemu šolanja ljudje o religiji ne zvedo skoraj nič in da takšno neznanje vodi v nerazumevanje in nestrpnost (Delo, 30. decembra 2023, stran 15). Dodajam, da je takšnemu stanju gotovo botrovala tudi teza o religiji kot opiju ljudstva, ki je bila po 2. svetovni vojni posvojena tudi pri nas. Žal se je izkazalo, da je bil opij ljudstva dejansko marksizem s tezo o razredni borbi kot zgodovinski rešitvi človeštva, ki je svoje skrajne učinke dosegel v boljševiškem komunizmu in njegovih sibirskih gulagih, pa tudi v kraških breznih in na Golem otoku.

No, o nekaterih manj usodnih primerih »novoreka«, ki ga je bilo potrebno ustvariti v skladu s takratno paradigmo, se je slikovito razpisal tudi dr. Drago Čepar v pismu, objavljenem v prejšnji številki Sobotne priloge. Učinki pa se kažejo tudi v tem, da ustavnih določb o verski svobodi tudi po tridesetih letih nekateri dejansko ne morejo sprejeti in ponotranjiti. mag. Ivan Robnik, upokojeni vrhovni sodnik,

Celje