Ustavite trgovanje z vplivom in javnim interesom

Delo, 4. januarja

K prispevku mag. Bećirja Kečanovića z zgornjim naslovom skoraj ni treba karkoli dodati. Pa vendar. Lobiranje je brez dvoma eden od najbolj gnilih produktov pobesnelega kapitalizma. Po definiciji je lobiranje proces vplivanja interesnih skupin oziroma civilne družbe na odločevalce. Tu je pomembno dejstvo, da je lobiranje v imenu civilne družbe popolnoma normalen proces in je kot takšno akt demokracije v obdobjih med volitvami. Civilna družba mora brez dvoma imeti vpliv na odločevalce tudi po ustoličenju vsakokratne oblasti po volitvah.

Popolnoma drugačen pa je namen lobiranja raznoraznih interesnih skupin, ki jim najpogosteje ni prav nič mar za širšo skupnost in ki so pripravljene za dosego svojih ciljev uporabiti vsa sredstva. Tu tiči leglo korupcije in v tem delu lobiranja bi morali odločevalci pozorno prisluhniti zapisu mag. Kečanovića. Ob vpogledu v register lobistov, ki ga vodi KPK, je možno že na prvi pogled ugotoviti, da so lobisti v bistvu neverjetni »genialci«. Spisek področij njihovega delovanja pri veliki večini obsega tudi deset vrstic, torej so to ljudje, ki se spoznajo prav na vsa področja družbenega življenja. Torej, od smeti do astronomije. V bistvu gre v veliki večini primerov za dejavnost, podobno tisti, ki jo opravljajo trgovski potniki, torej za agitacijo pričakovanj njihovih naročnikov, pri čemer se sredstva za dosego ciljev vse prepogosto ne izbirajo.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZlntPK) bi zahteval korenito prenovo s ciljem popolne preprečitve lobiranja ozkih interesnih skupin in kapitala. Če so interesi teh skupin skladni z interesi civilnih gibanj, jih bodo ta zagotovo zaznala. Če si naši oblastniki v resnici želijo odstraniti ali vsaj omiliti posledice koruptivnih dejanj, potem bodo z odprtimi očmi in ušesi prisluhnili zapisu mag. Kečanovića. Zgodovina lobiranja pri nas je pestra in polna koruptivnih dejanj.

Spomnimo se, kdo so bili lobisti pri prodaji »najboljšega soseda« propadajočemu Agrokorju. Kakšna nepopravljiva škoda je bila narejena slovenskim pridelovalcem in predelovalcem hrane in razvoju slovenske trgovske verige! Takrat ni nihče vprašal civilne družbe, niti prodajalcev, niti sindikatov. Politika se je odločila pod vplivom poznanih lobistov, tako kot pri zgrešeni gradnji Teša 6. Dalo bi se našteti še vsaj sto podobnih primerov, ki so nas stali milijarde.

Sicer pa, ali lobiranje še vedno ni dovolj v nebo vpijoče, ko znani »lobist« brezsramno oglašuje svojo sposobnost »odpiranja vseh vrat«? Pri vsem tem pa

pred očmi javnosti tako imenovani lobisti kupujejo pregrešno drage nepremičnine (celo z gotovino). Nihče pa jih ne vpraša, od kod jim denar. Iz naših žepov seveda. Kako bi se dalo takšno »raboto« imenovati, seveda vem, a elitizem to zagotovo ni, prej legalizirana korupcija.

Branko Poženel,

Kranjska Gora