Naslavljanje in druge cvetke

Delo, 16. decembra

Tomaž Švagelj je 6. januarja v PP29 razpravo pod zgornjim naslovom primerno razširil na neupravičeno jezikovno izposojo tako iz angleščine kot iz srbšči

ne in hrvaščine.

Ko razmišljamo o vzrokih takih jezikovnih spodrsljajev, nam pri angleščini najprej pridejo na misel tujke, ki imajo v angleščini drug pomen kot v slovenščini ali pa so drugačne. Za prvi primer vzemimo »realizirati«, ki ne more nase prevzeti pomena angleškega »to realize« (dognati, ugotoviti), »skepticizem«, ki v slovenščini pomeni samo način razmišljanja in filozofsko smer, njena angleška vzporednica pa pomeni tudi to, kar naša »skepsa« in »dvom«. Angleška »race« ni isto kot naša rasa, zato »human race« pač ni »človeška rasa«, temveč človeštvo ali človeški rod. Tudi če v računalniku piše »italic« in »bold«, se temu slovensko reče kurziv(a) in polkrepko. In tudi biologi niso kar »biologisti«, če niso privrženci biologizma.

Kolpa in Sotla sta tudi jezikovna meja. Štiri standardne jezike, ki smo jih združevali pod imenom »srbohrvaščina«, spoštujmo, zavedajmo pa se razlik. »Umor« tostran Kolpe pomeni hudo dejanje zoper življenje in telo, onstran Kolpe pa utrujenost, zato je »neumoren« napačna izposoja za slovensko neutruden. Tukajšnji pristen pomeni nepotvorjen, srbski »prisan« pa intimen. Tu gremo korak za korakom, onstran Kolpe pa »korak po korak«. »V(j)erovali ili ne« se pri nas reče »če verjamete ali pa ne«. Srbski »po svemu sudeći« je vzporednica slovenskemu »kot vse kaže«, opičji prepis »po vsem sodeč« nam ni potreben. Najhujša pa je »strpnost«, ki nam jo priporočajo v cestnem prometu. Pomenila naj bi isto kot onstran Kolpe »strpljivost«, a slovenska strpnost pomeni samo toleranco. V SSKJ najdemo dve nestrpnosti (prva je intoleranca, druga je neučakanost) in samo eno strpnost (toleranca), nasprotje neučakanosti pa ni ne »učakanost« ne »strpnost«, temveč potrpljenje oziroma potrpežljivost. Temu se srbsko reče »strpljivost«. Slovenski navidezni posnetek je napačen in nevaren. Naj bi bili v prometu strpni npr. do vožnje po avtocesti v napačni smeri, češ, »vsakemu se lahko zgodi«? Ne, od nas se pričakuje ničelna toleranca, torej nasprotje strpnosti, in takojšen klic na policijo.

Taka brezmiselnost pa ni značilna samo za odnos do tujih jezikov. Zadnje čase beremo nov glagol »zasičiti«, napačno izpeljan iz deležnika zasičen. Deležnika »nasičen« in »zasičen«, ki se uporabljata v tehničnih pomenih, izhajata iz glagolov nasititi in zasititi, »narediti sitega ali sito« (se spomnite del krščanskega usmiljenja »lačne nasititi in žejne napojiti«?). Zasičeno je tisto, kar je sito, česar vse kapacitete sprejemanja so polne. Piscem tudi ni več mar za razlikovanje med dvojicami kot zeleneti in zeleniti (delati zeleno), osupniti in pa osupiti (povzročiti osuplost). Z jezikovnega smetišča pobirajo zdavnaj zastarele besede kot »rakrana«.

Bilo bi dobro, če bi se zavedali, kaj govorimo in pišemo. Tako kot sicer v življenju »krneki« ni izhod, in tudi v jeziku se ne izide. Lahko je celo kulturna sramota kot uradni naziv poklica »tehnica«. Podstava tega poklica namreč ni neobstoječi »teh«, temveč grška »tehne«, zato je tvorjenka »tehnica« enako smešna, kot če bi ženske ogovarjali z »mehanica, botanica, komica, akademica, cinica«. Jezikovno dopustna je le npr. kemičarka ali pa akademikinja, torej tehničarka ali tehnikinja. Kot je pel Koseski: Brezum, ti zmagaš ino jez poginem! Zastojn boré clo bogi se z bedastvam.

Božidar Debenjak,

Ljubljana