Center znanosti le še na papirju Zvišanje davkov nima podpore javnosti

Delo, 6. januarja

Na članek z zgornjim naslovom me je opozoril kolega in ob tem pripomnil: »Izgleda, da si ti kriv, da projekt center znanosti ni uspel.«

Moram reči, da je tudi mene zadnji odstavek zmotil. Poved me namreč izredno bega: »Toda gradnji tega centra je že od vsega začetka nasprotoval Miha Kos, idejni oče in direktor Hiše eksperimentov, ki na Trubarjevi deluje že 28 let.« Najprej: poved se začne z besedo »toda«. Ta beseda in vsebina, ki ji sledi, je zmotila mojega kolega, mene in morda še katerega bralca. Sliši se, kot da je bilo vse že pripravljeno za medgalaktično harmonijo, toda pojavil se je Darth Vader in uničil vse načrte.

Ampak ne moti me le prva beseda. Napačna je celotna poved: nisem nasprotoval gradnji centra znanosti, nasprotno – jaz sem bil tisti, ki sem dal pobudo za njegovo gradnjo.

Naj spomnim: od samega začetka (od ustanovitve Hiše eksperimentov – prvega slovenskega centra znanosti) sem se intenzivno boril za to, da center znanosti pridobi ustrezne prostorske in finančne vire. Sem avtor idejnega načrta (potrebni prostori, aktivnosti centra, opis delovnih mest, finančni prihodki in odhodki). V času obstoja Hiše eksperimentov sem bil v stalnem dogovarjanju in prigovarjanju z ljubljanskimi župani in ministri za znanost (in izobraževanje), od gospoda Gabra, gospe Čok, gospoda Zupana, gospe Kucler-Dolinar do gospoda Golobiča. Slednji ni le prisluhnil in mojo idejo načelno podprl, ampak zagnal kolesje in zdelo se je, da bo Slovenija kmalu dobila ustrezno Hišo eksperimentov – center znanosti. Predlagal sem tudi lokacijo zanj – trikotnik med Barjansko in Riharjevo ulico ter Gradaščico – isto, kot je omenjena v zgornjem članku. (Poučen za branje je tudi članek novinarke Jasne Kontler Salamon z naslovom Bo letos ob Gradaščici začel nastajati naš Experimentarium? na 20. strani Dela 8. januarja 2009.) Projekt je po menjavi vlade nekako poniknil, tu in tam malce privrel na površje, pa spet poniknil. Do leta 2015.

Tudi pozneje smo želeli igrati v projektu aktivno vlogo. A za naše pobude ni bilo pravega razumevanja (predlog javno-zasebnega partnerstva namesto oblike javnega zavoda), predlog sestave uprave nove institucije (kjer bi večino imeli uporabniki), izjasnitve glede statusa Hiše eksperimentov v okviru nove ideje ...

Skratka; gradnji centra znanosti nisem nasprotoval, ampak sem bil pobudnik gradnje. Nisem pa grešni kozel, da projekt ni uspel, saj me je bilo v zadnji fazi (od leta 2016) vse manj zraven.

Kot je zapisano v članku, Hiša eksperimentov deluje že 28 let. Imamo mnogo izkušenj, referenc in kompetenc. Smo najstarejši center znanosti v Sloveniji in širši regiji. Razvili smo mnogo unikatnih projektov in aktivnosti. Mnogi so nas trepljali, ko smo stvari počeli z malo denarja. Ko se je na obzorju pokazalo več denarja, je trepljanje postalo močnejše – podobno tepežu. Takrat so na vrh mlake priplavali tisti »sposobnejši« – tisti, ki po ramah stopajo. dr. Miha Kos, direktor prvega slovenskega centra znanosti –

Hiše eksperimentov

Delo, 6. januarja

Redno spremljam časopis Delo, ki si v splošnem prizadeva ohranjati profesionalnost v poročanju. Zato me še posebej zmotijo prispevki, kakršen je bil uvodni v Delu 6. januarja. Posebej moteči so grafično prikazani podatki na prvi in drugi strani časopisa, ne glede na to, da jih članek povzema po Inštitutu za raziskovanje trga in medijev Mediana. Predpostavljam, da so bili za časopis posebej naročeni.

Pripomba ni na način pridobivanja podatkov, temveč na vsebino vprašanj. Kaj pa bi od splošne javnosti lahko pričakovali drugega, kot da je za znižanje davkov oziroma da je proti njihovemu povečanju? Izjeme so le tisti davki in prispevki, ki vprašanih oseb neposredno ne prizadenejo. To vsak povprečen državljan in bralec ve vnaprej.

Če bi hoteli zares kritično obravnavati vprašanje davkov in prispevkov, bi ga morali postaviti v kontekst porabe z davki in prispevki zbranega denarja. Namesto da se javno benti nad zlivanjem našega denarja v državni proračun, bi se morali vprašati, kaj s temi sredstvi država počne. Ljudi bi morali vprašati, ali so za uvedbo (dodatnega) plačevanja izobraževanja, zdravstvenih in socialnih storitev iz lastnega žepa. Ali pa, ali so za ukinitev brezplačnega izobraževanja, za zmanjšanje košarice zdravstvenih pravic itd. v zameno za znižanje davkov.

Brez upoštevanja navedenega konteksta prispevek izpade kot od kapitala naročen z namenom, da se ruši vlado v njenem prizadevanju za bolj pravično razporeditev družbenega bogastva ob sicer naraščajoči družbeni neenakosti. Naraščajoča velika družbena tveganja, ki izhajajo iz porušenega okoljskega ravnovesja ter iz politične destabilizacije sveta, bodo v prihodnje zahtevala več in ne manj sistemske solidarnosti tako na državni kot na evropski ravni. Instrument za njeno uveljavljanje pa je tudi davčni sistem. To lepo dokazujejo pandemija, ki bi je ne bilo mogoče obvladati brez močnega javnega zdravstva, in lanskoletne poplave, ki terjajo tako solidarnostno pomoč prizadetim kot preventivno ukrepanje.

Ivan Svetlik,

Ljubljana

***

Davčna politika je vedno zanimiva za javnost. Zato razumem časopis Delo, da je naročil anketo, o kateri pod zgornjim naslovom poroča na naslovnici in v nadaljevanju na drugi strani časopisa. Seveda vsi vemo, da država ne pobira davkov zato, da jezi davkoplačevalce, pač pa zato, da financira nekatere skupne potrebe državljanov. Zato, če vprašate mene, ali sem za višje davke, bom takoj vprašal, kaj bo država financirala s tem novim denarjem in se bom šele na podlagi tega lahko odločil, ali sem za povišanje ali ne. Zato je vprašanje o davkih potrebno vedno povezati z njihovimi nameni. Sicer se ne dobi prave slike razpoloženja davkoplačevalcev.

Ker se je anketa zelo podrobno ukvarjala z vprašanjem, katere davke naj vlada zniža, kar bo verjetno dobra informacija pri pripravi novega davčnega sistema, zaradi tako množične težnje po nižjih davkih sprašujem sebe in tiste, ki so za nižje davke, katerim dejavnostim naj država zmanjša ali opusti financiranje in s tem zniža njihov obseg delovanja.

Naj navedem nekaj primerov. Velik kamen spotike je bilo financiranje pomoči države poplavljencem. Gospodarstvo je bilo izrecno proti zbiranju potrebnih sredstev s povečanjem davkov. Predlagali so, naj država pridobi sredstva s prodajo državnega premoženja. Če bi država to sprejela, se postavlja vprašanje, kako pa bi država lahko financirala možne še hujše posledice naravnih nesreč. Da letošnje poplave ne bodo redkost, je novinar Miha Jenko dokumentirano prikazal v svojem članku Vremenske katastrofe v proračunski enačbi (Sobotna priloga, 6. januarja). Hkrati je tudi opozoril na nevarnosti nadaljnjega državnega zadolževanja. Torej ob takih primerih se bo vedno postavljalo vprašanje, v kolikšnem obsegu in s kakšnimi sredstvi država sme pomagati prizadetim ob naravnih nesrečah. Mimogrede, čudno je, da je država za sanacijo posledic poplav najela strokovnjaka, ki je podpisal dovoljenje za gradnjo na poplavnem območju.

Drugo aktualno vprašanje je financiranje dolgotrajne oskrbe. Ali so davkoplačevalci solidarni in bodo dovolili zbirati denar zanjo ali mislijo, da je že uveljavljeni zakon treba pospraviti v predal? Nekdo mora to jasno povedati. Ne moremo biti za dolgotrajno oskrbo, smo pa proti zagotovitvi denarja. Podobno je vprašanje, kako finančno nadomestiti dosedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Za tiste z visokimi plačami je menda zanje prevelika solidarnost, če se bo to nadomestilo z enako stopnjo prispevka za vse. Seveda se to vprašanje in nasploh pomanjkljivo financiranje zdravstva lahko reši z zmanjšanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja. To pa pomeni, da ne bomo razcepljeni samo zaradi različnih pogledov na svet, ampak se bo vedno bolj kvarila kohezija družbe, ki jo pooseblja solidarnost. Sicer mi je pa prišla na misel akcija niških kardiologov, ki so eno soboto in nedeljo opravljali srčne operacije brezplačno, zato da so zmanjšali čakalne vrste. Morda se bo tega spomnil tudi zelo aktivni zdravniški sindikat Fides, ki mu je vedno v prvi vrsti interes pacienta, in tudi pri nas organiziral nekaj podobnega.

Lahko bi našteval, kje vse bi morala država omejiti financiranje, če bo zbrala premalo denarja, in kakšne bodo posledice tega. Ali smo prebivalci pripravljeni sprejeti to zmanjšanje skrbi države za nas, ko pa se pojavljajo stalno novi zahtevki, za kaj naj bi država še poskrbela. Žal, prebivalci niso pripravljeni sprejeti niti tistih sprememb, ki bi zagotavljale bolj racionalno porabo davkoplačevalskega denarja. Dejstvo je, da bo država morala zmanjšati financiranje naših potreb na podlagi najemanja kreditov. Ne samo zaradi evropskih predpisov, ampak predvsem zaradi nas samih, saj se bo naša vsestranska varnost povečevala z zmanjševanjem zadolženosti.

Kar se tiče novega davčnega sistema, se pridružujem tistim, ki so proti vedno novim ugotavljanjem obstoječega stanja, saj so to že večkrat naredili. Mislim tudi, da morajo biti strokovne službe ministrstva za finance toliko sposobne, da pripravijo osnutek novega sistema, ki bo podlaga za razpravo na strokovnem svetu in kasneje za razpravo z zainteresiranimi.

Rudi Kropivnik,

Ljubljana