Govoriti v jeziku nekoga drugega

Delo, 6. januarja

Pod tem naslovom avtorica Zorana Baković razmišlja o možnem poteku leta 2024. Navdih za temo je prevzela iz drame Čakajoč Godota irskega pisatelja Samuela Becketta. Kot navaja Bakovićeva, je Beckett dramo napisal najprej v francoščini in nato v svojem maternem jeziku, angleščini, ker je bil prepričan, da bo na ta način lažje prišel v globine njene vsebine. Samuel Beckett (1906–1989) je v letih 1923–1927 študiral francoščino, italijanščino in angleščino. Med drugo svetovno vojno je bil član francoske odporniške skupine Gloria SMH (Réseau Gloria). Tudi po vojni je živel v Parizu. Leta 1949 je prejel francosko vojaško odlikovanje croix de guerre. Dramo Čakajoč Godota je napisal že v letu 1947/1948. Njegovo gledališče absurda je podobno Sartrovemu, ne da bi Beckett še posebej razvijal eksistencialistično filozofijo, ki utemeljuje absurd kot osnovno držo posameznika v svetu.

V tragikomediji Čakajoč Godota glavna lika Vladimir in Estragon zaman pričakujeta prihod Godota, ki jima ga obljublja neki deček. Potem neuspešno poskušata napraviti samomor. Beckett je s tem groteskno opozoril na tragikomični položaj človekove eksistence v povojnem, opustošenem svetu. Opisal je človekovo tesnobo, obup, strahove, muke in neizpolnjena pričakovanja. V študentskih letih sem videl predstavo Čakajoč Godota, ki mi je hotela povedati, da smo sami odgovorni za občutek smisla življenja, četudi ga ne zmoremo in znamo najti. Kdor ne more slišati svojega notranjega glasu, ki bi ga napotil k izhodu iz krize, ki jo lahko opišemo tudi kot Dantejev pekel ali Jungove nezavedne sence, postaja potencialni samomorilec. Govorica Vladimirja in Estragona je nerazumljiva glosolalija, ne pa ksenoglosija, ki pomeni, da govorimo tuji jezik, ki je razumljiv drugim. Zato je lahko Irec Beckett najprej pisal v francoščini, Japonec Jasunari Takaši pa ga je odlično prevajal iz angleščine, kot navaja ga. Baković.

Nemški filozof Martin Heidegger v svojem spisu Na poti do govorice (Unterwegs zur Sprache) zagovarja poslušajoče mišljenje. Če bi v medsebojni komunikaciji najprej poslušali drugega, bi bil naš nagovor drugemu in odgovor drugega nam že »sočutno sozvenenje« s stanjem v nas in izven nas. Idealno stanje medsebojne empatije, vzajemnega razumevanja in soglasja ni pogosto, ker živimo na videz neodvisno drug od drugega v tako imenovanih modernih ločnicah. To vodi v odtujitev, zaradi katere še svojih avtentičnih motivov ne poznamo, kaj šele motive drugih oziroma bližnjih.

Medsebojno razumevanje ima že svetopisemsko osnovo. Najdemo jo lahko v binkoštnem prazniku Svetega duha. Beseda binkošti izvira iz starogrške besede πεντηκοστη (pentekoste), ki pomeni »petdeseti«. Na 50. dan po veliki noči katoličani praznujemo prihod Svetega duha, ki ga simbolizira tudi rdeča barva v bogoslužju. Sveti duh se je po Lukovem evangeliju (Apostolska dela 2,2-13) z ognjem in viharjem spustil na zbrane apostole in jim dal dar govorjenja v različnih jezikih: po tem so govorili tako, da so jih lahko hkrati razumeli govorci različnih jezikov in narečij. Ker je to ključni svetopisemski dogodek, ga izpostavljajo za vodilo svojega verskega delovanja binkoštna, protestantska in evangeličanska cerkev, ki izhajajo (v različnih niansah) iz osebne izkušnja Boga.

Po papežu Frančišku smo vsi božji otroci bratje in sestre, ki se lahko sporazumevamo v polifoniji jezikov. Naša stalna naloga je, da to izpolnjujemo in s tem prispevamo k svetovnemu miru. Bogomir Novak,

Ljubljana