PREJELI SMO

Doktor de Reggi je pred šestdesetimi leti opravil hišni obisk na našem domu, ko sem obležala z visoko vročino in izpuščajem. Da so rdečke, je povedal. Pa še, da sem se jih nalezla ob obisku sošolke, ko sem ji nesla zvezke, da se bo lahko učila doma. K nam se je moj rešitelj pripeljal s fičkom, mojima staršema pa je v klepetu ob koncu pregleda razlagal, kako se je na hišne obiske še vozil s kolesom. Od takrat mu je zaradi luknje v rokavici na palcu ostala belkasta brazgotina po zamrznitvi kože. Ljudje pa so vedeli povedati, da je svoj avtomobil nekoč ustavil pri oddaljeni kmetiji in s ploski rok najprej odpodil kokoši s ceste, da je lahko nadaljeval potovanje.

Danes takega hišnega obiska ni. Ker smo med najbolj uspešnimi na svetu razvili primarno zdravstvo, pa tudi zato, ker smo s cepljenjem to bolezen pregnali. Ne toliko zaradi majhnih otrok, ki jih rdečke prizadenejo precej manj hudo kot ošpice, ampak zato, ker je bolezen ogrožala nosečnice in s tem plodove, delež mrtvorojenosti in okvar pa je bil največji prav v prvem trimesečju, ko mnoge mame še niso vedele, da so noseče.

Podoba zdravnika je nekoč predstavljala ugled. S tem smo bili seznanjeni že v prvi uri psihologije. Da bomo imeli poklic, ki je v družbi eden najbolj spoštovanih, profesor pa menda razume, da nas zato psihologija »sploh ne zanima«. Mislila sem, da sem padla na glavo. Sama sem na pouk psihologije komaj čakala in se ga veselila. V mesecih okrog zaključka študija pa me je presenetila moja sestra z vzklikom: »Pa, a se ti slišiš!? A veš, da govoriš samo še o samomoru!?« Ne, nisem se slišala. Sem se pa na njeno pobudo odpravila iskat pomoč kar v ambulanto prej omenjenega profesorja. Po mojem skoraj uro trajajočem izpovedovanju je zaključil, da z menoj ni nič narobe, da pa sem v obdobju sprejemanja pomembnih odločitev: bivališče, partner, služba … Menil je, da jih bom zmogla obvladati, do kontrole pri njem pa: »Delajte tako, kar vi mislite, da je prav, in ne tako, kot vi mislite, da drugi mislijo, da je prav.«

Bila sem besna. Na poti do pritličja sem ga trikrat, doma pa še desetkrat preklela, saj mi ni »nič pomagal«. Sčasoma sem dojela, da gre za vprašanje odgovornosti. Da se utapljam v grozi pred tem, kaj me čaka pri delu s še tremi starejšimi kolegi v kolektivu, ki poleg rednega dela (dvakrat tedensko popoldne) od nas zahteva še dežurstva. Od vsakega kar po sedem noči v enem tednu in s pripadajočo soboto in nedeljo za zaključek. Ob tem me je v naslednjem letu banka obdarila z možnostjo dviga stanovanjskega kredita, ki sva ga z možem ob treh otrocih in selitvah plačevala skoraj dvajset let.

Da se z dežurstvom služi, je bil tudi argument enega od takratnih predsednikov zdravniške zbornice. Tako je na skupščini zbornice utemeljil zavrnitev pobude splošnih zdravnikov za dvig plač v času, ko so bile njihove v primerjavi z bolnišničnimi še zelo slabe. Ta zdravnik je kasneje zaslovel s tem, da je postal eden najbolj zasebniško usmerjenih odločevalcev.

Danes se sprašujem, kako je uspelo Kanadi ustaviti zasebne interese v zdravstvu in ohraniti javno zdravstvo. Kljub uporu, ki se je pojavljal med zdravniki, jim je uspelo obvladati koruptivne zavarovalnice. Pri nas jih ne znamo. Jih tudi ne moremo, saj so že v veliki meri kupile tako zdravnike kot bolnike. Prve z zasebnimi plačili, druge z zavarovanji »preko vrste«.

Plača, s katero ne doseže niti diplomirane medicinske sestre, ni za mladega zdravnika ne strokovna ne socialna opora. Naj zato čim več dežura? Ne. Rabi pa poleg boljše plače tudi dovolj sodelavcev. A kje jih dobiti v svetu, v katerem zanimanje za človekoljubne poklice upada? Naši »odgovorni« menda stavijo na boljše plače in želijo z njimi spodbuditi vpis na medicino. O prepletanju humanosti in denarja z velikim zanimanjem berem eseje Dragana Petrovca z naslovom Ljubiti morilca. Šokantno in žalostno obenem. Drugi »odgovorni« prisegajo na lov za glavami v državah »bivše Juge«. Mnogi pa pogrešamo razmišljanje o tem, da mora biti zdravnik predvsem Človek. Ta Človek nastaja v družbi, v kateri naj bi kot odrasel našel svoje mesto tudi skozi delovni prispevek v zdravstvu.

Meni in mnogim kolegicam in kolegom je težko gledati zanamce, ki jim prepuščamo zdaj že hudo razpadajoče zdravstvo. Zdravstvo, ki bi ga morali biti deležni vsi na principih solidarnosti. Kje na svoji poti izgubljamo Človeka? Človeka zdravnika in Človeka bolnika? prim. Jasna Čuk Rupnik,

Dutovlje