Umirajoči v Ulici zaprtih pekarn

TESAD BABAČIĆ

VESNA MILEK

ZORANA BAKOVIĆ

BRANKO SOBAN ako kot je v gosti megli vsako mesto videti podobno, se tudi na različnih prizoriščih velikih zločinov obiskovalcu zazdi, da v zraku visi nekaj podobno težkega. Prekaz, Kravica, Srebrenica in Kočevski rog so prizorišča brutalnih umorov na Kosovu, v Bosni in Hercegovini in Sloveniji, ki mi jih je uspelo obiskati. Čeprav so se krvavi dogodki zgodili na različnih krajih, v različnih obdobjih in v bolj ali manj industrijskih razsežnostih, sta jim skupna surovost in sovraštvo, ki sta poganjala norijo uničenja soljudi. Nekoč, ko se bosta končali klavnici v Ukrajini in Gazi, bo nad tamkajšnjimi prizorišči pokolov zagotovo viselo podobno mučno in težko ozračje. Kjer so v zraku za večno ujeti udušeni kriki in očitajoči pogledi nedolžnih žrtev morilske norosti, tam ni prihodnosti za nikogar. Ni prihodnosti za tiste, ki so klali in ostali živi, ni prihodnosti za preživele svojce zaklanih, in več časa ko mine, bolj se zdi, da so edini zmagovalci tovrstnih norij prav lastniki udušenih krikov in očitajočih pogledov.

Pred vojno v Bosni in Hercegovini je na območju občine Srebrenica živelo okoli 37.000 ljudi, od tega je bilo več kot 10.000 zaposlenih. Po genocidu in vojni je v Srebrenici ostalo med štiri in pet tisoč prebivalcev, od tega je zaposlenih največ tisoč, med katerimi večina dela v lokalni administraciji, ustanovah in podjetjih, ki jih financira proračun

Bosne in Hercegovine ali entitete Republika Srbska. V nekoč močno razvitem industrijskem kraju so v obdobju miru serijsko ugašala podjetja, ki so veljala za večje delodajalce. Ker je odprtje večine podjetij izdatno podprl proračun z različnimi oblikami subvencij in olajšav ter brezplačnimi najemninami, ni težko uganiti, da je čas ugašanja podjetij dokaj natančno sovpadal s časom izteka veljavnosti subvencij.

Nesrečno mesto brez ljudi in z goro temačnih spominov je dolgo veljalo za kraj brez pekarne, avtomehanika in banke. Da bi to vsaj malo spremenil, je župan občine Srebrenica Mladen Grujičić lani poleti napovedal odprtje pekarne: »V pogovoru s prijatelji se nam je porodila zamisel o odprtju pekarne, ker menimo, da je to upravičeno, saj Srebrenica nima niti ene pekarne. Občina bo pomagala pri plačevanju najemnine vsaj eno leto.« Pekarno, ki je bila v resnici navadna trgovina, kjer je edini zaposleni prodajal kruh in pekovske izdelke iz pekarne v sosednem Bratuncu, so morali zapreti po štirih mesecih obratovanja. Ker so, tako kot zadnja, tudi predhodne štiri zaprte pekarne delovale in ugasnile v isti ulici, so se prebivalci Srebrenice na pobudo občinske skupščine za preimenovanje ulic in trgov v mestu odzvali s peticijo, v kateri predlagajo ime »Ulica zaprtih pekarn«. Ker je Srebrenica kot zadnje mesto v BiH obdržala imena ulic iz predvojnih časov, si ni težko predstavljati, da je Ulica zaprtih pekarn veliko bolj sprejemljivo ime, kot so za Bošnjake sprejemljiva imena, ki bi jih utegnili predlagati večinski Srbi in obratno. Med številnimi predlogi, ki so razburili Bošnjake, je bil denimo predlog, da bi glavno ulico v mestu, ki nosi ime maršala Tita, poimenovali po avstrijskem nobelovcu Petru Handkeju. Prejemnik Nobelove nagrade za književnost je Srbom ljub zaradi močne naklonjenosti njihovi stvari, ogorčenje velikega dela zahodnih držav pa si je nakopal zaradi zanikanja genocida v Srebrenici.

Genocid v Srebrenici zanikajo tudi oblastniki v Srbiji, pravni in moralni dediči režima Slobodana Miloševića, ki je marca 1998 v kosovskem kraju Prekaz ubil enega od ustanoviteljev Osvobodilne vojske Kosova (OVK) Adema Jasharija in skoraj 60 članov njegove družine. Kar je za albansko stran pokol mučenikov, borcev za svobodo in nedolžnih otrok in žensk, je za srbsko stran protiteroristična akcija v odziv na umor policista. »Adem Jashari je uporabil ženske, otroke in starce za talce,« je tedaj dejal Goran Radosavljević, major pri srbskem notranjem ministrstvu. Za uradni Beograd je bil krvavi spopad v Prekazu običajna policijska akcija proti znanemu kriminalcu, ki se je končala uspešno. Za albansko stran pa je bil pokol v Prekazu prelomnica, ki je priljubljenost OVK med kosovskimi Albanci pognala v nebo, na ulicah kosovskih mest so se vrstili protesti s po več deset tisoč udeleženci, več kot sto tisoč kosovskih Albancev se je zbralo na ulicah osmih ameriških mest in v evropskih prestolnicah. Odziv na »običajno policijsko akcijo« se je stopnjeval do vojne v letu 1999, ki se je končala z dežjem Natovih raket na Srbijo in nepovratno izgubo kosovskega ozemlja, ki je za Srbe sveta zemlja.

Če pojme Prekaz, Srbija, Albanci in OVK zamenjamo s pojmi Gaza, Izrael, Palestinci in Hamas, se zdi, da smo to, kar v teh dneh spremljamo po internetu in televiziji, pred četrt stoletja že prebrali v časopisu in videli po televiziji. Namesto da bi se iz temačnih zgodb balkanskih bojišč in morišč načrtovalci in izvajalci vojne v Ukrajini in izraelske protiteroristične operacije v Gazi kaj naučili, se zdi, da jih sploh ne zanima, v koliko ulic zaprtih pekarn neizogibno peljejo njihove krvave avanture.

V času, ko za pogumnega ali čudnega velja vsak posameznik, ki si drzne javno pozvati k miru, in ko je skoraj za morilca označen vsak, ki noče slepo navijati za eno ali drugo stran v konfliktih med narodi, o katerih ve premalo ali nič, bi morali več razmišljati o tem, kako se bomo ognili ulici zaprtih pekarn. Da je od sovraštva raztrgane vezi med narodi po krvavih vojnah zelo težko povezati, kaže tudi usoda voditelja ene od srbskih opozicijskih strank Nikole Sandulovića, ki je položil cvetje na grob ene od deklic iz družine Jashari in se opravičil v imenu vseh Srbov, ki niso imeli nič s pokolom. Državna varnostna služba ga je odpeljala z doma na neznano lokacijo in ga pretepla tako močno, da je pristal na invalidskem vozičku.

Vladajoči v Srbiji, kandidatki za članstvo v Evropski uniji, ki jo na tej poti zelo dejavno podpira tudi Slovenija, Sandulovićeve usode ne komentirajo. Namesto njih govorijo mediji pod neposrednim nadzorom države, ki so na pretepenega usuli plaz napadov in ostrih kritik. Čeprav v tej balkanski državi povsem nemoteno delujejo v Evropski uniji blokirani ruski državni mediji, kot so RIA, Sputnik in RT, tudi v tamkaj prevladujočih domačih medijih ne manjka proruskih novic in neposredne ruske propagande v zvezi z vojno v Ukrajini. Prav pod vplivom takšnih informacij se je na bojišče v Ukrajini v ruske vrste podalo okoli sto srbskih borcev, ki želijo pomagati ruskim bratom, predvsem pa želijo na hitro zaslužiti. Čeprav je bojevanje v tujih vojnah v Srbiji nezakonito, so kazni za plačance blage, država pa se ne trudi pretirano, da bi plačance ustavila.

Najbolj razvpit med srbskimi plačanci je ostrostrelec Dejan Berić, ki se na strani Rusov v Donecku in Lugansku bojuje že od leta 2014 in kot strastni rusofil na družbenih omrežjih dejavno novači svoje rojake za odhod v Ukrajino. A gospa Karma, ta neusmiljena uničevalka iluzij, seže tudi na vzhod Ukrajine. Berić, ki sicer neprestano hvali brate Ruse, te dni javno tarna, da ruska vojska srbske plačance pretepa, muči, jih obravnava kot živino in jih zmerja s »cigani«. V napadalne akcije pa jih pošiljajo s premalo orožja in streliva ter z ukazom, naj si sami izborijo svoje orožje in strelivo.

Težko se mi smilijo. Če bi v preteklosti več brali, danes ne bi umirali za idiote. ● *

Namesto da bi se iz temačnih zgodb balkanskih bojišč in morišč načrtovalci in izvajalci vojne v Ukrajini in izraelske protiteroristične operacije v Gazi kaj naučili, se zdi, da jih sploh ne zanima, v koliko ulic zaprtih pekarn neizogibno peljejo njihove

krvave avanture.