Ta naš novi, nespodobni svetovni red

Elementarna spodobnost se je izgubila. Zemljevid sveta se je spremenil v papir, na katerem so ob rekah in gorovjih izrisane točke, kjer gori. Konsenz, da se ne žuga z rabo jedrskega orožja, ki je trajal več desetletij, je izpuhtel. Idej o uporabi jedrskega orožja ne širijo več le eksotični liki izpod severnokorejske svete gore Paektu, temveč o rabi jedrskega orožja govori tudi Dmitrij Medvedjev, član notranjega kroga Vladimirja Putina. To je tisti prijazni Medvedjev, ki smo ga manj kot desetletje nazaj, leta 2015, gostili pod Vršičem pri Ruski kapelici, spomeniku miru. Elementarna spodobnost se je izgubila. Potomci žrtev holokavsta, ki delujejo v izraelskih vladnih strukturah, ne čutijo sramu, ko govorijo, da bi veljalo Gazo zradirati z jedrskim orožjem. Imperialna vojna naj bi bila samoobrambna operacija – propagandni trik, v zgodovini uporabljen neštetokrat. Nobenega sramu ni pri ubijanju. A tudi nobenega sramu ni pri utemeljevanju okupacijskih pohodov – da so se Poljaki grdo obnašali do Nemcev, zaradi česar si zaslužijo ustrezno kazen, smo slišali pred 85 leti. Da so se Čehi do nemške skupnosti v Sudetih obnašali nevljudno, smo brali nekaj mesecev pred tem. Da so se Srbi nekulturno odzvali na zahteve Dunaja, smo brali leta 1914. No, dobri dve desetletje pozneje se je tudi Dunaj obnašal nevljudno do Berlina – in sledila je aneksija. Sedanje utemeljitve morilskih vojaških operacij so plagiat političnih pamfletov, ki so nastajali v bolj mračnih časih 20. stoletja.

Vendar težave s spodobnostjo niso zgolj geostrateški pojav. So tudi mikropolitični pojav, gosto posejan po celotnem svetovnem zemljevidu. Na primer. V obdobju, ko je Slovenija ustavna demokracija, se je sicer nekajkrat pripetilo, da vlada ali parlament odločb ustavnega sodišča nista jemala resno. Ko bi bilo treba presoje ustavnega sodišča preliti v pravni red, pa se to ni zgodilo, sta vlada ali parlament nekako upala, da prekrška ne bo nihče opazil. In ko je počasni posnetek duelov med različnimi vejami oblasti pokazal, da je prekršek vendarle bil, je bilo čutiti zadrego. Nelagodje. Zardevanje. Ko je nekoga sram, je to znak, da je nekaj šlo narobe. A tudi, da molče priznava napako. Sram dokazuje, da elementarna spodobnost še vedno obstaja.

Razmere so se spremenile. Imamo vladajočo koalicijo, ki je načelo spoštovanja odločb ustavnega sodišča – »ne glede na to, ali se z vsebino ustavne odločbe strinjamo ali ne« – zapisala na četrto stran koalicijske pogodbe (prvi dve strani sta rezervirani za kazalo, ostalih 80 strani za vsebino). In vendar je vlada sprejela sklep, ki implicitno sporoča, da odločba ustavnega sodišča do nadaljnjega ne bo uresničena. Implicitni vladni sklepi, skriti med vrstice dokumentov o socialnem dialogu s sindikati javnega sektorja, da odločba ustavnega sodišča do nadaljnjega ne bo uresničena, so nekaj novega. Nobenega zardevanja ali sramu. Tako pač bo.

Ko politično nastavljeni kadri, naseljeni v tisti del državne administracije, za katerega naj bi veljalo načelo uradniške strokovnosti, veličastno zašuštrajo velik nepremičninski posel, politični razred s prstom kaže na uradniške strokovne službe. Za polomije političnega razreda naj bi bilo krivo uradništvo. Nobenega sramu. Nobene spodobnosti. Kje se je izgubila?

Pri iskanju časovne točke, na kateri se je spodobnost izgubila, lahko improviziramo s hipotezami. Mimo dogodka, ki je izbruhnil pred štirimi leti, pandemije, pa ne moremo. Zagotovo gre za čas, ki je zrahljal družbeno tkivo, čas, ki je podrl nekaj vrednostnih

Oblikovalska skupina Novi kolektivizem, ki je imela zadnjih 35 let vedno dober občutek za lovljenje znamenj časa, je trenutek virusnega izbruha pospremila s plakatom, na katerem je pisalo New World Order, Novi svetovni red.

stebrov. Oblikovalska skupina Novi kolektivizem, ki je imela zadnjih 35 let vedno dober občutek za lovljenje znamenj časa, je trenutek virusnega izbruha pospremila s plakatom, na katerem je pisalo New World Order, Novi svetovni red. Tvegajmo s hipotezo – z rahljanjem družbenega tkiva je izginjala spodobnost. To je ta naš novi svetovni red. »Zakaj bi ustavljali ekonomijo zaradi ljudi, ki bodo tako ali tako kmalu umrli?« je misel tedanjega britanskega premiera Borisa Johnsona marca 2020 v rokovnik zapisal njegov tajnik. Zakaj ljudje, da se ne okužijo, ne bi pili razkužila, se je med pandemijo spraševal ameriški predsednik Trump. »Če nimajo kruha, naj jedo potico,« je v nekih drugih nespodobnih časih predlagala Marija Antonija Jožefa Ivana Habsburško-Lotarinška, znana tudi kot kraljica Marija Antoaneta.

Morda je v kakšnem rokovniku že zapisano: zakaj bi si življenje zapletali s spoštovanjem konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, če pa lahko z eno potezo rešimo številne probleme, nakopičene v zadnjih desetletjih. ●