Ronald Lamola Pravna ekipa, ki se je učila iz apartheida

Vodi eminentno ekipo, v kateri je ena vodilnih avtoritet mednarodnega prava John Dugard.

Država, ki s tožbo zoper Izrael sramoti Združene države in nastavlja ogledalo Evropi.

Vlada v Pretoriji je v besednjak vojne vključila moralo in pravo.

»Noben oborožen napad na državno ozemlje, ne glede na to, kako resen je, niti napad, ki vključuje grozljive zločine, ne more biti opravičilo ali obramba za kršitve konvencije o genocidu – pa naj gre za vprašanje prava ali morale,« je izjavil južnoafriški minister za pravosodje Ronald Lamola. Stal je pred petnajsterico sodnikov Meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ) in začela se je obravnava tožbe, ki jo je sprožila Južna Afrika. Izrael je »prestopil mejo«, je rekel minister, in sodišče ima priložnost, da s sodno odredbo »v realnem času ukrepa in prepreči nadaljevanje genocida v Gazi«.

Štiridesetletni pravnik z magisterijema univerze v Pretoriji nikoli ni imel pomislekov pri izražanju svojega mnenja. Bil je redek glas v Afriškem narodnem kongresu, ki je Jacoba Zumo pozval k odstopu. Ko je korumpiranega predsednika nasledil Cyril Ramaphosa, je Lamola postal najmlajši minister vladnega kabineta. Tačas vodi pravno ekipo Južne Afrike v postopku proti Izraelu.

Avtor tožbe na več kot osemdesetih straneh, dobro argumentirane, z izčrpnimi detajli in potrebnimi dokazi, je južnoafriški profesor mednarodnega prava John Dugard. Je ena vodilnih avtoritet na področju človekovih pravic, kazenskih postopkov in mednarodnega kazenskega prava; v Združenih narodih je bil posebni poročevalec za človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih, ima izkušnje z ICJ, kjer je bil leta 2008 ad hoc sodnik. Vlada v Pretoriji se je tožbe proti judovski državi lotila zelo resno. Zbrala je skupino prvovrstnih pravnikov, mednarodnih, z izkušnjami na najbolj kompleksnih pravnih dosjejih, in lokalnih, ki so se učili na apartheidu.

Južnoafriška pravna šola je sijajna. Nekdanji glavni tožilec sodišča za vojne zločine v Jugoslaviji in Ruandi je bil Richard Goldstone, vodil je tudi misijo ZN za ugotavljanje dejstev o konfliktu v Gazi in bil med tistimi liberalnimi sodniki, ki so izdali ključne sodbe, s katerimi so znotraj sistema spodkopali južnoafriški apartheid. Leta 1936 rojeni Dugard, ki je postavil na noge mednarodno pravo v Južni Afriki, je kot pripadnik bele, privilegirane manjšine zrasel v apartheidu, z njim ima osebno izkušnjo. V času, ko se je večina akademikov in celotna pravna skupnost umikala pred represivnim režimom in molčala, je bil on ta, ki se je postavil po robu. Razmere na zasedenem palestinskem ozemlju je velikokrat primerjal z južnoafriškim apartheidom. Na nekem mestu je zapisal: »Izrael bi že zdavnaj moral prestati enak rasni obračun in preobrazbo kot Združene države Amerike v šestdesetih letih in Južna Afrika v devetdesetih.« Ob čemer se lahko spomnimo izjave Nelsona Mandele, izrečene leta 1997: »Naša svoboda je nepopolna brez svobode Palestincev.«

Na obravnavi v Haagu je Južna Afrika genocid Izraela postavila v srhljiv kontekst »apartheida, izgona, etničnega čiščenja, aneksije, okupacije, diskriminacije in nenehnega zanikanja pravice palestinskega ljudstva do samoodločbe«, »75 let trajajočega apartheida, 56 let trajajoče vojne okupacije palestinskega ozemlja in 16 let trajajoče blokade Gaze«. Članica pravnega tima Adila Hassim je navedla vrsto kršitev konvencije o genocidu, katere pogodbenica je tudi Izrael, in naštevala »genocidna dejanja«, ki jih je zagrešil Izrael. Tembeca Ngcukaitobi je povedal, da so »izraelski politični voditelji, vojaški poveljniki in osebe na uradnih položajih sistematično in izrecno izražali genocidno namero«. »Namen uničenja Gaze se je gojil na najvišji državni ravni«, politični in vojaški voditelji, vključno s premierom Benjaminom Netanjahujem, so bili med »podžigalci genocida«. Nato je zaslišanje prešlo na obravnavo vprašanja pristojnosti. Dugard je poudaril, da so obveznosti iz konvencije o genocidu »erga omnes, obveznosti, ki jih ima celotna mednarodna skupnost«. »Države pogodbenice te konvencije so dolžne ne samo opustiti genocidna dejanja, ampak jih tudi preprečiti.«

Po treh urah podrobnih opisov tega, kar Južna Afrika razume kot prepričljiv primer genocida, je sodišče prekinilo delo. Medtem ko je bilo slišati komentarje stroke, da je južnoafriški tim zelo impresivno in jedrnato predstavil nekaj uničujočih obtožb in jih povezal na pravno utemeljen način, se je predsednik vlade Netanjahu odzval z izjavo, da »hipokrizija Južne Afrike kriči do neba«. Zagovor Izraela je sledil naslednji dan. In tudi med dvodnevno obravnavo so izraelske sile nepretrgoma bombardirale Gazo in ubijale.

In vendar se je v Haagu odprlo nekaj izjemnega. Država, ki je bila ustanovljena leta 1948 po genocidu nad Judi in ki se ima za varuhinjo spomina na holokavst, je uradno obtožena »dejanj genocida«. To ni samo sojenje proti Izraelu, ki ne more upravičevati svojih zločinov proti Palestincem z zločini Hamasa proti judovskemu prebivalstvu. In niti ne gre samo za zanj strateško pomembno bližnjevzhodno vojno, ki ne zadeva le Gaze, ampak njegove odnose s preostalim svetom. Nemir zaradi procesa v Palači miru ne povzroča škode samo Izraelu, temveč predvsem ugledu tistih, ki stojijo za njim, zagovarjajo njegovo pravico do samoobrambe in dejanj, ki jih izvaja. To velja zlasti za Združene države, Kanado, Nemčijo, Veliko Britanijo.

Meddržavno sodišče se je z južnoafriško tožbo spremenilo v pravo Svetovno sodišče. Ne ukvarja se s pravnimi podrobnostmi, ki jih razume malokdo, ampak razpravlja o najbolj esencialnem vprašanju naše civilizacije. Ne Evropa, to sodno bitko vodi Južna Afrika, s svojo težko zgodovino apartheida – ona je tista, ki svet podučuje o odgovornosti zaščititi pravice ljudi in prenehanju ubijanja civilistov. Čeprav so vse države podpisnice konvencije o genocidu, mednarodne pogodbe Združenih narodov, dolžne preprečiti genocid oziroma morajo ukrepati, da bi preprečile izvajanje genocida s strani drugih držav.

Ne glede na izid tožbe je Južna Afrika, ki ve, da stoji na pravi strani zgodovine, prisilila Izrael, da javno odgovarja o svojem ravnanju na sodišču Združenih narodov. To gleda ves svet. ●

Sodno bitko vodi Južna Afrika, s svojo težko zgodovino apartheida.