Nobena država si ne želi negativnih ocen v poročilu evropske komisije

Sodnik hrvaškega vrhovnega sodišča Đuro Sessa je predsednik Svetovnega sodiškega združenja. Podpira boj slovenskih sodnikov za uveljavitev odločbe ustavnega sodišča o njihovih plačah. Strinja se z oceno predsednice Nataše Pirc Musar, da njena neizpolnitev

Delo Svetovnega sodniškega združenja, ki ga vodite, v Sloveniji širši javnosti ni znano. Povejte nam, koliko nacionalnih združenj vključuje, kaj je vaše poslanstvo? Pa za ilustracijo, s katerimi odmevnimi primeri ste se ukvarjali v zadnjem obdobju? Svetovno sodniško združenje je bilo leta 1950 ustanovljeno v Salzburgu. Danes je vanj vključenih 92 združenj z vsega sveta, vseh petih kontinentov. Združenje je organizirano tako, da je razdeljeno v štiri regionalne skupine. Največja je evropska, ki šteje 48 članic, sledijo latinskoameriška, ameriško-azijska in afriška. To je združenje združenj. Naš statut določa, da je lahko v svetovnem združenju zastopano le po eno združenje iz vsake države. Ob tem pa obstaja precej rigorozen postopek sprejema nacionalnega združenja v mednarodno združenje sodnikov. Osnovni kriterij je, da so nacionalna združenja v svojih državah neodvisna od izvršne in zakonodajne oblasti. Skratka, da se borijo za interese sodne veje oblasti. Slovensko sodniško društvo je član svetovnega združenja nekje od devetdesetih let prejšnjega stoletja, predstavlja pa pomembno članico združenja. Slovenska sodnica Maja Tratnik je bila v začetku novega tisočletja tudi predsednica svetovnega združenja.

Naše osnovno poslanstvo je ščitenje interesov sodnikov na nacionalni in svetovni ravni ter sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, vladavino prava in neodvisnostjo sodniške oblasti. Tam, kjer je to potrebno, pa reagira na situacije, za katere menimo, da prihaja do kršenja osnovnih načel neodvisnosti sodne oblasti, ne glede na to, za koga gre ali kje so se kršitve zgodile. Velik del našega dela predstavlja pomoč nacionalnim združenjem v njihovih prizadevanjih za neodvisnost sodniške oblasti. Predvsem poskušamo internacionalizirati sporna vprašanja. Če gre za evropske države, to počnemo na ravni Evropske unije in Sveta Evrope, če gre za svetovno raven, pa na ravni Organizacije združenih narodov. Svetovno sodniško združenje ima status opazovalca tako v Svetu Evrope kot v sklopu Organizacije združenih narodov in je najstarejša tovrstna organizacija na svetu.

S katerimi odmevnimi primeri ste se ukvarjali v zadnjem obdobju?

Ukvarjali smo se s številnimi resnimi problemi po vsem svetu, na primer z vprašanjem aretacij turških sodnikov, ki so bili obtoženi, da so poskušali izvesti državni udar. Proti njim v Turčiji potekajo številni kazenski postopki, v katerih naše združenje poskuša pomagati na različne načine – tako moralno kot materialno. Poskušali smo – in pri tem smo veliko dosegli – mnogo sodnic iz Afganistana po talibanskem prevratu rešiti v varne države. Ukvarjali smo se z vprašanji zaščite fizične integritete sodnikov v nekaterih državah v Južni Ameriki. Na dnevnem redu smo imeli situacije, kjer so združenja sodnikov izpostavljena pregonu države, ko se borijo za interese sodne veje oblasti. Tukaj govorimo o Poljski in Madžarski pa o nekaterih afriških državah. Sami ne ustvarjamo težav, ampak nas situacija sili, da se poskušamo z močjo argumentov, avtoritete in že sprejetih mednarodnih standardov odzivati na različna vprašanja, ki se pojavljajo v situacijah, ko sta ogrožena neodvisnost sodne veje oblasti in položaj sodnikov.

Kako Svetovno združenje sodnikov in vi osebno gledate na tožbo Južne Afrike na Meddržavnem sodišču (ICJ) v Haagu, ki Izrael obtožuje genocidnih dejanj nad Palestinci? Nekdanji slovenski predsednik republike in mednarodni pravnik dr. Danilo Türk je na primer povedal, da je tožba Južne Afrike zelo dobro spisana. Izrael se je v zadnjem obdobju pojavil v dveh situacijah. Ena so prizadevanja vlade Benjamina Netanjahuja, da omeji svobodo sodniške oblasti v Izraelu in da poruši ravnotežje med vejami oblasti v državi. Kar pa se tiče konflikta v Gazi, pa je najhujša star, ki jo sodnik lahko stori drugemu sodniku, da komentira odprti sodni postopek. Vprašanje genocida je zelo zapleteno pravno vprašanje, saj ga je zelo težko dokazati. To dobro vemo na Hrvaškem, ko je naša država poskušala dokazati genocid v nekaterih primerih, pa ji ni uspelo. Dlje od tega v komentarju ne bi šel.

Konflikt je velika tragedija tako za palestinski kot izraelski narod. Kot svetovna organizacija, ki neposredno promovira mir v svetu, se nadejamo, da se bo ta konflikt čim prej končal.

Zaupate sodnikom Meddržavnega sodišča v Haagu, da bodo primer rešili po najboljših močeh? Gotovo bodo postopek peljali strokovno in neodvisno ter na najvišji pravni ravni. To je cilj. Same tožbe pa si ne bi upal komentirati, saj je izven področja moje ekspertize, poleg tega pa tožbe še nisem prebral.

Kot ste omenili, zločin genocida je pravno gledano zelo težko dokazati. Zakaj je to tako težko, se sprašuje svetovna javnost, ki redno spremlja številna in dobro dokumentirana medijska poročila o humanitarni katastrofi civilnega prebivalstva v Gazi in grozodejstvih izraelske vojske. Nisem kazenski sodnik in ne ukvarjam se s kazenskim pravom, tako da je vse, kar bom povedal, hipotetično. Eden od ključnih elementov dokazovanja zločina genocida je namera. Treba je dokazati, da so dejanja neke države imela namero uničiti določeno etnično in narodno skupnost. Tukaj je osnovni problem.

Če se pomaknemo proti Evropi, predvidevam, da se v Svetovnem sodniškem združenju vse pogosteje ukvarjate s kondicijo sodne veje oblasti v posameznih državah članicah Evropske unije? Dogaja se nekaj, česar si pred desetimi ali petnajstimi leti nismo mogli niti zamisliti. Takrat sta se mednarodno in evropsko združenje sodnikov v glavnem ukvarjali s temami položaja sodne veje oblasti v sistemu delitve oblasti v novih demokracijah, ki so prišle do samostojnosti in svobode po padcu berlinskega zidu. Zdaj vidimo, da je nihalo zanihalo k državam starih demokracij. V mnogih državah obstajajo politične tendence, da se že dosežena raven neodvisnosti sodne veje oblasti omeji. Eden od standardov bi moral biti, da se doseženih standardov ne bi smelo zmanjševati.

Opažamo, da v nekaterih državah poskušajo spremeniti ravnotežje znotraj sodnih svètov. V nekaterih državah pa jim sploh ne uspe izbrati sodnih svetov, ker prihaja do političnih nasprotovanj, ki preprečujejo, da se doseže potrebna večina za imenovanje sodnega sveta. Ponekod prihaja do napadov na sodnike, ker sprejemajo določitve, ki ne ustrezajo aktualni politiki. Na Poljskem, denimo, se dogaja sistemsko protiustavno omejevanje sodne veje oblasti. Poudariti moram, da so poljski sodniki pri tem pokazali neizmerno hrabrost in vztrajnost. Upam, da bodo politične spremembe Poljsko pripeljale na pravo pot. Številne svoboščine odločevanja na podlagi svoje vesti, ki jih uživajo sodniki, so na Poljskem pod vprašajem. V spomin na boj poljskih sodnikov smo v svetovnem združenju sodnikov vložili peticijo, da Organizacija združenih narodov razglasi 11. januar za svetovni dan neodvisnosti sodnikov. Na ta dan leta 2020 so evropski sodniki sodelovali na shodu »1000 sodniških halj«.

V nekaterih državah se poskuša sodnike pahniti v podrejenost od politike, vse pa se vedno začne z zasužnjenjem ustavnega sodišča. Če se ustavno sodišče podredi dominantnim političnim silam v neki državi, potem se vsak primer, ki pride do ustavnega sodišča, razglasi za protiustavnega. V takšnih okoliščinah se je v državi zelo težko boriti za splošno veljavna načela. Potem na sceno vstopijo nadnacionalna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ki so se začela intenzivno ukvarjati s temi vprašanji. V številnih razsodbah so nadnacionalna sodišča dala prav poljskim, madžarskim in drugim sodnikom, da so njihove pravice ogrožene. Menim, da smo zdaj v situaciji, ko obstaja velika nevarnost tako imenovanega sindroma kopiraj-lepi. Trend, da se sodna veja oblasti podredi politični volji, se prenaša od države do države, obrazci za takšno početje pa so že vzpostavljeni.

Govorili ste o situaciji na Poljskem. Povejte nam še, kako zaskrbljujoča je situacija na Madžarskem, kjer je sodna veja oblasti izpostavljena samovolji dobro utrjene avtoritarne oblasti.

Na Madžarskem je situacija s strani oblasti bolj subtilno nadzorovana in na prvi pogled ni jasno vidna. Zelo težko je locirati prava vprašanja. Oblast je poskusila z ustanavljanjem paralelnih teles, ki prej niso obstajala, omejiti osnovno telo, sodni svet, ki brani sodniško neodvisnost. Prav te dni je evropska komisarka za vrednote in preglednost Věra Jourová dejala, da so spremembe ohrabrujoče, hkrati pa ne zadostne, da bi lahko rekli, da so na Madžarskem vzpostavljena vsa načela neodvisnega sodstva. V njej in evropskem komisarju za pravosodje Didierju Reyndersu imamo velike zaveznike, ko so načela in njihova implementacija pod vprašanjem.

Na Madžarskem je oblast poskusila ustanoviti paralelno telo, ki bi prevzelo nekatere pristojnosti sodnega sveta in ga na ta način omejiti. Kmalu bodo volitve za nove člane sodnega sveta. Imamo informacije, da oblast poskuša vplivati na potek volitev v sodni svet na način, da bi bili izvoljeni tisti sodniki, ki bolj podpirajo madžarsko vladajočo nomenklaturo kot pa osnovna načela neodvisnega sodstva.

Na radarju v Evropi sta Madžarska in Poljska. Kakšna pa je situacija v drugih državah, ki morda ostajajo zaradi napadov na neodvisnost sodstva pod radarjem?

Imamo pritožbe iz Francije glede sprememb ravnotežja v sodnem svetu. V Španiji sodnega sveta ni mogoče izvoliti, kar pomeni, da je pravosodje tam popolnoma blokirano. V nekaterih državah, na primer v Litvi, so na udaru plače sodnikov. Na Slovaškem so poskušali z ukinjanjem nekaterih sodišč vplivati na položaj sodnikov in njihovih materialnih pravic.

Situacija po posameznih državah se razlikuje, zato na vsakem sestanku svetovnega in evropskega sodniškega združenja največ časa posvečamo razpravam o konkretnih težavah pravosodja in iščemo načine, kako reagirati na posamezne primere. Hkrati pa dajemo smernice, kako rešiti težave v določenih državah, vedno pa se sklicujemo na splošno sprejete mednarodne standarde. Ne vidim razloga, zakaj bi nekdo deloval mimo njih.

Nizki prejemki sodnikov so plodna tla za razrast korupcije. V naših državah je še večja težava, ker javnost ni dovolj senzibilizirana za te težave. Vlade pa to izkoriščajo, da prikazujejo sodnike kot pohlepne posameznike.