Mogoče res potrebujemo stresni test

Bilo je maja 2022, ko si je zdravstveni minister zdajšnje vlade Danijel Bešič Loredan zamislil veliki družbeni eksperiment. Imenoval ga je stresni test zdravstva. Bilo je veliko dobre volje in optimizma. Vlada je za projekt ozdravitve zdravstvenega sistema namenila porabiti pol milijarde evrov. Namenjena je bila tudi skrajšanju, v končni posledici pa odstranitvi dolgih čakalnih vrst. Nič od tega se ni zgodilo, prav narobe. Vrste so se podaljšale, zdravništvo je že »pojedlo« kakih dvesto milijonov evrov. Minister, ki se je izkazal za trojanskega konja ceha in lobija za privatizacijo zdravstva, je končno odstopil.

Država se je z novo ministrico postavila na začetek in zdravniški sindikat Fides je, kot da se doslej ne bi nič dogajalo, že enajstič brezsramno spet postavil zahteve po zvišanju plač. Tokrat z razlago, da je plačna razlika med starimi in mladimi zdravniki premajhna. Za talce v tem projektu je sindikat Fides vzel bolnike in hkrati vlado kverulantno obtožil, da je ona tista, ki bolnike jemlje za talce.

Kako so prestopili rubikon

Negativna povratna zanka je očitna, ni pa bila vedno le stvar zdravništva. Tudi zlobiranih politikov, ki so interes države zamenjali za interes Fidesa, zdravniškega lobija za privatizacijo javnega zdravstva in zdravniške zbornice kot trdnjave obeh. Velike priložnosti za »spečega zmaja« privatizacije zdravstva in pospeševanje izvzemanja zdravništva iz javnega plačilnega sistema so prihajale z desnimi, to je z Janševimi vladami. V času ministra za zdravje Andreja Bručana po letu 2000 se je začelo povsem očitno.

Oktobra 2000 je Fides priredil stavko zdravnikov in zobozdravnikov, zahteva pa je bila uveljaviti izenačenje zdravniških plač s sodniškimi. Čez dve leti so stavkali z zahtevo po spoštovanju 40-urnega delavnika v tednu dni, za kar delajo več, pa za posebni plačilni bonus. To se je vleklo do leta 2010, bilo je v času vlade Boruta Pahorja, ko je bil minister za zdravje Dorijan Marušič. Tedaj je 3500 zdravnikov za teden dni umaknilo soglasje za delo prek delovnega časa. Bilo je obdobje, ko je po veliki svetovni tudi Slovenija zabredla v veliko finančno krizo in je državni zbor z novelo zakona o sistemu plač v javnem sektorju znižal višino dodatka za nadurno delo.

Čez pet let, 2015, je Fides uprizoril dve stavki zaporedoma, tokrat zaradi domnevno neurejenih standardov in normativov. Naslednje leto, 2016, tedaj pa je vlado vodil Miro Cerar, je Fides poleg sprememb normativov in standardov za zdravnike že zahteval spremembo plačnega sistema, da bi lahko zdravniki presegli 57. plačilni razred. Leta 2017 je sindikat z vlado podpisal dogovor o poskusnem variabilnem plačevanju zdravnikov.

Z naslednjim dejanjem v času, ko so interesni lobiji in zasebne zavarovalnice pospeševali privatizacijo zdravstva, pa je Fides prestopil rubikon. Oktobra 2022 je napovedal splošno stavko, z njo je zahteval izstop iz enotnega plačilnega sistema in nov tarifni del kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike.

Kako so položili orožje

Nastop ministra Golobove vlade Danijela Bešiča Loredana je v tem smislu pomenil zlati žebelj v krsto javnega zdravstvenega sistema in plačilne ureditve. Loredan je s Fidesom podpisal, kar so pri sindikatu hoteli, poseben plačilni steber za zdravstvo, to pa je pomenilo kapitulacijo države in položitev orožja pred neoliberalnim konceptom zdravniške ponudbe in povpraševanja – kot bi se odrekla socialnemu ravnotežju med državno in javno pomembnimi poklici javnega sektorja.

Bešič Loredan je v tistem času bržkone zasledoval druge cilje, ki jih danes ni mogoče videti drugače kot pospeševanje privatizacije javnega zdravstva. Skupaj s Fidesom in z roko v roki z njim je zasledoval metodo pogajalske hipokrizije, češ, eno rečem, drugo podpišem, tretje mislim, četrto izpade v realnosti. V vsakem primeru pa se ustvari zadosti dima, da se ne vidi resničnega namena igre.

Naj je bil predsednik vlade Robert Golob naiven ali je pri tem celo sodeloval, na koncu vrste dogodkov ga lahko zelo boli glava, kajti znašel se je na poziciji zarečenega kruha in strahovitega padca politične popularnosti, kajti tako on kot njegova vlada sta na račun spodletele sanacije zdravstvenega sistema povsem razočarala državljane. Junija 2022 je Golob javno povedal tole: »Upam si trditi, da bomo prvič v zgodovini samostojne Slovenije naredili eksperiment. Po osemnajstih mesecih trdega dela bomo vedeli, kje so meje javnega zdravstvenega sistema.« Minister Bešič Loredan je tedaj zdravnikom izrekel magične besede, češ, kdor bo več delal, bo nagrajen: »… z aneksom k splošnemu dogovoru (bomo) plačali vse opravljene storitve, nagradili bomo deficitarne kadre, da bodo počeli tisto, kar znajo, da bodo za to plačani …«

Stresni test ni pokazal, kje so zgornje zmogljivosti slovenskega zdravstva oziroma njegovega sistema, temveč kje so zgornje meje cehovskega pohlepa. Čakalne vrste so se v tem času podaljšale, med zdravnike je že šlo okrog dvesto milijonov evrov javnega denarja, Golobova vlada se ni še niti dotaknila koncepta ponovne vzpostavitve javnega sistema proti konceptu t. i. plazeče se privatizacije, Fides pa je pokopal koncept družbene kohezije in v nizki neoliberalni maniri v družbeni prostor vpeljal idejo nove fevdalizacije, tako rekoč koncept novega nacionalnega plemstva.

Tu je poanta obrnjenega stresnega testa

Vse to se prek razboritih stavkovnih zahtev dogaja v imenu preobremenitve zdravnikov, njihove izgorelosti, nesebične požrtvovalnosti itn. Predvsem pa v imenu zaščite pacientov pred državo. Res je, da je Golob-Bešič Loredanova zdravstvena politika povsem spodletela, da je celo katastrofalna, toda kaže se, da po »nepotistični« zaslugi ministrov za zdravje, ki so bili prvenstveno člani zdravniškega ceha, in z obsežno diverzantsko pomočjo Fidesa, zdravniške zbornice in privatizacijskih lobijev.

Vpogled v privilegije zdravnikov pa kaže še na strašljivo podobo hipokrizije, ki gre v dve smeri. Ena zadeva suha dejstva, druga zakulisno taktiko, s katero Fides deluje že ves čas. Če gremo od zadaj, gre za igro »primite tatu« – ko nekdo ukrade predmet, nato pa kliče k ukrepom in krivdo vali na tistega, ki je odgovoren, namesto nase, ki je dejanje zagrešil. Taka je igra razstavljanja javnega zdravstvenega sistema v imenu javnih finančnih dajatev za korist tistega, ki bi ga privatiziral.

Druga pa je ta, da dejstva glede preobremenitev, podplačanosti in izgorelosti zdravnikov kažejo, da gre v zvezi s tem za preprosto neresnico. Mladi zdravniki imajo na primer vsaj enkrat večjo plačo kot mladi učitelji. Kar zadeva storilnost, naj bi že Zofija Mazej Kukovič, ki je bila ministrica za zdravje med letoma 2007 in 2008, na enem od sestankov z direktorji ZD povedala, da slovenski zdravnik za razliko od povprečnega evropskega, ki oddela 45 delovnih tednov, oddela le 41 tednov. Če bi to razliko premostili, bi to pomenilo, kot bi dodatno zaposlili 600 do 700 novih zdravnikov.

Taktika Fidesa je tudi, da v medijsko ospredje pošilja (mlade) zdravnike, ki na osebni ravni – bodisi zaradi slabe organiziranosti kolektivov bodisi pomanjkanja zdravstvenega kadra, ki pa je posledica razgrajevanja javnega zdravstvenega sistema – dejansko občutijo pomanjkljivosti sistema. Toda ne usmerja jih proti svojim kolegom in lobijem, ki so stanje zagrešili, temveč proti »državi« in družbi (tudi bolnikom), ki so bili sami žrtve teh lobijev.

Poanta je jasna: država ne bi smela popustiti Fidesu niti v eni zahtevi, pogajanja bi morala vrniti na izhodišče pred letom 2016. Da bi pokazala resnost z zgledom, pa bi bilo dobro, če bi poslanci DZ in stranke sebi znižali neupravičeno zvišane plače in dohodke strank. ●

Poanta je jasna: država ne bi smela popustiti Fidesu niti v eni zahtevi, pogajanja bi morala vrniti na izhodišče pred letom 2016. Da bi pokazala resnost z zgledom, pa bi bilo dobro, če bi poslanci DZ in stranke sebi znižali neupravičeno zvišane plače in dohodke strank.