Slike iz pozabljene vojne

Vojna v Gazi se je dokončno prelila čez rob. V nevaren regionalni konflikt, ki ga (uradno) sicer nihče noče, toda hkrati tudi nihče nič ne stori, da bi ustavil brutalno izraelsko ubijanje Palestincev, kar je glavni vzrok za krizo. Najodločneje so tragedij

Štirinajstega novembra lani je tiskovni predstavnik hutijevcev general Jahja Sari pokazal fotografijo goreče izraelske ladje in zagrozil: »Potopili bomo vse njihove ladje!« Pet dni kasneje so do zob oboroženi možje zavzeli tovorno ladjo Galaxy Leader, katere solastnik je izraelski oligarh Rami Ungar. Zajeli so dvajset članov posadke. Decembra so začeli ogrožati tudi druge ladje, ne le tistih, ki plujejo proti Izraelu.

Doslej so nanje izstrelili nekaj sto dronov in raket. Rdeče morje, ki je eno najpomembnejših plovnih poti, je postalo nevarno, zavarovalnine za ladje pa astronomsko visoke. Tod gre več kot petina vsega svetovnega kontejnerskega ladijskega prometa, saj je to najkrajša pot iz Azije čez Sueški prekop v Evropo. Mnogi ladjarji so se zato začeli izogibati Rdečega morja. Odločajo se za daljšo pot okrog Afrike.

Toda vojna, ki jo je začel Izrael, je najbolj udarila prav po njem. Ekonomske posledice vojne so že zdaj strahotne. Kar 98 odstotkov vse trgovine s tujino Izrael namreč opravi po morskih poteh, najpomembnejša, tista iz Azije, pa je zdaj močno ovirana. Promet v rdečemorskem pristanišču Eilat je upadel za 80 odstotkov, bistveno manj prometa je tudi v sredozemskih lukah Ašdod in Haifa. Večina ladij, namenjenih v Izrael, zdaj pluje okrog Rta dobre nade. Uvoz je tako postal dražji, stroške pa bo seveda plačal izraelski kupec.

Nevarna Vrata solz

Izraelska raziskovalca Ari Heistein in Eliša Stoin sta že leta 2021 opozorila na nevarnost, ki preži na ladjarje na Rdečem morju in v Adenskem zalivu. Hutijevci namreč v celoti nadzorujejo ožino Bab el Mandab. Vrata solz po arabsko. Ta pomemben morski prehod, ki je bil svojčas nevaren za plovbo, od tod tudi to dramatično arabsko ime, je širok le trideset kilometrov. Otok Perim ožino deli na dva plovna kanala, Bab Iskander (Aleksandrova vrata) in Dakt el Majun (široki prehod). Tu nobena ladja ne more biti neopažena. Izraelska raziskovalca sta vlado opozarjala na ta dejstva in možne posledice napadov hutijevcev, toda vse njune pripombe so takrat naletele na gluha ušesa.

Prav neverjetno je, da so Američani in Britanci prejšnji teden, napadi pa se še nadaljujejo, udarili prav po hutijevcih in ne morda po Izraelu, ki je glavni krivec za zdajšnjo pomorsko krizo. Joe Biden je tako postal že četrti ameriški predsednik, po Georgeu Bushu, Baracku Obami in Donaldu Trumpu, ki se je vpletel v jemensko dramo. To gotovo ni bila modra poteza.

Na to opozarja Širin al Adeimi, ameriška profesorica jemenskih korenin na univerzi Michigan. Ta je v pogovoru za radio Democracy

Now opozorila, da se bodo napadi na ladje, ki plujejo proti Suezu ali obratno, nehali tisti hip, ko bo Izrael končal vojno proti Gazi in preklical blokado dostave hrane in zdravil Palestincem. Vse, kar počnejo hutijevci, je v skladu s prvim členom konvencije o genocidu, ki države zavezuje, naj storijo vse za preprečitev genocida.

Profesorica hkrati opozarja, da se je ameriški predsednik za vojaško posredovanje v Jemnu odločil brez avtorizacije kongresa. Vojna brez tega soglasja je groba kršitev ameriške ustave. Predsednik namreč nima takšnih pooblastil, saj ni šlo za neposredno grožnjo ZDA. Širin al Adeimi dodaja, da predsednik Biden to seveda dobro ve. Leta 2021 je kritiziral Donalda Trumpa, ker je ta grozil z napadom na Iran, ne da bi se o tem dogovarjal s kongresom. Biden je takrat govoril, da si noben predsednik ne more in ne sme dovoliti, da takšne odločitve sprejema mimo kongresa …

Vse močnejša »os odpora«

Ameriška mornarica je z rušilcev in podmornic okrog Rdečega morja izstrelila več ducatov raket tomahavk. Britanci so s štirimi letali, ki so vzletela z oporišča na Cipru, po Jemnu tolkli z lasersko vodenimi bombami paveway. Tarča napadov je bilo več kot šestdeset oporišč in izstrelišč na severu države. Koliko škode so povzročili, ni znano. Ubitih je bilo pet ljudi. General Jahja Sari je opozoril, da »napad ne bo ostal nekaznovan«. V Sadi, trdnjavi hutijevcev, se je po napadu zbralo nekaj tisoč protestnikov, ki so vpili gesla proti ZDA in Izraelu. Protesti so bili tudi v glavnem mestu Sani.

Ameriški napad je bil kontraproduktiven, saj je dosegel prav nasprotni učinek. Tako imenovana »os odpora«, ki jo usmerja Iran, namreč postaja vse aktivnejša, tudi zaradi izraelskih provokacij in umora enega vodilnih Hamasovih mož Saleha al Arurija v Bejrutu takoj po novem letu. Hezbolah je hitro vrnil udarec in z 62 raketami napadel izraelsko nadzorno bazo Meron. Iraško Islamsko odporniško gibanje je raketo poslalo na Haifo in ameriška oporišča v Siriji in Iraku, Iran je zaplenil naftni tanker v Omanskem zalivu, hutijevci pa so okrepili napade na Rdečem morju. Dolga leta se ni nihče zmenil zanje, kot tudi za tragično in od vseh pozabljeno jemensko državljansko vojno ne, zdaj pa so, izdatno opremljeni s sodobnim iranskim orožjem, odločno stopili na mednarodno prizorišče.

Kakšni so cilji te vojske, ki šteje najmanj 35.000 mož? Zakaj napadajo ladje na Rdečem morju? Razlogi za to so vsaj trije. Domači politični sceni se hočejo predstaviti kot heroji, ki so prvi stopili v bran nemočnim Palestincem. Vse več je jeznih, mladih Jemencev, ki se jim pridružujejo v tem (posrednem) boju z Izraelom. Tudi to je pritisk na mednarodno priznano vlado v Sani, s katero si želijo deliti oblast in končati državljansko vojno.

Na regionalni ravni želijo s svojimi akcijami spodbuditi propalestinsko razpoloženje med arabskimi državami, zlasti tistimi, ki so že navezale diplomatske odnose z vlado v Jeruzalemu ali pa so jih nameravale, kot denimo Savdska Arabija.

Na mednarodni ravni pa so hutijevci že dosegli tisto, kar so hoteli – največjo možno publiciteto. Ne opozarjajo le na stisko Palestincev, ampak tudi nase. Kljub desetletje dolgi vojni v Jemnu se ni skorajda nihče zmenil zanje. Zdaj, ko se zaradi izraelske vojne tresejo trgi, so z akcijami na morju na naslovnicah vseh medijev. In izkazalo se je, da pozabljeni Jemen v bistvu sploh ni tako strašno daleč. Da je pravzaprav le eno močnejšo raketo stran od Izraela.

Ansar Alah proti Savdijcem

Kdo so hutijevci? Začetki gibanja segajo v pozna osemdeseta leta, ko se je skupina, ki si je nadela ime Ansar Alah (Podporniki, bojevniki Alaha), začela upirati savdskemu širjenju vahabizma v Jemnu in poudarjati pripadnost zajdizmu, eni od vej šiitske vere, ki je značilna za severni Jemen in južni del Savdske Arabije. Razlika z glavno vejo šiitov je kar precejšnja. Medtem ko ta prisega na dvanajst imamov, jih zajdizem priznava le pet in je v bistvu precej blizu sunitski veri. Ker se je gibanje začelo odločno upirati korumpiranemu režimu predsednika Alija Abdulaha Saleha, ki se je po enajstem septembru voljno pridružil ameriški vojni proti terorju, je hitro preraslo meje zajdistične skupnosti in postalo vsejemenska sila.

Državljansko vojno v Jemnu so mnogi prikazovali kot spopad med šiiti in suniti. Toda Marieke Brandt, avstrijska antropologinja, ki se je veliko ukvarjala s hutijevci in o njih napisala dve knjigi, pravi, da je Ansar Alah postal katalizator združevanja vseh tistih Jemencev, ki so bili ekonomsko, politično in versko odrinjeni na rob družbe. Ker so postajali vedno močnejši, jih je predsednik Saleh po letu 2004 poskušal ustaviti z vojaškimi operacijami. Vojska je takrat resda ubila karizmatičnega voditelja in izvrstnega govorca Huseina Badredina al Hutija, ki je bil priljubljen zlasti med obubožanim delom prebivalstva, toda gibanja ni uničila. Vodenje je prevzel njegov brat Abdul Malik al Huti in Ansar Alah je dobil nove privržence.

Ko se je leta 2011 začela arabska pomlad, so protesti odnesli predsednika Saleha. Pomembno vlogo pri tem je odigrala novinarka in borka za človekove pravice Tavakul Karman, ki ji še vedno pravijo »mati revolucije«. Tega leta je dobila Nobelovo nagrado za mir. Hutijevci so spretno izkoristili politični vakuum, ki je nastal po padcu Saleha. Ker so bila pogajanja o demokratični tranziciji v državi neuspešna, so stvari vzeli v svoje roke. Najprej so zavzeli provinco Sada, kasneje pa so pragmatično združili moči z odstavljenim predsednikom Salehom, zrušili mednarodno priznano vlado predsednika Abduja Rabuja Hadija in septembra 2014 zavzeli prestolnico države Sano. V naslednjih dveh mesecih je padel še jug države z Adnom, ki je bil vselej ekonomska prestolnica države. Saleha potem niso potrebovali več in so ga leta 2017 umorili.

Strah pred Iranom

Njihov vzpon, še posebej pa pomoč, ki so jo začeli prejemati od Irana in Hezbolaha, je sprožila alarm v Savdski Arabiji in Združenih arabskih emiratih. Leta 2015, leto dni po zavzetju Sane, je koalicija, v kateri so bile poleg obeh arabskih držav še ZDA, Velika Britanija in Francija, trdo udarila po hutijevcih. Glavni cilj Riada je bil preprečiti, da bi hutijevci zavzeli ves Jemen. Dražila jih je tudi hutijevska retorika, da južni del Savdske Arabije pripada Jemnu. In kar je najpomembnejše: Riad ni hotel, da bi se vpliv Teherana razširil tudi na Sano. Iran seveda ni ustvaril hutijevcev, jih je pa izdatno oborožil in skupaj s Hamasom in Hezbolahom spretno izkoriščal za širjenje vpliva na Bližnjem vzhodu. In tudi v Savdski Arabiji.

Združene države so pod Barackom Obamo in Donaldom Trumpom za to vojno Riadu prodale za 54 milijard dolarjev orožja in opreme. Toda vojna je trajala in trajala, hutijevci pa so bili kljub temu vse močnejši, zato je Washington omejil dostave. Zlasti dronov, ki jih je Riad začel kupovati v Italiji in na Kitajskem. In ko je Joe Biden hutijevce črtal s seznama terorističnih organizacij (zdaj naj bi jih Američani spet uvrstili nanj), so Savdijci začeli vse bolj dvomiti o zavezništvu z ZDA.

Odločitev, ki jo je lani sprejel prestolonaslednik Mohamed bin Salman, je bila zato logična. Obnovil je diplomatske odnose z Iranom. Po sedmih letih je Riad tako znova odprl veleposlaništvo v Teheranu in doma gostil vrsto visokih obiskov iz

Irana. Za spravo je poskrbel Peking in ne Washington. In del tega procesa je bil tudi dogovor o prekinitvi ognja s hutijevci, ki še vedno velja. Tudi zato zalivske države niso odgovorile na ameriško vabilo za oblikovanje nove koalicije za obrambo svobodne plovbe skozi Bab el Mandab in naprej proti Suezu.

Ko so hutijevci utrdili oblast v Jemnu, kjer zdaj nadzorujejo dve tretjini ozemlja, so začeli boj za večjo prepoznavnost tudi na mednarodni ravni. Ustanovili so svoj medijski kanal Al Masirah v arabščini in angleščini, ki deluje iz Bejruta. Tu objavljajo svoje tradicionalne stihe, glasbo, politična sporočila. Njihov moto, zapisan v zeleni in rdeči barvi, se že od leta 2003 glasi takole: Bog je velik, smrt Ameriki, smrt Izraelu, prekleti naj bodo Židje, zmaga islamu!

Joe Biden je postal že četrti ameriški predsednik, po Georgeu Bushu, Baracku Obami in Donaldu Trumpu, ki se je vpletel v jemensko dramo. To gotovo ni bila modra poteza.

Represivna politika

Hutijevci stalno ponavljajo, da je glavni namen tokratne akcije pritisk na Izrael, da bi ustavil vojno proti Palestincem. S tovrstno retoriko jim je seveda uspelo odvrniti pozornost od domačih tem, saj je njihova priljubljenost doma močno upadla. Gospodarske rasti ni od nikoder, hkrati pa je njihova politika izjemno represivna. Mučijo in ubijajo novinarje, zapirajo protestnike in omejujejo pravice žensk in deklet. Mnogi Jemenci so se jih, izčrpani od vojne, ki je vzela najmanj 377.000 življenj in prinesla lakoto in bolezni, že zdavnaj naveličali.

Septembra so se v Jemnu kar vrstili protesti proti hutijevcem. Ti so priznali probleme in obljubili »radikalne spremembe«, zlasti v boju proti korupciji in pri reševanju ekonomskih zagat. Toda potem se je zgodil 7. oktober in z njim nova priložnost za utrditev pozicij. Tudi v »osi odpora«, ki jo vodi Iran. Za Teheran so hutijevci izjemno dragocen partner. Leta 2019 so krivdo za napad na savdski naftni terminal denimo prevzeli prav hutijevci, čeprav je bilo malone vsem jasno, da za napadom tiči Teheran.

Z iransko pomočjo so izdatno popolnili svoje vojaške arzenale, tudi z raketami in droni. Iranci so hutijevce naučili, kako sestavljati orožje iz delov, ki jih je mogoče kupiti na tujem. Njihove rakete zdaj dosežejo jug Izraela (Eilat) in tolčejo po ladjah, ki plujejo skozi Bab el Mandab. Pri tem jim je pomagala tudi iranska vohunska ladja Behšad, ki pa se je pred ameriškim napadom na Jemen modro umaknila iz Rdečega morja.

Operacija Hrestač

Zakaj je London spet zraven pri ameriških obračunavanjih v Jemnu, kot je bil že pri polomijah v Afganistanu, Iraku, Siriji, Libiji in še kje? Zakaj mora biti Britanija vedno prva na »konicah ameriških sulic«, se sprašujejo kritični britanski analitiki. Tom McTague je za Unherd denimo potožil, da je »to očitno zapisano v naši DNK«. To je res. Angleži so bili na Arabskem polotoku prisotni skoraj 130 let, dokler jih niso Jemenci leta 1967 dokončno pregnali od tam. Takrat je na jugu nastala nova država z uradnim imenom Ljudska demokratična republika Jemen, ki je bila pod popolnim vplivom Moskve. Bratje na severu so svojo državo, Jemensko arabsko republiko, dobili pet let prej. V eno sta se združili leta 1990.

Aden je postal britanski že leta 1839. Družba East India Company je od tam varovala ladje pred pirati, ki so operirali v Rdečem morju in ovirali pomorski promet z Indijo. Zdi se, da se vse vrti v krogih in da se zgodba nenehno ponavlja. Zdajšnji dogodki to jasno kažejo. London očitno želi ohraniti svoj vpliv na tem območju, tako kot ga je hotel takrat, ko se je moral umakniti iz Adna. Ta je bil med drugo svetovno vojno prav zaradi izjemne strateške lege druga najbolj prometna luka na svetu.

Britanci seveda niso hoteli iz Jemna. Tudi zato so pred natanko šestimi desetletji, od januarja do maja 1964, silovito udarili po upornikih v gorati pokrajini Radfan. Operacijo so poimenovali Nutcracker (Hrestač). Toda ko so Rdeči volkovi Radfana obglavili častnika Roberta Edwardsa in vojaka Johna Warburtona in njuni glavi na kolih nosili po Taizu, je bojna morala vidno upadla in tri leta kasneje se je London poslovil od Jemna. Ne pa tudi od Bližnjega vzhoda, kjer je doslej sodeloval prav v vseh ameriških vojnah tega stoletja.

Tom McTague se povsem logično sprašuje, kaj ima London od tega, da je vedno zraven. Državam, ki ne podpirajo ameriške hegemonije, gre namreč veliko bolje. Na primer Nizozemski, ki je tako majhna, da skorajda nima svoje zunanje politike, a je kljub temu bogatejša od Velike Britanije. Koalicija bogatih zalivskih držav s Savdsko Arabijo na čelu je od leta 2015 za vojno proti hutijevcem porabila po šest milijard dolarjev na mesec, pa jih ni potolkla. Kaj Britance navaja k misli, da so v tej zgodbi lahko bolj učinkoviti? Tradicija zagotovo ni pravi odgovor. Namesto na Jemen bi bilo zato modreje pritisniti na Izrael in ustaviti tamkajšnjo genocidno vojno. In plovba po Rdečem morju bi v hipu postala veliko mirnejša. Brez nepotrebnega rožljanja z orožjem. ●

Podporniki Hutijcev med zborovanjem v Sani Foto Kaled Abdulah/Reuters