Paradoksi plačne pogajalske centrifuge

Vtrgovski verigi Tuš so zaposleni v zadnjih izdihljajih lanskega leta s stisnjenimi zobmi preklicali stavko, ki so jo predvideli za 30. december, torej zadnji delovni dan pred najdaljšo nočjo. S stisnjenimi zobmi zato, ker niso dosegli ključne stavkovne zahteve – izenačitev osnovne plače prodajalcev z višino minimalne plače v državi. Sindikat Tuša je zato že napovedal, da s tem ne zaključujejo svojega boja. Sprejeli so namreč ponujeni kompromis vodstva trgovske družbe, torej 1180 evrov bruto osnovne plače, kar je 23 evrov pod trenutno minimalno plačo, ki pa se bo do konca meseca v skladu z zakonom pričakovano zvišala. Za koliko natančno, še ni znano, saj imajo delodajalci in sindikati na to različne poglede.

Delavci Tuša seveda niso edini, ki vztrajajo z zahtevo po izenačitvi osnovnih plač z minimalno. Za to se zavzema tudi panožni sindikat trgovine, ki je decembra prav tako grozil s stavko, a so si nato v dogovoru z delodajalci za prenovo krovne kolektivne pogodbe za trgovsko dejavnost vzeli čas do konca marca. Tudi ti možnosti stavke še niso povsem odpisali. Pravzaprav je izenačitev osnovnih plač z vsaj minimalno splošna zahteva vseh sindikatov v državi – ponekod so to že dosegli, drugod še ne.

Ponižujoča doplačila

Takšna zahteva je seveda razumljiva. Nesprejemljivo in ponižujoče je namreč, da nekdo za polni delovnik prejema plačo, ki ne dosega niti vrednosti, ki je na državni ravni določena kot minimum. Delodajalci jim tako kot nekakšno miloščino doplačujejo razliko do minimalne plače, seveda pa to ne pomeni, da delavci niso na slabšem. Nižja osnovna plača pomeni, da so tudi obračunani dodatki skromnejši in da je končni izplen za delavca manjši. Takšno ravnanje nekaterih delodajalcev v zasebnem sektorju ne preseneča, če niti država ne spoštuje minimalnih standardov. Tudi v javnem sektorju so namreč še vedno skupine zaposlenih, ki jim država doplačuje razliko do minimalne plače.

Kako se ti delavci počutijo ob zdajšnji stavki zdravnikov, ki se redno uvrščajo med najbolje plačane javne uslužbence in zdaj za starejše zdravnike menda zahtevajo skoraj 6000 evrov osnovne plače, si lahko le zamišljamo. Je pa prav stavka zdravnikov znova pokazala na popoln kaos javnega plačnega sistema pri zadovoljevanju želja enih in drugih interesnih skupin.

Potem ko so mladim zdravnikom lani za odpravo nesorazmerij vendarle zvišali plače nekoliko bolj kot njihovim starejšim kolegom, slednji zdaj terjajo dodatno povišico, ker da so odpravljena nesorazmerja porušila razmerja, od katerih očitno nočejo odstopiti. Z nenehnim napenjanjem plačnega loka se tako lahko nenehno vrtimo v krogu, še posebej ker sedanji sistem številnih dodatkov v javnem sektorju zamegljuje preglednost, koliko, kdo v resnici dela in koliko za to zasluži. Vse to pa vsakomur, ki bi hotel javni sektor narediti bolj učinkovit in plačno spodbuden za najboljše uslužbence – ob dejstvu, da javne finance niso luknja brez dna –, oži manevrski prostor, saj se očitno nihče ni pripravljen odreči pridobljenim pravicam.

Odmik od lažne solidarnosti

Dobra novica zadnjih dogodkov pa je, da se je vsaj malo začela topiti lažna solidarnost sindikatov, kar se žal preredko zgodi, saj funkcionarji teh delavskih predstavništev prepogosto drug drugemu vsaj javno držijo lestev, četudi se z določenimi zahtevami sicer ne strinjajo. »Njihove zahteve ne naslavljajo glavnih problemov v zdravstvu. Ta stavka je stavka za denar, za izboljšanje plač, ne za reševanje zdravstvenega sistema. Dvig plač pa ne bo prinesel izboljšanja razmer za paciente,« so ta teden sporočili iz Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije. Predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije Irena Ilešič Čujovič pa je dejala: »Menimo, da v tem trenutku stavka ni produktivna, niti ni potrebna.« V tem sindikatu stavke ne podpirajo, saj menijo, da so zahteve omejene na ozek krog zdravnikov. Da se s stavko ne rešujejo problemi v zdravstvu, je ocenil celo zdravniški sindikat Praktikum, kjer pa zahteve zdravnikov ocenjujejo kot legitimne. Pri vsem tem je pogrešati javni glas sindikatov iz zasebnega sektorja.

Nagrajevanje za uspehe

Del gospodarstva, ki bi svoje zaposlene želel nagrajevati za dosežene cilje in z njimi deliti dobiček, pa ima povsem druge težave. Za to namreč nima spodbudnih zakonskih pogojev, čeprav bi to zlasti nova in hitro rastoča podjetja, kjer lahko bolj kot na tekoče računajo na bodoče donose, še kako potrebovala. Gospodarstvo vlado k temu tudi nenehno poziva. Skoraj 16 let star zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, ki naj bi delodajalce spodbujal k nagrajevanju zaposlenih z denarjem ali delnicami ter razvijal delavsko solastništvo v podjetjih, namreč v Sloveniji nikoli ni zares zaživel, saj ni privlačen. V povprečju se za tak način nagrajevanja odloči manj kot deset podjetij na leto.

Ministrstvu za gospodarstvo je letos poleti sicer uspelo s socialnimi partnerji uskladiti predlog novega zakona o udeležbi delavcev pri dobičku in opcijskem nagrajevanju, ki naj bi prinesel napredek na tem področju, a je vse skupaj obstalo na ministrstvu za finance. To namreč ni preveč navdušeno nad predvidenimi davčnimi rešitvami, ki da morajo biti umeščene v okvir celotnega davčnega sistema. Kako težko je v naši državi doseči soglasja o učinkovitih sistemskih rešitvah, pa pokaže že pogled na plače javnega sektorja. Zato bi bilo vsaj eno redkih med socialnimi partnerji usklajenih rešitev najbrž smiselno spraviti v življenje. Navsezadnje takšne rešitve spodbudno vplivajo na najbolj propulziven del gospodarstva, ki plačuje davke in od katerega bi se lahko tudi pri urejanju zadev na državni ravni kaj naučili.

Čas za nov družbeni dogovor

Vse bolj pa se zdi, da bomo v tej državi morali začeti razmišljati o novem družbenem dogovoru, tako pri pravicah kot pri dolžnostih na vseh področjih, saj z vztrajanjem ene ali druge strani na okopih ne bomo prišli nikamor. Treba si bo priznati, da uravnilovka ali tako imenovani egalitarizem, h kateremu se nenehno zatekamo, preprosto nista vzdržna, prav tako ne pot, kjer bo vsakdo zase gladiatorsko in z ultimati poskušal odrezati čim večji kos pogače, četudi neupravičeno. Pri tem bo moral najprej pomesti pred svojim pragom in šele potem ocenjevati sosedovega. Predvsem pa lahko razdelimo le toliko, kolikor ustvarimo.

Nedavno objavljeni podatki statističnega urada kažejo, da se je v letu 2022 v našo državo priselilo skoraj 15.000 več oseb, kot se jih je odselilo, kar je nedvomno spodbudno. Še posebej, ker je bilo med priseljenimi več visokoizobraženih oseb kot med odseljenimi. Slabo pa je, da so med priseljenimi prevladovali tujci, le desetina je bila slovenskih državljanov. A pomanjkanje določenih kadrov tako v javnem kot zasebnem sektorju ostaja veliko, zato ni dvoma, da jih bo treba, če jih bomo hoteli zadržati, dostojno plačati in poiskati rešitve za bolj učinkovito organizacijo dela, ki marsikje še vedno bolj spominja na komedijo zmešnjav ali celo tragedijo kot na sodobno organizacijsko enoto. K temu sodijo tudi odnosi med sodelavci, ki pa jih ne more zagotoviti nobena vlada ali predpis, ampak znotraj organizacije ljudje sami. V nasprotnem primeru kolapsa ne bomo doživeli le v sistemu javnega zdravstva, ampak tudi v številnih drugih sistemih. Morebitne zaprte trgovine pred božičem ali dan pred silvestrovim bodo pri tem še najmanjši problem. ●

Nesprejemljivo in ponižujoče je, da nekdo za polni delovnik prejema plačo, ki ne dosega niti vrednosti, ki je na državni ravni določena kot minimum. Delodajalci jim razliko doplačujejo kot nekakšno miloščino.