Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Država, diskriminacija slepih in slabovidnih otrok ter njihovih družin
Izobraževanje slepih in slabovidnih na sistemski ravni ni dobro urejeno. V nekaterih primerih celo sistem sam (torej država, njena ministrstva in druge državne ustanove) generira težave, diskriminacijo in morda celo prikrito in težko prepoznavno nasilje.
VZvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) sem vsaj tri mandate predsedoval skupini SSI (slepi in slabovidni intelektualci), ki se je intenzivno ukvarjala tudi z izobraževanjem slepih in slabovidnih. Poleg drugih funkcij sem bil en mandat član upravnega odbora ZDSSS, odgovoren za izobraževanje in za otroke s posebnimi potrebami. Dva mandata sem bil predsednik ZDSSS. V dveh ali treh desetletjih sem se torej srečeval z intenzivnimi in upravičenimi pritožbami staršev, ki so imeli slepe ali slabovidne otroke, za katerih izobraževanje so bili nujno potrebni tako ali drugače prilagojeni ali pretvorjeni učbeniki.
Na strokovni ravni smo se s tiflopedagogi, specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi, specializiranimi za delo s slepimi in slabovidnimi, dogovorili, da o pretvarjanju učbenikov (ali drugih gradiv) govorimo takrat, kadar tiskano besedilo samo pretvorimo v slepim in slabovidnim dostopne oblike. Običajno učbeniško gradivo je prebrano, pretvorjeno v brajico in digitalizirano, da ga učenec ali dijak nato lahko samostojno bere na osebnem računalniku s pomočjo brajeve vrstice ali slovenske govorne sinteze ... Pri pretvorbi ne posegamo v vsebino besedila.
O prilagajanju učnega gradiva pa (po istem dogovoru) govorimo takrat, kadar je treba v nekem učbeniku z opisi pojasniti tudi različne ilustracije, fotografije, zemljevide, grafe, različne formule in druge grafične predstavitve ali dele besedila tako, da z opisi postanejo dostopni in jasni tudi slepim in slabovidnim učencem. V primeru prilagajanja torej (vsaj deloma) posegamo tudi v vsebino učbenika.
Zakaj ni mogoče?
Seveda sem se vsa ta tri desetletja in več (sam ali s sodelavci) intenzivno pogovarjal z ministricami in ministri, odgovornimi za izobraževanje, in tistimi, odgovornimi za socialo, pa še z brezštevilnimi njim podrejenimi državnimi sekretarji in sekretarkami, generalnimi direktorji in direktoricami direktoratov in drugimi visokimi državnimi uradniki.
Za večino teh uradnikov skupni imenovalec in cilj razprav ni bil, kako zagotoviti ustrezno dostopna učna gradiva šolajočim se slepim in slabovidnim osnovnošolcem in dijakom (če študentov niti ne omenjam!). Ne, ves čas so mi ali nam dopovedovali, zakaj to ni mogoče. Razlogov (seveda na strani države) je bilo nešteto, volje za spremembe pa komajda kaj.
Težav je bilo bistveno manj, dokler sta bili pri nas le dve vzgojni ustanovi za slepe in slabovidne – Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani (današnji Center Iris) in Center slepih in slabovidnih v Škofji Loki, kjer se je bilo mogoče izobraževati na nekaj nadaljevalnih srednješolskih programih. Večina učbenikov je bila takrat le v brajici, precejšen del teh pa je (pa čeprav to ni bila ravno njena naloga) uspešno zagotavljala ZDSSS. Je pač imela brajev tiskarski stroj.
A vse to je bilo še v času enoumja!
Vrtoglavi napredek tehnologij
Potem je prišla demokracija in z njo samostojna država, z njima počasi tudi najprej integracija in nato še inkluzija, hkrati pa še bliskovit razvoj novih tehnologij. Magnetofone so imeli v prejšnjih časih le
redki srečneži. Ti aparati so bili zelo dragi in težki, njihovo upravljanje pa kar zahtevno. Potem pa so se pojavili kasetarji in zvočne kasete, cedeji, elektronske namizne povečevalne lupe, računalniki in z njimi brajeve vrstice, povečevalni računalniški programi, bralci zaslona, bralniki besedil, slovenska govorna sinteza in še cela vrsta možnosti izobraževanja s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije – IKT.
A namesto da bi ta vrtoglavi napredek IKT poenostavil in olajšal izobraževanje in oskrbo z učnimi gradivi za slepe in slabovidne, kot se je zgodilo po večjem delu sveta, se je pri nas zgodilo prav nasprotno. Skoraj nič več ni bilo mogoče. Kajti vse, kar je novega prišlo, je za državne strukture predstavljalo oviro namesto olajšave.
Če se prav spominjam, je bil položaj do nedavnega takle.
Za pripravo ustreznih učbenikov je Center Iris (nekdanji Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani) od šolskega ministrstva (naj mi bo zaradi precej sprememb uradnega imena tega resorja dovoljeno v glavnem uporabljati kar besedo ministrstvo) letno prejemal 40.000 evrov in s temi sredstvi letno prilagodil približno od štiri do osem učbenikov (morda kdaj tudi kakšnega več). ZDSSS je letno od istega ministrstva prejemal po 20.000 evrov, za kar smo v naši knjižnici slepih in slabovidnih v brajico ali v zvok pretvorili od trideset do štirideset učbenikov letno, zadnjih nekaj let celo več! Praviloma pa smo ta sredstva prejeli šele po tem, ko smo z natančnimi poročili in podatki dokazali, da je bilo vse delo v takšnem obsegu tudi res opravljeno.
Natanko vem, da sta oba sodelavca zveze, ki sta bila odgovorna za pretvorbo v brajico in v zvok, pogosto dobesedno pregorevala od garanja, ko sta vložila neizmerno veliko dela ter organizacijskih in še vrsto svojih drugih sposobnosti, da sta pretvorbo učbenikov zagotovila pravočasno. In to kljub temu, da sta večino naročil od šolajočih se dobila pozno, pogosto celo prepozno. A njuna maksima je bila, da »se je treba za to mularijo potruditi, pa čeprav počne neumnosti«. Še danes poznam nekatere od te »mularije«, ki zagotavljajo, da brez njiju in njune požrtvovalnosti ne bi nikoli dosegli izobrazbe, ki jo imajo. Oba sodelavca zveze sta zdaj že upokojena.
Kako so se tega dela lotili v nekdanjem zavodu za slepo in slabovidno mladino – današnjem Irisu (pomen tega akronima si lahko ogledate na spletni strani centra), mi kljub prizadevanju nikoli ni bilo povsem jasno. A naj mi bo vseeno dovoljeno, da o njihovi učinkovitosti, prizadevnosti ter inventivnosti pri tej nalogi (vsaj v zadnjem desetletju ali dveh) izrazim nekaj dvoma. Seveda ni nemogoče, da sem bil o tem preslabo poučen. Slišal sem, da naj bi ministrstvo Irisu nedavno odobrilo dve novi delovni mesti strokovnjakov za prilagajanje učbenikov, ZDSSS pa odobrilo nekaj več sredstev za pretvorbo. Če je to res, je to seveda dobra novica. A to problema še ne bo rešilo, vsaj ne v celoti. Manjka namreč sistemska rešitev.
Nasprotujoči si podatki
Močno pa se bojim, da ministrstvo sploh ne razpolaga z ustreznimi osnovnimi podatki o številu slepih ali slabovidnih otrok pri nas. To domnevam na podlagi dejstva, da več ustanov istega ministrstva o tem številu daje povsem različne, med seboj zelo nasprotujoče si podatke. Kako naj se torej ministrstvo sploh loti sistemskega urejanja, če si ne zmore zagotoviti niti podatkov o potrebah?
Že dolga leta je število otrok, ki se pri nas rodijo slepi ali slabovidni, skoraj enako. Vse te otroke bi morala biti država sposobna evidentirati najkasneje do njihovega četrtega leta (raje prej), vsekakor pa precej pred vstopom v šolo. Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstva, ki je v veljavi že od leta 2000, (med drugim) zahteva tudi vodenje cele vrste registrov, med njimi tudi vodenje registra slepih in slabovidnih. Kolikor mi je znano, pri nas res učinkovito deluje le register raka, ki pa je nastal med prvimi na svetu in daleč pred sprejetjem tega zakona. Register slepih in slabovidnih se je začel vzpostavljati šele nedavno, vsekakor vsaj z več kot 20-letno zamudo. Zaživel pa v resnici še ni in najbrž bo trajalo še nekaj let, da bo njegovo vodenje začelo učinkovati. Pa bi bili zanesljivi podatki o številu slepih ali slabovidnih otrok (in otrok z drugimi invalidnostmi) nujni za to, da lahko država predvidi ustrezne ukrepe za njihovo nego, vzgojo, izobraževanje in vse ostalo, kar bi utegnilo biti pomembno zanje in seveda tudi za njihove družine. Brez dvoma pa tudi za državo!
O tem, da očitno niti država niti stroka v resnici ne vesta niti tega, koliko je pri nas odraslih slepih in slabovidnih, tu ne bi izgubljali besed!
Odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (kot to populacijo precej neposrečeno imenujemo pri nas) se namreč izdajajo šele na pobudo staršev. Kot da se za te otroke država ne bi zmenila! Če bi namreč se, bi lahko imelo ministrstvo že nekaj let pred njihovim vstopom v prvi razred na razpolago vse podatke (tako o letu vstopa, kraju šolanja oziroma izbrani ali določeni šoli, o vrsti in teži njihove okvare in torej tudi o potrebi po tej težavi prilagojenem učnem gradivu itd.). Če ni tako, je to le znak, da ministrstvo ni znalo (ne zna) urediti zelo preprostega sistema. Seveda se lahko zgodi, da kakšen otrok zaradi bolezni, nesreče ali česarkoli drugega deloma ali v celoti izgubi vid tudi tik pred začetkom šolanja. Zgodi se celo, da kakšnega slabovidnega odkrijejo šele v prvem ali drugem razredu osnovne šole, a takih primerov je zelo malo, v urejenem sistemu pa tudi taka možna odstopanja ne bi smela pomeniti večjega problema.
Učbeniki, po kapljicah
Za tako stanje seveda ni kriva samo trenutna ekipa ministrstva, saj je le podedovala problematiko, ki so jo v tem resorju brez pravega uspeha »reševali« že tri desetletja. A hkrati je treba povedati tudi to, da je ekipa današnjega ministrstva za vzgojo in izobraževanje (MVI) stvari pripeljala čisto na dno, ki si ga doslej nihče ni znal niti predstavljati.
Društvo Svetloba združuje predvsem tiste, ki so vid deloma ali v celoti izgubili zaradi genetskih bolezni. Med člani je tudi precej močna skupina staršev slepih in slabovidnih otrok. Ti si skupaj z drugimi člani društva že več kot leto dni prek ministrstva za vzgojo in izobraževanje, vlade RS, državnega zbora in na vse druge možne načine intenzivno prizadevajo, da bi problem prilagojenih učbenikov za svoje in druge slepe in slabovidne otroke ustrezno rešili. A ne le, da pravih rezultatov skorajda ni, stanje se le poslabšuje.
Po več srečanjih in pogovorih ter dopisih je društvu Svetloba 10. julija lani MVI odgovorilo: »Najpomembnejša sprememba pri prilagajanju gradiv je ta, da ne bodo prilagajali med poletjem in ne bodo prilagajali celotnih učbenikov, ampak sproti, po poglavjih. Po uskladitvi so v Centru Iris začeli z urejanjem avtorskih pravic in prilagajanjem posameznih poglavij. S 1. septembrom 2023 bodo šole tako dobile 'samo' nekaj poglavij iz posameznega učbenika, nato pa bodo sproti prilagajali ostala poglavja oz. tista poglavja, ki jih šole pričakujejo. Tako bodo do konca šolskega leta imeli prilagojeno, kar so se dogovorili. Posledično ne drži, da letos ne bodo učencem in dijakom prilagajali gradiv.«
O tempora, o mores!
Slepi in slabovidni otroci in njihovi starši so doživeli že marsikaj, tako »izvirne« domislice, kot jo je tokrat prispevalo MVI, pa doslej še ne! Gradiva bodo torej dobivali »po kapljicah«, tako rekoč za sproti, cel učbenik pa jim bo na razpolago šele takrat, ko bodo razred na določeni stopnji zapustili in šli v višjega. Le kaj naj bi takrat počeli s (končno) celotnim besedilom učbenika? Človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal, a staršem teh otrok gotovo ni do smeha.
Je to sploh res ali se kdo le skrajno neslano šali? Če sklepam iz dopisa MVI, so si to »šalo« privoščili najvišji državni uradniki v dogovoru z vodstvom edine v Sloveniji še delujoče izobraževalne ustanove za slepe in slabovidne (v kolikor ta to sploh res še je!) Centra Iris. In to na račun najšibkejšega dela družbe – otrok! Še več – celo na račun tistih, ki so med otroki med najšibkejšimi – slepi in slabovidni otroci!
Iskreno upam, da bosta te besede prebrala tudi varuh človekovih pravic in zagovornik enake obravnave in jih razumela tudi kot poziv, da se čim prej in čim odločneje odzoveta. Doslej (kljub večkratnim pozivom društva Svetloba in kljub temu, da sta oba prejela tudi dopis MVI, iz katerega sem si dovolil »iz konteksta iztrgati« zgornji citat) njunih reakcij, kaj šele ukrepanja še nisem zaznal.
Mar ne gre v tem primeru za kršenje človekovih pravic in skrajno diskriminatorno obravnavo, če vsi videči učenci (dijaki, študentje) lahko pridejo do vseh ali vsaj večine učbenikov in drugih učnih gradiv že avgusta ali vsaj na začetku septembra, slepi in slabovidni pa naj bi na to čakali celo do konca šolskega leta? Ali ni to (vsaj na neki način) tudi oblika nasilja nad njimi in njihovimi družinami, pa celo njihovimi pedagogi v inkluziji? Le da ga v tem primeru ne izvajajo ekscesni posamezniki, ampak prek svojih uradnikov kar država sama?
Ali Žerdin je v uredniškem članku Multikulturnost dvojnega ulomka (Delo, 18. september 2023) odprl po tematiki sicer nekoliko drugačno, po vsebini in rezultatih pa na vso moč podobno in primerljivo temo in članek sklenil z besedami: »Smo dovolj bogati, da prišlekom zagotovimo integracijo? Vprašanje je postavljeno narobe, obrniti ga moramo na glavo. Družbeni stroški, ko je del populacije slabo integriran v družbo in pahnjen v neperspektivni geto, so bistveno višji od stroškov, ki so povezani z integracijo – tako otrok kot njihovih staršev.«
A tu je nujno dodati še (najbrž od države kar zavestno in namerno) precej spregledan vidik. Ker naj bi bilo denarja in strokovnjakov za prilagajanje učbenikov v slepim in slabovidnim ustrezno prilagojene oblike premalo in ker se ti nato v najrazličnejših osnovnih in srednjih šolah znajdejo brez njih (da ne bo pomote: ne vedno brez vseh!), se nato prilagajanja manjkajočih učbenikov in gradiv lotijo
Odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (kot to populacijo precej neposrečeno imenujemo pri nas) se izdajajo šele na pobudo staršev. Kot da se za te otroke država ne bi zmenila!
Za tako stanje seveda ni kriva samo trenutna ekipa ministrstva, saj je le podedovala problematiko, ki so jo v tem resorju brez pravega uspeha »reševali« že tri desetletja. A hkrati je treba povedati tudi to, da je ekipa današnjega ministrstva za vzgojo in izobraževanje stvari pripeljala čisto na dno, ki si ga doslej nihče ni znal niti predstavljati.
njihovi starši in pedagogi, ki jih je doletela »sreča«, da so dobili takega učenca. Ne glede na to, da ne prvi ne drugi praviloma nimajo nobenih strokovnih znanj in referenc, kaj šele plačila za takšna prilagajanja, jih eni in drugi opravijo vsaj toliko uspešno, da kljub temu, da je država »odpovedala«, ti učenci nadaljujejo izobraževanje. Da za to eni in drugi porabijo ogromno energije in iznajdljivosti, pa še ure in ure svojega prostega časa in neprespanih noči, ministrstva in stroke očitno ne zanima preveč. Ni čudno, da se pri ljudeh tako pojavlja tudi vedno več dvomov o stroki in vprašanj, koliko stane in koliko je taka stroka sploh res nujno potrebna.
Svobodna gospodarska pobuda
Kolikor vem (če se stanje vmes ni bistveno spremenilo), je povpraševanja po učbenikih v brajici manj kot nekoč, pa tudi razmerje med potrebami po pretvorbi v zvok ali v elektronsko (digitalno) obliko se spreminja v korist zadnje. Še zlasti v višjih razredih osnovne in v srednji šoli je digitalne učbenike mogoče uporabljati bodisi s pomočjo računalnika in brajeve vrstice ali pa besedilo brati s slovensko govorno sintezo eBralec. Glede te bi sicer lahko napisali še marsikaj, tako na račun šolskega kot kulturnega ministrstva, a to bi pomenilo, da bi bili prisiljeni brati vsaj še en vsaj tako dolg, raje pa še daljši članek.
MVI bi pri tem lahko z enostavno potezo znatno zmanjšalo stroške za prilagajanje in pretvorbo učbenikov. Da nekdo pretvori učbenik v brajico ali v digitalno obliko, je treba tiskano besedilo najprej fizično skenirati, stran za stranjo. Sledi zamudno popravljanje napak, ki jih je »zagrešil« program OCR, ali pa vsaj natančna (enako zamudna) kontrola morebitnih napak. Pri tem pa imajo založniki vedno tudi učbenik v digitalni obliki, saj je ta danes pogoj za fizično tiskanje.
V imenu »svobodne gospodarske pobude« MVI menda ne sme več predpisovati, koliko različnih učbenikov se lahko pojavi na trgu. Njihova poplava zato pomeni še dodaten ogromen strošek in delo za pretvarjanje, saj se pedagogi po lastni presoji odločajo, kateri učbenik ali učno gradivo bodo uporabili pri svojem predmetu. Zato preprosto ne zadošča več, da bi za vsak predmet pretvorili po en, največ dva učbenika, ampak je število precej višje. O. K., je pač tako!
A kolikor vem, mora za vse učbenike in ostala učna gradiva izdati potrdilo, ki zagotavlja, da ustrezajo standardom za poučevanje v javnih šolah, ministrstvo za šolstvo oziroma kateri od njegovih organov v sestavi. Brez potrdila učbenikov ni dovoljeno uporabljati. Kakšen je razlog, da MVI med pogoje za ta »Imprimatur!« preprosto ne doda pogoja, da mora založnik delo – v primeru, da ga uporabljajo tudi v razredu (šoli …), kjer je slep ali slaboviden učenec – temu učencu oziroma njegovim staršem dati na razpolago v digitalni obliki? To bi omogočalo bodisi branje z brajevo vrstico, s slovensko govorno sintezo, z elektronsko (računalniško) povečavo ali drugo uporabo, ki jo omogoča digitalizacija besedila. Digitalna oblika bi morala omogočati tudi to, da si uporabnik določene dele besedila lahko kopira in si jih npr. prenese v svoje zapiske itd. Seveda bi lahko založnik ob taki predaji digitalnega učbenika zahteval podpis pogodbe, ki bi zagotavljala, da ne bi prišlo do neavtoriziranega širjenja dela, in varovala tudi ostale avtorske pravice. Morda bi lahko zahteval celo kupnino v višini istega dela v knjižni obliki na trgu. Velikanski del problema bi bil tako že rešen in prihranki za vse ogromni. In seveda: vse to bi moralo veljati ne le za slepe in slabovidne, ampak za vse pri nas v izobraževanje vključene s kakršno koli invalidnostjo ali drugimi, kot temu neposrečeno pravimo pri nas, »posebnimi potrebami«.
Kaj ko bi šolsko ministrstvo obrambo »svobodne gospodarske pobude« prepustilo ministrstvu za gospodarstvo, samo pa predvsem zagovarjalo v ustavi in še nekaterih zakonih zagotovljeno pravico vseh do enakopravnega izobraževanja, ne glede na nekatere osebne okoliščine, kakršna je na primer invalidnost?
Civilizacijski šok na Danskem
Sklenimo to pisanje z nekaj malega mojih osebnih izkušenj.
V ZDSSS smo imeli podatke, da je v Sloveniji približno 200 družin s slepim ali slabovidnim otrokom. Podatki seveda nikoli niso bili povsem natančni, saj ni pravne podlage, ki bi zagotavljala točnost pri zbiranju, a bistveno več jih najbrž ni bilo in zelo verjetno je podobno tudi danes.
Kot predsednik zveze pa tudi sicer sem se pogosto srečeval s številnimi predstavniki teh družin. Ni bilo težko zaznati, da se kar naprej soočajo s številnimi težavami, ki jim jih (ob delni ali popolni izgubi vida njihovega otroka) prireja država. Obljublja jim vrsto pravic in hkrati postavlja prepreke, zanke in uganke, kako do njih priti. Pogosto sem imel občutek, da se ti starši počutijo kot tisti, ki bi prišel na urgenco z npr. odprtim zlomom noge, tam pa bi mu po ugotovitvi stanja izročili seznam stvari, ki naj jih prinese, da ga bodo lahko obravnavali. Na seznamu bi bili npr. titanovi vijaki, titanova ploščica, specialna nit za šive in kirurška šivanka, razkužila, gaza, povoji itd. – vse, kar potrebuje zdravnik, da zlomljeno in zdrobljeno kost sestavi, da bi se zacelila. Kirurške rokavice in drugo pa bi prijazno priskrbela klinika. Kako naj se bolnik z odprtim zlomom tega sploh loti? In kako naj se starši, ki se jim je rodil slep ali slaboviden otrok, začnejo ubadati z goro birokratskih nesmislov ali smislov, če pa imajo komaj še energijo, da preživijo doživeti šok in pri tem vsaj za silo poskrbijo za tega otroka pa še za sorojence? To ni le nehumano, ampak preprosto nespodobno! Večkrat sem dobil občutek, da je otrokova huda okvara vida sčasoma pri nekaterih starših postala manjši problem od težav, ki jih imajo zaradi te okvare z državo.
Ob stiskah, ki jih doživljajo, ni nič čudnega, če so nekateri nekoliko zgrešili cilj in se začeli boriti z mlini na veter.
Najbrž vam ne bo težko uganiti, kaj si člani teh približno dvestotih družin mislijo o naši državi. In še mnogo več družin, ki imajo otroke z drugačnimi invalidnostmi in podobne težave, pri katerih bi jim na pomoč nujno morala priskočiti država.
Enega največjih civilizacijskih šokov v življenju sem doživel na Danskem. Leta 2009 sem vodil manjšo delegacijo naše zveze na obisku pri danski zvezi slepih. V enem tednu so nam organizirali ogled, obisk in spoznavanje vsega, kar nas je zanimalo. Med drugim
smo si (na mojo izrecno pobudo) zaželeli tudi srečanja s predstavniki staršev slepih in slabovidnih otrok, ki so bili takrat organizirani še v posebnem društvu. Še isto leto, le nekaj mesecev kasneje, se je to društvo priključilo danski zvezi slepih, saj je to močno olajšalo njihovo delo.
Več kot polovico dneva smo prebili v zelo prijetnem pogovoru s štirimi ali petimi predstavniki staršev. Izmenjevali smo izkušnje naših družin s tistimi, ki so jih takrat imele danske, se zelo natanko pozanimali, kakšne pravice in pomoči uživajo ti otroci in njihove družine. Izvedeli smo tudi, kako se te pravice uresničujejo in kako se počutijo te družine, glede na to, da imajo otroka, ki je slep ali slaboviden. Na koncu smo jih vprašali, koga oni kot starši slepega ali slabovidnega otroka prepoznavajo kot svojega največjega zaveznika in od koga prejemajo največ razumevanja, pomoči in podpore. Sledil je šok. »Naš največji zaveznik, ki nam prisluhne v vseh težavah in stiskah, ki jih doživljamo zaradi izgube otrokovega vida, in nam vedno priskoči na pomoč in se trudi najti rešitve, ne glede na to, za kakšen problem gre, in na katerega se lahko vsak hip obrnemo in vedno zanesemo, je danska država,« je povedal eden od očetov. Drugi prisotni so njegovo trditev brez pridržkov potrdili.
Druga stvar, ki me je na Danskem najbolj očarala, je bila Nota – danska knjižnica za slepe, slabovidne in dislektike, ki jo je država takrat financirala s približno med šestimi in sedmimi milijoni evrov letno. Pri tem, da je Nota vse svoje uporabnike brezplačno v najkrajšem možnem času zalagala z vsakovrstno literaturo, revijami, dnevnimi časopisi in še vrsto drugih gradiv, vse prilagojeno tako, da je bilo dostopno slepim in slabovidnim, v obliki, ki si jo je posamezni naročnik želel in izbral, so mi nedvoumno povedali: »Vse, kar je v zvezi z izobraževanjem, od osnovne šole do visokošolske diplome in doktorskega študija, ali s poklicnim delom slepih in slabovidnih, dela enako hitro in učinkovito druga, od nas povsem neodvisna ustanova, ki jo v celoti financira država.«
Si mogoče upate vprašati okoli 200 slovenskih družin (ali vsaj nekatere med njimi), ki imajo slepega ali slabovidnega otroka, ali še mnogo več družin, ki imajo otroka s kakšno drugo invalidnostjo, ali tudi vse te družine doživljajo državo kot svojega največjega podpornika, pomočnika in nekoga, na katerega se lahko vedno obrnejo z vsako težavo, povezano z otrokovo invalidnostjo? ●
Si mogoče upate vprašati okoli 200 slovenskih družin (ali vsaj nekatere med njimi), ki imajo slepega ali slabovidnega otroka, ali še mnogo več družin, ki imajo otroka s kakšno drugo invalidnostjo, ali tudi vse te družine doživljajo državo kot svojega največjega podpornika, pomočnika in nekoga, na katerega se lahko vedno obrnejo z vsako težavo, povezano z otrokovo invalidnostjo?