Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Mitologija, booktok in nova knjižna revolucija
Medtem ko se večina resnih revij in časopisov ukvarja s krizo branja, so v tujini založbe priča novemu trendu: mitologiji. V zadnjih letih romani, navdahnjeni z grško mitologijo, doživljajo renesanso. Novi in novi naslovi, ki jih bruha trg, so z navdušen
Zakaj na novo izpisani grški miti, običajno napisani s perspektive mitoloških junakinj, polnijo naše police, se sprašuje Sarah Shaffi v Guardianu. Od Kirke do Meduze, od Persefone do Elektre, Klitamnestre in žensk iz Troje – zdi se, da je le malo ženskih likov iz grške mitologije, ki v zadnjih letih ne bi bili predmet feministične predelave v romanih, ki prejemajo literarne nagrade in navdušujejo najstniško občinstvo na tiktoku. Gotovo je reinterpretacija mitov eden najbolj vznemirljivih trendov v založništvu v zadnjih letih, o tem pišejo tudi časniki, kot so Guardian, Hollywood Reporter in New York Times.
Ni se zgodilo včeraj. Številna dela velikih avtorjev v zgodovini umetnosti so se napajala v teh mitih, vsak si je vzel svojega, ga obrezal in prikrojil po svoje.
Za najbolj slavno predelavo grškega mita še vedno velja Ulikses (1922) Jamesa Joycea, ki hkrati velja za enega največjih literarnih dosežkov dvajsetega stoletja. Z grškimi miti sta se napajala že Dante in Petrarca, tudi Shakespeare, kasneje Chaucer in Milton in številni drugi; ne nazadnje je tudi Mary Shelley v svoj gotski roman Frankenstein vključila temo Prometeja.
A zanimivo je, da so knjige, ki jih zaznava del tiktoka, platforma booktok, večinoma dela pisateljic, ki na novo raziskujejo znane arhetipske zgodbe skozi izrazito ženski pogled in pozornost usmerijo predvsem na ženske like, ki so bili potisnjeni na obrobje moških junaških epov in zgodb.
Gotovo je zastavonoša novega trenda ameriška pisateljica Madeline Miller, »novi drzni glas mitologije«, kot so jo označili kritiki. Nase je opozorila z nenavadnim romanom Ahilova pesem iz leta 2011, ki se navdihuje v mitološkem junaku Ahilu in njegovem prijatelju in ljubezni, princu Patroklu. Zgodba o bogovih in polbogovih, slavi in predvsem homoerotični ljubezni med junakom in izgnanim princem v času padca Troje je, presenetljivo, deset let po izidu navdušila najmlajše bralke in bralce na booktoku.
Najstnice, ki berejo in jočejo
Roman Ahilova pesem je v vplivnicah tiktoka očitno vzbujal tako močna čustva, da smo jih lahko spremljali v domačih posnetkih, podloženih z glasbo, z objokanimi očmi, kako so prebirale dele romana. Razčustvovanost, razgaljanje intime je obvezna valuta pri pridobivanju všečkov in sledilcev.
Podobno kot z Ahilom se je zgodilo z Uliksesom Jamesa Joycea, ki je po stodveh letih zaživel novo življenje prav zaradi mladih vplivnic in vplivnežev, ki so v knjigi odkrili »novo dimenzijo«: videoposnetek, ki ga je pred leti posnel samooklicani knjižni nerd @jeninsight, ko je ob zvokih Bachove suite za violončelo prelistaval njene strani in ob tem izjavil, da je knjiga »res čudna«, je zbral 27.000 všečkov.
Po besedah menedžerja verige angleških knjigarn Waterstones je za nenadni uspeh Ahilove pesmi (Sanje, 2023) kriva obsedenost z vsem, kar je povezano z mitologijo. Založba Bloomsbury pa meni, da gre predvsem za to, da se je nova generacija bralcev povezala z eno največjih gejevskih ljubezenskih zgodb vseh časov. Zaradi pandemije naj bi številni najstniki zamudili ključne, formativne izkušnje in čustva Ahila in Patrokla v romanu so jim omogočila povezavo z drugimi bralci in bralkami po svetu. K priljubljenosti Ahilove pesmi so pripomogli resnični bralci v svojih spalnicah – ne pa drago oglaševanje ali večmilijonski film, pravijo pri Bloomsburyju. Zato je treba booktok, derivat tiktoka, vzeti skrajno resno; najstnice, ki berejo in jočejo in se med tem dejanjem nenehno snemajo, so postale sila, na katero je treba v založništvu računati.
Mitološka čarovnica Kirka
Naslednji roman Madeline Miller, ki je na omrežjih sprožila vihar, je Kirka (Sanje, 2021). Ta se tako kot Penelopina preja oziroma Penelopiada Margaret Atwood navdihuje pri Homerjevi Odiseji, le da tukaj zgodbo v prvi osebi govori mitološka čarovnica Kirka, ki jo njena družina kot izobčenko izseli na otok, kamor po trojanski vojni pripluje tudi Odisej s svojimi mornarji. V romanu se poleg strastne ljubezni med Odisejem in Kirko kot plod avtoričine domišljije zgodi tudi srečanje Penelope in Kirke, obeh žensk, ki sta ljubili istega moža; nista tekmici, ampak skleneta sestrsko zavezništvo.
Millerjeva je nedavno pri založbi Bloomsbury izdala še eno, novo staro zgodbo o kiparju Pigmalionu, ki se zaljubi v lastno kreacijo Galateo in prosi Afrodito, da ji vdahne življenje. Feministična zgodba o ženski, ki se ji uspe izviti izpod vpliva lastnega kreatorja in se bori za svobodo in neodvisnost, je nastala kot kratka zgodba že leta 2013.
Zdaj Millerjeva že piše novo knjigo. Glavna junakinja bo Persefona,
Očitno potrebujemo zgodbe. Očitno moramo, tako kot pravi pisateljica Jennifer Saint, dati glas jeznim ženskam iz starodavne preteklosti, ker njihov glas kriči, obtožuje, ker ni bil slišan.
se med tem dejanjem nenehno
snemajo in posnetke objavljajo
na booktoku, so postale sila, hčerka Demetre, boginje zemlje, ki je nabirala rože, ko jo je zapazil bog podzemlja Had in jo odpeljal s sabo.
Poleg Millerjeve imamo celo morje literarnih »mitoloških« glasov. Claire Heywood je napisala roman Daughters of Sparta (Hčere Šparte). Tu je prvenec pisateljice Rosie Hewlett z naslovom Medusa (Meduza, 2021), v prvi osebi zapisana mračna in temačna zgodba o eni najbolj znanih antičnih pošasti, s kačami namesto las in pogledom, ki te spremeni v kamen. V njej zbere pogum in spregovori o svoji tragični preteklosti in spolni zlorabi.
Romaneskni prvenec Sarah Underwood z naslovom Lies We Sing to the Sea je pred dvema letoma postal uspešnica NYT in prejel nagrado skupnosti booktok. Je fantazijska ljubezenska queer zgodba o dvanajstih deklah Penelope, ki jih Odisej, ko se končno po dvajsetih letih vrne domov na Itako, da obesiti, ker so se vdale snubcem.
Eden od svežih glasov novega trenda je gotovo pisateljica Jennifer Saint, ki se je v prvem romanu Ariadna ukvarjala z mitom Tezeja, Minotavra in Ariadne, kretske princese in hčerke kralja Minosa, ki s svojo nitjo pomaga Tezeju pri premagovanju labirinta, z romanom
Elektra pa je tudi ona vstopila v trojansko vojno, vendar s perspektive ženskih protagonistk.
Tudi irski pisatelj Colm Tóibín – njegov roman Evangelij po Mariji sta za predlogo predstave Brezmadežna (SNG Maribor) vzela Tomaž in Livija Pandur – je v novem, neobičajno zgrajenem romanu The House of Names (Hiša imen) uporabil Ajshilovo Orestejo, zgodbo o Agamemnonu in Klitamnestri.
Nova reinterpretacija Odiseje prihaja izpod peresa mladega nigerijskega pisatelja Chigozie Obioma, ki mit iz antične Grčije prenese v Umuahijo v Nigeriji, medtem ko Natalie Haynes v romanu A Thousand Ships (Tisoč ladij) ponovno in na novo pripoveduje zgodbo o trojanski vojni z ženske perspektive. Tokrat je pripovedovalka Briseida, ženska, ki si jo vzame in se morda vanjo zaljubi junak trojanske vojne Ahil.
Očitno potrebujemo zgodbe
Večino teh knjig, o katerih pišejo angleški in ameriški mediji, sem našla prav na policah »hišne knjigarne« ZRC SAZU Azil v središču Ljubljane.
Očitno potrebujemo zgodbe. Očitno moramo, tako kot pravi pisateljica Jennifer Saint, dati glas jeznim ženskam iz starodavne preteklosti, ker njihov glas kriči, obtožuje, ker ni bil slišan. Vse avtorice, ki so se potopile v mite, so mnenja, da je bil tudi v mitih, ne samo v literaturi ali gledaliških dramah, glas žensk preslišan, preglašen z glasovi moških.
In vendar, če pogledamo število knjig, ki so ravno prišle na police, od Girl, Goddess, Queen (2023) Bee Fitzgerald do Atalante Jennifer Saint, se zdi, da predelavam mitov ni videti konca. Smo že blizu točke prenasičenosti, se sprašujejo v Guardianu. In če je zgodba zgolj reinterpretacija grškega mita, ali je v njej sploh še kaj ustvarjalnosti?
»Vedno bo obstajala želja po pripovedi, ki nam ponuja nov pogled na to, kar živimo danes,« je za angleški Guardian povedala Emma Herdman, urednica knjige Kirka. »Pravzaprav je čudovito opazovati vse večje število teh zgodb, zlasti raznolikost zgodb iz drugih kultur, vključno s kitajsko, indijsko, bližnjevzhodno, korejsko in japonsko,« je rekla, zato meni, da se trg ne bo zasitil mitoloških zgodb.
Nasprotniki tovrstnih predelav mitov jim očitajo neizvirnost, a pisateljice poudarjajo, da miti in legende »izvirajo iz kulture ustnega pripovedovanja, kjer so se zgodbe pripovedovale znova in znova, vsaka ponovitev pa je prinesla nekaj novega«.
Zakaj prav zdaj takšna potreba po novi interpretaciji grških mitov, sem pred dobrim letom vprašala režiserko Livijo Pandur po premieri Penelopiade Margaret Atwood na Peklenskem dvorišču Križank. »Po mojem zato, ker je v njih skrita resnica, mehanizmi človeškega delovanja tudi današnjega sveta. Zato jih v gledališču tudi nenehno uprizarjamo,« je rekla. »Mislim, da se je v človeški naravi v resnici spremenilo zelo malo. Radi govorimo o plemenitosti, solidarnosti, milosti, dobroti in ljubezni, v resnici pa v življenju vsakodnevno srečujemo to zlo, ki je v človeškem značaju.«
Mitologija v Sloveniji
Če lahko pri nas, na našem malem knjižnem trgu, sploh govorimo o trendih, je bila Svetlana Slapšak gotovo pionirka, saj nam je z Antično miturgijo (Beletrina, 2017), veličastno kovačnico mitov, podarila esenco znanja vseh antičnih knjižnic. In hkrati že nekaj let prej nakazala teme zgoraj omenjenih romanov, ki so preplavili angloameriški trg.
Tantalove muke, Ariadnine niti, Sizifov mit o nepotešljivosti človeških stremljenj, Meduzin pogled, Pigmalionska zaljubljenost v lastno stvaritev, Medejina norost zavrnjene ženske ... Svetlana Slapšak nam ponudi vso kompleksno zgodovino bogov, polbogov in boginj in mitoloških bitij. Artemida, recimo, ki jo poznamo kot boginjo lova, vstane pred nami kot kontroverzna in strašna boginja iniciacijskih obredov, idealen lik za roman. Tu je Kirka, vladarica živali in izobčena čarovnica. Penelopa ni le zvesta žena, ki je Odiseja čakala dvajset let, ampak tudi spretna političarka, ki se ji s kompromisi posreči preprečiti agresijo in spore. Potem so tu še Pandora, ki s svojo skrinjico zla uteleša mit o usodni ženski, in sirene, ki so vabeče zapeljivke in hkrati neusmiljene ubijalke in amazonke, nevarne ženske, grožnja atenski demokraciji ...
Če v tej obsežni knjigi sledimo samo liniji ženskih božanstev, muz, nimf, harpij, se nam razkrije tudi grško-rimski pogled na ženske, ki so jih, kot piše Svetlana Slapšak, »Grki definirali kot bitja med barbari in živalmi, kot bitja druge rase, drugega plemena, vsekakor pa bitja, ki v svetu moških povzročajo nered«. Nič čudnega, da sodobne avtorice poskušajo prav tem ženskam, potisnjenim na obrobje, dati svoj glas.
K priljubljenosti Ahilove pesmi so pripomogli resnični bralci v svojih spalnicah – ne pa drago oglaševanje ali večmilijonski film, pravijo pri Bloomsburyju. Zato je treba booktok, derivat tiktoka, vzeti skrajno resno.
Šola za delikatne ljubimce
Njeno bogato poznavanje mitologije je obarvalo tudi njen, naj rečemo, postmoderni ljubezenski roman Šola za delikatne ljubimce (Goga, 2021), v katerem leta 1974 v zibelki mitologije Atenah v času revolucije srečamo junaka romana, ljubimca: jugoslovansko študentko klasične filologije Natašo in ruskega filmskega igralca Alekseja, ki v Atenah piše elaborat o razvoju grškega gledališča. Privlačnost med njima je nenadna, zveza nemogoča, a Aleksej izrabi mitologijo za to, da bi se ji približal; hkrati pa v romanu zaznamo tudi slutnjo nevarnosti zlorabe antičnih mitov za potrebe politike.
Njena zadnja velika raziskava mitov se osredotoča na Balkan. Knjiga, ki sta jo izdala skupaj z ameriško-slovenskim pisateljem Noahom Charneyjem The Slavic Myths, je lani izšla pri ugledni založbi, specializirani za knjige o umetnosti in arhitekturi Thames & Hudson; v njej mednarodnemu bralstvu predstavljata mite Balkana.
»Mislim, da knjigi to, da se navdihuje z likom iz mitologije, daje določeno težo,« pravi Noah Charney. »Miti so supernaravne zgodbe o izvoru človeštva, tako stari, da so zelo globoko zakoreninjeni v naši podzavesti. Sklicevanje na mite v fikciji ali filmu pomeni poseganje v to podzavest, zato zgodbo prepoznamo kot arhetipsko in univerzalno. Avtorji to najraje naredijo z najbolj znanimi miti, torej tistimi iz grško-rimske tradicije, to je tudi najlažje,« pravi. »Toda slovanska mitologija je prav tako bogata, če ne celo bolj. Sploh če vemo, da tako volkodlaki kot vampirji izvirajo iz slovanske mitologije.«
Njegove besede me vzpodbudijo, da razmišljam o slovenskih romanih, ki so se navdihovali pri slovanski mitologiji. Prvi je gotovo Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja, v katerem so skrite kode naše mitologije, ki je ni nihče zares zapisal. Takoj naslednji je roman pisatelja Mateta Dolenca Vampir z Gorjancev (Mladinska knjiga, 1979), magična pripoved o usodni ženski in njenem ljubimcu, ki jo je na film leta 2008 ujel Vinci V. Anžlovar z Inti Šraj kot Leonoro in Sebastianom Cavazzo v glavnih vlogah.
Prekmurski pisatelji, kot so Vlado Žabot, Dušan Šarotar in Feri Lainšček, se v svojih romanih vedno dotikajo arhetipov in mitov. Morda lahko v tem kontekstu omenim Lainščkov roman Nedotakljivi (Mladinska knjiga, 2007), »mit o ciganih«, ki se začne z legendo o ciganskem kovaču, ki je skoval žeblje, s katerimi so križali Jezusa.
Tudi zadnja knjiga Aleša Štegra Bogovi se nam smejijo (Beletrina, 2022) je knjiga o mitih. Pravzaprav o narobe mitih, kot bi rekel sam. Ker se z miti navdahnjenimi zgodbami o Evropi, Meduzi, Orfeju, Prometeju, Ikarju in Narcisu soočimo s konkretno, bolečo in še kako aktualno resničnostjo.
Z mitom se je na skoraj ludistični način poigral pisatelj Mirt Komel s svojim nenavadnim romanom Akiles (Goga, 2022), ki na humoren, sarkastičen način z eksperimentalnim jezikom pripoveduje zgodbo enega dne (Ulikses?) v življenju študenta filozofije, špikerja na radiu in samooklicanega Ahila.
»Miti so v resnici velik zemljevid človeškosti človeških bitij,« je rekel dramaturg in pesnik Tibor Hrs Pandur, avtor predelave romana Penelopine preje v dramo. »V različnih fragmentih razkrivajo celoten razpon človeških poželenj in strahov – to je tisto, kar poganja svet.«
Zato potreba po mitologiji očitno sovpada s potrebo najmlajše generacije, ki je odrasla s telefonom v dlani, s svetovi, čudnimi, fantastičnimi, grozljivimi, banalnimi, skoncentriranimi v nekajsekundne posnetke, ki se menjavajo kot bliski v možgane v urah in urah skrolanja po zaslonih. Očitno potrebujejo nekaj globljega, starodavnega, magičnega. Da se zasidrajo. Da se skozi te zgodbe v samoti svojih sob povežejo z drugimi na drugem koncu sveta, ki čutijo podobno. ●